II. TEORETIČNI DEL
1. POMEN DRUŽINE V SODOBNI DRUŽBI
Družina danes ni le ena sama. Ljudje različno pojmujemo družino in zaradi tega je težko vzpostavljati enoten nadzor in delo z njo. Vsak izmed nas ima svojo predstavo družinskega življenja in družine, se je pa razumevanje družine spreminjalo skozi čas in prostor, kot tudi glede na družbo, v kateri se pojavlja. Različne družbe torej različno razumejo družino (Perić, 2010). Tudi Ule (2000) pravi, da se ne da več potegniti objektivne meje med družino in ne – družino, ampak se meje postavljajo subjektivno glede na posameznega člana. Kljub kompleksnosti pojmovanja družine, pa je pomembno, da družino definiramo. Definicija družine je pomembna zato, ker predstavlja neke vrste »družbeni napotek«. Poleg tega je definicija tudi odraz socialno političnega delovanja neke države in njenih ideoloških predstav (Rener, Sedmak, Švab in Urek, 2006).
Ličen (1995) poudarja socializacijsko vlogo družine. Definira jo kot socialno skupino, v katero smo stalno in dolgotrajno vključeni ter kot osnovno institucijo zasebnega življenja, kjer se oblikuje za ljudi večina pomembnih razmerij. V sodobni družbi družina služi za zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb, kot so hranjenje, fizična in socialna varnost, njene funkcije pa se nanašajo na biološko reprodukcijo, zadovoljevanje čustvenih potreb, skrb za otroke in vzgojo otrok, skrb za dom ter prenašanje kulturnih vzorcev in znanj iz roda v rod (prav tam). Kot vidimo družina ostaja pomemben družbeni sistem, ki je edinstven in ločen od ostalih družbenih skupin.
Tudi Musek (1995) izpostavlja velikanski pomen, ki ga ima družina za posameznika in za družbo. Pravi, da je družina temeljni posrednik človekovega obstoja, tako v biološkem kot v družbenem svetu. Je edinstvena celica, kjer se spletajo temeljne vloge človeškega bitja in bolj kot kjerkoli drugje se osebnost posameznika oblikuje prav v družini. O edinstvenem pomenu družine govori tudi Kompan Erzar (2003), ki predpostavlja, da je družina najkompleksnejši in edinstveni prostor odnosov in čustvenih zapletov, ki predstavljajo temelj za razvoj posameznikove samostojnosti. Je okolje, kjer si vsakdo izoblikuje lastno identiteto in v katerem nastaja ter se razvija človeška psihična struktura. Čačinovič Vogrinčič (1998) družino opredeli socialno psihološko, in sicer pravi, da »družino tvorijo dva ali več posameznikov, ki so v interakciji, imajo skupne motive in cilje; povezujejo jih skupna pravila, norme in vrednote:
odnose v njej odraža relativno trajna struktura vlog in statusov, v družini pa se oblikujeta tudi struktura moči in način vodenja; izoblikuje se relativno trajna mreža komunikacij ter statusov in vlog posameznih družinskih članov; diferencirajo se vloge glede na delitev dela; razločijo se čustveni odnosi med člani.« (str. 130., 131).
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerij (v nadaljevanju ZZZDR) v 2. členu pa družino opiše kot življenjsko skupnost staršev in otrok, ki zaradi koristi otrok uživa posebno varstvo (ZZZDR, 2004). Družinski zakonik (v nadaljevanju DZ) pa družino opredeli malo širše, in sicer kot življenjsko skupnost otroka, ne glede na starost otroka, z obema ali enim od staršev ali z drugo odraslo osebo, če ta skrbi za otroka in ima po tem zakoniku do otroka določene obveznosti in pravice. Zaradi koristi otrok uživa družina posebno varstvo države (DZ, 2017, 2.
člen).
3
1.1 PLURALIZACIJA OBLIK DRUŽINSKEGA ŽIVLJENJA
Danes je v družbenih očeh prava družina še vedno tista, ki jo sestavljata mož in žena, seveda poročena, ki v zavetju svojega doma vzgajata enega ali dva otroka. Takšna je tradicionalna podoba okoli katere se spletajo različne romantične predstave, pa tudi konkretna družbena pričakovanja (Perić, 2010). Dejstvo pa je, da v zadnjih nekaj desetletjih opažamo pomembne spremembe družinskega življenja, ki jasno kažejo na to, da se odmikamo od modernega modela nuklearne družine. Z veliko gotovostjo lahko trdimo, da je prav spreminjanje glavna značilnost družinskega življenja v zadnjem času (Rener idr. 2006). Švab (2001) pravi, da gre za osvobajanje od ideologije nuklearne družine. Družinsko življenje v Sloveniji postaja izredno raznovrstno. Govorimo lahko o pluralizaciji družinskega življenja in družinskih oblik (Rener idr. 2006). Švab (2001) poudarja, da je pluralizacija nov in tipično postmoderen fenomen, Perić (2010) pa opozarja, da je pluralizacija družinskih oblik obstajala že prej, le da smo te oblike družine šele v postmoderni dobi začeli sprejemati. Kar danes razumemo pod pojmom družine je nastalo z moderno družbo, a se je to kljub temu v zadnjih tridesetih letih spremenilo (prav tam). Pluralizacija družinskih oblik pomeni soobstoj različnih načinov in oblik družinskega življenja glede na odločitev posameznikov. Ta proces povezujemo s spremembami, kot so upad števila formalnih zakonskih zvez, večanje števila razvez in otrok rojenih izven zakonske zveze.
Z njimi je močno povezana tudi pluralizacija življenjskih stilov, ki prav tako vpliva na raznolikost družinskih in partnerskih zvez, še posebej pri mladih. Posledica družinske pluralizacije je tudi spreminjanje družinskih vrednot in simbolno spreminjanje življenjskega sveta družin (Švab, 2001). Če želi družina še naprej zagotavljati temeljne funkcije se mora znati tudi spreminjati in sprejeti pluralizacijo kot pogoj svojega obstoja (Švab, 2001). S tem se strinja tudi Perić (2010), ki predpostavlja, da se družina samo »prilagaja« družbenim spremembam, da se lahko ohrani v postmoderni dobi. Rener idr. (2006) izpostavljajo, da se je družina bolj kot druge institucije uspela prilagoditi sodobnim postmodernim težnjam po individualizaciji in subjektivizaciji življenjskega sveta, kot taka pa deluje spodbudno na razvoj osebnostnih potreb in potencialov.
Desetletja nazaj je prevladoval le en model – nuklearna družina, danes pa družinsko sliko sestavljajo neporočeni pari z otroki, istospolne družine, enostarševske družine, posvojiteljske in rejniške družine (Švab, 2001). Perić (2010) poudarja, da ko govorimo o družini, moramo besedo družina danes uporabljati v množini – družine, saj pluralizacija družinskih oblik zahteva, da govorimo o družinah in ne samo o eni družini. Pri iskanju razlogov za spreminjanje družinskega življenja je treba upoštevati tudi spremembe, ki zaznamujejo družinsko okolje, torej širše družbene spremembe. Giddens (2000) govori o »družini kot osnovni instituciji civilne družbe«. »Družina je stičišče cele vrste novih smeri, ki vplivajo na celotno družbo – naraščajoče enakosti med spoloma, množičnega prihoda žensk na trg delovne sile, spremenjenega seksualnega obnašanja in pričakovanj ter sprememb v razmerju med domom in delovnim mestom« (str. 94).
1.2 RANLJIVE DRUŽINE
Švab (2010) v povezavi s socialnokonstruktivističnim razumevanjem družino prepoznava kot zelo raznovrstno glede na čas in družbeni kontekst: »Kulturni pomeni starševstva sicer temeljijo na tradiciji, običajih, navadah, (kolektivnih in subjektivnih) izkustvih, vendar se nenehno spreminjajo, redefinirajo, reinterpretirajo in rekonstruirajo.« (prav tam, str. 344). Skozi čas in prostorsko umeščenost pa se spreminjajo tudi poimenovanja družine. V socialno pedagoški stroki je uveljavljen pogled, da ranljivost zavzema različne pojavne oblike. Ranljive družine
4
so si med seboj zelo različne, skupne pa so jim nakopičene težave na različnih področjih življenja. Izpostavljajo materialno in stanovanjsko področje ter zdravstvene, odnosne in druge težave. Klemenčič Rozman (2014) opozarja na to, da izraz ranljive družine implicira pomen vsakokratne socialne umeščenosti težav, s katerimi se družina sooča zaradi ranljivega položaja znotraj družbenega konteksta. Gre za kumulativni vidik kopičenja dejavnikov tveganja in manj priložnosti s strani družbe za doseganje ugodnih življenjskih potekov. Tudi Bajzek (2003) pravi, da se mora družina danes soočiti z mnogimi težavami, ki jih povzroča zunanje okolje v katerem družina živi. Okolje namreč zaznamujejo nagle spremembe in kompleksnost, družina pa ni samozadosten in zaprt sistem, ki bi bil edini subjekt vzgoje in podpore odraščajočim otrokom.
Družina intenzivno stopa v odnos s kulturnim in socialnim svetom zunaj nje. Ranljive družine so veliko bolj izpostavljene socialni izključenosti kot druge. Lahko si jih razlagamo kot marginalizirane, neintegrirane družbene skupine, Razpotnik (2006) pa opozarja, da tovrstne družbene skupine lahko razumemo kot simptom celotne družbe, kot proizvod družbe, ki tega ne zmore integrirati.
Kodele in Mešl (2016) izpostavljata, da se za družine, ki so navadno poznane kot ranljive družine, uporablja izraz družine s številnimi izzivi. Gre za družine, ki se srečujejo s številnimi problemi, v svojem vsakdanjem življenju pa se soočajo z različnimi stresorji, ki so velikokrat povezani z revščino in s težkimi življenjskimi pogoji, ki povzročajo preobremenitev in destibilizacijo družine. Mnoge med njimi nimajo zadovoljenih osnovnih potreb in so nenehno postavljene pred različne izzive, kot so iskanje službe z majhnimi možnostmi za zaposlitev, nizki dohodki za preživetje, nezmožnost pomagati otrokom pri šolskih zadevah, itd. Prav tako lahko doživljajo breme bolezni, odvisnosti, zlorabe, nasilja, zatiranja in brezdomstva.
Kadar govorimo o ranljivih družinah ne smemo pozabiti na potencial, ki se skriva v njih.
Nobena družina ni neranljiva, ko se sooči z življenjskimi izzivi in nesrečami. Pravzaprav je ranljivost pomembno izhodišče za razvoj odpornosti. Malo je družin, ki se zmorejo spoprijeti z zelo zahtevnimi preizkušnjami, če jim na tej poti nihče ne pomaga. Strokovni delavci morajo ranljive družine spoštovati in verjeti v njihove obnovljive potenciale ter skupaj z njimi podpreti najboljše kvalitete posameznikov in družine kot celote (Kodele in Mešl, 2016).
1.3 POTREBE RANLJIVIH DRUŽIN IN ODZIVI STROKOVNIH SLUŽB
Ghesquiere (1993, v Bouwkamp in Bouwkamp, 2014) ranljivo družino definira kot družino, ki se sooča s trajnim skupkom družbenoekonomskih in psihosocialnih problemov in za katero strokovni delavci menijo, da ni naklonjena prejemanju pomoči. Raziskava avtoric Bodden in Dekovič (2010) v Bouwkamp in Bouwkamp (2014) je pokazala, da je za ranljive družine značilna dolga zgodovina procesov podpore in pomoči ter namestitev otroka zunaj družine, končni rezultat pa je pogosto zelo skromen in neuspešen. Tudi Razpotnik in soavtorice (Razpotnik idr., 2015) v svoji raziskavi ugotavljajo, da v ranljivih družinah obstaja nezadovoljstvo v povezavi s sodelovanjem med ranljivo družino in strokovnimi službami.
Družine hodijo od vrat do vrat in pogosto se počutijo, kot da strokovne službe nimajo posluha za njihove težave, saj težave ostajajo nenaslovljene. Strokovne službe pa imajo glede ranljivih družin občutek, da njihovim težavam niso kos in da so nerešljive. Bouwkamp in Bouwkamp (2014) razloge za neuspeh pri delu z ranljivimi družinami vidita v tem, da so družine nezaupljive in redko motivirane, da bi sprejele pomoč. Soočajo se z občutki nemoči in zapostavljenosti, poleg tega pa se bojijo, da bodo oblasti še bolj ogrožale njihovo pravico do samostojnega odločanja, s tem ko bodo otroka namestile zunaj družine. Razpotnik idr. (2015)
5
v svoji raziskavi še ugotavljajo, da v obravnavo ranljivih družin vstopa več služb iz različnih področij vzgoje in izobraževanja, socialnega varstva, zdravstva, pravosodja in vladnih ali nevladnih organizacij, ki se ukvarjajo z reševanjem nasilja, zasvojenosti ali brezdomstva. Med njimi pa je veliko pomanjkanje komunikacije in usklajevanja. Obstoječe podporne ponudbe zato potreb ranljivih družin velikokrat ne dosežejo, za dosego in naslovitev njihovih potreb bi bilo namreč potrebno razviti fleksibilnejše in bolj usklajene oblike podpore, ki bi se odzivale na stiske ranljivih družin v vsakodnevnem življenju ter bi podpirale ranljive družine z več težavami. V praksi se torej kaže potreba po celovitejšem in celostnejšem razumevanju in pristopu (prav tam). Potrebo po odgovorni in celoviti podpori ranljivim družinam izpostavljata tudi Bauer in Wiezorek (2016), ki obenem opozarjata, da morajo biti strokovni posegi prilagojeni tveganosti življenjskih razmer družine in splošnim ter individualnim posebnostim družine.
Socialni pedagog se kot praktik na področju dela z ranljivimi skupinami pogosto srečuje z ranljivimi družinami, v veliki meri pa vstopa v interakcije z njimi tudi znotraj vzgojno izobraževalnega sistema. Temeljne kompetence strokovnega dela so povezane s prepoznavanjem in naslavljanjem virov ranljivih družin, kar je ključnega pomena, da se lahko prekine krog problemskosti, ki je velikokrat v ospredju, ko je govora o ranljivih družinah (Razpotnik idr., 2015). Tudi Kodele in Mešl (2016) v kontekstu podpore in pomoči izpostavljata pomen povezovanja ranljivih družin z viri v skupnosti. Problemi, s katerimi se soočajo ranljive družine pa močno vplivajo tudi na otroka in njegov razvoj. Otroci v ranljivih družinah so velikokrat označeni kot »težavni otroci«, saj so pogosto vzgojno bolj zahtevni (Razpotnik idr., 2015). Tudi Bouwkamp in Bouwkamp (2014) opozarjata, da so problemi otrok močno povezani z njihovim okoljem, zato jih je najlažje reševati v njem. Razpotnik idr. (2015) v svoji raziskavi še ugotavljajo, da je vzgojno izobraževalni sistem močno podvržen kategorizaciji težav in standardnim postopkom (diagnoza – odločba – pomoč). V kolikor je otrok v vrtcu ali šoli prepoznan kot »težaven«, je probleme potrebno obravnavati v njihovi medsebojni povezavi, torej v kontekstu družine in v dogovarjanju z njo, skupnem interpretiranju in iskanju odgovorov (Razpotnik idr., 2015). Tudi Bauer in Wiezorek (2016) sta mnenja, da kategoriziranje kaže na potrebo po odgovorni in celoviti podpori, obenem pa tudi na potrebo po prepoznavanju dosežkov ranljivih družin. Pri delu z ranljivimi družinami se je potrebno zavedati perspektive staršev in se zanimati za kontekst družine, saj so samo tako lahko strokovne službe staršem v pomoč in podporo. Dobro sodelovanje med strokovnjaki in družino temelji na dialogu ter krepi potenciale in moči posameznika in družine. Vpogled strokovnih služb v kontekst družine in pripravljenost prisluhniti kompleksnosti družinske problematike pa sta pomembna koraka k srečanju obeh vključenih strani (Razpotnik idr., 2015).