PLAVALNA ABECEDA
Prvo vzgojno-izobraževalno obdobje
Učenec je prilagojen na vodo in preplava 15 metrov.
Na kopališču upošteva varnostna in higienska pravila.
Učenec je prilagojen na vodo in v izbrani tehniki preplava 25 metrov (naloga za zlatega morskega konjička). Pozna nevarnosti v vodi. Na kopališču upošteva varnostna in higienska pravila.
PLAVANJE IN NEKATERE VODNE DEJAVNOSTI (poletna šola v naravi)
Drugo
vzgojno-izobraževalno obdobje
Učenec preplava 50 metrov (naloga za bronastega delfina in med plavanjem opravi nalogo za varnost.
Pozna elemente samoreševanja.
Učenec preplava 50 metrov (naloga za bronastega delfina in med plavanjem opravi nalogo za varnost. Sposoben je neprekinjeno plavati deset minut v globoki vodi. Upošteva pravila varnosti. Pozna elemente samoreševanja.
Vir: Učni načrt za športno vzgojo, 2011.
7.1 Didaktični model učenja plavanja
Obravnava vsebin plavalnega tečaja je, pri mojem poučevanju, potekala pretežno po znanem teoretičnem modelu plavanja, priučenega ob pridobitvi licence vaditeljice plavanja (učenje plavanja 1. stopnje), ki jo izdaja Plavalna zveza Slovenije. O tej metodi piše Venceslav Kapus s sodelavci – Slovenska šola plavanja za novo tisočletje. Pri poučevanju skupin, ki se na vodo še prilagajajo, stremim tudi k modelu poučevanja Dorice Šajber - Plavanje od rojstva do šole.
Kadar delam v skupini, kjer je prisoten otrok s posebnimi potrebami, poučujem po predlogih prilagajanja športnih dejavnosti, o katerih piše profesor Rajko Vute – Izziv drugačnosti v športu. Ustaljeni modeli plavanja so si v današnjem času zelo podobni, stremijo k celostnemu poučevanju, ki poteka skozi igro in dobro počutje otrok.
Celostna in človeku prijazna ter varna naravnanost plavanja poteka že od osemdesetih let in je del današnjega učnega programa plavanja na dodiplomskem izobraževanju univerze v Ljubljani Fakulteti za šport, kjer se izvajajo tudi tečaji za vaditelje plavanja. Opredelitev modela poučevanja plavanja se zrcali v (Kapus et al., 2002):
knjigi Koncepcija in strategija športne vzgoje v Sloveniji; Plavanje in nekatere vodne aktivnosti iz leta 1994 in
učnih načrtih za plavanje v šolski športni vzgoji iz leta 1998.
Gibalno učenje pomeni proces oblikovanja gibalnega vzorca, ki vsebuje tekoče izvajanje določene gibalne naloge. Plavanje sodi med dejavnosti, ki se jih ni mogoče naučiti z drugimi vsakodnevnimi dejavnostmi, kot so hoja, tek, poskoki …, saj se izvaja v posebnem okolju – vodi. Premikanja v vodi se človek nauči sorazmerno hitro, proces učenja pravilne plavalne tehnike traja dlje. Za osvojitev določenega sklopa gibov je potrebno veliko število ponovitev.
Osvojeni gibalni programi ostanejo trajno zapisani v gibalnem spominu. To pomeni, ko se plavanja naučimo, ga ne pozabimo. Bogatejši kot bodo ti programi, več informacij bo gibalni spomin sprejel in laže bo posameznik osvajal nova gibalna znanja. Vsaka najmanjša sprememba gibanja v drugem prostoru, na drugačen način, z drugim pripomočkom pomeni novo izkušnjo in s tem novo pridobitev v bazi gibalnih programov (Pišot in drugi, 2000).
Učenje plavanja se ne razlikuje od drugih oblik gibalnega učenja. Poteka celostno: od zaznavanja, ustvarjanja predstav o gibanju, pomnenja, ponavljanja, utrjevanja do preverjanja osnovnega znanja v različnih pogojih.
Starost otrok, ki sem jih poučevala se giblje med štirimi in desetimi leti, kar pomeni, da morajo gibalne dejavnosti otroka privlačiti in motivirati za sodelovanje. Neposrednost, ki jo ponuja igra, razvija otrokovo raziskovanje, dojemanje okolice in samega sebe ter ga spodbuja k aktivnemu sodelovanju. Oblike igralnega učenja nam ponuja ustvarjalni gib, ki je otrokom blizu, kombinacija teh in zaporedje točno določenih plavalnih vaj pa prinaša otrokom občutek zabave, v resnici pa z igro in didaktičnimi pripomočki razvijajo svoje umske in telesne sposobnosti.
Slika 7.1: Didaktični model učenja plavanja.
Vir: Kapus et al, 2002, str. 80.
7.2 Učenec
Pri načrtovanju programa plavanja v središče postavimo učenca ter njegove značilnosti in posebnosti. Vsak element lahko spremeni model poučevanja, želimo pa ga čim bolj prilagoditi vsem učencem.
Program učenja plavanja oblikujemo po naslednjih elementih učencev (Kapus et al., 2002):
1. Razvojna stopnja učencev: poučujemo lahko različne starostne skupine učencev, pomembno je, da se oziramo na njihove miselne in osebnostne lastnosti, ki zahtevajo poseben postopek učenja.
2. Stopnja učnega procesa: posredovanje novih učnih vsebin in informacij, ponavljanje, utrjevanje, treniranje, tekmovanje, preverjanje in vrednotenje. Učitelj učne postopke prilagaja. Nekateri so bolj primerni za utrjevanje, drugi za preverjanje …
3. Predhodno znanje plavanja: načrtovanje poteka gleda na predhodno znanje otrok, ki ga preverimo (če je možno) še pred začetkom tečaja. Le-to je lahko zelo različno. Pri isti starosti so nekateri dobro prilagojeni na vodo ali pa že preplavajo določeno razdaljo, drugi še ne.
4. Gibalne sposobnosti učencev: posebej moč, vzdržljivost, hitrost, gibljivost in koordinacija gibanja vplivajo na učinkovitost učenja, zato mora učitelj prilagoditi model poučevanja tudi gibalnim sposobnostim učencev.
5. Telesne značilnosti učencev: morfološka zgradba in antropometrijske telesne značilnosti vplivajo na boljo ali slabšo plovnost, s tem pa na učinkovitost plavanja. Glede na globino bazena, temperaturo vode in zraka mora učitelj upoštevati tudi telesne značilnosti učencev.
6. Homogenost skupine: je eden najpomembnejših dejavnikov v procesu učenja plavanja. S pravilnim sestavljanjem skupin si lahko zelo olajšamo proces učenja. Pomembno je, da prepustimo testiranja in določanje skupin vaditeljem z več izkušnjami in znanja, če je to
možno. Učitelj razvrsti učence v skupine po različnih merilih, glede na: odnos do vode (predhodne izkušnje z vodo, strah), predznanje plavanja, starost (podobna starost skupaj – zaradi dojemanja), spol (do adolescence združujemo oba spola). Sestava skupin se lahko tudi spreminja, zato po potrebi omogočamo prehode med skupinami. Do tega pride zaradi različnih vzrokov (zdravstvenih, socialnih, socioloških, psiholoških, motivacijskih, vrednostnih in drugih).
7. Število učencev: učni načrt športne vzgoje v osnovni šoli (Odredba o normativih in standardih v osnovni šoli 1996), opredeljuje normativ v skupini neplavalcev do največ osem učencev in v skupini plavalcev do največ dvanajst učencev. Na številčnost skupine vplivajo naslednji dejavniki: znanje plavanja, pogoji učenja, materialne in kadrovske zmožnosti ter zagotavljanje varnosti. Manjše število učencev v skupini nam omogoča zagotavljanje varnosti, diferenciacijo, preprečitev podhladitve učencev, časovno omejitev tečajev, zagotovitev kakovostnega strokovnega dela ter primerno gostoto vadbe.
8. Zdravstveni status: učitelj mora v vsakem trenutku ukrepati tako, da ne ogroža zdravja učencev. Učni proces, poleg učenja plavanja, predstavlja tudi prihod na kopališče (preoblačenje), bivanje na kopnem (brisanje z brisačo, mazanje z zaščitno kremo) ter odhod s kopališča (ohlajevanje, sušenje, oblačenje).
9. Učenčev strah – anksioznost pri učenju plavanja: ena največjih težav je odpravljanje pridobljenega strahu pred vodo. Pri učenju plavanja poleg objektivnih strahov (strah pred utopitvijo, smrtjo, pitjem vode, zmanjkovanjem zraka, pred globino, pred umazanijo …) in socialnih strahov (neuspeh, zasmehovanje) obstaja še anksioznost ali neopredeljen strah. Strah pred vodo je osebnosti povzročitelj stresa in ni prirojen. To je posledica otrokovih negativnih izkušenj z vodo ali pa strah otroku ustvarijo starši, ki ga pri raziskovanju okolice neprestano opozarjajo pred nevarnostjo vode.
Učence moramo opozoriti tudi na pomembnost prave plavalne opreme. Vsak kos opreme mora prispevati k udobju in dosežkom na splošno. Večino opisanih predmetov lahko kupimo v športnih trgovinah in centrih, otroci lahko opremo tudi prejmejo od sorodnikov in
prijateljev. Primerno plavalno opremo za tečaj prilagajanja na vodo in učenje osnovnih oblik plavanja dobro opiše Juba v svojem delu (Juba, 2010):
Kopalke so najpomembnejši del opreme, zato izberemo take, ki se nam prilegajo ter se v njih počutimo dobro. Kopalke ne smejo imeti šivov, ki nas premočno drgnejo ob kožo, v njih pa se ne smeta nabirati voda ali zrak.
Plavalna kapa je uporabna predvsem zato, da nam lase ne silijo na oči, ni tako nujno, da preprečuje vodo (lahko si zmočimo lase). Kape iz lateksa deloma preprečujejo stik las z bazenskimi kemikalijami.
Nadaljevalne tehnike plavanja ter tekmovalno plavanje pa zahtevajo več opreme: kopalke, očala, plavalno kapo, sponko za nos, plavalne čepke in trak za ušesa, merilnik srčnega utripa in dnevnik plavanja.
7.3 Učitelj
Plavanje lahko v organiziranih oblikah uči tisti, ki je pridobil ustrezno strokovno izobrazbo in usposobljenost. Po pridobitvi načrtnih in ustreznih strokovnih znanj, učitelj plavanja dobi formalno spričevalo (splošno imenovanje za vse vaditelje, učitelje in trenerje plavanja).
Ustrezno izobražen in usposobljen (Kapus et al., 2002):
Vaditelj plavanja vodi pedagoški proces praktično in po navodilih učitelja plavanja.
Praviloma uči začetnike.
Učitelj plavanja načrtuje in samostojno izvaja pedagoški proces.
Trener plavanja (prof. športne vzgoje, diplomirani trener plavanja …) načrtuje proces z upoštevanjem natančnejše učne in trenažne tehnologije.
Učiteljeve osebnostne lastnosti, ki vplivajo na kakovost učenja (Kapus et al., 2002):
človečnost in življenje v skladu s temeljnimi človekovimi vrednotami in ideali, učitelj je človeško naraven, pošten, pristen in pokončen, ni avtoritaren, grob in nasilen, temveč prijazen, ljubezniv in razumevajoč, liberalen in demokratičen, nima občutka superiornosti ima pa več izkušen, ni pristranski, ni razdražljiv ali vzkipljiv, temveč umirjen, je zmožen empatije ter je takten in obziren, želi pomagati učencu, ima nujno potrebno življenjsko vedrino in čut za humor, usmerjen v napredek in prihodnost, uživa v plavanju in ga zares obvlada, dela z učenci ker ga to veseli, učitelj je učencu dober zgled, itd.
Pomembno je ustvariti vzdušje v skupini, ki temelji na medsebojnem spoštovanju, varnosti ter zaupanju med učenci in učiteljem. Kar učitelj doseže s sposobnostjo, skrbnim načrtovanjem, odgovornostjo ter spodbujanjem učencev. Pri učiteljih plavanja pa se kažejo tudi nekatere napake (Kapus et al., 2002):
nepripravljenost (metodično, vsebinsko, časovno nepripravljen, premalo pripomočkov …), ni strokovnjak za delo z določeno starostno skupino (jim ne zna razložiti, demonstrirati, jih motivirati, se smejati), zamuja pouk (učenci so brez nadzora na kopališču), slaba moč glasu (na kopališču je hrup, šumenje vode, uporabiti je potrebno vidne in slušne oblike komunikacije), gibanja ne demonstrira v vodi, stalno uči z roba bazena.
7.3.1 Učne metode
Učne metode so načini dela pri procesu posredovanja informacij in načini obdelave učnega gradiva. Nanašajo se na učitelja, torej na njegovo delo. Učne metode določajo učinke delovanja programa (vadbe). Poleg pogosto uporabljenih didaktičnih metod (razlaga, pogovor, usmerjanje) sta pri učenju plavanja pomembni:
metoda demonstracije: z njo učenec dobi vidne predstave o gibanju. Demonstracija je lahko neposredna (pokaže jo učitelj) ali posredna (preko slik).
metoda igre: metoda igre je najbolj celostna metoda učenja plavanja. Ker se otroci v tem obdobju zelo radi igrajo, jih lahko s pomočjo igre: prilagajamo na vodo, učimo elemente posameznih tehnik, razvijamo psihomotorične sposobnosti, odpravimo strah pred globoko vodo, motiviramo za kasnejše resnejše delo, sproščamo med samim delom.
7.3.2 Pogoji dela
Večkrat se izkaže, da učitelji plavanja ne morejo vplivati na pogoje za učenje plavanja, lahko pa jih preverijo ter se nato odločijo ali tečaj izvajajo ter načrtujejo morebitne spremembe modela poučevanja. Na učenje plavanja vpliva več dejavnikov (Kapus et al., 2002):
Dejavniki okolja: to so materialni pogoji za učenje plavanja. Pred samim načrtovanjem modela plavanja si ogledamo kopališče (bazensko ali naravno) s spremljevalnimi objekti, ki morajo biti urejeni skladno s predpisi. Predpisi pa ne urejajo plavališča, kjer prav tako lahko izvajamo programe učenja, če učitelj plavanja prevzame odgovornost za varnost.
Varnostne zahteve: število otrok v skupini mora biti v skladu s predpisi, plavališče mora imeti pripomočke za reševanje iz vode, zagotoviti je potrebno priporočljivo razsežnost, globino in temperaturo vode, skoki v vodo so možni le tam, kjer je voda dovolj globoka za varno skakanje, učenci se ne smejo gibati zunaj mej označenega plavališča, ostre prehode v globoko vodo moramo označiti in učence opozoriti nanje, izogibamo se učenju v tekočih vodah, slabši plavalci ne smejo sami v vodo, itd.