Otroci v rejništvu so otroci med dvema družinama. Njihov položaj je kompleksen, saj se učijo živeti z in med dvema družinama. Otroci vedno hrepenijo po spoštovanju, pripadnosti in sočutju, predvsem pa potrebujejo ljubezen in varnost. Rejniški otroci v matični družini običajno potrebe po ljubezni in varnosti niso imeli zadovoljene, zato v rejniško družino vstopajo z velikimi primanjkljaji na tem področju. Ob prehodu iz matične v rejniško družino pogosto doživljajo stiske, ki se izražajo zelo različno. Nekateri otroci ob prihodu neutolažljivo jokajo in čutijo strah pred zapustitvijo, stiska pa se lahko kaže tudi preko agresivnega in uporniškega vedenja, odklanjanja bližine in zdravstvenih težav. Glede na to, da so otroci razpeti med svojimi biološkimi starši in rejniki, je zelo pomembno, da se rejniki povežejo z njihovimi občutki, so empatični in otroku dovolijo, da doživlja različno paleto čustev, ob tem vzdržijo ter mu hkrati pomagajo predelati njegovo bolečo preteklost (Vrbnjak, 2018). Sogovorniki v intervjujih pa opozarjajo na to, da rejniške družine otrokom ne nudijo vedno ustreznega varstva in pomoči, saj jim ne zmorejo nuditi izkušenj povezanosti, prav tako pa ena izmed sogovornic izpostavlja, da v rejniški družini ni bila deležna primerne materialne oskrbe. Omenjena problematika nakazuje potrebo po povečanem nadzoru nad rejniškmi družinami in zaostritvi pogojev, ki jih mora oseba izpolnjevati, da lahko postane rejnik. Otroci se v takšnih nefunkcionalnih rejniških družinah počutijo nezaželjene in nerazumljene. Na njihovo doživljanje pa pogosto vpliva tudi odnos okolice. Ugotovitve kažejo, da so rejniški otroci v slovenski družbi do določene mere še vedno stigmatizirani, saj ljudje rejništva ne poznajo dovolj dobro, svoje mnenje pa si ustvarijo na podlagi napačnih in negativnih predstav, ki pogosto prihajajo iz medijev. Sogovornica, ki je sodelovala v raziskavi, je iskreno spregovorila o tem, kako je otroci zaradi svoje izkušnje rejništva niso sprejeli medse, kar je močno vplivalo tudi na njeno samopodobo, zaradi občutka manjvrednosti pa se je soočala tudi s strahom pred vključevanjem v družbo. Tovrstvne težave otrok v rejništvu opozorijo na pomen preventivnega delovanja znotraj vzgojno izobraževalnih ustanov, kjer ima pomembno vlogo tudi socialna pedagogika. Menim, da je učenje o medosebnih odnosih in povezovanje otrok bistveno pri gradnji prijetne in ugodne klime, kjer otroci občutijo pripadnost, sprejetost in zaupanje.
Zelo pomembno za otroka je tudi poznavanje svoje zgodovine in matične družine. Rezultati kažejo, da starejši kot so otroci, bolj razumejo svoj kompleksen položaj. S poznavanjem svoje zgodovine pa lažje sprejemajo sebe in predelujejo svojo travmo ter življenjske izkušnje. Na podlagi razumevanja se oblikuje tudi odnos do njihovih bioloških staršev. Nekateri otroci svoje biološke starše doživljajo pozitivno in se veselijo stikov z njimi ter hrepenijo po domu kljub težkim razmeram v družini, drugim pa stiki z biološkimi starši predstavljajo stisko. Pogosto otroci do bioloških staršev čutijo zamero in zato prekinejo stike z njimi. Zaradi specifičnega položaja in življenja med matično in rejniško družino pa se otroci pogosto soočajo z razpetostjo, ki jo spremljajo občutki zmedenosti in negotovosti. Rezultati opozorijo na pomen nudenja čustvene podpore otrokom, ki se zaradi razpetosti znajdejo v psihosocialni stiski. Razpetost je v veliki meri odvisna od kvalitete odnosa in sodelovanja med družinama. Na podlagi ugotovitev lahko trdimo, da je razpetost večja, kadar odnos med družinama ni pozitiven in kadar otroci občutijo pritiske s strani bioloških staršev. Sklepamo lahko, da v kolikor je povezovanje med njimi pozitivno, je tudi razpetost pri otroku manjša. Usklajeno in dosledno sodelovanje namreč otrokom predstavlja varno bazo (Vrbnjak, 2018), zmanjšuje njegove stiske in omogoča možnost zadovoljitve njegovih potreb (Cvetko idr., 2011). Za kvaliteten odnos, uspešno sodelovanje in vzpostavitev dialoga med družinama pa je potreben čas, trdo delo in veliko prilagajanja.
Sogovorniki pri uspešnem sodelovanju prepoznavajo tudi velik pomen pristnega človeškega odnosa brez obtoževanja. V raziskavi so izpostavljeni tudi primeri sodelovanja, kjer se pojavljajo konflikti in rivalstvo med družinama. Biološki starši se namreč pogosto soočajo z
65
občutki ljubosumja in nemoči, rejnike pa doživljajo kot tekmece oz. kot nekoga, ki jim želi otroka vzeti. Menim, da je sodelovanje med rejniško in matično družino v veliki meri odvisno tudi od spodbud in podpore strokovnih služb. Ugotovitve kažejo, da strokovna podpora in sodelovanje pogosto temeljita zgolj na podlagi individualnih projektnih skupin, torej sistema, ki omogoča in vzdržuje sodelovanje med rejniško družino, matično družino, centrom za socialno delo in otrokom v rejništvu (Čačinovič Vogrinčič, 2006). Sogovorniki izpostavljajo, da IPS-ji običajno potekajo 2x, največ 3x letno, odvisno od težav s katerimi se otrok sooča, kar je veliko manj od predpostavljene norme sklicevanja IPS-jev, ki je enkrat mesečno. Glede na to, da povezovanje med družinama močno vpliva na otroka, menim, da bi bilo potrebno bolj spodbuditi in strokovno podpreti sodelovanje med biološkimi starši in rejniki. Kot glavni namen njihovega sodelovanja sogovorniki izpostavljajo dogovarjanje glede stikov med otrokom v rejništvu in njegovimi biološkimi starši in dodajajo, da center za socialno delo močno spodbuja stike. Izpostavljenih je tudi več primerov, ko so rejniki morali vztrajati pri stikih, kljub temu da je otrok stike z biološkimi starši odklanjal. Biološki starši se predvsem v začetni fazi rejniškega procesa soočajo z veliko težavami in stiskami, zaradi česar je sodelovanje pogosto oteženo. Vsi rejniki, sodelujoči v raziskavi pravijo, da so biološki starši deležni dovolj strokovne podpore in pomoči z namenom, da se otrok vrne domov. Vzrok za neuspeh vidijo predvsem v pomanjkanju motivacije, duševnih stiskah in ostalih osebnih težavah s katerimi se soočajo otrokovi starši.
Biološki starši pa za razliko od rejnikov strokovno službo doživljajo kot nezainteresirano za njihove težave. Potrebno je omeniti, da tudi otroci v rejništvu večinoma ne opažajo zadostne strokovne podpore biološkim staršem. Kot predloge za spremembe v smeri boljšega sodelovanja in dela z biološkimi starši sogovorniki omenjajo preventivno delo z biološkimi starši, večji posluh za njihove težave in pomoč v obliki svetovalnih pogovorov. Biološki starši so na samem začektu rejniškega procesa precej zmedeni in negotovi, zato predlagajo, da bi se jih podrobneje opremilo z informacijami glede rejniškega sistema in jim omogočilo dostop do pomembnih virov (po)moči. Sogovorniki obstoječi rejniški sistem zaznavajo kot pomanjkljiv tudi zaradi dolgotrajnosti rejništva. Rejništvo je definirano kot začasen ukrep za otroka, a kljub temu večina rejništev pri nas traja zelo dolgo. Tudi primeri v raziskavi so primeri dolgotrajnih rejništev, saj so vsi otroci v njem že več kot 7 let, kar vsekakor spada med dolgotrajna rejništva (Inštitut RS za socialno varstvo, b.d.). Otroci in mladostniki dolgotrajno rejništvo opredeljujejo kot pozitivno, v kolikor to predstavlja otrokovo korist. Biološki starši pa se s tem zelo težko sprijaznijo. Kot razlog, da je rejništvo pri nas običajno dolgotrajni ukrep, poleg nekvalitetnega medsebojnega sodelovanja med rejniki in biološkimi starši ter pomanjkljive strokovne podpore biološkim staršem, navajajo tudi vse bolj zaostrene pogoje, ki jih morajo izpolnjevati, da se otrok vrne nazaj v matično družino. Biološki starši zato predlagajo, da se omilijo zahteve oz.
pogoji, ki botrujejo k temu, da se otrok ne vrne nazaj v matično družino.
Kot veliko pomanjkljivost rejniškega sistema rejnici izpostavljata tudi področje osamosvajanja mladih po zaključku rejništva, ki je pri nas nepokrito področje. V kolikor otrok v rejništvu dopolni 18 let in mu rejniki ne omogočijo nadaljnjega bivanja v rejniški družini, država za otroka ne poskrbi. Sogovorniki zato izpostavljajo potrebo po strokovnem spremljanju mladih po končanem rejništu in predlagajo, da se mladim nudi konkretna pomoč v obdobju osamosvajanja. Menim, da bi bilo ustrezno priskrbeti mladinska stanovanja, ki bi delovala pod okriljem centra za socialno delo, kamor bi lahko namestili mladostnika, ki nima možnosti vrnitve v domače okolje niti možnosti ostati v rejniški družini. Strokovni delavec bi ga občasno spremljal, mu nudil podporo, sicer pa bi mladostnik živel, delal in se izobraževal samostojno.
Raziskava se je usmerila tudi na doživljanje otrokove participacije v rejniškem sistemu. Otrok je ključen akter rejniškega procesa in glavno vodilo procesa naj bi bilo delovanje v otrokovo korist. Bistvo odnosa ki ga vzpostavimo z otrokom je, da otroka poslušamo, slišimo in odgovorimo na njegove potrebe (Juul, 2010 v Akerman, 2013). Ugotovitve pa kažejo, da otroci v določenih segmentih niso dovolj upoštevani in slišani ter da otrokova korist ni vedno glavno
66
vodilo. Sogovorniki zato kot enega izmed ključnih predlogov, ki bi lahko prispevali k večji koristi otroka v rejniškem sistemu, podajajo predlog, da se otroku bolj prisluhne in upošteva njegove argumente, želje ter potrebe.
Magistrsko delo posoja glas otrokom v rejništvu, njihovim biološkim staršem in rejnikom ter osvetljuje ovire in težave, ki odslikavajo rejniški sistem v Sloveniji. Raziskava opozarja na pomen zmanjševanja otrokove razpetosti med matično in rejniško družino ter poudarja pomembnost soustvarjanja v rejniškem sistemu, torej dela z matično družino, rejniško družino in otrokom v rejništvu hkrati. Ugotovitve raziskave prispevajo vsebinske predloge za urejanje in izboljšanje položaja otrok v rejništvu ter celotnega področja rejništva v Sloveniji. S spoznanji želim posredno vplivati tudi na odločitve strokovnjakov, ki imajo moč, da vplivajo na sistemsko ureditev in tako doprinesejo k izboljšavam življenjskih potekov otrok v položaju rejništva.
67