Tradicionalni koncept Sodobni koncept
Pasivnost – premalo pozornosti aktivnemu razmišljanju.
Dinamičnost – dinamičen proces nastajanja in spreminjanja spoznanj.
Statičnost – kopičenje dejstev, teorij in pravil.
Aktivnost – samostojno odkrivanje znanja, miselne spretnosti, naravna radovednost učencev.
Pomanjkanje kritičnosti – ni argumentacije, preverjanja zanesljivosti.
Kritičnost – kritika do izvora znanja, argumentiranje, sklepanje, presojanje.
Nejasnost pojmov – preveč abstraktni pojmi.
Celostno (holistično) poučevanje – znanje je celostno in ni razdrobljeno po delcih.
Povezanost teorije in prakse – relacije na ravni spretnosti: znanje-izkušnje-mišljenje.
Vrednostna obarvanost – težko govorimo o
“čisti” objektivnosti.
Vir: Voutilainen in drugi, 1990, v Kroflič, 1992.
Koncept ustvarjalnega giba temelji predvsem na aktivnosti učenca in celostnem poučevanju, ki je opisano v nadaljevanju.
5.2 Celostni pristop poučevanja
Otroci preživljajo veliko časa v šolah in vrtcih, saj je čas njihovih staršev vedno bolj omejen zaradi daljših in napornih delavnikov. Pomembna vloga učiteljev in vzgojiteljev je, da vsem otrokom omogočimo okolje, v katerem se otroci počutijo varno, se v njem znajdejo in ga smatrajo kot del njihovega življenja. Preživljanje časa v šoli ali vrtcu, naj ima nek globalni cilj, ki ga spremlja vzgoja, izobraževanje, izpopolnjevanje osebnosti in navajanje na samostojno življenje. Ta cilj lahko uresničujemo tudi z metodo ustvarjalnega giba.
»Ko učitelj in učenec pričenjata doživljati okolje tudi kinestetično, torej z zaznavanjem oblik, razsežnosti, odnosov v okolju, imata v rokah že ključ, ki odpira nešteto vrat v svet celovitega doživljanja sveta.« (Kroflič, 1999, str. 14).
Zgoraj zapisane besede, s katerimi je avtorica opisala vključevanje ustvarjalnega giba v pouk, prikazujejo del celostnega poučevanja v šoli. V pedagoških virih, šolskem učnem načrtu za devetletno osnovno šolo ter kurikulumu za vrtce, zasledimo splošne cilje posameznih predmetov ali sklopov, ki stremijo k celostnemu načinu poučevanja in vzgoje. Med poučevanjem prilagajanja na vodo sem večkrat naletela na težavo, kako poučevati več elementov plavanja hkrati ter katere načine uporabiti za utrjevanje dveh ali več faz prilagajanja na vodo. Odgovor sem našla v metodi z vključevanjem ustvarjalnega giba.
Značilnosti sodobnega pouka je opisala B. Kroflič v svojem delu, kjer je zapisala, kakšen je vpliv uvajanja ustvarjalnega giba v proces celostnega pristopa pouka. Te so (Kroflič, 1999, str. 12) :
»pouk kot celovit proces doživljanja, gibanja, spoznavanja;
pouk kot proces aktiviranja telesnih, čustvenih, razumskih in duhovnih zmožnosti učenca;
pouk kot proces razvijanja ustvarjalnega mišljenja, problemskega učenja, inovativnega učenja;
pouk kot proces oblikovanja ustvarjalnih stališč;
pouk kot proces komunikacije: besedne in nebesedne, vertikalne in horizontalne, enosmerne in dvosmerne, dialoške vzgoje, empatije, senzibilizacije skozi različne oddajnike in sprejemnike (vizualne, slušne, kinestetične);
pouk kot proces razvijanja kooperativnega učenja, skupinskega ustvarjanja, timskega dela;
pouk kot proces zadovoljevanja osnovnih duševnih potreb po moči, zabavi, svobodi, ljubezni;
pouk kot proces zadovoljevanja potrebe po igri, proces učenja skozi igro;
pouk kot proces ekološke vzgoje v najširšem smislu z večanjem občutljivosti in strpnosti do okolja, nežive, žive narave, sočloveka, soljudi.«
Metoda poučevanja prilagajanja na vodo z vključevanjem ustvarjalnega giba je tudi meni in skupini otrok neplavalcev, predstavljala celosten pristop, ki nas je vodil do zastavljenega cilja.
Ob tem sem uresničila naslednje značilnosti, ki mi jih, do sedaj, tako celovito še ni uspelo:
prilagajanje na vodo kot proces pozitivnega doživljanja vode in vodnega okolja;
prilagajanje na vodo kot proces premagovanja strahu;
prilagajanje na vodo kot sredstvo igre in zadovoljstva.
Labanova analiza človekovega gibanja in ustvarjanja z gibanjem nam pove, kako pomembno je celostno spodbujanje ustvarjalnosti skozi gibanje. Za celostno delovanje našega telesa velja (Kroflič po Gilliom, 1999):
MOJE TELO (deli, strani, oblike, odnosi, manipuliranje) – Kaj lahko giblješ?
SE GIBLJE (s prenosom teže, z vzdrževanjem ravnovesja)
V PROSTORU (osebnem, splošnem, dimenzijah, smereh, ravneh, velikostih, vzorcih) – Kje se giblješ?
V ČASU (tempo, ritem) – Kako se giblješ?
Z MOČJO (stopnja moči, kvaliteta moči, ustvarjanje moči, absorbiranje moči)
IN S TOKOM (svobodnim, vezanim, v gibalnih sekvencah z začetkom in koncem, s prehodi).
Pri vključevanju ustvarjalnega giba v pouk in v vrtce bodimo pozorni, da otroke poučimo o njihovem telesu, občutjih, gibanju, prostoru, času, fizični in psihični moči ter klimi in toku, ki se pojavi v razredu ali igralnici.
Pri organiziranju prostora, naj sodelujejo tudi otroci. Predlagajo naj, kje želijo imeti igralne kotičke, knjižne police, opismenjevalne kotičke, družabne igre, cvetlične lončke … Določimo tudi prostor za gibanje. Z gibanjem in opazovanjem lahko prestavimo omare, stole in klopi, tako da pridemo do prostora namenjenega vsebinam gibanja in plesa. Ustvarjen prostor lahko opremimo z blazinami in talnimi označbami/slikami, ki nakazujejo umirjen kotiček za sprostitev. Ko otroci usvojijo celostno delovanje njihovega telesa in razuma, lahko z ustvarjalnim gibom razmišljajo na najvišjem – abstraktnem nivoju in rešujejo težave.
Vzgajati in izobraževati s plesom in gibom pomeni spodbujati razvoj telesnih in čustvenih sposobnosti, kakor tudi spodbujati emocionalni, intelektualni in socialni razvoj posameznika.
Ker gre za vsa tri področja osebnosti, ki jih po učnem načrtu za šolo in kurikulumu za vrtce želimo razvijati, vemo, da je ustvarjalni gib celosten učni pristop.
Vzgajati z gibom, s plesom, pomeni tudi spodbujati razvoj ustvarjalnega mišljenja, oblikovati ustvarjalna stališča in usposabljati za reševanje vsakršnih težav, tudi iz vsakdanjega življenja
Po vsem opisanem, vidimo, da različni avtorji: Krofličeva, Gilliom in Labanov ter danes njim sorodni sistemi izhajajo iz enakih izhodišč in imajo enake cilje – skozi celostni (holistični) pristop spodbujati razvoj posameznikove osebnosti.
5.2.1 Oblike dela v dejavnostih ustvarjalnega giba
Preglednica 5.2: Primerjava prednosti in slabosti učnih oblik v dejavnostih ustvarjalnega