Na podlagi literature smo ugotovili, da zakonodaja osebam z ZMDR trenutno še ne omogoča vključevanja na redni trg dela, temveč jih je večina zaposlenih pod posebnimi pogoji znotraj VDC-jev.
Z našo raziskavo smo se zato osredotočili na preučevanje možnosti zaposlitve oseb z ZMDR v VDC-jih. Osrednji cilji raziskave so bili ugotoviti, na kakšne načine VDC-ji v Sloveniji zagotavljajo zaposlitev pod posebnimi pogoji svojim uporabnikom. Zanimalo nas je, katerih oblik (kooperantski, zeleni in lastni program, integrirana zaposlitev) se poslužujejo v največji meri in katera oblika ima na uporabnike največ pozitivnih učinkov. Največji poudarek smo v raziskavi namenili preučevanju izvajanja integrirane zaposlitve, saj je za osebe z ZMDR glede na obstoječo zakonodajo najbolj inkluzivno naravnana. V okviru te zaposlitve so osebe vključene v redno delovno okolje, kjer jim je nudena podpora, da so lahko pri delu uspešne, pomanjkljivost pa je ta, da osebe s podjetjem ne morejo skleniti delovnega razmerja, saj po ZZRZI ne dosegajo delovnih ciljev in so tako izključene s trga delovne sile (ZZRZI, 2004). Zanimalo nas je, kakšne prednosti in pomanjkljivosti integrirane zaposlitve opazijo strokovni delavci v VDC-jih, ki jo izvajajo in kakšni so razlogi, da se nekateri VDC-ji te oblike zaposlitve ne poslužujejo. Namen magistrskega dela je bil predstaviti primere dobre prakse integrirane zaposlitve in odkriti vizijo zaposlovanja oseb z ZMDR v prihodnje.
Teoretična spoznanja smo preverili v empiričnem delu našega magistrskega dela s pomočjo nestandardiziranega anketnega vprašalnika. V vzorec smo zajeli 30 strokovnih delavcev, ki so zaposleni v VDC-jih v Sloveniji.
Iz rezultatov, ki smo jih prejeli s pomočjo anketnega vprašalnika, je razvidno, da VDC-ji v Sloveniji izvajajo kooperantski program, lastni program, zeleni program, integrirano zaposlitev in različne storitvene dejavnosti, večina pa jih izvaja kooperantski in lastni program. V največji meri se VDC-ji poslužujejo kooperantskega programa, saj je po njihovem mnenju ta vrsta dela najbolj preprosta, prilagojena zmožnostim ter starostni strukturi uporabnikov, nudi zadovoljiv zaslužek, ponuja največ izbire in je najbolj dostopna. Čeprav izvajajo ta program v največji meri, pa vseeno največ anketirancev meni, da je za uporabnike z ZMDR najbolj primerna kombinacija različnih zaposlitvenih dejavnosti, ki so individualno prilagojene njihovim interesom in zmožnostim. Takoj za tem, pa ocenjujejo, da največ pozitivnih učinkov na uporabnike prinaša ravno integrirana zaposlitev, ki se je poslužuje 53 % VDC-jev.
Ugotovili smo, da se večini anketirancev, ki izvajajo integrirano zaposlitev, zdi taka oblika zaposlitve primerna za osebe z ZMDR in ima nanje več pozitivnih učinkov v primerjavi z drugimi oblikami dela, ki jih uporabniki opravljajo znotraj VDC-jev. Prednosti integrirane zaposlitve, ki jih anketiranci opažajo, so predvsem ozaveščanje okolice o delovnih spretnostih oseb z ZMDR, razvijanje občutka koristnosti, pomembnosti, samozavesti ter razvijanje socialnih in delovnih spretnosti ter odgovornosti oseb z ZMDR. V nekoliko manjši meri pa menijo, da integrirana zaposlitev zmanjšuje stigmatizacijo in predsodke, ki jih ima družba o zaposlovanju oseb z ZMDR.
Večina VDC-jev bi si želela, da bi integrirano zaposlitev izvajala v večji meri.
V raziskavi smo ugotovili, da VDC-ji, ki izvajajo integrirano zaposlitev, največje ovire v povezavi s to obliko zaposlitve opažajo na področju neurejene zakonodaje, pri iskanju delodajalcev (predsodki, nezainteresiranost, pomanjkanje strpnosti ter znanja in informacij o populaciji oseb z
59
ZMDR, prevelika usmerjenost na storilnost) ter v pomanjkanju primernih del in kadra (delovnih inštruktorjev), ki bi uvajal in spremljal uporabnike v delovnem okolju.
Ugotavljamo, da tisti VDC-ji, ki integrirane zaposlitve ne izvajajo, razloge za to v največji meri pripisujejo pomanjkanju ustreznega kadra in organizacijskim težavam ter iskanju ustreznih delodajalcev, ki bi bili pripravljeni zaposliti osebe z ZMDR.
Opažamo, da se VDC-ji soočajo z veliko dobrimi praksami v povezavi z integrirano zaposlitvijo.
Največ VDC-jev svojim uporabnikom delo poišče v vrtnih centrih oziroma vrtnarijah, kjer pomagajo strankam pri transportu, urejajo cvetje, zlagajo izdelke ipd. Nekateri uporabniki v okviru integrirane zaposlitve čistijo kulturne dvorane, urejajo športne površine, pomagajo v strežbi, izvajajo pomožna dela v trgovini (sortiranje in zlaganje izdelkov), pomagajo v podjetjih (sestavljanje enostavnih polizdelkov, barvanje, lakiranje …), frizerskih salonih (pometanje, sušenje las …), v kuhinji in slaščičarski delavnici (pomivanje posode, pripravljanje hrane, dekoriranje krožnikov, priprava sladic …) in na kmetiji (lažja kmečka opravila). Anketiranci izpostavijo, da so uporabniki zadovoljni z delom, se zavedajo svojih dolžnosti in odgovornosti na delovnem mestu, so natančni in zanesljivi. Na podlagi primerov dobre prakse ugotavljamo, da so osebe z ZMDR zmožne opravljati najrazličnejša dela, če so le-ta prilagojena njihovim zmožnostim in interesom. Slednje se sklada z ugotovitvami D. Zaviršek (2018), ki navaja, da osebe z ZMDR niso »nesposobne za samostojno življenje in delo«, temveč lahko ob ustreznih prilagoditvah opravljajo delo izven VDC-ja.
Anketiranci predlagajo različne ukrepe, ki bi lahko izboljšali zaposlovanje oseb z ZMDR. Menijo, da je potrebna sistemska ureditev v obliki nedvoumne, jasne zakonodaje z ustreznimi podzakonskimi akti, ki bi omogočali sklepanje pogodb o zaposlitvi in opredeljevali položaj (status oseb z MDR), pravice in dolžnosti ter druge potrebne opredelitve (pogodbe, zavarovanja …).
Menijo, da je potrebna večja informiranost delodajalcev o populaciji oseb z ZMDR, finančne spodbude oziroma določene olajšave in ugodnosti delodajalcem. Predlagajo, da bi bilo smiselno pripraviti nabor delodajalcev in primernih delovnih mest, urediti zaposlitveno pisarno, ki bi se ukvarjala s ponudbo in povpraševanjem, promocijo, izobraževanjem in spremeniti status VDC-ja v status zaposlitvenega centra, kar bi povečalo možnosti sodelovanja s podjetji in s.p.-ji, upoštevajoč njihove kvotne obveznosti zaposlovanja invalidov in spodbud, ki jih prinaša takšno zaposlovanje. Anketiranci menijo, da bi bilo treba zagotoviti in usposobiti več kadra, prilagoditi delovna mesta in urediti manjše delavnice v VDC-jih. Predlagajo, da je treba večji poudarek nameniti ozaveščanju in promociji dobrih praks ter delovnih sposobnosti uporabnikov.
Izvedena raziskava ima tudi nekaj omejitev in pomanjkljivosti, ki omogočajo prostor za izboljšave.
V raziskavo bi bilo smiselno vključiti vse enote vseh VDC-jev v Sloveniji, saj bi tako dobili bolj reprezentativne rezultate. Glede na to, da VDC-jev v Sloveniji ni tako veliko, bi bilo smiselno izvesti kvalitativno raziskovanje. S pomočjo intervjuja s strokovnimi delavci, ki vodijo zaposlitev pod posebnimi pogoji, bi tako pridobili bolj poglobljene odgovore, ki bi omogočili bolj natančen vpogled v tematiko zaposlovanja oseb z ZMDR in boljšo interpretacijo pridobljenih rezultatov. Z raziskavo odpiramo vrata v nadaljnje raziskovanje pomena zaposlovanja v običajnem delovnem okolju za osebe z ZMDR. V raziskavo bi bilo zanimivo vključiti tudi uporabnike, ki že opravljajo delo v okviru integrirane zaposlitve in preučiti, kakšen vpliv ima nanje.
Zaključimo lahko, da je na področju zaposlovanja oseb z ZMDR potrebnih mnogo sprememb in izboljšav. Nekatere izmed njih sicer že nakazuje ZSVI (2019), ki bo od 1. 1. 2022 zagotavljal storitve socialnega vključevanja, s katerimi bodo osebe z invalidnostjo dosegle večjo socialno
60
vključenost v skupnost. Kljub temu pa pravice oseb z ZMDR v tem zakonu niso natančneje opredeljene, zato si želimo, da bi z raziskavo spodbudili spremembo zakonodaje, ki bi osebam z ZMDR omogočila sklenitev delovnega razmerja in s tem dostojno plačilo, ter VDC-je in delodajalce k posluževanju integrirane zaposlitve v večji meri. Zavedamo se, da nimajo vse osebe z ZMDR zmožnosti, kompetenc in interesa za opravljanje dela v običajnem delovnem okolju, zato je nesmiselno pričakovati, da bodo vse vključene v to obliko zaposlitve. Pomembno pa se nam zdi, da se jim ponudi priložnost, da se preizkusijo v različnih oblikah dela, saj bodo le tako lahko imele možnost izbire in odločitve, kakšne oblike dela bodo opravljale. Zaključujemo z mislijo Lačna (2001), ki pravi, da je treba upoštevati njihovo pravico do izbire, saj jih s tem postavimo v enakopraven in aktiven odnos ter jim omogočimo svobodo, samostojnost in odločitve na osnovi njihovih resničnih potreb.
61