PARTICIPACIJA OTROKA IN NJEGOV GLAS V PROCESU REJNIŠTVA

Participacija znotraj socialnopedagoškega prostora predstavlja koncept, ki je v osnovi močno povezan s pojmi, kot so integracija, komunikacija, sodelovalni pristop, pomoč uporabniku, soodgovornost, soorganiziranje in pomembno pripomore k uspešnemu socialnopedagoškemu interveniranju (Marovič, Bajželj in Krajnčan, 2014). Otrok v današnji družbi ni več obravnavan le kot objekt skrbi staršev in odraslih, ampak se je pričel uveljavljati nov pogled, ki otroka postavlja v vlogo subjekta z določenimi pravicami, kompetentnostmi in pomembnostjo.

Predpostavlja se otrokovo zmožnost dialoga z odraslimi, zmožnost soodločanja in soustvarjanja svojega življenja ter razpolaganja s potenciali, katerim je potrebno prisluhniti in jih upoštevati.

V ospredje se postavlja orientacijo, usmerjeno na otroka in njegove potrebe ter upoštevanje in zaznavanje njegovega avtonomnega sveta (prav tam). Tudi Kobolt in Rapuš Pavel (2006) participacijo razumeta kot orientacijo, ki je nastala z uveljavljanjem diskurza pravic, opolnomočenja, normalizacije in konstruktivistične orientacije, znotraj katere uporabniki postajajo aktivni, enakopravni in soodgovorno udeleženi v interakciji s strokovnjaki. Gre za to, da participacija uporabnikov prepreči nadvlado strok v odnosu do uporabnikov, v delovnem procesu pa se izhaja iz uporabnika in njegovih želja in potreb. Strokovnjak ne deluje iz pozicije moči, ampak se prilagaja položaju posameznika.

Participacija otroka in njegov glas v procesu rejništva je izrednega pomena, saj s tem dajemo otroku moč, da spregovori in spozna, da je tudi on sam pomemben del sodelovalnega procesa.

S tem ko otroku omogočimo glas in ga ne porinemo v ozadje, mu sporočamo, da nam je pomembno slišati njegovo mnenje in videnje situacije, v kateri se je znašel. Raziskave (Children's Commissioner, 2018) pa kažejo, da se otroci v rejniški družini na splošno počutijo premalo slišane. Otroci izpostavljajo, da si želijo imeti večjo vlogo v procesu odločanja, saj v veliki meri odločitve sprejemajo le rejniki in strokovni delavci. Tudi Zakšek (2006) je v svoji diplomski nalogi skozi raziskavo prišla do rezultatov, da se je otroke v rejništvu premalo slišalo,

25

intervjuvanci pa so dodali, da takrat, ko so opozarjali na težave v sistemu, njihovim besedam velikokrat niso verjeli. Na podlagi tega lahko vidimo, da otroci z izkušnjo rejništva, ki so sedaj že odrasli ljudje, sami opozarjajo na problem preslišanosti in na to, da se otrokom ne da možnosti za aktivno sodelovanje. Omenjen problem nam osvetlijo tudi Rakar idr. (2010), ki poudarjajo kako pomembno je, da ne samo govorimo otroku, ampak se naučimo govoriti z otrokom. Tukaj ne gre zgolj za navaden pogovor, ampak za nujno dragoceno izkušnjo in za pogovor, s katerim se otroku pridružimo z namenom, da bi slišali njegov glas in ga na ta način povabili v proces dela. Kustec (2013) dodaja, da prevečkrat gledamo na otroke kot na bitja, ki so nemočna in ne zmožna ubesediti svoje misli in prevečkrat mislimo, da mi, kot strokovnjaki vemo, kaj je najbolje za otroka. Vsi uporabniki, sogovorniki so eksperti iz izkušenj, tudi otroci (Rakar idr., 2010). Tudi Šugman Bohinc (2013) zagovarja predpostavko, da so poleg odraslih pri grajenju skupnosti in oblikovanju družbe v procesu soustvarjanja aktivni partnerji tudi otroci. Na področjih, na katerih sodelujejo tako odrasli kot tudi otroci, je potrebno združiti obe perspektivi in poskrbeti, da se bo slišal glas obojih – otrok in odraslih. Tako vzpostavljen prostor za dialog omogoča, da se proizvedejo nove oz. doslej preslišane ali neslišane zgodbe.

4.3.1 ZAKONODAJNI OKVIR, KI OMOGOČA OTROKOVO SOUDELEŽBO

Glas otrok in mladostnikov je na splošno še vedno premalo slišan, tako na lokalni, kot tudi na nacionalni in mednarodni ravni. Obstaja vedno več načinov, kako lahko mladi povzdignejo svoj glas, žal pa se pogosto dogaja, da se otroke in mladostnike posluša, vendar ne sliši ter njihovih predlogov ne upošteva. Posledica je pomanjkanje motivacije, občutek nemoči ter vse večja nezainteresiranost otrok in mladostnikov (Otavnik, Pleško in Vojnovič, 2009).

Čačinovič Vogrinčič (2006) se zaveda, da se šele učimo, kako omogočiti otroku udeležbo in kako etiko udeleženosti razširiti tudi nanj. Obstaja pa veliko dokumentov in zakonov, ki nas usmerjajo in vodijo k participaciji otrok v procesih, ki se jih zadevajo. Besedilo deklaracije o tem, da moramo otroku omogočiti participacijo se glasi: »Prisluhnimo otrokom in omogočamo njihovo soudeležbo. Otroci in mladostniki so iznajdljivi državljani, sposobni pomagati pri graditvi boljše prihodnosti za vse. Zato moramo spoštovati njihovo pravico do lastnega mnenja in sodelovanja pri vseh stvareh, ki se jih tičejo, seveda v skladu z njihovo starostjo in zrelostjo.«

(Čačinovič Vogrinčič, 2006, str. 105; Vojnovič, 2003, str. 6).

Konvencija o otrokovih pravicah iz leta 1992 je mednarodni instrument, ki priznava položaj otroka v pravnem sistemu in v družbi. Kljub temu, da se pri uresničevanju otrokovih pravic pojavljajo pomanjkljivosti, so v Sloveniji pravice otrok usklajene s konvencijsko ureditvijo, saj so bili sprejeti številni zakonodajni akti in ukrepi za izboljšanje položaja otrok v slovenski družbi (Vojnovič, 2003). Konvencija o otrokovih pravicah določa, naj bodo otrokove koristi osrednje vodilo in da ima tudi otrok pravico izraziti svoje mnenje o zadevah, ki se ga dotikajo, pravico, da pridobi vse potrebne informacije v zvezi s tem ter da se pri tem upošteva in sliši njegov glas (Meolic, 2019). Participacijo otroka v celoti narekuje 12. člen Konvencije o otrokovih pravicah (KOP), ki priznava in spodbuja aktivno sodelovanje otrok v procesih odločanja. Otroci imajo pravico izraziti mnenje pri odločitvah, ki jih zadevajo, njihova mnenja pa morajo biti upoštevana (Otavnik idr., 2009).

Konvencija je najširše sprejet dokument na področju človekovih pravic, a obstajajo tudi drugi dokumenti in zakoni, ki predstavljajo zakonodajni okvir, kateri omogoča otrokovo participacijo. V Zakonu o ratifikaciji Evropske konvencije o uresničevanju otrokovih pravic (MEKUOP, 1999) (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 26/99) je v 6. členu zapisano, da mora v postopku, ki zadeva otroka, pravosodni organ pri sprejemanju odločitve poskrbeti,

26

da je otrok seznanjen z vsemi informacijami, prav tako mora otroku omogočiti, da izrazi svoja stališča in ga pri tem ustrezno upoštevati, v kolikor je otrok sposoben razumeti pomen postopka in posledice odločitve.

Tudi v ZZZDR je opredeljeno, da v kolikor starša ne živita več skupaj, se pri vzgoji in varstvu otrok v skladu z njihovimi koristmi pridobi najprej mnenje centra za socialno delo, potem pa se upošteva tudi otrokovo mnenje, če je otrok sposoben razumeti njegov pomen in posledice.

Zakonska podlaga, ki omogoča otrokovo participacijo jasno določa, da ima otrok v postopkih, ki se ga zadevajo, pravico do lastnega mnenja in izražanja. Mihorič (2017) opozarja, da se v praksi kljub temu zakoni velikokrat ne udejanjajo, zato je potrebno narediti korak naprej in strmeti k temu, da bomo zakone uresničevali tudi v praksi. Največje spremembe na področju rejniške zakonodaje so se zgodile leta 2003, ko sta začela veljati Zakon o izvajanju rejniške dejavnosti in Pravilnik o pogojih za izvajanje rejniške dejavnosti, katerih namen je bil vzpostaviti kvalitetnejši rejniški sistem pri nas, ki temelji na konceptih socialnega dela, na etiki udeleženosti, perspektivi moči in soustvarjanju (prav tam). Tudi Meolic (2019) se v zadnjih letih zaveda napredka pri soustvarjanju pogojev za udejanjanje udeleženosti otroka, v katerem postaja otrokov glas vse bolj slišan. K še boljši praksi dela pa bi po njenem mnenju pripomogli s tem, da bi IPS, ki je temeljni koncept dela, vedno dojemali kot izvirni delovni projekt pomoči, ki nastane v delovnem odnosu pomoči.

4.3.2 ZAGOVORNIŠTVO OTROKA

Eden izmed načinov kako upoštevati otroka, ga obravnavati kot samostojnega nosilca pravic in s tem okrepiti njegov položaj v postopku, pa je tudi ta, da otroku dodelimo zagovornika. V praksi se srečujemo s primeri, ko so otrokovi interesi v navzkrižju z interesi staršev ali pa otroci preprosto še niso sposobni samostojnega nastopanja v postopku. Takrat je potrebno otroka okrepiti in ga zaščititi. Glavni namen zagovorništva je, da otrokom pomaga aktivno sodelovati v postopkih, ki se jih zadevajo in jih hkrati ščiti pred zlorabo in slabo prakso (Jenkole, 2006).

Zagovorništvo otrok v tujini izvajajo že dlje časa, pri nas pa je to še zelo mlada dejavnost.

Pravico otroka do zagovornika je uredil na novo sprejeti Družinski zakonik, ki je bil sprejet v letu 2017, uporabljati pa se je začel dve leti po uveljavitvi, in sicer aprila 2019. Poleg Družinskega zakonika pa je pravica otroka do zagovornika bolj podrobno opredeljena tudi v Zakonu o varuhu človekovih pravic (v nadaljevanju ZVarCP) (Uradni list RS, št. 69/17).

Zagovorništvo otrok je v skladu z ZVarCP organizirano v okviru notranje enote Varuha človekovih pravic v Ljubljani, izvajajo pa ga zagovorniki otrok v okviru mreže prostovoljcev, ki vsem otrokom zagotavlja enako dostopnost do zagovornika. Pobudo za imenovanje zagovornika lahko poda vsak, ki je mnenja, da otrok ne more uresničiti pravice, da izrazi svoje mnenje. V kolikor varuh oceni, da je pobuda utemeljena, mora v primeru, da otrok še ni dopolnil 15 let, pridobiti soglasje staršev ali zakonitih zastopnikov in določiti zagovornika. Če pa soglasja staršev ali zakonitih zastopnikov ni mogoče pridobiti, varuh pošlje predlog za imenovanje zagovornika pristojnemu sodišču ali centru za socialno delo (Leva, 2018).

4.3.3 ODPIRANJE PROSTORA ZA OTROKOV GLAS

Odpreti prostor za otroka, da se ga v soustvarjalnih procesih v rejništvu upošteva in sliši je pomembna naloga strokovnih delavcev, ki delajo z otrokom. Rakar idr. (2010) poudarjajo, da smo odrasli tisti, ki smo odgovorni za to, da se naučimo vzpostaviti odnos, ga vzdrževati in oblikovati tako, da je znotraj njega omogočeno soustvarjanje. Kot prvo, bi izpostavila pomen varnosti. Kariž (2010) pravi, da je za uspešen proces dela ključnega pomena, da se otrok v odnosu počuti varnega. Strokovnjak mora otroku zagotoviti varnost, mu pokazati zanimanje ter

27

ga pri njegovih prizadevanjih ves čas spodbujati. Pomemben element varnosti je jasna struktura in postavljanje omejitev, znotraj katerih se bo otrok počutil varnega in svobodnega. Juul (2010) v Akerman (2013) pa predpostavlja, da je v odnosu, ki ga vzpostavimo z otrokom najbolj pomemben pogovor v katerem otroka poslušamo, slišimo in odgovorimo na njegove potrebe.

Pogovor med otrokom in odraslim velikokrat ne poteka tako, da bi se udeleženca v pogovoru počutila videno, slišano in razumljeno. Odrasli otroku zastavlja vprašanja, otrok pa skuša podati čim bolj smiselne odgovore. Komunikacija med otrokom in odraslim pogosto temelji na zasliševanju, moraliziranju in pridiganju, pri čemer pa ni prostora za glas otroka (Juul, 2010 v Akerman, 2013). Akerman (2013) dodaja, kako pomembno je ustvariti dialog, v katerem skupaj z otrokom raziščemo njegovo težavo in potem na podlagi tega ugotovimo, kakšno pomoč otrok potrebuje in na kakšen način mu jo bomo ponudili. Sodelovanje je potrebno začeti skupaj z njim, ne pa proti njemu ali celo brez njega. Čačinovič Vogrinčič (2006) kot enega izmed temeljev za pogovor z otrokom vzpostavlja delovni odnos in prihaja do uvida, da delovni odnos v celoti »pripada« tudi otroku. Dogovor o sodelovanju se namreč začne z njim, prav tako pa je v soustvarjanju rešitev ključnega pomena tudi njegova instrumentalna definicija problema. Kot strokovnjaki se moramo zavedati, da ima otrok vse, kar potrebuje za to, da pride do želenega izida. Potrebuje samo pomoč, da odkrije svoje vire, jih ubesedi in uporabi. Raziskovanje lastne kompetentnosti in moči je za otroka dragocena izkušnja, vabilo otroku, da nam razloži svoje videnje problema, pa ga že spodbudi k temu, da začne razmišljati o njegovem prispevku k rešitvi. V individualni projektni skupini je bistvenega pomena, da izhajamo iz perspektive moči in otroku zagotovimo vse varovalne dejavnike, ki jih premoremo, da otroku v rejništvu čim bolj olajšamo kompleksno življenjsko situacijo – življenje med dvema družinama (Rakar idr., 2010). Akerman (2013) ob tem opozarja, da so pri vzpostavljanju odnosa z otrokom zelo pomembne besede, ki jih uporabljamo. Besede imajo namreč moč, da gradijo odnose, hkrati pa jih tudi rušijo. Besede so tiste, ki nas na naši poti do cilja lahko dokončno potrejo, ali pa nas opogumijo in nam dajo novih moči, da se soočimo s težavami in premagamo ovire. Ko vstopimo v odnos je potrebno premisliti kakšne besede uporabljamo in kakšno sporočilo pri tem posredujemo našim sogovornikom. Zaradi nepravilno izbranih besed lahko hitro pride do nesporazuma in prepirov, ki so posledica občutka, da nas naš sogovornik ne sliši, ne razume in mu ni mar za našo stisko. S premišljeno izbiro besed lahko zgradimo sodelovalne in pozitivne odnose, ki so temelj našega soustvarjalnega procesa.

Miller (2000) navaja priporočila, ki se jih je dobro držati pri vzpostavljanju odnosa z otrokom:

 dopustite otroku dovolj časa, da se izrazi in ga ne prekinjajte;

 parafrazirajte otrokove besede, da bo vedel, da ste ga pravilno razumeli;

 razložite otroku, da je prav, če ima takšne občutke in poskrbite, da se ne bo sramoval svojih občutkov;

 pomagajte otroku občutiti, da ni sam, da so se tudi nekateri drugi otroci v podobnih okoliščinah počutili tako kot on;

 izogibajte se sodbam in ne moralizirajte;

 ne vznemirjajte se, če ne veste, kako odgovoriti na otrokova vprašanja in v primeru, da ne veste, kako bi otroku odgovorili, je najbolje priznati, da odgovora ne poznate, lahko pa odgovorite z: »kaj pa ti misliš?« ter tako ugotovite, kaj otrok približno pričakuje od vas;

 bodite tam in nudite otroku varnost ter sprejemajte vsa njegova čustva.

Tudi Rakar idr. (2010) prepoznavajo pomembnost pogovora v odnosu z otrokom, a opozarjajo na to, da se je pri tem pomembno zavedati, da otroci drugače ustvarjajo pomene kot odrasli ljudje, saj niso vešči jezika in diskurza odraslih, prav tako so njihove predstave drugačne in

28

odraslim pogosto nerazumljive. Otroci, ki sodelujejo v individualnih projektnih skupinah so pogosto nemi, v smislu, da nimajo na razpolago besed, s katerimi bi lahko opisali in razložili svoje občutke. »Ne vem« je njihov najbolj pogost odgovor, za takim odgovorom pa se zelo pogosto skrivajo občutki nemoči in izkušnja, da njegove besede ne štejejo. Pomembno je, da pogovor zastavimo drugače in stopimo onstran besed. Da otroke lažje dosežemo lahko uporabimo tudi risbe, ples, petje, igrače, igranje vlog, itd.

29