Plavanje lahko v organiziranih oblikah uči tisti, ki je pridobil ustrezno strokovno izobrazbo in usposobljenost. Po pridobitvi načrtnih in ustreznih strokovnih znanj, učitelj plavanja dobi formalno spričevalo (splošno imenovanje za vse vaditelje, učitelje in trenerje plavanja).
Ustrezno izobražen in usposobljen (Kapus et al., 2002):
Vaditelj plavanja vodi pedagoški proces praktično in po navodilih učitelja plavanja.
Praviloma uči začetnike.
Učitelj plavanja načrtuje in samostojno izvaja pedagoški proces.
Trener plavanja (prof. športne vzgoje, diplomirani trener plavanja …) načrtuje proces z upoštevanjem natančnejše učne in trenažne tehnologije.
Učiteljeve osebnostne lastnosti, ki vplivajo na kakovost učenja (Kapus et al., 2002):
človečnost in življenje v skladu s temeljnimi človekovimi vrednotami in ideali, učitelj je človeško naraven, pošten, pristen in pokončen, ni avtoritaren, grob in nasilen, temveč prijazen, ljubezniv in razumevajoč, liberalen in demokratičen, nima občutka superiornosti ima pa več izkušen, ni pristranski, ni razdražljiv ali vzkipljiv, temveč umirjen, je zmožen empatije ter je takten in obziren, želi pomagati učencu, ima nujno potrebno življenjsko vedrino in čut za humor, usmerjen v napredek in prihodnost, uživa v plavanju in ga zares obvlada, dela z učenci ker ga to veseli, učitelj je učencu dober zgled, itd.
Pomembno je ustvariti vzdušje v skupini, ki temelji na medsebojnem spoštovanju, varnosti ter zaupanju med učenci in učiteljem. Kar učitelj doseže s sposobnostjo, skrbnim načrtovanjem, odgovornostjo ter spodbujanjem učencev. Pri učiteljih plavanja pa se kažejo tudi nekatere napake (Kapus et al., 2002):
nepripravljenost (metodično, vsebinsko, časovno nepripravljen, premalo pripomočkov …), ni strokovnjak za delo z določeno starostno skupino (jim ne zna razložiti, demonstrirati, jih motivirati, se smejati), zamuja pouk (učenci so brez nadzora na kopališču), slaba moč glasu (na kopališču je hrup, šumenje vode, uporabiti je potrebno vidne in slušne oblike komunikacije), gibanja ne demonstrira v vodi, stalno uči z roba bazena.
7.3.1 Učne metode
Učne metode so načini dela pri procesu posredovanja informacij in načini obdelave učnega gradiva. Nanašajo se na učitelja, torej na njegovo delo. Učne metode določajo učinke delovanja programa (vadbe). Poleg pogosto uporabljenih didaktičnih metod (razlaga, pogovor, usmerjanje) sta pri učenju plavanja pomembni:
metoda demonstracije: z njo učenec dobi vidne predstave o gibanju. Demonstracija je lahko neposredna (pokaže jo učitelj) ali posredna (preko slik).
metoda igre: metoda igre je najbolj celostna metoda učenja plavanja. Ker se otroci v tem obdobju zelo radi igrajo, jih lahko s pomočjo igre: prilagajamo na vodo, učimo elemente posameznih tehnik, razvijamo psihomotorične sposobnosti, odpravimo strah pred globoko vodo, motiviramo za kasnejše resnejše delo, sproščamo med samim delom.
7.3.2 Pogoji dela
Večkrat se izkaže, da učitelji plavanja ne morejo vplivati na pogoje za učenje plavanja, lahko pa jih preverijo ter se nato odločijo ali tečaj izvajajo ter načrtujejo morebitne spremembe modela poučevanja. Na učenje plavanja vpliva več dejavnikov (Kapus et al., 2002):
Dejavniki okolja: to so materialni pogoji za učenje plavanja. Pred samim načrtovanjem modela plavanja si ogledamo kopališče (bazensko ali naravno) s spremljevalnimi objekti, ki morajo biti urejeni skladno s predpisi. Predpisi pa ne urejajo plavališča, kjer prav tako lahko izvajamo programe učenja, če učitelj plavanja prevzame odgovornost za varnost.
Varnostne zahteve: število otrok v skupini mora biti v skladu s predpisi, plavališče mora imeti pripomočke za reševanje iz vode, zagotoviti je potrebno priporočljivo razsežnost, globino in temperaturo vode, skoki v vodo so možni le tam, kjer je voda dovolj globoka za varno skakanje, učenci se ne smejo gibati zunaj mej označenega plavališča, ostre prehode v globoko vodo moramo označiti in učence opozoriti nanje, izogibamo se učenju v tekočih vodah, slabši plavalci ne smejo sami v vodo, itd.
Preglednica 7.3: Priporočljiva razsežnost, globina in temperatura vode v bazenih za učenje.
Razsežnosti Globina (m) Temperatura
Šolski bazeni vadbenem okolju, zato mora plavališče ustrezati nekaterim zdravstvenim zahtevam. Voda mora biti neoporečna in primerno topla, neoporečno mora biti tudi kopališče s prho, učitelj mora biti seznanjen z zdravstvenim stanjem otrok, oboleli učenci se plavanja ne smejo udeležiti, učenec mora iz vode takoj, ko ga začne zebsti, učitelj mora vadbo prilagajati pogojem učenja (vreme) ter spremljati zdravstveno stanje učencev med samim tečajem.
Pedagoške zahteve (Jurak in Kovač, 1998): plavališče mora imeti lahek dostop v vodo, za učenje plavanja so najprimernejši bazeni, kjer se globina postopno povečuje, ob kopališču mora biti dovolj prostora za ogrevanje, igro in vadbo na suhem, plavanje poučujemo z različnimi didaktičnimi pripomočki (le-ti so varni, preizkušeni, omogočajo vodoravni položaj učencev v vodi, so plovni, se potopijo, imajo različen namen – za prilagajanje na vodo, za poučevanje plavalne tehnike …).
8 PRILAGAJANJE NA VODO
Življenje od ljudi zahteva neprestano prilagajanje. Način življenja podredimo družbenim normam in vrednotam, prilagodimo si čas za družino glede na službene zahteve ali obratno, potrebujemo čas, da se uvedeno v novo službo, šolo …, upoštevamo omejitve, ki so predpisane z zakonom, sklepamo kompromise s partnerji, itd.
Nič drugače ni, kadar govorimo o prilagajanju na vodo. Potrebno je delati majhne, previdne in zanesljive korake. Gre za novo še nepoznano vodno okolje, v katerem se gibljemo, plavamo in dihamo. Zelo pomemben je prvi pristop staršev in okolice do vode in otroka v njej. Začetek priprave na plavanje poteka že doma v kadi, vendar nikoli s prisilo, saj tako nastanejo negativne izkušnje in posledično strah pred vodo. Nujno je, da postane prilagajanje na vodo in pozneje učenje plavanja pozitivna izkušnja, ki jo zaznamuje občutek varnosti.
Prvi stik z vodo in kopališčem je za popolnega začetnika težaven ter zelo pomemben s psihološkega stališča. Nepravilni posegi v prvih kontaktih z vodo lahko močno podaljšajo sam proces učenja plavanja, ob tem pa povzročijo negativne izkušnje, ki jih človek lahko čuti še dolgo v življenju. Cilj vaditelja (staršev, učiteljev) je, da se otrok prilagodi na vodo, nauči plavati oziroma izpopolni svoje plavalno znanje. Ob tem moramo poskrbeti za primarni cilj otroka: premagovanje strahu, igra, uživanje s prijatelji in šele nato učenje plavanja (Štemberger, 2005).
Ugotovimo, kako pomembno je postopno učenje prilagajanja na vodo. Zgoraj našteta dejstva nas opozarjajo, da ne smemo preskakovati določenih stopenj prilagajanja, zgolj da bi čim prej dosegli zastavljene cilje. Šolski sistem omogoča majhno število ur namenjenih prilagajanju na vodo in učenju plavanja, zato se prevečkrat zgodi, da ne upoštevamo otrokovega počutja.
Občutijo lahko strah in anksioznost, uspeh in neuspeh, veselje in radost ter se včasih počutijo ogrožene.
Učenje plavanja v Sloveniji poteka od gibalnega učenja do programov šole plavanja. Na osnovi ugotovljenega učenčevega plavalnega predznanja, njegovih želja ter izvedbenih možnosti, učitelj razvrsti učenca v enega od petih programov šole plavanja. Prvi – začetni – je
tudi program prilagajanja na vodo. To je tudi prva raven učenja plavanja neplavalcev, sledi pa ji učenje plavalne tehnike.
Slika 8.1: Učenje plavanja od gibalnega učenja do programov šole plavanja v Sloveniji.
Vir: Kapus et al., 2002, str. 232.