plavalno znanje kontrolna skupina eksperimentalna
skupina
Ves čas prilagajanja na vodo je ES kazala boljše rezultate preverjanja prilagojenosti na vodo.
Zadnje preverjanje, na plovnost in drsenje v vodi, za katerega so pomembne vse predhodne stopnje (upor, potapljanje glave, gledanje pod vodo, izdihovanje zraka) pa je bilo v obeh
skupinah enako. Glede na predhodna preverjanja prilagojenosti na posamezne stopnje plavanja je rezultat nepričakovan.
V obeh skupinah po 1 učenec ni izvedel "čolnička", oba zaradi neprilagojenosti potapljanja glave v vodi. V enakem času smo torej dosegli enako plavalno znanje – 88 % učencev, vsake skupine, je pravilno izvedlo "čolnička".
H.3.: Z uporabo modela ustvarjalnega giba, v enakem času, dosežemo boljše plavalno znanje in stopnjo prilagojenosti na vodo, kot s poučevanjem preko ustaljenega teoretičnega modela plavanja.
Hipotezo ovržem. Z uporabo ustvarjalnega giba, v enakem času, dosežemo enako plavalno znanje in stopnjo prilagojenosti na vodo, kot s poučevanjem preko ustaljenega teoretičnega modela.
10.5.4 Učenje plavanja z vključevanjem ustvarjalnega giba
Prav vse učne ure eksperimentalne skupine so vključevale ustvarjalni gib v uvodnem, osrednjem in zaključnem delu. Večina učenja v tej skupini je potekala zgolj z uporabo sestavin ustvarjalnega giba. Zapisane učne priprave in rezultati raziskave zelo dobro kažejo, da je bilo vključevanje ustvarjalnega giba pozitivno in spodbudno za učence. Povišala se je motiviranost, sodelovanje med učenci, strah pred vodo je bil manjši ali pa ga ni bilo več, učenci niso bili zdolgočaseni, pozornost ni vpadla tako hitro.
Vsakodnevno preverjanje stopnje prilagojenosti na vodo eksperimentalne skupine, je pokazalo boljše ali enake rezultate plavalnega znanja učencev.
H.4.: Ustvarjalni gib lahko vključimo v vse ure tečaja plavanja.
Hipotezo lahko potrdim.
11 ZAKLJUČEK
V diplomskem delu sem s pomočjo eksperimenta primerjala dve različni metodi učenja plavanja. Učence sem želela uspešno prilagoditi na vodo in jim hkrati omogočiti prijetno izkušnjo na peturnem tečaju plavanja. Poleg ustaljene metode plavanja, sem zato izbrala še metodo učenja prilagajanja na vodo z vključevanjem ustvarjalnega giba. Teoretični del in opravljena raziskava sta me privedla do zaključka, da ustvarjalni gib pri učenju prve stopnje plavanja omogoča prednosti, ki jih pedagoški delavci pri svojem delu moramo izkoristiti.
Raziskovala sem, kako vključevanje metode ustvarjalnega giba vpliva na učenčevo motiviranost za učenje prilagajanja na vodo. Rezultati so bili zelo pozitivni. Motiviranost učencev je bila namreč skozi ves tečaj zelo visoka. K temu so zagotovo pripomogle gibalne in rajalne igre.
Pri poučevanju prilagajanja na vodo nastaja prepreka, ki je pridobljena skozi življenje. To je strah pred vodo. Pri nekaterih je bolj izrazit, pri drugih manj. Nujno potrebno ga je premagati preden nam le-ta škoduje. Pri učencih sem opazila negotovost, slabo ravnotežje v vodi, jok, izgovore, otrdelost telesa … znake, ki zahtevajo posebno pozornost. Ustvarjalni gib se je izkazal kot pozitivno sredstvo pri odpravi strahu pred vodo. Učenci so skozi igro, sodelovanje, varnost, preizkušanje lastnega telesa in “duha” …, ki jim je bilo ponujeno pri tej metodi, doživeli vodno okolje kot prijetno izkušnjo in sčasoma so skoraj vsi izgubili strah pred vodo.
Ob koncu plavalnega tečaja sem želela doseči popolno prilagojenost na vodo pri vseh učencih. Po vsaki učni uri sem preverjala določeno stopnjo plavalnega znanja, ki sem jo določila s pomočjo zapisanega cilja. Rezultati so bili pri štirih urah tečaja boljši pri skupini, ki sem jo poučevala z vključevanjem ustvarjalnega giba. Zadnja ura tečaja, ki pa je združevala prav vse stopnje prilagojenosti na vodo, je pokazala, da je plavalno znanje obeh skupin enako.
Pokazala sem, da metodo ustvarjalnega giba lahko uporabimo za doseganje različnih učnih ciljev pri področju gibanja in učenju prilagajanja na vodo. Vključimo ga lahko v vse dele učne ure (uvodni, osrednji in zaključni del). Končno znanje plavanja in stopnja prilagojenosti na
vodo je bila enaka kot pri učenju po ustaljeni metodi, motiviranost in izguba strahu pred vodo pa celo boljša pri učenju z vključevanjem ustvarjalnega giba.
Z vključevanjem ustvarjalnega giba v tečaj plavanja predšolskih otrok sem dosegla zelo dobre rezultate. Poleg dejavnikov, ki sem jih preverjala z raziskavo sem opazila boljše odnose v skupini, izboljšanje pozornosti, večje zanimanje in sproščenost v eksperimentalni skupini. Ob opravljanju svoje raziskave sem opazila tudi interes drugih vaditeljev in staršev za učenje s pomočjo metode ustvarjalnega giba.
Izvedba tako uspešnega tečaja plavanja, kot je nastal z eksperimentalno skupino, je zahtevala veliko truda, znanja, gibanja in dobre volje. Vsako uro tečaja pa mi je bilo povrnjeno prijetno vzdušje, motiviranost, umirjenost, nasmeh in veselje učencev v vodi in ob njej.
12 VIRI IN LITERATURA
Aleksić, A. (2013). Nebesedno komuniciranje. Pridobljeno 7. 3. 2013, s svetovnega spleta:
http://www.filternet.si/ss/clanki-videi/govorica-telesa-inneverbalnokomunicira nje/c. 2321.
Bahovec, E. D., Bregar-Golobič, K., Kranjec, S. (1999). Kurikulum za vrtce: predšolska vzgoja v vrtcih. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport: Zavod RS za šolstvo.
Bettelheim, B. (2006). Freds Swim Academy. Pridobljeno 20. 3. 2013, s svetovnega spleta:
http://www.freds-swim-academy.com.
Borota, B., Geršak, V., Korošec, H., Majaron, E. (2006). Otrok v svetu glasbe, plesa in lutk. Koper: Pedagoška fakulteta, Koper.
Forbes, H. (1998). Creative movement and dance. Clinton Township: First Steps Press.
Frostig, M. (1989). Gibalna vzgoja. Ljubljana: Svetovalni center.
Geršak, V. (2006). Ustvarjalni gib kot celostna metoda poučevanja. V: Medved Udovič, V., Cotič, M., Felda, D. Zgodnje učenje in poučevanje otrok 2 (str. 639-651). Koper:
Annales.
Horvat L. in Magajna, L. (1989). Razvojna psihologija. Ljubljana: DZS.
Huizinga, J. (2003). Teorije igre. Ljubljana: Študentska založba.
Jovan, N. in Videmšek, M. (2002). Čarobni svet igral in športnih pripomočkov: predšolska športna vzgoja. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport, cop.
Juba, K. (2010). Plavanje. Tržič: Učila International.
Jurak, G. in Kovač, M. (1998). Morski konjiček. Ljubljana: Zavod za šport Slovenije.
Kapus, V. idr. (2002). Plavanje: učenje: slovenska šola plavanja za novo tisočletje:
učbenik za učence-študente, učitelje-profesorje, trenerje in starše. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.
Kristan, S. (1999). Krpan: športni program. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport:
Zavod za šport Slovenije.
Kovač, M., Novak, D. (2001). Učni načrt. Športna vzgoja. Ljubljana, Ministrstvo za šolstvo in šport, Zavod RS za šolstvo.
Kovač Valdés, J. (2011). Plesna žgečkalnica. Ljubljana: Javni sklad RS za kulturne dejavnosti.
Kroflič, B. (1992). Ustvarjanje skozi gib. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.
Kroflič, B. (1999). Ustvarjalni gib – tretja razsežnost pouka. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.
Landalf, H. & Gerke, P. (1996). Movement stories for young children ages 3−6. Lyme:
Smith and Kraus Book, cop.
Marentič-Požarnik, B. (2005). Kaj bi bilo treba spremeniti v izobraževanju učiteljev? V:
Vzgoja: revija za učitelje, vzgojitelje in starše, let. 7, št. 28, str. 5−6.
Matjaž, A. (2003). Skladnostno plavanje. Ljubljana: Fakulteta za šport: Inštitut za šport:
Plavalna zveza Slovenije.
Pediček, F. (1992). Notranja nasprotja v poklicni edukaciji. V: Sodobna pedagogika, let.
43, št. 9/10, str. 552−526.
Pišot, R., Murovec S., Gašperšič, B., Sitar P., Janko, G. (2000). Smučanje 2000+: tehnika alpskega smučanja. Ljubljana: SZS, Zveza učiteljev in trenerjev smučanja Slovenije.
Plut-Pregelj, L. (2005). Sodobna šola ostaja šola: kaj pa se je spremenilo? V: Sodobna pedagogika, let. 56, št. 1, str. 16−32.
Pukl, V. (1994). Kvaliteta učenja in znanja ob projektnem učnem delu. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo in šport.
Schmidt, G. (2002). Gibalne in rajalne igre : zbirka primerov za usmerjanje igralne in gibalne dejavnosti. Radovljica: Ustanova Poti kulturne dediščine Slovenija.
Schmidt, G. (2008). Igre zaupanja in sodelovanja. Pridobljeno 3. 3. 2013, s svetovnega spleta: http://www.2.arnes.si gschmi.
Schmidt, G. (2008). Tibetančki za otroke. Pridobljeno 3. 3. 2013, s svetovnega spleta:
http://www.2.arnes.si gschmi.
Schmidt, G. (2010). Plesna dramatizacija. Pridobljeno 3. 3. 2013, s svetovnega spleta:
http://www.2.arnes.si gschmi.
Schmidt, G. (2012). Vodena vizualizacija. Pridobljeno 3. 3. 2013, s svetovnega spleta:
http://www.2.arnes.si gschmi.
Softič, J. (2010). Razvoj otroka preko igre. Pridobljeno 15. 3. 2013, s svetovnega spleta:
http://www.ringaraja.net/clanek/razvoj-otroka-prek-igre_712.html.
Strel, J. (2003). Prepoznavajmo tudi pozitivno: preučevanje telesnega in gibalnega razvoja je ena temeljnih raziskovalnih poti v šolski športni vzgoji. V: Šolski razgledi, let. 54, št. 19, str. 4.
Strel, J. idr. (2001). Načrtovanje športno-vzgojnega procesa v prvem triletju. Ljubljana:
Fakulteta za šport, Center za stalno strokovno izpopolnjevanje.
Strmičnik, F. (2001). Didaktika: osrednje teoretične teme. Ljubljana: Znanstveni inštitut filozofske fakultete.
Šajber, D. (2006). Plavanje od rojstva do šole. Radovljica: Didakta.
Štemberger, V. (2005). Vloga ravnatelja pri zagotavljanju kakovosti športne vzgoje v prvi in drugi triadi osnovne šole. Vodenje v vzgoji in izobraževanju. 3(2), 35–48.
Šušteršič, A. in Zagorc M. (2010). Sodobni ples pri pouki športne vzgoje v osnovni šoli.
Ljubljana: Fakulteta za šport.
Toličič, I. (1961). Otroka spoznamo v igri. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Vogelnik, M. (1994). Ustvarjalni gib: plesno-gledališki priročnik. Ljubljana: Zveza kulturnih organizacij Slovenije.
Vute, R. (1999). Izziv drugačnosti v športu. Ljubljana: Debora.
Zagorc, M. (2006). Ples – ustvarjanje z gibom in ritmom. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Inštitut za šport.