III. EMPIRIČNI DEL
2.4 REZULTATI IN INTERPRETACIJA
2.4.4 REZULTATI IN INTERPRETACIJA RV 4 – IZKUŠNJE S TLR
Kljub temu da razvoj in uporaba TLR narašča, v praksi pred epidemijo covid-19 ni bila tako pogosta. V tuji raziskavi (ASHA, 2012), v kateri je sodelovalo 170 logopedov-surdopedagogov, zaposlenih v šolstvu, je zgolj 1,8 % anketiranih poročalo, da izvaja TLR (Tucker, 2012). ASHA (2020) je ponovno izvedla raziskvo med logopedi-surdopedagogi in poroča, da jih 64,1 % v času izvedbe raziskave izvaja TLR in več kot polovica teh jo izvaja že več kot tri leta. Skoraj vsi (96,4 %) preko TLR izvajajo terapijo, med tem ko jih 60,7 % izvaja tudi oceno na daljavo.
TLR najpogosteje uporabljajo v rehabilitaciji jezikovnih motenj (73,5 %) in govornih motenj (70,5 %). Rezultati naše raziskave bi bili verjetno podobni tistim, ki jih je podala ASHA v maju 2020, če bi raziskavo ponovili po prvem valu epidemije covid-19, tako pa so naša spoznanja podobna tistim pred epidemijo.
Pri četrtem raziskovalnem vprašanju smo preverjali, koliko strokovnih delavcev in staršev oz.
skrbnikov je že uporabilo TLR in na kakšen način je potekala. V analizo smo vključili tri anketna vprašanja, pri katerih sta oba vzorca imela na voljo enake odgovore, vsebina vprašanj pa je le minimalno prilagojena vzorcu in sprašujejo o tem, ali je otrok že bil vključen v TLR oz. ali so že uporabljali TLR, katere govorno-jezikovne motnje se v TLR uporabljajo ter na kakšen način poteka TLR. Prav tako so starši in strokovni delavci odgovarjali, ali bi priporočali TLR drugim ter zakaj bi se odločili za tovrsten način terapije.
Graf 17
Grafični prikaz mnenj strokovnih delavcev in staršev o izkušnjah z uporabo TLR
Iz grafa 19 je razvidno, da tako večina strokovnih delavcev še ni uporabljala TLR (77,5 %), kot tudi večina staršev oz. skrbnikov še ni vključila otroka v TLR (94,9 %). Le 2 starša navajata, da je otrok že bil vključen v TLR.
Rezultati raziskave (graf 19) so pokazali, da slaba četrtina strokovnih delavcev še ni izvajala TLR. Glede na odgovore anketirancev, kjer jih slaba polovica poroča, da nima znanja o TLR, sklepamo, da se (še) niso preizkusili v tovrstnem načinu nudenja storitev na daljavo, saj imajo o tem premalo znanja oz. ga nimajo. Staršem je TLR precej tuja, saj sta zgolj dva sodelovala pri izvajanju TLR, ta pa je potekala med otrokom in terapevtov. Glede na to, da v Sloveniji Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije v času raziskave še ni omogočal TLR (ZZZS,
5,1 % (2)
94,9 % (37) 22,5 % (23)
77,5 % (79)
0 % 20 % 40 % 60 % 80 % 100 %
da
ne
starši strokovni delavci
61
2020), tudi večina strokovnih delavcev še ni izvajala TLR. Iz istega razloga verjetno tudi starši oz. skrbniki svojih otrok niso mogli vključiti v TLR. V nadaljevanju smo dodatno raziskali, kateri strokovni delavci (logopedi-surdopedagogi, specialni in rehabilitacijski pedagogi, fizioterapevti, psihologi, delovni terapevti ali drugi) so že izvajali TLR.
Tabela 7
Prikaz mnenj različnih strokovnih delavcev v zvezi z uporabo TLR
logoped-surdopedagog
specialni in rehabilitacijski pedagog
fizioterapevt psiholog delovni terapevt
drugo
f % 52,3 13 21,7 0 13 0
f 12 3 5 0 3 0
Podrobnejša dodatna analiza odgovorov, ki so prikazani v tabeli 7, kaže, da je izmed vseh strokovnih delavcev, zajetih v raziskavi, največ logopedov-surdopedagogov (52,3 %), ki so že izvajali TLR. Sledijo jim fizioterapevti (21,7 %). Smiselno bi bilo dodatno raziskati, kakšni so razlogi za neuporabo TLR pri različnih strokovnih delavcih. Predvidevamo, da uporaba TLR ni primerna iz več razlogov (neprimerni kandidati, pomanjkanje ustrezne IKT, tehnološka nepismenost, pomanjkanje interesa in znanja ipd.).
Tabela 8
Prikaz populacije, s katero delajo strokovni delavci, ki so že izvajali TLR
dojenčki, malčki otroci mladostniki odrasli starostniki
f % 43,5 69,6 23 21,7 21,7
f 10 16 9 5 5
Iz tabele 8 je razvidno, da strokovni delavci, ki so že izvajali TLR, delajo v največjem deležu z otroki (69,6 %), dojenčki in malčki (43,5 %) ter mladostniki (23 %). Rezultati raziskave so pričakovani, saj so starostniki in odrasli povečini manj spretni s tehnologijo. Mladostniki in starejši otroci odraščajo s tehnologijo in so do določene mere zmožni že marsikateri program, aplikacijo ali igro izvajati sami pod nadzorom oz. pod vodstvom odrasle osebe (npr. terapevta ali starša). Starejši pogosto ne želijo oz. nimajo znanja za delo s tehnologijo, zato se mogoče tudi strokovni delavci, ki delajo s to populacijo, ne odločajo za TLR.
Tabela 9
Prikaz mest zaposlitev strokovnih delavcev, ki so že izvajali TLR
bolnišnica zdravstveni
62
Največji delež strokovnih delavcev, ki so že nudili TLR storitve, je zaposlenih v zdravstvenih domovih (34,8 %), sledi delež tistih, ki so zaposleni drugje (26 %) in v OŠ s prilagojenim programom (EIS, NIS) (8,7 %). Noben izmed zaposlenih v vrtcu ali zavodu še ni izvajal TLR (tabela 9).
Zaradi majhnega vzorca anketirancev, ki so že izvajali TLR, je težko predvidevati vzroke za (ne)uporabo TLR. Predvidevamo, da so razlogi za (ne)uporabo TLR podobni razlogom za (ne)uporabo IKT, kar smo že opisali zgoraj.
Tabela 10
Prikaz govorno-jezikovnih motenj, pri katerih so strokovni delavci izvajali TLR
Govorno-jezikovne motnje f f %
Starši oz. skrbniki Motorične govorne motnje (apraksija …) 2 100
Skupaj 2 100
Strokovni delavci Jezikovne motnje 9 39,1
Artikulacijske motnje 9 39,1
Motorične govorne motnje (apraksija …) 8 34,8
Motnje avtističnega spektra 7 30,4
Motnje v duševnem razvoju 5 21,7
Nevrogene motnje (afazija …) 4 17,4
Motnje fluentnosti 3 13,0
Glasovne motnje 2 8,7
Motnje požiranja 2 8,7
Drugo 5 21,7
Skupaj 23 195,5
Iz tabele 10 je razvidno, da so strokovni delavci v največjem deležu uporabili TLR v terapiji jezikovnih motenj (39,1 %), artikulacijskih motenj (39,1 %) in motoričnih govornih motenj (34,8 %). V manjših deležih so jih uporabili tudi v terapiji motenj avtističnega spektra, motenj v duševnem razvoju, nevrogenih motenj, motenj fluentnosti, motenj požiranja in drugo (rehabilitacija gibalnega aparata, disleksija, diskalkulija, disortografija, verbalni spomin, gibalne motnje, svetovanje). Oba starša, ki sta otroka že vključila v TLR, jo uporabljata za terapijo motorične govorne motnje. Strokovni delavci so TLR uporabili tudi drugje, in sicer v rehabilitaciji gibalnega aparata, disleksije, disklakulije, disortografije, verbalnega spomina, gibalne motnje in z namenom nudenja svetovalnih storitev.
Anketiranci opisujejo uporabo TLR za obravnavo različnih komunikacijskih motenj pri odraslih in otrocih, vključno z nevrogenimi komunikacijskimi motnjami (afazija, dizartrija, apraksija), glasovnimi motnjami, jecljanjem, artikulacijskimi motnjami, jezikovnimi motnjami, motnjami branja in pisanja, motnjami požiranja ter komunikacijskimi motnjami po laringektomiji. Ob pregledu literature vidimo, da je bila TLR prav tako uporabljena za obravnavo navedenih govorno-jezikovnih motenj.
Iz rezultatov raziskave sklepamo, da so strokovni delavci TLR v največjem deležu uporabili v terapiji jezikovnih in artikulacijskih motenj, saj mora imeti oseba za delo na daljavo preko tehnologije določene sposobnosti in veščine, ki smo jih podrobneje predstavili že v teoretičnih izhodiščih. Ravno iz tega razloga TLR ni primerna za vse. Menimo, da so strokovni delavci TLR v manjšem deležu izvajali v obravnavi motenj v duševnem razvoju, saj je razumevanje
63
vaj, nalog in navodil preko tehnologije težje. Podobno je tudi pri osebah z motnjo avtističnega spektra, ki imajo pogosto tudi težave z usmerjanjem in vzdrževanjem pozornosti, kar je še težje preko tehnologije, enako tudi težje razumejo celoten koncept učenja preko tehnologije in ne v živo. Nevrogene motnje se v večini pojavljajo pri starejši populaciji, ki ni tako vešča uporabe IKT, zato se mogoče strokovni delavci ne odločajo za TLR. Kljub vedno bolj zmogljivi tehnologiji pa še vedno strokovni delavci poročajo o težavah pri prenosu zvoka in slike, kar je še posebej pomembno pri obravnavi glasovnih motenj, zato se morda ne odločajo za nudenje tovrstnih storitev na daljavo.
Da bi izvedeli, na kakšen način je potekala TLR, smo anketirance povprašali o podrobnostih izvajanja. Vprašanje je bilo odprtega tipa, predstavljeni odgovori strokovnih delavcev so kodirani.
Graf 18
Grafični prikaz načina uporabe TLR pri strokovnih delavcih
TLR je pri strokovnih delavcih potekala bodisi preko videoklica (34,8 %), elektronske pošte (34,8 %) ali na drug način (34,8 %) (graf 20).
Strokovni delavci so pod odgovorom »drugo« pojasnili, da so TLR uporabljali za reševanje nalog preko spleta, zbiranje videoposnetkov z namenom evalvacije dela pacientov v domačem okolju, uporabili so tudi komunikator, prav tako so nudili svetovanje na daljavo na podlagi videoposnetkov otrok. Eden izmed anketirancev je TLR izvajal preko programa Physiotools.
Ta omogoča dostop do številnih gibalnih vaj za fizioterapijo. Vaje so za lažje razumevanje izvedbe opremljene tudi z videoposnetki. Vaje lahko natisnejo, pošljejo preko elektronske pošte ali preko aplikacije klientu oz. drugim strokovnim delavcem (Physiotools, 2020). Med odgovori vidimo, da je en anketiranec pripravljal in posredoval material preko programa Tobii Dynavox Communicator 5. Program pretvori besedilo in simbole v jasen govor. Program se lahko upravlja z dotikom ali z očmi. Vključuje samostojno uporabo sistema Windows, elektronske pošte, telefona in nadzor domačega okolja. Prav tako lahko uporabnik dostopa do aplikacij, kot so Facebook, Netflix in Whatsapp (Tobiidynavox, 2020). Eden izmed anketirancev je za TLR uporabil spletno stran Frepy, ki smo jo že podrobneje opisali v teoretičnih izhodiščih.
Anketiranci so navedli uporabo programov Skype, Zoom, Whatsapp in Messenger za sinhrono komunikacijo.
Logopedi-surdopedagogi za izvajanje TLR uporabljajo različno tehnologijo – od stacionarnega do mobilnega telefona, elektronske pošte, mobilnih sporočil, videokonferenčnega orodja, interaktivnih spletnih strani ipd. (Theodoros, b. d.). Strokovni delavci so v največjem deležu TLR izvajali preko videoklica in elektronske pošte, torej na sinhron in asinhron način. Preko
34,8 % (8) 34,8 % (8) 30,4 % (7) 26,1 % (6)
34,8 % (8)
0 % 20 % 40 % 60 % 80 % 100 %
videoklic elektronska pošta posredovanje terapevtskega materiala telefonski pogovor drugo
64
videoklica lahko bolniku v realnem času posredujemo vaje, vidimo, kako vaje izvaja, on pa nas lahko ob morebitnih nejasnostih v istem trenutku vpraša za dodatno razlago oziroma mu mi lahko nudimo takojšnje povratne informacije. Prednost tovrstne obravnave je v takojšnji izmenjavi informacij. Če pride do težav z internetno povezavo, tehnologijo, je smiselno, da vaje, ki jih pokažemo bolniku med videoklicem, pošljemo tudi zapisane preko elektronske pošte. Elektronska pošta lahko služi tudi kot dober kanal za organizacijo dela – z bolnikom se lahko dogovorimo za način del, dogovorimo se za čas izvajanja ure in pošljemo navodila za videoklic. Prednost komunikacije preko elektronske pošte je v možnosti kasnejšega ogleda in odgovora, ne dobimo pa takojšnje povratne informacije, kot jo lahko npr. preko telefonskega pogovora.
Graf 19
Grafični prikaz tehnologije, s katero so strokovni delavci izvajali TLR
Strokovni delavci so TLR v največjem deležu izvajali s pomočjo pametnega telefona (69,6 %) in prenosnega računalnika (69,6 %). Sledi delež tistih, ki so uporabili namizni računalnik (56,5 %). Najmanjši delež jih je izvajalo TLR storitve preko digitalne kamere (8,7 %) in druge tehnologije (8,7 %) (graf 21).
Med drugo tehnologijo, ki so jo uporabili strokovni delavci pri TLR, so navedli: komunikator na delovanje preko očesnega stika in mobilni telefon.
Starši oz. skrbniki v večini še niso vključili svojega otroka v telerehabilitacijo (94,9 %). Oba starša (5,1 %), ki sta otroke že vključila v TLR, poročata, da so pri tem uporabili prenosni računalnik, tablični računalnik in spletno kamero. En starš navaja, da je TLR potekala preko računalnika med logopedom in otrokom, tj. sinhrono. V drugem primeru je terapija potekala asinhrono, in sicer so starši snemali otroka in videoposnetke pošiljali terapevtu, da bi pridobili povratne informacije o napredku in nadaljnje usmeritve za delo. Oboji bi TLR priporočili drugim oz. bi se še enkrat odločili za tovrsten način nudenja terapije, če ni možen osebni stik oziroma je terapevt zelo oddaljen in ni druge možnosti.
69,6 % (16)
65