SOOČANJE OTROK Z ŽIVLJENJEM V REJNIŠTVU

Naša družba je problematična, saj se vse posebnosti izpostavljajo v negativnem smislu. Otrok je poseben že zato, ker je v rejništvu, ker živi v drugi družini in ker je zamenjal vrtec (Maličev, 2016). Predsednik rejniškega društva Darko Krajnc pa v Janičijević (2016) izpostavlja, da otroci iz rejniških družin niso več tako stigmatizirani kot v preteklosti, a hkrati poudarja, da je zaznamovanost otrok odvisna tudi od priprav na rejništvo in sprejemanja njihove nove vloge.

K destigmatizaciji poleg tega prispeva tudi podporno okolje in zaščita s strani razumevajočih odraslih. S tem se strinja tudi Marjanovič Umek v Mlakar (2014), ki dodaja, da je to, kako se bo otrok spopadel s stisko in stigmo močno odvisno tudi od njegovega temperamenta.

Pomembno je, da po dogodkih, kot je odvzem matični družini in namestitev v rejniško družino, otroku pomagamo takoj in ne čakamo, da začne kazati kakšne posledice. V primerih, ko otrok ne prejme pomoči, sam pa se ne zna soočiti z novim položajem, ga običajno težave, ki so lahko čustvene in povezane z nizko samopodobo, spremljajo vse življenje. Včasih se otroci z izkušnjo rejništva v socialnem prostoru ne počutijo zaželene in venomer ostajajo na robu družbe.

Ljudje pravijo: »Ampak otrok na začetku ne razume jezika, ki mu je dan.« Otroci razumejo vse jezike od začetka, razumejo resnični jezik srca, to, kar jim odrasli, ki se čutijo odgovornega za otroka, hočejo sporočiti. Pomembno je, da odrasli, ki so odgovorni za otroka, otroku povejo resnico o tem, kaj čutijo v odnosu z njim. Otrok je človeško bitje, na to pozabljamo, ker je majhen.« (slavna francoska psihoanalitičarka Francoise Dolto po Levy 2002:15 v Čačinovič Vogrinčič, 2006, str.106). »Ne pozabiti« je zaveza strokovnjaka, ki se uči, kako varovati prostor za otroka v zapletenem sistemu rejništva (Čačinovič Vogrinčič, 2006). Otrokov položaj je kompleksen. Uči se živeti z in med dvema družinama. Otrok potrebuje varno spodbudo, da sodeluje in pove. Potrebuje priložnost, da razvije občutek lastne vrednosti. Potrebuje dobre izkušnje za razvoj samostojnosti in avtonomije ter izkušnje povezanosti, ljubezni, bližine in prijateljstva, da bo znal skrbeti zase in za druge. Potrebuje priložnosti za učenje, kako reševati in obvladovati konflikte in kako se pogajati. Potrebuje raziskovalne pogovore in dobre sogovornike, ki so mu v pomoč, da se umesti in lažje razume svoj položaj, ki je razpet med rejniško in matično družino. Tudi za življenje z matično družino potrebuje pomoč in podporo.

Potrebuje možnost za pogovor o izgubi, žalovanju, lojalnosti, dvomih, občutku krivde. Otrok se zaradi razpetosti med družinama znajde v položaju konfliktne lojalnosti (Mihorič, 2018).

Zaradi tega ne potrebuje vprašanj, ampak odrasle, ki bodo z njim delali na novih in pozitivnih izidih. Ključni stvari, ki jih potrebuje, pa sta čas in prostor. Čas in prostor za razmislek in prevajanje resničnosti iz ene družine v drugo. Ta prostor je dragocen, zato ga je potrebno varovati s tem, da varujemo pogovore, preko katerih nam otrok zaupa svoje misli in občutke o tem kdo je, kako se vidi in razume v odnosu z obema družinama (Čačinovič Vogrinčič, 2008).

Mihorič (2017) v svoji raziskavi Rejništvo skozi prizmo oseb z izkušnjo rejništva ugotavlja, da otroci življenje v rejniški družini doživljajo na različne načine. Nekateri otroci so vlogo rejniške družine videli predvsem v nudenju osnovnih potreb, drugi pa tudi v zadovoljevanju čustvenih potreb. Otroci pri rejniških starših iščejo tisto, česar pri svojih bioloških starših ne morejo dobiti, v največji meri sta to ljubezen in občutek varnosti. Otrok je razpet med dvema družinama in na to v veliki meri vpliva tudi odnos med matično in rejniško družino. V primeru, da je odnos med družinama pozitiven, bo tudi otrok lažje prehajal in ene družine v drugo in lažje živel med njima in z njima, razpetost pa bo manjša. Vsak otrok pa se z razpetostjo sooča na svoj način. V rejništvu je torej zelo pomembno, da se krepijo in varujejo stiki z matično družino otroka. Tudi

15

študija Moyers et al. (2006) v Managing risks and benefits of contact (2014) izpostavlja pomen stikov z matično družino, ampak pri tem poudarja, da je stike potrebno določiti glede na otrokovo korist, saj so stiki lahko za otroka tudi zelo stresni, še posebej ko gre za odklonilne in nezanesljive družine. Pomembni so tudi stiki z razširjeno družino, saj stiki s starimi starši lahko za otroka predstavljajo vir stabilnosti in lahko pomagajo preprečevati težave z matičnimi starši.

Rakar idr. (2010) na podlagi delovnih izkušenj izpostavljajo, da je za otroka v rejništvu načeloma najhujša zapustitev s strani staršev, zato je za otroka težko, da ni stikov z matično družino. Še slabše pa je v primerih, ko matični starši niso pripravljeni sodelovati in takrat je za otroka bolje, da stikov sploh ni. Meolic (2019) v svoji raziskavi Otrok v rejništvu ugotavlja, da je pomembna pot, ki krepi otroka v rejniškem sistemu poleg stikov z matično družino tudi skupinsko delo z otroki v rejništvu ter možnost skupinskih srečanj matičnih in rejniških družin.

Zelo pomembna je tudi celostna podpora s strani stroke socialnega dela in povezanost strokovne delavke z otrokom, da si zanj vzame čas, ga sliši in bodri ter skupaj z njim, rejniki in biološkimi starši ustvarja in išče najboljše rešitve.

Za otroke v rejništvu veljajo določene specifike vedenja. Vsako vedenje pa je temeljno povezano s socialnim kontekstom, na katerega se človek odziva na osnovi značilnosti svoje percepcije preteklih izkušenj, sedanjih pričakovanj in doživljanja lastne socialne umeščenosti ter položaja, ki ga zavzema v različnih socialnih okoljih. Okolje je torej tisto, ki oblikuje posameznika in vpliva na njegove emocionalne ter vedenjske odzive (Kobolt, 2010). Zelo pomembno je okolje, kjer otrok odrašča. Nastajajo pomembne razlike glede na to ali otrok odrašča v varnem oziroma ne-varnem okolju. Varno okolje je okolje, ki je vir notranje mirnosti in hkrati mej in je okolje, v katerem otrok lahko zadovoljuje svoje potrebe, kar je pogoj za razvoj varne navezanosti. Ne-varno okolje pa je okolje, v katerem sta velikokrat prisotna zanemarjenost in zloraba. Iz ne-varnega okolja običajno prihajajo ravno otroci, ki so odvzeti biološki družini in dani v rejništvo. Dejstvo je, da izkušnje zanemarjenosti, nasilja in zlorab na otrocih pustijo nepopravljive posledice, saj se njihovi možgani ne razvijajo v pravi smeri. Naše telo pa je neverjetno, saj si zapomni vse in tudi najbolj globoko zapisani afekti ostanejo v telesu ter se kasneje ob določenem času, situaciji, osebi znova prebudijo (Bizant, 2015).

Pri vpostavljanju varnega oz. ne-varnega okolja pa je ključnega pomena navezanost, ki jo otrok že v zgodnjih letih vzpostavi s svojimi starši. Pri navezovanju na starša gre za razvoj notranjega sistema, katerega funkcija je vzpostavitev bližine med staršem in otrokom, tako da lahko otrok v plašljivih trenutkih pri staršu poišče potrebno varnost, gotovost, zaščito in tolažbo (Bowlby 1969 v Bouwkamp in Bouwkamp, 2014). Za razvoj varne navezanosti je bistveno, da je starš čustveno razpoložljiv, angažiran in dovzeten. Kadar otrok v svoji nuji po navezovanju dobi to, kar potrebuje, se počuti varnega in pomirjenega, njegova potreba po bližini pa je potešena (Bouwkamp in Bouwkamp, 2014). Otroci v rejniški družini imajo pogosto težave z varno navezanostjo, saj je s svojimi biološkimi starši niso vzpostavili. Varna navezanost je potrebna za normalen razvoj možganov in posledično odzivov na različne situacije v življenju (Bizant, 2015). Bowlby (1991) je v svojih teorijah navezanosti dokazoval, da je kvaliteta starševske vzgoje v zgodnjih letih otrokovega življenja ključna za njegov čustveni, vedenjski in kognitivni razvoj. Otrok je prikrajšan, če je iz različnih razlogov ločen od svoje mame, ločitev pa je lahko manj boleča, če otroku nadomesti vso potrebno ljubezen nadomestna oseba, ki se zmore vživeti v potrebe otroka. Otrok, ki je kasneje deležen predvidljive in konstantne skrbi, sočutja in topline, lahko preseže ne-varno navezanost in tako tvori varno. Tudi Omulec (2016) poudarja, da so otroku s prihodom v rejniško družino ponujene nove možnosti, predvsem za razvoj varne navezanosti, za pridobitev zaupanja, samospoštovanja ter oblikovanja pozitivnega odnosa do sveta. Hughes (2006) pa opozarja, da sicer je naloga rejniških staršev, da naslovijo in izgovorijo otrokovo travmo in otroku nudijo pozitivne izkušnje, vendar je potrebno ta proces voditi počasi,

16

korak za korakom. Otrok, ki je takoj ob prihodu rejniške družine zasut s pozitivnimi izkušnjami se ne bo znašel, saj je potrebno razumeti, da je navajen na drugačne vzorce obnašanja s strani svojih staršev. Pozitivne izkušnje se ne skladajo z njegovim pogledom na sebe in na svet, ki ga obdaja. Otrok se znotraj tega ne počuti varno, zato lahko to povzroči občutke neugodja in strahu, kar pa bo priklicalo občutke jeze, ki so za te otroke bolj domači. Najbolj pomembno je, da otroku rejniški starši najprej zagotovijo varnost. Šele ko se bo otrok počutil dovolj varno, se bo lahko sprostil in bo odprt za pozitivne izkušnje. Varnost pa pride le z določenim zunanjim okvirjem, katerega del so tudi jasno postavljene meje, red in nadzor. To je podlaga za vzpostavitev varne navezanosti, kjer se otrok zares identificira s starši (prav tam).

Otroci se v svojih matičnih družinah ob vseh izkušnjah nasilja, zlorab in zanemarjenosti naučijo zanesti le nase. Izkušnje travm jim dajo vedeti, da svet ni takšen, kot se zdi in tako razvijejo nadzor nad svojimi čustvi, vsakdanjimi situacijami in ljudmi. Pogosto postanejo zelo zaprti.

Zaradi teh izkušenj so osredotočeni le na svoje potrebe in se dojemajo kot individuumi, kar jim je v matični družini pomagalo preživeti. Značilen vzorec obnašanja pri otrocih v rejništvu je tudi to, da so izredno očarljivi, prijazni in ustrežljivi takrat, ko vedo, da bodo nekaj dobili v zameno. Rejniški starši so ob pogledu na to vedenje veseli, ker se jim zdi, da se otrok lepo privaja na nov dom, a v resnici jih otrok dojema le kot skrbnike. Velikokrat otroci rejnike dojemajo tudi kot tranzitorne - prehodne osebe, k jih lahko hitro zamenjajo. Zanemarjeni otroci običajno niso v stiku s svojimi mislimi in čustvi, če pa so sposobni kaj čutiti, je to bes in sram.

Velikokrat niso zmožni empatije in si prizadevajo, da ljubezni ne bi čutili, saj tako ohranjajo negativna stališča do drugih in do sebe. Tudi njihova regulacija afektov je bolj slaba. Ta način doživljanja sveta in sebe je edino kar poznajo in preden začnejo zaupati, lahko preteče veliko časa. Rejniške starše tako čaka težko delo (Bizant, 2015). Bizant (2016) v svoji raziskavi, ki so jo z mladostniki, rejniki in strokovnjaki izvedli na področju rejništva ugotavlja, da je mladostništvo eno izmed najtežjih obdobij otroka v rejništvu, saj se začnejo težave v šoli, težave pa imajo tudi s sovrstniki, in sicer z zapravljanjem denarja za prijatelje, s čimer si kupujejo naklonjenost in mesto v družbi. Mladostniki so nevodljivi, protestirajo ob postavljanju mej, poleg tega pa se pojavljajo tudi težave z alkoholom in drogami. Mladostniki pa v raziskavi pripovedujejo, da se zaradi izkušnje rejništva počutijo drugačne, imajo težave s prijatelji, držijo se bolj sami zase, v sebi pa čutijo praznino in željo po svobodi in osamosvojitvi. Omulec (2016) izpostavlja še en značilni vzorec vedenja otrok v rejništvu, in sicer pravi, da so nekateri otroci lahko zelo dobri učenci, saj je šola za njih edino kjer se lahko izkažejo in kar imajo. Učijo se lahko iz razloga, ker si ne dovolijo, da bi rejniški starši z njim imeli kakršnekoli skrbi, s tem vedenjem pa skrbijo za svoje rejniške starše tako, da pri tem pozabijo nase, so skrajno ubogljivi in pridni.

3.1 IDENTITETA IN SAMOPODOBA OTROK V REJNIŠKI DRUŽINI

Tako samopodoba kot samospoštovanje sta ključnega pomena za normalen psihofizični razvoj in za kvalitetno vključevanje posameznika v različne življenjske odnose. Sposobnost otroka ali mladostnika, da pozitivno vrednoti samega sebe je odvisna od njegovih realnih sposobnosti, velik pomen, pa imajo tudi sporočila, ki mu jih posredujejo pomembni drugi v njegovem življenju. Raziskave kažejo, da je družina eden izmed prvih in najosnovnejših krajev, kjer se samopodoba začne razvijati. Otrok namreč že od vsega začetka preko svojih prvih odnosov s starši spoznava lastne dimenzije in oblikuje nekakšen koncept o samem sebi. Prav tako pa ima v odnosu s starši prvič priložnost, da spozna samega sebe kot vrednega ljubezni, zaupanja in spoštovanja ter nekoga z realnimi sposobnostmi in možnostmi (Bajzek, 2003). Izkušnje iz primarne družine torej pomembno vplivajo na oblikovanje otrokovih predstav o sebi in o svetu.

17

Omulec (2016) pravi, da se otroci in mladostniki, ki so živeli v težkih družinskih okoliščinah lahko zapirajo pred svetom, živijo prestrašeni in odmaknjeni od sovrstnikov in okolice, zadržujejo se v ozadju in se ne upajo izpostavljati, saj jim svet predstavlja nekaj nepredvidljivega in strašnega. Otroci, ki so odraščali v toplih družinskih razmerah, si tudi svet predstavljajo kot topel kraj, ki si ga želijo spoznati. Tisti otroci, ki so odraščali v hladnih družinskih razmerah, pa imajo strah pred odkrivanjem sveta.

Krajnčan (2006) predpostavlja, da izvzetje otroka ali mladostnika iz družine skriva nevarnost, da bo na podlagi pripadnosti družine porušen in moten temeljni občutek identitete. Prav tako je lahko prikrajšana duševna moč, ki jo ima otrok v razmerju s sorojenci in starši. Pri otrocih v rejniški družini je situacija še posebej kompleksna. Otroci se znajdejo v položaju, v katerem je otrok razpet med rejniško in matično družino. Uči se živeti z in med dvema družinama. Mikič (2010) in Perpar (2008) sta mnenja, da se otrok ne počuti varnega, saj se zaradi razpetosti med dvema družinama sooča z občutki negotovosti in nejasnosti. Otrok je zmeden, kajti po eni strani mu odrasli zagotavljajo, da se bodo stvari v matični družini uredile do te mere, da se bo lahko vrnil domov, po drugi strani pa mu je bila rejniška družina predstavljena kot novi dom. Ti otroci se velikokrat selijo iz ene družine v drugo, so polni upanj in pričakovanj, ki jih pogosto porušijo prelomljene obljube in razočaranja. Vse to zelo negativno vpliva na otrokovo samopodobo.

Tudi raziskava Bird in Lyman (1996), ki je poskušala ugotoviti ali med mladostniki v rejništvu in njihovimi vrstniki v običajni populaciji obstajajo razlike povezane s področjem samopodobe, je pokazala, da so imeli mladostniki z izkušnjo rejništva nižjo samopodobo ter slabše duševno zdravje.

3.1.1 PODPORA REJNIŠKIM OTROKOM PRI OBLIKOVANJU POZITIVNE SAMOPODOBE

Čačinovič Vogrinčič (2006) poudarja, da otrok v rejniški družini potrebuje možnost, da razvije občutek lastne vrednosti. Z namestitvijo v rejniško družino se otroku ponudi nova priložnost za to, da si na novo oblikuje samopodobo, si pridobi zaupanje ter pozitiven odnos do sveta (Omulec, 2016). Napačno pa je razmišljanje, da z družino, ki se ukvarja z rejništvom, poskušamo nadomestiti otrokovo matično družino (Prosen Boštjančič, 2007). Otrok z izkušnjo rejništva mora znati preiti iz ene družine v drugo in znati živeti v obeh, da bi lahko obvladal ta poseben življenjski položaj in se v njem tudi dobro znašel. V rejniški družini se otrok zelo konkretno uči razločiti kdo je, kaj si želi in kaj drugi pričakujejo od njega. Otrok počasi začne prepoznavati svojo drugačnost, sreča se z različnimi konflikti in potrebuje veliko pozitivnih izkušenj, da bo zmogel (Čačinovič Vogrinčič, 2006).

Omulec (2016) največji pomen glede podpore otrokom pri oblikovanju pozitivne samopodobe pripisuje rejnikom in njihovemu ravnanju z otroki v rejništvu. Lahko se zgodi, da bo zavržen otrok šel rejniškim staršem in okolici strašno na živce, zato se ga bodo izogibali. Otroci, ki so bili zavrženi s strani svojih staršev, lahko v okolici prebudijo to zavrženost, zato se okolica odzove na enak način, in sicer tako, da ga zavrže še ona. Rejniški starši pa so postavljeni pred izziv; njihova naloga je, da ob teh občutkih vzdržijo in otroku podzavestno pomagajo predelati to zavrženost. Rejniški starši lahko s svojimi odzivi, pozornostjo in potrditvami, ki jih nudijo otroku, ogromno pripomorejo k otrokovem pogledu nase, saj tak otrok nima pozitivne samopodobe. Za otroka, ki se je v matični družini soočal z občutki zavrženosti, je rejniški starš edini, ki mu lahko pomaga pri tem, da bo zopet začutil pripadnost in si tako zgradil pozitivno samopodobo. Pri oblikovanju pozitivne samopodobe lahko rejniški starši pripomorejo tudi na način, da raziščejo in prisluhnejo preteklosti otroka in ne zanikajo bolečih dogodkov. Rejniški starši s svojo odzivnostjo in konstantnostjo omogočijo otroku novo, pozitivno izkušnjo. Otrok

18

tako ponotranji dostojanstvo rejniških staršev in se tako ponovno uči zaupati. Otroci z manj priložnosti se oprimejo mehurčkov vsake dobrote in ti mehurčki so za posameznikovo podzavest tako močni, da spreminjajo njegov pogled nase in pogled na svet (prav tam).

Pri oblikovanju pozitivne samopodobe pa lahko veliko pripomorejo tudi strokovni delavci, ki delajo z otrokom in preko pogovora raziščejo in prisluhnejo preteklosti otroka. Čačinovič Vogrinčič (2006) poudarja, da je pogovor z otrokom o njegovi preteklosti in rejniški družini tisti, ki pojasni in podpira otrokovo resničnost. Otrok potrebuje veliko pogovorov, da se opremi za življenje z in med dvema družinama. Otrokovo razpetost in vpliv le tega na njegovo identiteto ter samopodobo lahko preko raziskovalnega pogovora o razlikah, o drugačnosti in o nasprotjih v matični in rejniški družini lažje razumemo. Pomembno je, da otrok nasprotja znotraj sebe ubesedi, potem pa jih predela in umesti. Za otroka je ključnega pomena, da sme videti in imeti obe resničnosti ter da lahko o tem prosto govori. Otroku je potrebno posredovati zavedanje, da njegova vloga ˝rejenca˝ ne določa njegove identitete in da je v življenju pomembno, da je samosvoj, tako kot vsak otrok. Znotraj pogovora o otrokovi razpetosti in njegovih občutkih glede tega, pa je pomembno paziti na besede, na kar opozarja Akerman (2013). Biddulph (2003) v Akerman (2013) pravi, da besede, ki jih drugi izrečejo o nas, velikokrat ponotranjimo in si na podlagi slišanega oblikujemo predstavo o sebi. Kdor o sebi nenehno posluša, da je slabši od drugih, da mu nikoli ne bo uspelo, lahko te besede ponotranji in se začne dojemati v skladu s temi besedami. Samopodobo namreč razvijemo na podlagi sporočil, ki jih prejemamo iz okolja, v katerem živimo. Otrokova samopodoba pa ni odvisna le od sporočil pomembnih drugih, ampak je v veliki meri odvisna tudi od tega, ali so navodila in

Pri oblikovanju pozitivne samopodobe pa lahko veliko pripomorejo tudi strokovni delavci, ki delajo z otrokom in preko pogovora raziščejo in prisluhnejo preteklosti otroka. Čačinovič Vogrinčič (2006) poudarja, da je pogovor z otrokom o njegovi preteklosti in rejniški družini tisti, ki pojasni in podpira otrokovo resničnost. Otrok potrebuje veliko pogovorov, da se opremi za življenje z in med dvema družinama. Otrokovo razpetost in vpliv le tega na njegovo identiteto ter samopodobo lahko preko raziskovalnega pogovora o razlikah, o drugačnosti in o nasprotjih v matični in rejniški družini lažje razumemo. Pomembno je, da otrok nasprotja znotraj sebe ubesedi, potem pa jih predela in umesti. Za otroka je ključnega pomena, da sme videti in imeti obe resničnosti ter da lahko o tem prosto govori. Otroku je potrebno posredovati zavedanje, da njegova vloga ˝rejenca˝ ne določa njegove identitete in da je v življenju pomembno, da je samosvoj, tako kot vsak otrok. Znotraj pogovora o otrokovi razpetosti in njegovih občutkih glede tega, pa je pomembno paziti na besede, na kar opozarja Akerman (2013). Biddulph (2003) v Akerman (2013) pravi, da besede, ki jih drugi izrečejo o nas, velikokrat ponotranjimo in si na podlagi slišanega oblikujemo predstavo o sebi. Kdor o sebi nenehno posluša, da je slabši od drugih, da mu nikoli ne bo uspelo, lahko te besede ponotranji in se začne dojemati v skladu s temi besedami. Samopodobo namreč razvijemo na podlagi sporočil, ki jih prejemamo iz okolja, v katerem živimo. Otrokova samopodoba pa ni odvisna le od sporočil pomembnih drugih, ampak je v veliki meri odvisna tudi od tega, ali so navodila in