UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Študijski program Logopedija in surdopedagogika
Anja Lukman
TELEREHABILITACIJA NA PODROČJU LOGOPEDIJE IN SURDOPEDAGOGIKE
Magistrsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Študijski program Logopedija in surdopedagogika
Anja Lukman
TELEREHABILITACIJA NA PODROČJU LOGOPEDIJE IN SURDOPEDAGOGIKE
Telerehabilitation at Speech-Language Pathology
Magistrsko delo
Mentorica: doc. dr. Damjana Kogovšek Somentorica: asist. dr. Jerneja Novšak Brce
Ljubljana, 2021
»Vse naše sanje se lahko uresničijo, če le imamo pogum,
da gremo za njimi.«
W. Disney
ZAHVALA
Iskrena hvala mentorici doc. dr. Damjani Kogovšek in somentorici asist. dr. Jerneji Novšak Brce za vso pomoč, ideje, strokovne nasvete, usmeritve in prijazne besede med pisanjem magistrskega dela in tekom celotnega študija.
Hvala vsem, ki ste bili pripravljeni sodelovati v raziskavi in z nami deliti svoja mnenja in izkušnje.
In hvala vsem vam, ki me vsak dan naučite kaj novega in vnašate veselje v moj poklic.
Hvala vsem mojim, brez katerih si ne znam predstavljati študijskih let.
Hvala predvsem moji družini, ki mi je zmeraj stala ob strani in me podpirala na moji poti ter mi dala zaupanje, da »bo šlo«.
In hvala tebi, C. za vse debate, potrpežljivost in spodbude ob pisanju magistrskega dela.
I
POVZETEK
Telerehabilitacija omogoča (re)habilitacijo otrok oz. odraslih ljudi z govorno-jezikovnimi motnjami, motnjami požiranja in izgubo sluha, ki iz različnih razlogov ne morejo dostopati do logopeda-surdopedagoga. Storitve potekajo preko informacijsko-komunikacijske tehnologije, pri tem pa sta terapevt in klient krajevno in/ali časovno ločena. V empiričnem delu smo z dvema anketnima vprašalnikoma na vzorcu 102 strokovnih delavcev (logopedov-surdopedagogov, specialnih in rehabilitacijskih pedagogov, psihologov, fizioterapevtov in delovnih terapevtov) in 39 staršev oz. skrbnikov s kvantitativnim raziskovalnim pristopom ter deskriptivno metodo raziskovanja analizirali stališča, poznavanje in uporabo telerehabilitacije na področju logopedije in surdopedagogike. Raziskava je pokazala, da strokovni delavci pri svojem delu v povprečju pogosto uporabljajo informacijsko-komunikacijsko tehnologijo, pri rezultatih se pojavljajo razlike glede na starost, delovno mesto in mesto zaposlitve. Oboji imajo v povprečju dober dostop do tehnologije, potrebne za telerehabilitacijo. Rezultati raziskave so pokazali, da se strokovni delavci ne čutijo dovolj kompetentni za izvajanje telerehabilitacije in razkrivajo željo po dodatnem znanju. Tako kot večina staršev ni vključila otroka v proces nudenja telerehabilitacijskih storitev, tako tudi večina strokovnih delavcev še ni izvajala telerehabilitacije. Tisti, ki so sodelovali v telerehabilitaciji, poročajo, da je ta potekala v primeru jezikovnih, artikulacijskih in motoričnih govornih motenj, v večini preko asinhronih tehnologij.
Analiza prednosti in slabosti, ki so jih navedli anketiranci, razkriva, da med deleži ni statistično značilnih razlik (p < 0,05). Velik delež anketirancev je odgovarjal na vprašanja na podlagi teoretičnega znanja, saj je le majhen del obojih že izvajal oz. sodeloval v telerehabilitaciji in tako lahko podal odgovore na podlagi lastnih izkušenj. Zbrani podatki so pokazali, da več kot polovica strokovnih delavcev in staršev nima znanja o telerehabilitaciji, tisti, ki ga imajo, so ga v večini pridobili z lastnim izobraževanjem. Starši menijo, da je telerehabilitacija najbolj primerna v primeru prevelike oddaljenosti od klienta, strokovni delavci pa bi jo uporabili v primeru posveta s klientom/skrbnikom ter za obravnavo jezikovnih motenj. Naprej raziskava kaže bolj pozitivna stališča v zvezi s telerehabilitacijo s strani strokovnih delavcev, podrobnejša analiza je razkrila statistično značilne razlike (p < 0,05) pri več trditvah. Telerehabilitacija v slovenskem prostoru še ni razširjena, zato želimo s spoznanji magistrskega dela pripomoči k boljši ozaveščenosti strokovnjakov in širše javnosti ter vplivati na morebitna nadaljnja raziskovanja, razvoj in uporabo v Sloveniji.
KLJUČNE BESEDE: telerehabilitacija, logopedija in surdopedagogika, telerehabilitacijske storitve, klasična terapija, informacijsko-komunikacijska tehnologija
II
III
ABSTRACT
Telerehabilitation enables (re-)habilitation of children and adults with speech and language disorders, swallowing disorders and hearing loss who, for various reasons, cannot access a speech-language therapist. The services are provided through information and communication technology, with the therapist and the client being separated locally and / or in time. The empirical part of the research is based on two questionnaires with a sample of 102 professionals (speech-language therapist, special and rehabilitation pedagogues, psychologists, physiotherapists and occupational therapists) and 39 parents or caregivers with a quantitative research approach and a descriptive research method to analyze the views, knowledge and use of telerehabilitation in the field of speech-language therapy. The research showed that professionals often use information and communication technology in their work, and the results show differences according to age, job and place of employment. Both have, on average, good access to the technology needed for telerehabilitation. The results of the research showed that professionals do not feel competent enough to perform telerehabilitation and reveal a desire for additional knowledge. Just as most parents did not involve their children in the process of providing telerehabilitation services, so most professionals have not yet performed telerehabilitation. Those involved in telerehabilitation report that it took place in the case of language, articulation, and motor speech disorders, mostly through asynchronous technologies.
The analysis of the advantages and disadvantages mentioned by the respondents reveals that there are no statistically significant differences between the groups (p < 0.05). A large proportion of respondents answered questions based on theoretical knowledge, as only a small part of both have already implemented or participated in telerehabilitation and were thus able to provide answers based on their own experience. The data collected showed that more than half of professionals and parents do not have knowledge of telerehabilitation: those who have it have mostly acquired it through their own education. Parents are of the opinion that telerehabilitation is most appropriate in the case of excessive distance from the client, and professionals would use it in the case of consultation with the client / guardian and to address language disorders. Further, the research shows more positive attitudes regarding telerehabilitation by professionals: a more detailed analysis revealed statistically significant differences (p < 0.05) in several claims. Telerehabilitation is not yet widespread in Slovenia, so we want to use the findings of this master's thesis to help raise the awareness of professionals and the general public and influence possible further research, development and use in Slovenia.
KEY WORDS:
telerehabilitation, speech and language therapy, telerehabilitation services, classic therapy, information and communication technology
IV
V
KAZALO VSEBINE
I. UVOD ... 1
II. TEORETIČNI DEL ... 2
1.1 OPREDELITEV TELEREHABILITACIJE (TLR) ... 2
1.2 RAZLOGI ZA UVAJANJE SISTEMA TELEREHABILITACIJSKIH STORITEV ... 5
1.2.1 UPORABA IKT V TELEREHABILITACIJI... 7
1.2.2 UPORABA IKT V LOGOPEDIJI IN SURDOPEDAGOGIKI ... 8
1.3 VZPOSTAVLJANJE IN IZVAJANJE TELEREHABILITACIJE ... 10
1.3.1 PLATFORME ZA IZVAJANJE TELEREHABILITACIJE ... 12
1.3.2 INTERAKTIVNE VSEBINE ... 15
1.3.3 PROGRAMI ZA REHABILITACIJO GOVORNO-JEZIKOVNIH MOTENJ ... 16
1.3.4 APLIKACIJE ZA IZVAJANJE TELEREHABILITACIJE ... 21
1.4 RAZISKAVE NA PODROČJU TELEREHABILITACIJE V LOGOPEDIJI IN SURDOPEDAGOGIKI ... 28
1.4.1 TELEREHABILITACIJA NEVROLOŠKIH MOTENJ KOMUNIKACIJE ... 29
1.4.2 TELEREHABILITACIJA GLASOVNIH MOTENJ... 31
1.4.3 TELEREHABILITACIJA MOTENJ FLUENTNOSTI ... 32
1.4.4 TELEREHABILITACIJA GOVORNO-JEZIKOVNIH MOTENJ ... 33
1.4.5 TELEREHABILITACIJA MOTENJ POŽIRANJA ... 35
1.4.6 TELEREHABILITACIJA OSEB Z IZGUBO SLUHA... 36
1.4.7 TELEREHABILITACIJA MOTENJ AVTISTIČNEGA SPEKTRA ... 37
1.4.8 TELEREHABILITACIJA IN ZGODNJA OBRAVNAVA ... 37
1.5 TELEREHABILITACIJA V PRIMERJAVI S KLASIČNO TERAPIJO V ŽIVO ... 38
1.5.1 PREDNOSTI TELEREHABILITACIJE ... 38
1.5.2 IZZIVI TELEREHABILITACIJE ... 39
1.6 RAZVOJ TELEREHABILITACIJE V PRIHODNOSTI ... 41
III. EMPIRIČNI DEL ... 43
2.1 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA ... 43
2.2 CILJ RAZISKAVE IN RAZISKOVALNA VPRAŠANJA... 44
2.3 METODOLOGIJA ... 45
2.3.1 METODA IN RAZISKOVALNI PRISTOP ... 45
2.3.2 OPIS VZORCA ... 45
2.3.3 SPREMELJIVKE ... 50
2.3.4 OPIS MERSKEGA INSTRUMENTARIJA ... 50
2.3.5 POSTOPEK ZBIRANJA PODATKOV ... 51
VI
2.3.6 POSTOPEK OBDELAVE PODATKOV ... 51
2.4 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ... 52
2.4.1 REZULTATI IN INTERPRETACIJA RV 1 – POGOSTOST UPORABE IKT ... 52
2.4.2 REZULTATI IN INTERPRETACIJA RV 2 – DOSTOP DO IKT ... 56
2.4.3 REZULTATI IN INTERPRETACIJA RV 3 – KOMPETENCE ZA IZVAJANJE TLR ... 58
2.4.4 REZULTATI IN INTERPRETACIJA RV 4 – IZKUŠNJE S TLR ... 60
2.4.5 REZULTATI IN INTERPRETACIJA RV 5 – PREDNOSTI IN SLABOSTI TLR ... 65
2.4.6 REZULTATI IN INTERPRETACIJA RV 6 – STALIŠČA V ZVEZI S TLR ... 69
2.5 ODGOVORI NA RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 79
2.5.1 ODGOVOR NA RV 1 ... 79
2.5.2 ODGOVOR NA RV 2 ... 80
2.5.3 ODGOVOR NA RV 3 ... 81
2.5.4 ODGOVOR NA RV 4 ... 81
2.5.5 ODGOVOR NA RV 5 ... 83
2.5.6 ODGOVOR NA RV 6 ... 85
IV. SKLEP ... 88
V. VIRI IN LITERATURA ... 91
VII
KAZALO GRAFOV
Graf 1: Grafični prikaz frekvenčnih odstotkov glede na spol ... 45
Graf 2: Grafični prikaz frekvenčnih odstotkov glede na starost ... 45
Graf 3: Grafični prikaz frekvenčnih odstotkov vzorca glede na starost otroka ... 46
Graf 4: Grafični prikaz frekvenčnih odstotkov vzorca glede na starost otroka ... 46
Graf 5: Grafični prikaz frekvenčnih odstotkov vzorca glede na oddaljenost najbližjega logopeda-surdopedagoga ... 46
Graf 6: Grafični prikaz frekvenčnih odstotkov vzorca glede na spol ... 47
Graf 7: Grafični prikaz frekvenčnih odstotkov vzorca glede na starost ... 47
Graf 8: Grafični prikaz frekvenčnih odstotkov vzorca glede na delovno dobo ... 48
Graf 9: Grafični prikaz frekvenčnih odstotkov vzorca glede na trenutno delovno mesto ... 48
Graf 10: Grafični prikaz frekvenčnih odstotkov vzorca glede na dokončano izobrazbo ... 49
Graf 11: Grafični prikaz frekvenčnih odstotkov vzorca glede na ustanovo trenutne zaposlitve ... 49
Graf 12: Grafični prikaz pogostosti uporabe IKT strokovnih delavcev pri delu ... 52
Graf 13: Grafični prikaz pogostosti uporabe IKT glede na kronološko starost ... 53
Graf 14: Grafični prikaz načina seznanitve s pojmom TLR ... 58
Graf 15: Grafični prikaz mnenj strokovnih delavcev o potrebi po dodatnem znanju v zvezi s TLR ... 59
Graf 16: Grafični prikaz mnenj strokovnih delavcev o področjih, na katerih bi potrebovali dodatno znanje v zvezi s TLR ... 59
Graf 17: Grafični prikaz mnenj strokovnih delavcev in staršev o izkušnjah z uporabo TLR .. 60
Graf 18: Grafični prikaz načina uporabe TLR pri strokovnih delavcih ... 63
Graf 19: Grafični prikaz tehnologije, s katero so strokovni delavci izvajali TLR ... 64
Graf 20: Grafični prikaz navedenih prednosti TLR (strokovni delavci in starši oz. skrbniki) 66 Graf 21: Grafični prikaz izzivov/slabosti/pomislekov glede TLR (strokovni delavci in starši oz. skrbniki) ... 68
Graf 22: Grafični prikaz mnenj staršev oz. skrbnikov o vključitvi otroka v proces nudenja logopedskih storitev preko TLR ... 69
Graf 23: Grafični prikaz načina pridobitve znanja staršev oz. skrbnikov o TLR ... 70
Graf 24: Grafični prikaz mnenj staršev oz. skrbnikov glede možnosti uporabe TLR ... 70
Graf 25: Grafični prikaz mnenj strokovnih delavcev glede možnosti uporabe TLR ... 71
Graf 26: Grafični prikaz mnenj strokovnih delavcev o primernih načinih uporabe TLR ... 72
Graf 27: Grafični prikaz mnenj strokovnih delavcev o primernosti TLR za obravnavo različnih govorno-jezikovnih in komunikacijskih motenj ... 73
Graf 28: Grafični prikaz stališč strokovnih delavcev in staršev oz. skrbnikov o telerehabilitaciji ... 74
VIII
KAZALO TABEL
Tabela 1: Prikaz platform, spletnih strani, programov in aplikacij za izvajanje TLR ... 27
Tabela 2: Frekvence in frekvenčni odstotki vzorca glede na populacijo, s katero delajo ... 50
Tabela 3: Frekvence in frekvenčni odstotki pogostosti uporabe IKT glede na delovno mesto 54 Tabela 4: Frekvence in frekvenčni odstotki pogostosti uporabe IKT glede na mesto zaposlitve ... 55
Tabela 5: Prikaz IKT, ki jo imajo na voljo starši oz. skrbniki ... 56
Tabela 6: Prikaz IKT, ki jo strokovni delavci vsakodnevno uporabljajo na delovnem mestu . 57 Tabela 7: Prikaz mnenj različnih strokovnih delavcev v zvezi z uporabo TLR ... 61
Tabela 8: Prikaz populacije, s katero delajo strokovni delavci, ki so že izvajali TLR ... 61
Tabela 9: Prikaz mest zaposlitev strokovnih delavcev, ki so že izvajali TLR ... 61
Tabela 10: Prikaz govorno-jezikovnih motenj, pri katerih so strokovni delavci izvajali TLR 62 Tabela 11: Strokovni delavci in starši oz. skrbniki – Prednosti telerehabilitacije ... 67
Tabela 12: Strokovni delavci in starši oz. skrbniki – Izzivi/slabosti/pomisleki glede telerehabilitacije ... 69
Tabela 13: Frekvenčna porazdelitev odgovorov ... 75
Tabela 14: Parametri opisne statistike ... 76
Tabela 15: Razlike med stališči strokovnih delavcev in staršev ... 78
Tabela 16: Prikaz razlik v stališčih do telerehabilitacije (strokovni delavci in starši oz. skrbniki) ... 78
1
I. UVOD
Nove tehnologije prinašajo nove načine dela tudi v (re)habilitaciji govorno-jezikovnih motenj.
Narašča število oseb, ki potrebuje pomoč logopeda-surdopedagoga, vendar ta pogosto ni dostopen. Telerehabilitacija (v nadaljevanju TLR) preko informacijsko-komunikacijske tehnologije (v nadaljevanju IKT) omogoča dostop do večjega števila ljudi, prav tako lahko nudimo TLR storitve osebam, ki so oddaljene ali iz kakršnih drugih razlogov ne morejo obiskovati klasične logopedske terapije v živo. Kljub naraščanju uporabe TLR v tujini, pa obstaja v slovenskem prostoru zelo malo literature in raziskav na to temo.
V teoretičnih izhodiščih magistrskega dela bomo definirali TLR in predstavili njene glavne značilnosti ter razloge za uvajanje sistema TLR storitev. Opredelili bomo vloge in odgovornosti logopedov-surdopedagogov, ki izvajajo TLR. Da lahko osebam z govorno-jezikovnimi motnjami nudimo kakovostno terapijo preko različnih tehnologij, bomo opisali, kako TLR vzpostavimo in izvajamo. Ker IKT pri tem igra ključno vlogo, bomo v magistrskem delu predstavili različne tehnologije, programe, aplikacije in interaktivne vsebine, ki omogočajo obravnavo na daljavo osebam s težavami na področju govora, jezika in komunikacije. Opisali bomo prednosti in izzive, s katerimi se soočajo terapevti pri TLR, ter spoznanja tujih raziskav o (re)habilitaciji različnih govorno-jezikovnih motenj. Dotaknili se bomo možnosti razvoja tovrstnega načina nudenja storitev v prihodnosti. V empiričnem delu želimo ugotoviti, kakšna so stališča različnih strokovnih delavcev (logopedov-surdopedagogov specialnih- rehabilitacijskih pedagogov, psihologov, delovnih terapevtov in fizioterapevtov) v zvezi s TLR ter njeno poznavanje in uporabo v praksi. Starši oz. skrbniki imajo veliko vlogo v procesu (re)habilitacije, zato nas zanima tudi njihov pogled na to temo. Za namen raziskave smo oblikovali dva anketna vprašalnika.
2
II. TEORETIČNI DEL
1.1 OPREDELITEV TELEREHABILITACIJE (TLR)
»TLR je zagotavljanje rehabilitacijskih storitev na daljavo z uporabo informacijskih in telekomunikacijskih tehnologij, pri čemer sta ponudnik storitve in njen uporabnik med seboj krajevno in/ali časovno ločena.« (Burger in Rudel, 2013).
Cherney in van Vuuren (2012) definirata TLR kot zagotavljanje rehabilitacijskih in habilitacijskih storitev na daljavo preko IKT, ki vključuje ocenjevanje, spremljanje, preventivo, intervencijo, supervizijo, izobraževanje, posvet in svetovanje.
Uporablja se za ocenjevanje in zdravljenje različnih komunikacijskih motenj (artikulacijskih, jezikovnih, glasovnih, kognitivnih, motenj fluentnosti, avtističnega spektra, požiranja in dizartrij) ter nudenje surdopedagoških storitev (avdiometrijo, testiranje govora v hrupu, video otoskopija, slušne presejalne teste, slušno rehabilitacijo ipd.) (ASHA, 2019).
V literaturi zaradi nepoenotene uporabe terminov najdemo različna poimenovanja, kot so telepraksa (ang. telepractice), teleterapija (ang. teletherapy), telemedicina (ang. telemedicine) itd. V Sloveniji pogosteje uporabljamo termina telemedicina oz. telezdravje (Burger in Rudel, 2013).
Telezdravje (ang. telehealth) je opredeljeno kot »uporaba elektronskih informacij in telekomunikacijskih tehnologij za podporo klinične zdravstvene oskrbe na daljavo, izobraževanje strokovnjakov in bolnikov v zvezi z zdravjem ter vodenje javnega zdravstvenega sistema«. Tako, kot so različna področja uporabe storitev med seboj ločena, tako se tudi na nekaterih mestih prekrivajo. Ker je rehabilitacija medicinska stroka, je TLR del telemedicine, v katero spadajo tudi teleradiologija, teledermatologija, telekirurgija, telepsihiatrija idr. Storitve telemedicine so del storitev zdravja na daljavo (ang. telehealth) in se delno tudi prekrivajo s storitvami oskrbe na daljavo (ang. telecare). Vse opisane storitve so del eZdravja (ang.
mHealth), med katere uvrščamo tudi mobilne storitve za zdravje in storitve zdravstvene nege na daljavo (ang. telenursing) (Burger in Rudel, 2013).
Da bi se izognili napačnim interpretacijam, da se te storitve uporabljajo le na področju skrbi za zdravje, je ASHA (2019) v uporabo sprejela termin telepraksa (ang. telepractice) (ASHA, 2019). Telepraksa (ang. telepractice) je izraz, ki se uporablja za opis uporabe IKT kot sredstva za izvajanje logopedskih storitev na daljavo, vendar vključuje tudi nezdravstvene ustanove, kot so vrtci, šola ali socialna okolja (Vukovac idr., 2015). Omogoča nudenje in izmenjavo profesionalnih storitev na daljavo (povezave strokovnjak–klient ali strokovnjak–strokovnjak z namenom ocenjevanja, intervence in/ali svetovanja) (ASHA, 2019).
Sodelovanje preko TLR lahko potekajo na ravni bolnišnica–bolnišnica, bolnišnica–zdravstveni dom, zdravstveni dom–pacientov dom, zdravstveni dom–šola, šola–pacientov dom, terapevtova pisarna–pacientov dom (ASHA, 2005c, v Edwards, Stredler-Brown in Houston, 2012).
Storitve lahko nudijo strokovnjaki s širokega področja rehabilitacije (npr. zdravniki, specialisti za fizikalno in rehabilitacijsko medicino, fizioterapevti, delovni terapevti, rehabilitacijski inženirji, diplomirani inženirji ortotike in protetike, specialni pedagogi, psihiatri itd.) (Burger in Rudel, 2013).
Narašča število držav, ki ima zakonsko in pravno določene zahteve v zvezi z izvajanjem storitev na daljavo. Pred začetkom izvajanja TLR se mora strokovnjak seznaniti z vsemi zakoni
3
(registracija, pridobitev licence, finančni načrt, zakonske specifikacije ipd.) Zakoni se med državami zelo razlikujejo (Ben-Aharon, 2019).
TLR izvajajo številna podjetja v zasebni lasti, ki zaposlujejo logopede-surdopedagoge. Tudi ti bi morali imeti državno licenco za opravljanje storitev. Logopedi-surdopedagogi, ki so certificirani po ASHA standardih in izvajajo storitve na daljavo v drugih državah, zavezujejo Kodeks etike in drugi dokumenti, npr. Področje prakse v avdiologiji (ang. Scope of Practice in Avdiology), Področje prakse v logopediji (ang. Scope of Practice in Speech-Language Pathology) in drugi (ASHA, 2019).
Prav tako je pomembna informacija o lokaciji osebe z govorno-jezikovnimi motnjami ( v nadaljevanju: klient), ki potrebuje pomoč logopeda-surdopedagoga. V Združenih državah Amerike lahko na spletni strani ASHE (2019) poiščemo seznam držav in njihove zahteve za izvajanje TLR. Terapevt ima za izvajanje TLR storitev licenco za delo v državi, kjer izvaja storitve. Če se klient nahaja v drugi državi, mora imeti isti terapevt licenco za izvajanje storitev v državi, v kateri se nahaja klient. Številne zdravstvene organizacije si prizadevajo za odpravljanje tega problema. Radi bi razvili univerzalno licenco, ki bi omogočila izvajanje TLR ne le v državi, v kateri prebiva terapevt. Podobno želi doseči tudi ASHA (ASHA, 2019).
V Sloveniji ni podatkov o strokovnih usposabljanjih in pridobivanju licence za izvajanje TLR v logopediji in surdopedagogiki.
Številnim bolnikom v Sloveniji ni omogočena pravočasna in zadostna rehabilitacijska obravnava, posledično pa se zaradi zdravstvenih težav podaljšuje njihov bolniški stalež.
Rehabilitacija v ustreznem času bi omogočila povečanje delovne zmožnosti in zmanjšanje stroškov zdravstvene blagajne. Za celostno rehabilitacijo primanjkuje strokovnjakov in finančnih sredstev, tako pa dostopnost rehabilitacijskih storitev ostaja omejena. Rudel in Burger (2013) predlagata TLR kot primeren in moderen odgovor na rešitev teh težav.
Pobude za vzpostavitev storitev zdravja na daljavo v Sloveniji obstajajo že dlje, vendar pa je v uporabi le svetovanje na daljavo (telekonzultacije) v transfuzijski medicini ter storitev oskrbe na daljavo »rdeči gumb«. TLR storitev še nimamo (Burger in Rudel, 2013).
URI Soča je v okviru aplikativnega raziskovalnega projekta Telerehabilitacija (ARRS L#- 5513), ki ga financira Agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije, testiral model TLR storitve za osebe po amputaciji spodnjega uda in po možganski kapi. Prvi so bili vključeni v TLR program v času pred sprejemom na rehabilitacijo, slednji pa bodo deležni storitev na daljavo tri mesece po odpustu z rehabilitacije (Burger idr., 2015).
V programih Podpora v uporabnikovem življenjskem okolju (Ambient Assisted Living Joint Programme, 2012, v Burger in Rudel, 2013) so v skladu z definicijo EU predvidevali, da bodo primarni uporabniki TLR storitev osebe z različnimi okvarami in poškodbami (npr. bolniki z okvaro hrbtenjače, nezgodnimi poškodbami glave ali okvaro možganov – predvsem otroci in mladostniki, cerebralno paralizo in drugimi nevrološkimi boleznimi ipd.). Prvi so preizkusili TLR bolniki po amputaciji spodnjega uda (Burger in Rudel, 2013).
Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju: ZZZS) do nedavnega ni omogočal TLR (ZZZS, 2020). Zaradi preprečevanja širjenja nalezljive bolezni (covid-19) so številne zdravstvene storitve v živo onemogočene. ZZZS z okrožnico, ki jo izda 14. oktobra 2020, posreduje seznam novih storitev za obračun dela logopedov na daljavo: »Specialistična logopedska diagnostika na daljavo«, »Specialistična logopedska terapija na daljavo«,
»Logopedska diagnostika na daljavo« in »Logopedska terapija na daljavo«.
4
Specialist logopedije lahko izvede in obračuna prvi dve storitvi, logoped pa zadnji dve. Izvajalci morajo v zdravstveni dokumentaciji navesti razlog za izvedbo storitve na daljavo, datum in vsebino storitve, trajanje storitve ter zaključke in usmeritve pacientu. Spremembe veljajo za storitve, opravljene od 1. decembra 2020 dalje (ZZZS, 2020).
Logopedi-surdopedagogi, zaposleni kot učitelji za dodatno strokovno pomoč, so že v prvi polovici leta 2020 v času zaprtja vzgojno-izobraževalnih ustanov izvajali ure dodatne strokovne pomoči na daljavo, pretežno z osnovnošolci.
Sodobne telekomunikacije omogočajo razvoj TLR oz. izvajanje terapije na daljavo. Tako lahko pacient pod nadzorom terapevta preko interneta s pomočjo slikovnih in zvočnih informacij, ki so dvosmerne, izvaja določene terapevtske postopke tudi doma, po odpustu iz rehabilitacijske ustanove (Goljar, 2009).
TLR se lahko izvaja na različne načine. Glede na razpoložljivo IKT, tehnološko pismenost in zmožnosti tako izvajalca kot uporabnika lahko poteka v živo, s časovnim zamikom oziroma na način, ki združuje lastnosti obojega.
Sinhrono (prenos v živo)
Izvajanje storitev poteka preko interaktivne avdio in/ali avdio-video povezave v realnem času z namenom zagotovitve čim bolj osebne izkušnje in primerljivosti s tradicionalnimi storitvami.
V sinhrone storitve je lahko vključen klient ali skupina klientov in terapevt ali pa storitve potekajo med terapevtom in specialistom. Za izvajanje sinhrone TLR se uporabljajo videokonferenčni sistemi in telefon (ASHA, 2019).
Asinhrono (preko posnetkov)
Vsebine so shranjene na videoposnetkih, ki si jih klienti lahko ogledajo preko tabličnega računalnika (npr. iPad), pametnega telefona (npr. iPhone) ali osebnega računalnika.
Strokovnjak po lastni presoji izbira primerne vaje, ki jih nato pošlje klientu. Klient se lahko med izvajanjem vaj tudi snema. Fotografije, videoposnetke in ostale datoteke pošlje strokovnjaku na pregled in analizo. Tako lahko strokovnjak klienta spremlja na daljavo in na podlagi posnetkov, rezultatov avdioloških testiranj, izvajanja vaj, spremlja in usmerja napredek (ASHA, 2019).
Hibridno ali kombinirano
Storitve, ki vključujejo kombinacije sinhronih, asinhronih storitev in/ali storitev v živo (ASHA, 2019). Oblike se razlikujejo glede na stroke (Burger in Rudel, 2013).
Rehabilitacijske vsebine so preko varne internetne povezave na oddaljenem multimedijskem strežniku skrbno nadzorovane. Posnete so na videofilmih, do teh pa dostopajo preko tabličnega računalnika, pametnega telefona ali osebnega računalnika. Terapevt iz zbirke videoposnetkov izbere samo tiste, ki so primerni za pacienta in mu omogoči dostop do vsebin, ki pridejo zanj v poštev. Tako pacienti v skladu z navodili terapevta vaje izvajajo doma, pred ali po odpustu iz rehabilitacijske ustanove. Občasno bolnika obišče terapevt preko videokonference in nadzoruje vadbo (Burger in Rudel, 2013).
TLR storitve lahko izvajamo v času zdravljenja, pred rehabilitacijo, med njo, po njej ali skozi celotno življenje (Burger in Rudel, 2013).
Zdravnik ali terapevt tako lahko ocenjuje, preverja in spreminja rehabilitacijski proces na daljavo, vendar pa tudi pacient potrebuje ustrezno tehnologijo za prenos zvoka in slike (Burger idr., 2015).
5
TLR se lahko izvaja v sobi za rehabilitacijo, fizioterapevtski dvorani, na domu, v šoli, posebni bivanjski skupnosti ali v javnih ustanovah ipd. (Burger in Rudel, 2013).
ASHA (2019) navaja, da je šola najpogostejše okolje, kjer se izvaja TLR in daje številne dokaze o učinkovitosti in zadovoljstvu z njo. V ZDA se trenutno TLR storitve v največji meri izvajajo v šoli, razlog za to pa je pomanjkanje strokovnjakov v določenem šolskem okrožju in oddaljenost šol (ASHA, 2019).
Tehnologija omogoča terapijo z otrokom ali odraslim, ki se nahajajo v svojem okolju (npr. na domu, v lokalni skupnosti, šoli ali na delovnem mestu). Veliko dokazov podpira prednosti obravnave v otrokovem naravnem okolju (Theodoros, 2011, v Coufal idr., 2018). Številni raziskovalci poročajo o tem, da so obravnave v bolnikovem naravnem okolju ali v posebnem kontekstu, kot je šola ali služba, učinkovitejše od obravnav v kliničnem okolju (McCue, Fairmn in Pramuka, 2010, v Theodoros, 2014). Tudi Svetovna zdravstvena organizacija (WHO, 2001, v Theodoros, 2014) potrjuje prednosti in spodbuja delovanje posameznika znotraj njegovega okolja.
1.2 RAZLOGI ZA UVAJANJE SISTEMA TELEREHABILITACIJSKIH STORITEV
Tehnološki napredek in socialne ter demografske spremembe pomembno vplivajo na povečano uporabo telestoritev oz. storitev na daljavo (Theodoros, 2012).
Razlogi za uvajanje sistema TLR storitev:
− zahteve po zdravstvenih storitvah in zmanjševanju stroškov
Zaradi vse večjih potreb po zdravstvenih storitvah in naraščanju zahtev po zmanjševanju stroškov se povečuje tudi potreba po TLR in podobnih storitvah. Zaradi večje ozaveščenosti prebivalstva se večajo tudi zahteve po dostopnosti zdravstvenih storitev, hkrati pa to pomeni tudi povečanje stroškov zdravstva. V svetu veliko prebivalstva živi v odročnih krajih, kjer je dostop do zdravstvenih storitev težji (Theodoros, 2012). Logoped ni vedno dostopen bolnikom, ki živijo na podeželskih ali oddaljenih območjih, ali tistim, katerih mobilnost je omejena zaradi njihovega zdravstvenega stanja (Theodoros, 2013).
V državah Evropske unije, kamor spada tudi Slovenija, številni bolniki ne morejo pravočasno dostopati do potrebnih rehabilitacijskih obravnav. Vzrok za to je pomanjkanje finančnih sredstev in strokovnih delavcev, ki bi te storitve nudili, zato je dostopnost rehabilitacijskih storitev omejena in bo kot taka ostala tudi nespremenjena (Burger in Rudel, 2013).
Pravični dostop do storitev je tako problem za posameznike z gibalno oviranostjo in/ali komunikacijsko motnjo, ki morajo vnesti veliko fizičnega, čustvenega in miselnega napora, da pridejo na obravnavo, vse to pa lahko negativno vpliva na pozitivne učinke terapij (Theodoros, 2014).
Tudi starši otrok s komunikacijskimi motnjami in motnjami požiranja se soočajo s podobnimi težavami v zvezi z mobilnostjo, ki so lahko še večje zaradi usklajevanja z obveznostmi sorojenca ali drugih družinskih članov, nefleksibilnim delovnim urnikom, ipd. (Theodoros, 2014). Otroci so tako odvisni od delovnika staršev, ki pogosto ne sovpada z urnikom strokovnjaka, ki je lahko tudi precej oddaljen (Theodoros, 2012).
Otroci z govorno-jezikovnimi motnjami, ki živijo na podeželju in drugih oddaljenih območjih, so v slabšem položaju glede dostopa do logopedskih storitev (Mashima in Doarn, 2008).
6
Dodatne ovire predstavljajo velike razdalje do strokovnjaka, slabše vremenske razmere, težko dostopne lokacije in pomanjkanje usposobljenih strokovnjakov za delo z otroki (Olsen idr., 2012, v Edwards, Stredler-Brown in Houston, 2012).
V zdravstvu in šolstvu se po celotnem svetu soočajo s problemom zaposlitve logopeda na podeželju (Pickering idr., 1998, v Theodoros, 2012).
V času epidemije covid-19 so zaradi ukrepov z namenom preprečevanja širjenja nalezljive bolezni začasno prekinjene številne zdravstvene dejavnosti, mnogi strokovni delavci in pacienti ne morejo izvajati oz. prejemati zdravstvenih storitev v živo. TLR omogoča nadaljevanje terapije tudi v času, ko osebni in fizični stik nista možna.
− socialne in demografske spremembe
Zaradi naraščanja prebivalstva se povečuje tudi število ljudi s kroničnimi motnjami in različnimi bolezenskimi stanji, ki so povezane s komunikacijskimi motnjami in motnjami požiranja. Starejše ljudi prizadenejo nevrološke motnje, kot so kap, Parkinsonova bolezen, demenca in motnje požiranja. Vse omenjene motnje prav tako vplivajo na zmožnost bolnika, da obišče strokovnjaka v živo – nimajo lastnega prevoza oziroma niso zmožni (samostojno) potovati. S staranjem prebivalstva se bo verjetno pojavilo tudi več kroničnih invalidnosti, kar bo dodatno zmanjšalo zmožnosti za enostavno mobilnost – bolniki samostojno ne bodo mogli obiskati logopeda-surdopedagoga, zaradi več težav eni sploh ne bodo mogli zapustiti domov.
Logopedske storitve bi morale napredovati v tolikšni meri, da bi ti ljudje lahko bili deležni obravnav na daljavo preko IKT (Theodoros, 2012).
Zaradi podaljševanja dobe zaposlitve in ostarelosti prebivalstva se spreminja tudi način življenja starejše populacije. Težave z mobilnostjo veliko ljudem onemogoča obisk terapevta, pogosto potrebujejo spremljevalca in poseben prevoz. Starejši ljudje bodo verjetno živeli in ostajali na svojih domovih in kljub potrebi po logopedskih storitvah več ne bodo zmožni v tolikšni meri potovati do najbližjega strokovnjaka (Morris idr., 2010, v Theodoros, 2014).
TLR storitve so primerne zlasti za naraščajočo populacijo starih ljudi z različnimi težavami, uporabljajo pa se pri bolnikih vseh starosti (Primožič, 2011).
V domovih za ostarele logopedi niso vključeni v pregled ob sprejemu. TLR lahko omogoča večji dostop do storitev osebam, ki so v tovrstnih domovih (Theodoros, 2014).
Zaradi družbenih sprememb bomo morali razviti oziroma spremeniti zdravstvene storitve, da bodo dostopne vsem, ki jih potrebujejo. Uporaba TLR, ki je v tujini že dlje časa v porastu, bi lahko pomembno povečala dostopnost in kakovost storitev na primarni, sekundarni in terciarni ravni (Burger idr., 2015).
− razvoj tehnologije
Kot posledica tehnološkega napredka in hitrega brezžičnega internetnega omrežja, postaja TLR v svetu vedno bolj priljubljena (Fleming, Brown in Houston, 2013, v Coufal idr., 2018).
Čeprav je enakopraven dostop do zdravstvenih storitev eden izmed glavnih vzrokov za izvajanje telezdravja, številni dokazi kažejo, da lahko s tehnologijo povečamo kakovost zagotovljene oskrbe (McCue, Fairman in Pamuka, 2010; Winters in Winters, 2004, v Theodoros, 2014).
Kot del področja telemedicine, se TLR v svetu razvija in vedno bolj uveljavlja, tudi zaradi razvoja podporne tehnologije in IKT (Burger in Rudel, 2013). Trenutni status tehnologije v
7
družbi je znan, njegov potencial za izvajanje logopedskih storitev na daljavo – tako v zdravstvu kot v šolstvu, pa še ni realiziran (Theodoros, 2012).
Dobra plat tehnološkega napredka je tudi ta, da se stroški tehnologije iz leta v leto zmanjšujejo, saj je le-te na trgu več in zaradi konkurenčnosti cene padajo. Prav tako številne študije, ki potrjujejo stroškovno učinkovitost TLR, pozitivno vplivajo na razvoj in širjenje TLR sistemov v bolnišnicah, zdravstvenih domovih, klinikah, šolah in agencijah za oskrbo na domu (Mashima in Doarn, 2008).
Medtem ko generacija »baby-booma« ni odraščala s tehnologijo, so sedanje generacije dobro opremljene z znanjem in pričakovanji za njihovo uporabo na vseh področjih življenja (Theodoros, 2012). Od leta 2001 poteka porast t. i. »digitalne generacije«. To so posamezniki, ki osebne tehnologije ne uporabljajo le za dostop do informacij, ampak jih na več fleksibilnih načinov uporabljajo za svoje osebne namene (Evropska agencija za razvoj in izobraževanje na področju posebnih potreb, 2013). Z razvojem mobilnih tehnologij, kot je denimo pametni telefon, se je povezljivost z internetom močno povečala (Theodoros, 2012).
Odprte tehnologije vsem posameznikom omogočajo, da se učijo na katerem koli mestu in v katerem koli času, s pomočjo katere koli naprave ter s podporo kogar koli (Evropska komisija, 2013a, v Evropska agencija za razvoj in izobraževanje na področju posebnih potreb, 2013).
IKT je v zadnjih dvajsetih letih postala ena ključnih prednosti pri oblikovanju izobraževalnega sistema v razvitih državah (Brečko, Vehovar in Dolničar, 2008; Jelenc, Bitenc in Marot, 2018).
Postala je stalnica vsakdanjega življenja za nemalo ljudi na svetu in je vključena v različne vidike družbe – izobraževanje, usposabljanje in zaposlovanje, predvsem pa je neprecenljivo orodje za ljudi s posebnimi potrebami (Svetovni vrh o informacijski družbi, 2010; Evropska agencija za razvoj in izobraževanje na področju posebnih potreb, 2013). Z vsako naslednjo generacijo raste pričakovanje po dostopu tovrstnih storitev na spletu (Theodoros, 2012).
1.2.1 UPORABA IKT V TELEREHABILITACIJI
Po ocenah Mednarodne telekomunikacijske zveze (ITU, 2013b; Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo, Inštitut za informacijske tehnologije v izobraževanju, v Evropska agencija za razvoj in izobraževanja na področju posebnih potreb, 2013) je 2,7 milijarde ljudi, kar predstavlja 40% celotnega prebivalstva (750 milijonov gospodinjstev) priključenih na internet. Cene fiksne širokopasovne povezave so med leti 2008 in 2012 padle za kar 80%, kar je pripomoglo k še vedno trajajočemu naraščanju naročnikov.
Že več desetletij IKT igra pomembno vlogo pri nudenju zdravstvenih storitev. Tako je IKT v rabi za beleženje elektronskih zdravstvenih podatkov in vse do uporabe robotov pri operacijah.
Prav tako pomaga strokovnjakom pri izmenjavi kliničnih informacij in pomaga nuditi zdravstveno oskrbo ljudem, ki so oddaljeni in tako omogoča, da pridejo do informacij in oskrbe na domu (Vukovac idr., 2015).
IKT je odprla nove možnosti za izobraževanje in učenje. Ponuja nove načine in instrumente za izmenjavo in prenos znanja. Največja prednost IKT v izobraževanju je dostopnost ne glede na čas in kraj. Učenje na daljavo lahko poteka preko aplikacij in programske opreme – v celoti na daljavo, lahko pa vključuje kombinacijo učenja na daljavo in v živo. Predavanja, ki temeljijo na tej tehnologiji, znižujejo stroške izobraževanja in zagotavljajo dostop do spletnih vsebin ter tako spodbujajo neizogibno vseživljenjsko izobraževanje in učenje (Niebel idr., 2013, v Konjevod, 2019).
8
Večina evropskih šol ima povezavo z internetom (npr. s spletno stranjo, e-pošto za učence in učitelje, lokalno omrežje in virtualno učno okolje). Več kot 90% učencev se izobražuje na šolah s širokopasovno povezavo (Evropska komisija, 2013b, v Evropska agencija za razvoj in izobraževanja na področju posebnih potreb, 2013).
IKT v izobraževanju učencev s posebnimi potrebami predstavlja sredstvo za podporo posameznikovih možnosti pri učenju (Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo, Inštitut za informacijske tehnologije v izobraževanju in Evropska agencija za razvoj in izobraževanja na področju posebnih potreb, 2011, v Evropska agencija za razvoj in izobraževanje na področju posebnih potreb, 2013).
IKT lahko uporabljamo kot didaktično sredstvo za učenje in poučevanje. Tukaj pa je pomembno poudariti, da morajo biti strokovnjaki dobro podkovani z znanjem, da določen IKT pripomoček uporabijo kot didaktičen pripomoček. Multimedijske oblike IKT dajejo otrokom med učnim procesom možnost aktiviranja vseh čutov. Ustvarjalnost se razvija in otroci so med učnim procesom bolj aktivni in angažirani (Anđelić idr., 2014, v Konjevod, 2019).
Osebe s posebnimi potrebami večkrat težje in počasneje razvijajo sposobnosti, usvajajo veščine in znanja. Od tehnološkega napredka bi morali vzeti pozitivno in to usmeriti v hitrejše, kakovostnejše in lažje pridobivanje znanja. Uporaba novih tehničnih rešitev za delo z osebami s posebnimi potrebami lahko izboljša izobraževanje in rehabilitacijo. Zelo pomembno je, da se računalniki, s katerimi delajo otroci s posebnimi potrebami, ustrezno prilagodijo njihovim individualnim potrebam in zmožnostim (Zupanac, 2009, v Konjevod, 2019).
Neformalna izmenjava različnih oblik znanja (zamisli, primeri praks, načini dela, opredelitev skupnih primerov in rešitev) znotraj določenega omrežja strokovnjakov bi lahko učinkovito potekala preko IKT (Caldwell, 2009, v Evropska agencija za razvoj in izobraževanje na področju posebnih potreb, 2013).
Kot obetavne se kažejo tudi nove terapevtske metode z uporabo navideznega okolja, mentalne predstave, opazovanje in posnemanje, ki bi naj olajšale učenje in motorični nadzor pri rehabilitaciji bolnikov po možganski kapi. Študije kažejo pozitivne rezultate, saj navidezno okolja omogoča večjo motiviranost in miselno zbranost pacienta. Ker so metode tudi računalniško podprte, omogočajo sprotno objektivno spremljanje rezultatov in sprotno prilagajanje sistema glede na pacientove zmožnosti oz. sposobnosti (Goljar, 2009).
Glede na raziskavo, ki so jo v Sloveniji izvedli Lepičnik Vodopivec in Samec (2012) starši verjamejo, da IKT razvija motorične, jezikovne, socialne in kulturne kompetence, kot tudi sposobnosti učenja in samostojnega izražanja pri njihovih otrocih.
Dolgotrajna izpostavljenost IKT škoduje otrokovemu vidu, omejuje otrokovo gibanje ter otroka miselno utrudi, kar lahko rečemo tudi za izpostavljenost televiziji, ne le računalnikom in pametnim telefonom. Vendar s pravilnim nadzorom, spremljanjem in uporabo IKT, do tovrstnih težav ne more priti (Imširagić idr., 2014, v Konjevod, 2019). Zraven navedenih negativnih učinkov, ima IKT tudi številne pozitivne plati, ki jih ne smemo ignorirati. Predšolski, kot tudi šolski otroci morajo uporabljati IKT izključno pod nadzorom odrasle osebe (Anđelić idr., 2013, v Konjevod, 2019).
1.2.2 UPORABA IKT V LOGOPEDIJI IN SURDOPEDAGOGIKI
Napredek nevroznanosti v zadnjih desetletjih – predvsem spoznanja o razumevanju delovanja možganov in njihovi nevroplastičnosti, je v logopedsko obravnavo prinesel nove načine dela.
Vse to pomeni pomembno gonilo sprememb v izvajanju logopedske terapije (Theodoros, 2012).
9
Logopedija je vodilna veda v povezavi z uporabo TLR, saj njeni začetki segajo v 70. leta prejšnjega stoletja – preko telefona in materialov za terapijo, ki so poslani po pošti (Theodoros, 2013; Vukovac idr., 2015).
Področje uporabe sodobnih tehnoloških pripomočkov je zapleteno, saj se srečujemo z različnimi področji, ki se nenehno spreminjajo, dopolnjujejo in razvijajo, npr. naraščajoče možnosti uporabe računalniških programov za obravnavo afazij, razvoj in širjenje telekomunikacijskih možnosti in razvijanje idej o navideznih strokovnjakih – logopedih (Žemva, 2009).
Uporaba IKT v logopedski obravnavi lahko zelo izboljša delo in dostopnost logopedskih storitev več ljudem v stiski. Obstaja širok spekter tehnologij, ki se lahko uporabljajo za izvajanje TLR (Vukovac idr., 2015).
Številni dokazi potrjujejo korist IKT v povezavi z logopedsko terapijo. Tehnologija, ki se uporablja v logopediji, se lahko razteza od preprostih, kot so elektronska pošta in fotografije, ki se izmenjujejo med logopedom in pacientom, do bolj zapletenih, kot je uporaba videokonferenčnih sistemov za komunikacijo v realnem času ali do strokovnih sistemov za diagnostično ocenjevanje (Vukovac idr., 2015).
Za izvajanje TLR logopedi-surdopedagogi uporabljajo različne programe, programske opreme in tehnologije:
− telefon (stacionarni in mobilni),
− digitalno snemanje slike in zvoka s pametnim telefonom,
− elektronska pošta, mobilna sporočila (SMS),
− videokonferenčna orodja (namenska videokonferenčna omrežja, brezplačne spletne storitve, televizija, kamera z visoko ločljivostjo, povezovalni multimedijski videokonferenčni sistemi),
− interaktivne spletne strani (Theodoros, b. d.).
Tehnologije so podprte s številnimi vrstami aplikacij in informacijskimi sistemi ter jih je mogoče razvrstiti v tri delovna področja logopeda-surdopedagoga:
− IKT za ocenjevanje in diagnozo (spletna sodelovalna okolja in ekspertni sistemi),
− IKT za terapije (posebne programske aplikacije, aplikacije za igre, komunikacijska programska oprema, kot je Skype, programska oprema za urejanje medijev, kot je Audacity, sistem za e-učenje, mobilne aplikacije);
− IKT za organizacijo dela (specializirane spletne strani za logopede-surdopedagoge in kliente, forumi, socialna omrežja, spletne storitve za izobraževanje in usposabljanje logopedov-surdopedagogov, sisteme za beleženje evidenc klienta za oceno in povratno informacijo o terapiji, sisteme za shranjevanje dokumentacije, terapevtsko administracijo, plačilo in urnik) (Vukovac idr., 2015).
IKT, ki povečuje sodelovanje, neodvisnost in napredek osebe s posebnimi potrebami, se imenuje nadomestna in dopolnilna komunikacija (NDK) oz. podporna in nadomestna komunikacija (PINK) (ang. Assistive Technology), namenjena pa je osebam, ki ne morejo uporabljati govora kot sredstva komunikacije (Tech.Act, 1988; Scherer, 1996; Konjevod, 2019). Podporno tehnologijo lahko razvrstimo glede na namen, s katerim jo oseba s posebnimi potrebami uporablja. Zato jo razdelimo na tehnologije, ki uporabnikom omogočajo večji dostop do izobraževalnih dejavnosti, neodvisnost v vsakdanjem življenju, neodvisnost pri uporabi predmetov v učilnici ali doma, sprejemanje slušnih informacij v procesu izobraževanja (npr.
10
FM sistem), učinkovito komuniciranje, socialne interakcije, sodelovanje pri določenih dejavnostih, pri branju, pisanju, delo z računalnikom in številne druge naloge (AT ResourceGuide, 2008, v Konjevod, 2019).
Druga velika prednost z IKT podprto rehabilitacijo govora in jezika je njegova objektivnost.
Objektivno ovrednotenje govora je zelo pomembno za kakovostno rehabilitacijo in napredek.
Terapevti imajo pogosto med terapijo in pri ocenjevanju določenih spretnosti ter veščin težave pri hkratnem spodbujanju in motiviranju otroka. Računalniki omogočajo obojim boljše sodelovanje in prilagodljivost pri rehabilitaciji. Poleg tega se lahko vsi poskusi in napredki zlahka zabeležijo in dokumentirajo, saj se lahko vse informacije na zaslonu natisnejo ali shranijo v datoteke. Računalniško vodena terapija nudi otrokom takojšnjo in smiselno vizualno povratno informacijo in s tem pomaga terapevtom pri pojasnjevanju, kaj je prav in kaj narobe (Konjevod, 2019).
Dinamična narava komunikacije in reševanja problemov pogosto zahteva sinhrono komunikacijo oziroma komunikacijo v živo, še posebej pri ocenjevanju in terapiji komunikacijskih motenj. Študije so dokazale, da je nudenje logopedskih storitev preko videotelekonference (ang. Video Teleconferencing) izvedljiva in učinkovita metoda terapije na daljavo (Mashima in Doarn, 2008).
Avditorna/verbalna/vizualna interakcija je ključna v večini primerov oz. najbolj priporočljiva v primerjavi s samo avdioposnetkom, saj ustvari občutek bližine terapevta in olajša stik s pacientom (Mashima in Doarn, 2008).
S pomočjo IKT bi lahko izvajali tudi preventivne programe, ki bi zmanjšali potrebo po rehabilitaciji (npr. izobraževanja o določeni temi) (Burger in Rudel, 2013).
1.3 VZPOSTAVLJANJE IN IZVAJANJE TELEREHABILITACIJE
Za izvajanje TLR morajo strokovnjaki obvladati dodatna specifična znanja in veščine za izvajanje storitev na daljavo. Pomembno je, da znajo izbrati primerne postopke ocenjevanja in intervencij ter jih prilagoditi glede na razpoložljivo tehnologijo. Ob tem je treba upoštevati bolnika in njegove motnje. Zaradi odsotnosti fizičnega stika mora strokovnjak znati prilagoditi terapevtske metode in materiale tako, da bo dosegel pozitivne rezultate (ASHA, 2019).
Pomembno je, da logopedi-surdopedagogi poznajo ustrezno tehnologijo za izvajanje TLR in razumejo načine delovanja tehnologij in uporabo v praksi. Določeni klinični instrumenti in tehnologija potrebujejo umerjanje in vzdrževanje, zato morajo vedeti, kako z njimi pravilno ravnati. Znati morajo izbrati in uporabiti primerne postopke za ocenjevanje in terapijo glede na razpoložljivo tehnologijo z upoštevanjem bolnikovih motenj. Dovzetni morajo biti za kulturne in jezikovne spremenljivke, ki vplivajo na identifikacijo, ocenjevanje, terapijo in management komunikacijskih motenj pri bolnikih. Znati morajo primerno usposobiti osebje, ki pomaga pri delu na daljavo. Prav tako morajo biti seznanjeni z obstoječimi orodji in metodami za primerno in učinkovito izvajanje storitev ter merjenje rezultatov. Voditi morajo ustrezno dokumentacijo o srečanjih in soglasjih za uporabo TLR. Morajo biti seznanjeni in upoštevati obstoječa pravila etičnega kodeksa (varnost in zasebnost podatkov, povračilo stroškov, strokovna usposobljenost). Za ustrezno in pravočasno diagnostiko ter nadaljnje terapevtske storitve mora logoped-surdopedagog sodelovati z drugimi specialisti (ASHA, 2019).
Logopedi-surdopedagogi nudijo storitve TLR bolnikom z afazijo, dizartrijo, apraksijo, kognitivno-komunikacijskimi motnjami in demenco, travmatičnimi možganskimi poškodbami, Parkinsonovo boleznijo, cerebralno paralizo in mulitplo sklerozo (Mashima in Doarn, 2008). V
11
TLR so lahko vključeni tako odrasli kot otroci z različnimi poškodbami, boleznimi, zaostalostjo ali nepravilnostmi v razvoju (Burger in Rudel, 2013). TLR ni primeren način terapije za vsakega bolnika (Coufal idr., 2018).
Pri izbiri kandidatov za TLR moramo upoštevati posmeznikovo kulturo, stopnjo izobrazbe in starost. Upoštevati moramo tudi fizične in senzorne značilnosti, kot so natančnost sluha in vida, zmožnost sedenja pred računalnikom in zmožnost videti materiale na računalniškem monitorju ter ročne spretnosti za upravljanje tipkovnice. Upoštevati moramo tudi posameznikove kognitivne, vedenjske in/ali motivacijske značilnosti, npr. stopnja kognitivnega funkcioniranja, sposobnost vzdrževanja pozornosti in sedenja pred kamero ter zmožnost zmanjšanja nehotnega gibanja, zmožnost slediti navodilom in ravnati z opremo za zagotavljanje dobre ločljivosti slike.
Upoštevati moramo tudi željo bolnika in družinskega člana oz. skrbnika po TLR. Pomembne so tudi komunikacijske značilnosti kandidata, ki mora razumeti terapevta, biti pismen, upoštevati pa moramo tudi kulturne in jezikovne posebnosti ter v primeru gluhote preveriti, ali ima kandidat dostop do tolmača. Hkrati ne smemo pozabiti preveriti, ali ima klient dostop do tehnologije in kako vešč je v njeni uporabi ter ali je okolje primerno za izvajanje TLR (tiha soba, v kateri je minimalno število motečih elementov ter sposobnost klienta in/ali pomočnika za sledenje navodilom pri odpravljanju motenj oz. napak pri tehnologiji in prenosu). Pomembno je tudi, kakšna je pripravljenost klienta in družinskega člana/skrbnika za sodelovanje in pomoč pri terapiji na daljavo (ASHA, 2019).
Pomemben dejavnik, ki ga moramo upoštevati pri vzpostavljanju TLR, je obstoj omrežne infrastrukture, preko katere se klient in pacient povezujeta. Kakovost slike in zvoka mora biti dobra za sledenje kliničnim postopkom, pri čemer je ključna dobra omrežna povezava (ASHA, 2019).
Oprema, ki jo potrebujemo za izvajanje TLR:
− kakovostna spletna kamera;
− dovolj zmogljiva omrežna povezava;
− ethernet kabel;
− osvetlitev prostora;
− slušalke z mikrofonom;
− kamera za dokumente (ang. Document Camera);
− varna spletna platforma (npr. Zoom, Theraplatform, Infinite conferencing, SKYPE for Business) (Manning, b. d.).
Pri načrtovanju TLR moramo biti pozorni tudi na značilnosti okolja. Da dosežemo optimalni položaj klienta, materialov za testiranje in terapijo, zaslona, kamere, se moramo prej dobro pripraviti in načrtovati postavitev. Klientu moramo zagotoviti varnost, udobnost, zaupanje in zasebnost. Ko izbiramo prostor, moramo prav tako biti pozorni na dizajn, osvetlitev in izbiro primernega pohištva, da zagotovimo najboljšo kakovost prenosa slike in zvoka. Tako pri strokovnjaku kot klientu moramo čim bolj zmanjšati hrup iz okolja in morebitne moteče dejavnike (ASHA, 2019).
V TLR je pomembno, da tako otroci kot odrasli med terapijo na daljavo sodelujejo in so angažirani. Odrasli lahko najprej ob uporabi tehnologije postanejo nervozni, prestrašeni. Pred prvo terapijo lahko terapevt s klientom izvede poskusno terapijo, kjer jim lahko pojasni, kako bo potekalo delo na daljavo in skuša z njimi ustvariti odnos, v katerem se dobro počutijo (ASHA, 2020).
12
Ker se storitve zagotavljajo v uporabnikovem okolju funkcioniranja, se pričakuje, da bodo vključeni tudi komunikacijski partnerji. Terapevti v TLR poročajo, da so komunikacijski partnerji najpogosteje skrbniki (59 %), e-pomočniki (48 %), drugi (30 %), otroci (19 %), zakonci (17 %) in stari starši (15 %). Drugi komunikacijski partnerji so tudi starši, učitelji, sodelavci, asistenti in sošolci. E-pomočnik je fizično prisoten ob bolniku. Terapevt je dolžan ustrezno usposobiti e-pomočnika. Ta je lahko pomočnik učitelja, medicinski tehnik, študent, pomočnik logopeda, družinski član itd. Telerehabilitatorji poročajo, da e-pomočnika največ potrebujejo za pomoč s tehnologijo (85 %), posplošitev na novo naučenih vedenj (73 %), prakticiranje na novo naučenega vedenja (67 %), pri domačih nalogah (58 %), neposredni intervenciji (30 %) in za pomoč pri oceni (26 %) (Grillo, 2017b, v Grillo, 2019).
Pri delu z mlajšimi klienti ali tistimi z vedenjskimi, kognitivnimi, gibalnimi motnjami ali ovirami določimo odraslo osebo za pomoč pri iskanju mirne lokacije, nastavitvi in odpravljanju težav (npr. težave s tehnologijo, povezljivostjo) (ASHA, 2019).
1.3.1 PLATFORME ZA IZVAJANJE TELEREHABILITACIJE
Naslednji ključni korak je izbira ustrezne platforme za videokonferenčne klice. Platforma mora biti varna, vključevati mora interaktivne funkcije, možnost deljenja zaslona, uporabe »bele table« (ang. Whiteboard), možnost skupne rabe datotek in nalaganja dokumentov. Platforma mora biti preprosta za upravljanje tako za klienta kot terapevta, podjetje pa mora nuditi zanesljivo podporo uporabnikom platforme (Ben-Aharon, 2019).
Najmanj mora platforma za videokonferenco omogočati skupno rabo zaslona, omogočiti snemanje obravnav na lokalni računalnik za kasnejšo uporabo pri asinhronih dejavnostih, optimizirati pasovno širino glede na terapevtove in klientove zmožnosti s samodejnim prilagajanjem kakovosti zvoka in videa (v primeru upočasnitve pasovne širine), šifriranje prenosa informacij ipd. (Grillo, 2019).
Pri izbiri ustrezne platforme za TLR moramo biti pozorni, da zraven varnosti ponuja določene funkcije, kot so:
− deljenje namizja: na ta način lahko terapevt in klient medsebojno delita dokumente, npr.
PDF ali drugi obliki;
− interaktivnost in opombe: s pomočjo navedenih funkcij lahko terapevt (tudi klient) med terapijo npr. na delovnem listu, ki je v PDF obliki, kaj obkroži, poudari, zapiše, označi (funkcija ni nujna, še posebej pri delu s starejšimi klienti, vendar je priporočljiva predvsem pri delu z otroki);
− prenos programske opreme: če klient tehnološko ni dovolj usposobljen, da bi zmogel sam prenesti programsko opremo za TLR, mu lahko terapevt pri tem pomaga (npr. z obiskom klienta), naloži mu programsko opremo na njegov računalnik in mu tudi v živo predstavi uporabo programa;
− združljivost naprav: ni priporočljivo, da se med terapijo uporablja različno vrsto tehnologije, npr. pametni telefon in tablični računalnik, saj lahko pride do težav zaradi različnih velikosti zaslona, pomanjkanja avdio in videofunkcij ipd., kljub temu se lahko zgodi, da bo klient želela terapijo preko naprave, ki ni npr. namizni računalnik, ali pa bo to edini možen način, saj ji druga tehnologija v tistem trenutku ni na razpolago, v tem primeru je pomembno, da izbrana platforma omogoča uporabo tako na pametnem telefonu kot na tabličnem računalniku;
− snemanje zaslona: je še posebej uporabna funkcija za poznejši ogled terapije;
13
− igre in viri: nekatere platforme ponujajo igre in druge vire, ki so še posebej uporabni pri delu z otroki, vendar lahko upočasnijo internetno povezavo in povzročijo težave pri klientih, ki živijo na območju s slabšo internetno povezavo (Privatepracticeslp, 2020).
ASHA združuje strokovnjake, ki se ukvarjajo s težavami na področju sluha, govora in jezika iz celega sveta, ki se povezujejo z namenom profesionalne rasti in zagotavljanja kakovostnih storitev. Navaja, da pri izbiri platforme za TLR strokovnjaki izbirajo tiste, ki omogočajo:
− skupno rabo spletnih kamer: tako se lahko klient in terapevt med terapijo vidita, prav tako pa prispeva k občutku pristnosti, primerljivosti s terapijo v živo;
− skupno rabo zaslona: tako lahko klient in terapevt med seboj delijo zaslon ali digitalno gradivo med terapijo;
− interaktivne funkcije: večina platform za videokonference vključuje možnosti za risanje na zaslonu in deljenje nadzora tipkovnice in miške, kar klientu omogoča neposredno interakcijo z dejavnostmi, ki mu jih terapevt predstavi na zaslonu (ASHA, 2020).
Izbira ustrezne platforme za videokonferenco je zagotovo najpomembnejši sestavni del uspešnega programa TLR. Na voljo imamo veliko možnosti: FaceTime, Skype in Google Hangouts so platforme za videokonferenco, vendar ne nudijo funkcij zasebnosti, ki jih zahteva Zakon o prenosljivosti in odgovornosti za zdravstveno zavarovanje (HIPPA oz. ang. Health Insurance Portability and Accountability Act). Na voljo so druge platforme za videokonference, ki upoštevajo standarde HIPPA, npr. Zoom, VSee, ooVoo, Bluejeans, doxy.me, Cisco Webex itd. Po nedavni raziskavi telerehabilitatorji najpogosteje uporabljajo platformi Webex (42 %) in Zoom (35 %) (Grillo, 2017b, v Grillo, 2019).
OoVoo je brezplačna aplikacija za pametne telefone in računalnike, ki omogoča videokonferenčne klice. Uporabniki si lahko med seboj prenašajo videoposnetke visoke kakovosti. Za zdaj se lahko pogovarjaš s šestimi osebami naenkrat, povežeš se lahko tudi s spletnim profilom in pošiljaš videosporočila (Softonic, 2019).
eHab je računalniški program z napredno avdio, video, multimedijsko in mersko opremo, ki zagotavlja svojim uporabnikom verodostojen sistem za rehabilitacijo in svetovanje na daljavo.
Svetovanje poteka predvsem med specialisti (npr. fizioterapevti, avdiologi, logopedi- surdopedagogi ter delovnimi terapevti). eHAB je preprost za uporabo in hkrati učinkovit.
Namenjen je predvsem zagotavljanju diagnostičnih in terapevtskih storitev bolnikom na domu, v domu za ostarele, v oddaljeni skupnosti, bolnišnici ali drugi zdravstveni ustanovi. Program omogoča, da z uporabo napredne multimedijske opreme med videokonferenco klientu pokažemo sliko, posnetek ali besedilo za lažjo predstavo. Snemalna orodja omogočajo, da terapevt med izvedbo naloge posname klienta v visoki ločljivosti, ne glede na moč spletne povezave. Z orodji za merjenje lahko terapevti opravijo preproste in kompleksne goniometrične meritve, npr. gibljivost sklepov v gibanju in dolžino oz. oddaljenost glede na osebo ali objekt, obenem pa lahko vse to tudi posnamejo. Program omogoča hranjenje posnetih in naloženih datotek v t. i. oblaku (ang. Cloud), kar omogoča več fleksibilnosti pri terapevtu in klientu, prav tako pa so datoteke zmeraj dostopne. Klient lahko terapijo opravi neposredno preko iPada ali spletne strani. Naenkrat lahko sodeluje v skupinski terapiji do šest klientov (Neorehab, 2019).
VISYTER (ang. Vesatile and Integrated System for Telerehabilitation) je programska oprema za izvajanje različnih vrst TLR. Namestitev programa ni zahtevna, prilagaja se hitrosti internetne povezave. Preko njega lahko komuniciramo s pomočjo videokonference, prav tako ima integriran protokol rehabilitacije (posname odgovor klienta, podatke shrani na mesto z omejenim dostopom). Omogoča ocenjevanje daljinsko vodenega vozička, ocenjevanje odraslih
14
z motnjo avtističnega spektra, glasovno rehabilitacijo, svetovanje pri otroški fizioterapiji, terapijo in svetovanje po poškodbi glave, opazovanje logopedske in surdopedagoške terapije preko virtualne opazovalne sobe, rehabilitacijo kroničnega edema/limfoedema, domače storitve, šolo poslušanja, vrednotenje asistenta oz. spremljevalca, podporo in storitve na domu (Permanto in sodelavci, b. d.).
Doxy.me je brezplačna platforma, do katere klient dostopajo preko namiznega ali tabličnega računalnika in pametnega telefona. Klientom in terapevtom je namenjena kot dodatna podpora terapiji in ne kot njen nadomestek (Doxy.me, 2020).
Discord je brezplačna platforma za hitro sporočanje preko interneta, specializirana za besedno, slikovno, zvočno in video komunikacijo med uporabniki. Omogoča videokonferenčne klice in deljenje namizja. Za doplačilo lahko uporabniku ustvarijo svoj animirani avatar, uporabljajo posebne virtualne nalepke, naložijo večjo količino dokumentov ipd. (Discord, 2020).
Zoom je platforma, ki ponuja možnosti videokonferenc, sodelovanje, klepete, spletne seminarje ter deljenje video in avdio datotek preko mobilnih naprav, računalnikov. Omogoča tudi deljenje namizja svojega računalnika ali katere druge naprave (npr. pametnega telefona, tabličnega računalnika). Preko programov, kot so Google Drive, Dropbox ali Box, lahko deliš datoteke (slike, besedilo, video in avdioposnetke). Med deljenjem namizja lahko tudi uporabljaš različne funkcije programa, npr. obkrožiš pomembne dele na zaslonu ipd. Omogoča interaktivno komunikacijo na daljavo in snemanje za poznejši ogled (Zoom, 2020).
Cisco WebEx je platforma, ki omogoča sodelovanje globalnih in virtualnih timov preko mobilnih naprav in klasičnih videosistemov v realnem času. Vključuje številne funkcije, kot sta deljenje namizja in snemanje srečanja (Webex, 2020).
GoToMeeting je spletna stran, ki preko programskega paketa ponuja spletna srečanja, deljenje namizja in videokonference (GoToMeeting, 2020).
Skype je internetno telefonsko omrežje, ki nudi uporabnikom brezplačno medsebojno komuniciranje – prenos sporočil, datotek. Do pet uporabnikov hkrati lahko sodeluje v videokonferenčnem pogovoru. Deluje na osnovi neposredne podatkovne povezave med uporabniki (Skype, 2020).
Platforme, ki so primerne in zadoščajo vsem kriterijem varnosti in učinkovitosti, so: Skype for Business, Zoom, VSee, Webex, GoToMeeting. TLR preko aplikacij FaceTime in WhatsApp, se ne šteje kot primerna za terapijo na daljavo. Vsaka platforma ima prednost in slabosti, ki jih je treba oceniti posamično (Ben-Aharon, 2019).
Platforme, ki so namenjene in prilagojene logopedom-surdopedagogom:
Simple Practice je platforma za upravljanje prakse malih podjetij terapevtov. Namenjena je logopedom-surdopedagogom, delovnim terapevtom, fizioterapevtom, ABA terapevtom ipd.
Ponuja možnost videokonferenc. Terapevtom omogoča pošiljanje materialov za delo pred začetkom terapije na daljavo preko videokonference. Terapevt si lahko tudi predhodno ali med obravnavo znotraj programa dela zapiske, vodi dokumentacijo v zvezi s klientom, nato pa vse shrani za kasnejšo uporabo. Preko programa lahko terapevt in klient varno komunicirata in se dogovarjata o naslednjih terapijah. Prav tako lahko preko spletne strani načrtuješ terapije in jih vnašaš v urnik. Program tudi omogoča enostavno plačevanje in vlaganje zavarovalnih zahtevkov v elektronski obliki (Simple Practice, 2020).
15
Blink Session je platforma, ki je namenjena zdravstvenim delavcem, logopedom, delovnim terapevtom, fizioterapevtom, ABA terapevtom ipd. Terapevtom omogoča usposabljanje, svetovanje in terapijo na daljavo. Uporabniki platforme lahko kupijo videoposnetke (ang.
Speech Sounds Visualized), na katerih je s pomočjo video fluoroskopije zelo natančno prikazana pravilna produkcija glasov. Aplikacijo »Speech Sounds Visualized« je razvila logopedinja v ZDA (Blink Session, 2020).
Thera Platform je programska oprema za terapevte. Zraven videokonferenc nudi tudi možnost uporabe virtualne bele table med obravnavo, medsebojno deljenje dokumentov, deljenje videoposnetkov, skupno rabo zaslona, interaktivne aplikacije, načrtovanje, opomnik o pričetku terapije, možnost izdaje računov, elektronskih zavarovalnih zahtevkov, obrazce za soglasja, varno komuniciranje in drugo (Thera Platform, 2020).
1.3.2 INTERAKTIVNE VSEBINE
Otroci pogosto vedo, kako tehnologija deluje in večkrat prav oni terapevte naučijo kaj novega.
V terapijo je dobro vključiti različne spletne strani, aplikacije in igre, ki so jim všeč (ASHAWire, 2020).
Za asinhrono gradivo lahko terapevti bolnikom delijo naloge v storitvi Google Drive, Docs ali Dropbox, lahko tudi ustvarijo zasebne Youtube kanale. Vse te platforme za deljenje gradiva so brezplačne in zaščitene z geslom. Edine osebe, ki imajo potem dostop do gradiva, so terapevt in bolnik (Grillo, 2017b, v Grillo, 2019).
Nedavna raziskava je pokazala, da so bile asinhrone dejavnosti običajno na voljo preko e-pošte (73 %), posnetih videoposnetkov (38 %) in programov po meri (20 %). Dejavnosti so vključevale domačo nalogo (81 %), snemanje govornih vzorcev (31 %) in snemanje komunikacijskih izmenjav (27 %) (Grillo, 2017b, v Grillo, 2019).
Terapevti si lahko pri delu pomagajo tudi z Google učilnico (ang. Google Classroom) – brezplačno spletno storitvijo, ki poenostavlja ustvarjanje, deljenje in ocenjevanje nalog brez porabe papirja. Glavni namen storitve je poenostavitev postopka skupne rabe datotek med učitelji in učenci. Google učilnica združuje različne storitve, kot so Google Drive za ustvarjanje in deljenje datotek, Google Docs, Sheets in Slides za ustvarjanje pisnih datotek, Gmail za komunikacijo in Google koledar (ang. Google Calendar) za načrtovanje. Učitelj lahko povabi učenca, da se pridruži s pomočjo posebnega zasebnega gesla, ali jih sam doda v učilnico.
Znotraj učilnice lahko ustvariš posebno mapo, v katero učenec nato naloži nalogo, da jo učitelj lahko oceni. Čeprav je Google učilnica v prvi vrsti ustvarjena za šolsko delo, jo lahko tudi terapevti uporabijo za deljenje datotek, dajanje domačih nalog – vaj, ki jih morajo klienti izvesti. Prav tako lahko na spletno učilnico terapevti naložijo različno gradivo z dodatnimi pojasnili, videoposnetke izvajanja vaj, predloge za delo v domačem okolju ipd. (Wikipedija, 2020). Nekatere spletne strani, npr. Boomcards in Educaplay, omogočajo nalaganje interaktivnih vaj neposredno v Googlovo spletno učilnico, kjer lahko ima posameznik preprosto na enem mestu zbrane vse naloge za vajo.
Številne materiale za delo na daljavo najdemo na spletu, npr. v skupinah na Facebooku, na spletnih straneh, kot so Teachers Pay Teachers, ASHA Special Interest Group 18 Library Resource file ipd. Dodatne materiale na spletu lahko najdeš s ključnimi besedami, ki jih vtipkaš v brskalnik Google: »ang. telepractice materials«, »ang. telepractice AAC« ali »ang.
telepractice + the communication disorder«. Pinterest je tudi dober vir, kjer lahko terapevti dostopajo do številnih iger, programov itd. (Ben-Aharon, 2019).
16
Na različnih spletnih straneh lahko strokovni delavci dostopajo do interaktivnih vaj in iger, ki so v večini v angleškem jeziku. S prilagoditvijo jih lahko uporabljajo tudi v slovenskem jeziku (navodila preberejo v slovenskem jeziku, uporabijo sličice za poimenovanje, opisovanje, razvrščanje ipd.). Tovrstne vsebine ponujajo različne spletne strani, kot so Beantime Stories (Meddybemps, b. d.), Educational Games for Kids (Education, b. d.), Crickweb (Crickweb, b.
d.), Highlight kids (Highlightkids, b. d.), Interactive Sites for Education (Interactive sites, b. d.) ipd.
Preden začnemo s terapijo na daljavo, je priporočljivo, da imamo že odprte vse spletne strani, ki jih bomo uporabljali med terapijo. Vse vaje, ki jih trenutno nimamo v digitalni obliki, je možno skenirati in ob tem seveda upoštevati avtorske pravice. Medtem ko starejši odrasli navadno potrebujejo delovne liste in material za branje, mlajši želijo uporabljati aplikacije in igre (Ben-Aharon, 2019).
Interaktivne vsebine omogočajo večjo motiviranost in angažiranost osebe v terapiji.
Uporabljamo ga lahko v vseh oblikah TLR (sinhrono, asinhrono ali hibridno).
Logopedi-surdopedagogi lahko s pomočjo naslednjih spletnih strani ustvarijo zanimive interaktivne vsebine za TLR:
Boomcards ali digitalne kartice so interaktivne, digitalne vaje, ki so jih pripravili terapevti in učitelji. Namenjene so terapevtom, učiteljem, staršem, otrokom in drugim. Ker so prvotno ustvarjene za uporabo na namiznem, prenosnem, tabličnem računalniku ali pametnem telefonu, ni potrebe po tiskanju, fotokopiranju, plastificiranju in rezanju. Platforma ponuja številne brezplačne in plačljive digitalne kartice, ki jih lahko oblikuješ tudi sam. Za uporabo je potrebna registracija. Kartice so razvrščene v več kategorij – jeziki sveta, specialna pedagogika, znanost, matematika, umetnost, izobraževalna tehnologija itd. Kartice, ki jih želiš uporabljati, shraniš v svojo knjižnico, nato lahko znotraj te ustvariš dodatne kategorije in razvrstiš kartice glede na izbrano temo. Lahko tudi ustvariš virtualno učilnico, v katero se klient vpiše in opravi naloge, ki mu jih določi terapevt oziroma učitelj. lahko dostopa do digitalne kartice tudi preko povezave, ki ju pošlje terapevt, vendar v tem primeru nima podatkov o izvedbi vaje – poročila (Boomlearning, 2020).
Educaplay je spletna stran, na kateri lahko uporabniki ustvarijo različne poučne aktivnosti za spodbujanje govornih, jezikovnih, matematičnih, socialnih in drugih veščin. Tako lahko ustvarijo igro spomin, križanke, uganke, nalogo dopolni poved z besedo, igro dialoga, tvorijo besede, kvize ipd. Prav tako se lahko registriraš in brezplačno dostopaš do številnih aktivnosti, ki so jih že ustvarili drugi uporabniki (Educaplay, 2020).
Quia je spletna stran, ki ponuja izobraževalne vsebine za otroke, spletne delovne zvezke in učbenike (ang. Quia Books) ter zmožnost oblikovanja lastnih poučnih iger, kvizov in aktivnosti (ang. Quia Web) (Quia, 2020).
Adobe InDesign je program, ki omogoča ustvarjanje PDF-dokumentov, ki vsebujejo hiperpovezave, videoposnetke, zaznamke, prehode med stranmi in gumbe. Tako lahko sam ustvariš interaktivni PDF-dokument, ki je namenjen ogledu na zaslonu (Adobe, 2020).
1.3.3 PROGRAMI ZA REHABILITACIJO GOVORNO-JEZIKOVNIH MOTENJ
Računalniški programi, ki se uporabljajo v terapiji govorno-jezikovnih motenj, se na splošno osredotočajo na zagotavljanje vaj, ki jih mora izvajati klient, evalvacija in korekcija izvajanja
