ODGOVOR NA RV 6

»Kakšna so stališča strokovnih delavcev in staršev oz. skrbnikov v zvezi s TLR?«

Dobra polovica staršev se zanima za vključitev svojega otroka v proces nudenja logopedskih storitev preko TLR. Zgolj desetina se za TLR ne bi odločila, dobra tretjina ni prepričana.

Predvidevamo, da je razlog za velik delež staršev, ki niso prepričani glede uporabe TLR, pomanjkanje znanja o tovrstnih storitvah. Rezultati raziskave so pokazali, da več kot polovica staršev nima znanja o TLR, tisti, ki ga imajo, so ga v večini pridobili z lastnim izobraževanjem, enako kot strokovni delavci. V prihodnosti bi morali dati večji poudarek izobraževanju staršev in strokovnih delavcev v zvezi s TLR, saj imajo prav oni zelo pomembno vlogo pri širjenju in uporabi TLR storitev.

Starši bi se najprej odločili za uporabo TLR v primeru prevelike oddaljenosti strokovnjaka oz.

klienta ali kot dodatek h klasični terapiji. Literatura prav tako navaja, da tudi po tem, ko je uradna obravnava zaključena, nekatere motnje, na primer jecljanje, zahtevajo kontinuiran nadzor. Pogosti obiski logopeda, še posebej tisti, ki so bolj oddaljeni, predstavljajo precejšnje stroške za pacienta in/ali njegovo družino, kot tudi za sistem zdravstvenega varstva, ki bi jih lahko zmanjšali z uporabo interneta in naprednih tehnologij za zagotavljanje rehabilitacije na daljavo (Vukovac idr., 2015). TLR s pomočjo IKT pomaga klientom v vmesnem času, ko čakajo na naslednji termin in lahko s pomočjo TLR storitev, ki jih je terapevt vnaprej skrbno

86

načrtoval, vadijo do naslednjega obiska terapevta, tj. kot dodatek h klasični terapiji. Staršem se zdi TLR manj primerna zaradi časovne učinkovitosti ali kot alternativni način nudenja storitev, ki so enakovredne terapijam v živo. Majhen delež staršev ne vidi prednosti v TLR.

Strokovnim delavcem se zdi TLR najbolj primerna kot dodatek h klasični terapiji, sledi delež tistih, ki bi jo uporabili v primeru prevelike oddaljenosti. Tudi v literaturi opozarjajo, da je IKT treba uporabljati kot pomožno orodje in ne kot nadomestek govorno-jezikovni terapiji. Vloga tovrstnih programov, ki temeljijo na IKT, je predvsem v razbremenitvi terapevtov in klientov pri izvajanju nalog, ki zahtevajo veliko število ponovitev in so lahko tako za klienta kot za terapevta precej monotone. Tako lahko tovrstne vaje klient izvaja sam, v domačem okolju, terapevt pa se lahko v tem času posveti drugim primerom. Takšno programsko opremo lahko klient uporablja doma, medtem ko čaka na naslednjo obravnavo v živo pri terapevtu. Pomen s tehnologijo podprte govorno-jezikovne terapije je na eni strani odvisen od vse večje možnosti programskih aplikacij za prepoznavanje napačnih artikulacijskih vzorcev z razvijanjem vse bolj izpopolnjenih algoritmov za obdelavo signalov, po drugi strani pa od sposobnosti logopedov-surdopedagogov za uspešno implementacijo tovrstne tehnologije v terapijo s klientom.

Pomembno je, da je logoped-surdopedagog tisti, ki pozna tehnologijo, narekuje pogostost, številnost, vrsto vaj in trajanje izvajanja vaj, ki jih načrtuje za posameznega klienta (Popovici in Buiccl-Belciu, 2012). Heimerl in Rasch (2009, v Edwards, Stredler-Brown in Houston, 2012) sta opisala TLR kot primerno alternativo klasični obravnavi, vendar je ne vidita kot nadomestilo obravnavi v živo. Ko pogledamo odgovore v naši raziskavi, prav tako ugotovimo, da le manjši delež strokovnih delavcev in staršev oz. skrbnikov meni, da je TLR alternativni način nudenja storitev na daljavo, ki je enakovreden terapiji v živo.

Največji delež strokovnih delavcev meni, da je TLR najbolj primerna za posvet s klientom/skrbnikom oz. drugim strokovnjakom. Raziskave prav tako poročajo o povezovanju na daljavo z univerzitetnimi kliničnimi centri (strokovnjak-bolnik, strokovnjak-strokovnjak).

Tako pacienti kot kliniki poročajo o prednostih tovrstnega povezovanja. Strokovnjaki, ki živijo v oddaljenih krajih, se z veseljem povezujejo s strokovnjaki iz istega področja, ki so krajevno oddaljeni (Mashima in Doarn, 2008). Kljub relativno majhni oddaljenosti strokovnjakov v Sloveniji omogoča TLR preko IKT dobro rešitev za izmenjavo izkušenj, mnenj, idej, zamisli, literature ipd. Glede na kompleksnost govorno-jezikovnih motenj je pomembno interdisciplinarno povezovanje ter prenos spoznanj med strokovnjaki, ki se specializirajo na različnih področjih. Neformalna izmenjava različnih oblik znanja (zamisli, primeri praks, načini dela, opredelitev skupnih primerov in rešitev) znotraj določenega omrežja strokovnjakov bi lahko učinkovito potekala preko IKT (Caldwell, 2009; Evropska agencija za razvoj in izobraževanje na področju posebnih potreb, 2013). Manj strokovnih delavcev meni, da je TLR primerna za rehabilitacijo, oceno, diagnostiko ali drugo.

Iz odgovorov razberemo, da največji delež strokovnih deležev meni, da je TLR primerna za jezikovne motnje, nekoliko manj za artikulacijske, motorične, motnje fluentnosti in drugo.

Večino trditev v zvezi s TLR oba vzorca ocenjujeta v povprečju neodločeno. Zgolj z eno trditvijo se oboji v povprečju ne strinjajo. Pri nekaj trditvah pa vidimo strinjanje obeh vzorcev.

V povprečju vidimo bolj pozitivna stališča oz. višje povprečne ocene pri večini trditev pri strokovnih delavcih.

Rezultat t-testa kaže statistično značilne razlike (p < 0,05) v primeru 6 trditev, in sicer se v povprečju strokovni delavci bolj strinjajo, da je za izvajanje TLR potrebno dodatno usposabljanje in izobraževanje ter da uporaba IKT v terapiji izboljša zagotavljanje storitev in kakovost dela. Enako se v primerjavi s starši bolj strinjajo, da z uporabo TLR bolnikom ne moremo zagotoviti popolne zasebnosti in varovanja osebnih podatkov.

87

Podrobnejša raziskava je pokazala eno izjemo, in sicer se v povprečju starši bolj strinjajo, da je TLR primerna za vse govorno-jezikovne motnje. Razlog za rezultat bi lahko pripisali večji ozaveščenosti strokovnih delavcev in njihovemu teoretičnemu znanju, ki jim pomaga objektivno oceniti, ali bi bila TLR v dani situaciji možna in primerna izbira. Imajo večji vpogled v možne pasti in ovire, na katere bi lahko naleteli v terapiji različnih govorno-jezikovnih motenj.

Zanimivo bi bilo preveriti ali se stališča staršev in strokovnih delavcev v zvezi s TLR po epidemiji covid-19 kaj razlikujejo v primerjavi s stanjem pred epidemijo, ko jih je le manjšina imela konkretne izkušnje v zvezi s TLR in so v večini odgovarjali na vprašanja v raziskavi na podlagi teoretičnega znanja. V raziskavi smo ugotovili, da so imeli strokovni delavci in starši pred epidemijo premalo znanja o TLR. Predvidevamo, da imajo sedaj tudi strokovni delavci več znanja o TLR (o specifičnih tehnologijah, materialih, metodah …), oboji pa so se izobrazili tudi na tehničnem področju. Če pogledamo z vidika sistema, se je v zelo kratkem času izboljšala tudi informacijska infrastruktura. Oboji so pogosto omenjali težave s tehnologijo in povezavo, ki jih je zaradi izboljšav na omenjenem področju sigurno manj. Enako je sedaj na voljo več IKT, saj so številne organizacije zbirale sredstva za nabavo računalnikov, tablic in druge opreme, ki jo otroci potrebujejo za šolanje na daljavo, tako da opremljenost z IKT ni tako velik problem, kot je bil mogoče v času izvedbe raziskave.

88