Učenec se zna ukvarjati sam s seboj,
Dialog v gibalnem
Vir: Kroflič, 1999, str. 130, 131 in Pukl, 1994.
5.2.2 Vrste gibalnih dejavnosti v vzgojno-izobraževalnem procesu
Vrste gibalnih dejavnosti je težko določiti. Ker je ustvarjalni gib prilagodljiv vsakemu posamezniku, je pomembno, da se v vzgojno-izobraževalnem procesu, ne držimo točnih razdelitev dejavnosti ustvarjalnega giba, vendar jih učitelji ali vzgojitelji prilagodimo starosti, posebnostim skupine in temi, ki jo obravnavamo.
Krofličeva v svojem delu navaja več vrst ustvarjalnega giba, ki jih lahko na različne načine uporabimo pri pouku ali v vrtcu. Poznamo naslednje vrste gibalnih dejavnosti:
gibalne in rajalne igre, pantomima,
spontane in usmerjene igre z vlogami, gibalno, plesno in govorno dramatiziranje,
opazovanje ter poslušanje kot komunikacija v ustvarjalnih gibalnih dejavnostih (Kroflič, 1999).
Gibalne in rajalne igre zelo dobro opisuje Schmidtova: »S pomočjo gibanja se otrok tudi uči in mnogo nauči.« To so igre, s katerimi otroci razvijajo telesne funkcije, krepijo splošno kondicijo in se ob tem nezavedno učijo ter zabavajo. Prav tako razvijajo prostorske predstave, posluh, občutek za ritem in medsebojne odnose. Igre izvirajo že iz daljne preteklosti in jih pišemo še danes. Obstajajo igre skupne celemu svetu, prenesene iz roda v rod, prirejene in izmišljene. Rajali so že naši starši, dedki in babice ter njihovi predniki. Primeri gibalno rajalnih iger pa so: Abraham 'ma sedem sinov, Črni Peter, Bugi vugi, Ristanc, John Marion iz Londona, Barvice, Lubenica, Zemljo krast, Žabice, Mati, koliko je ura? …(Schmidt, 2002).
Po besedah Krofličeve se gibalne in rajalne igre vežejo zlasti na športno in glasbeno vzgojo, čeprav jih je možno vključiti tudi v druga predmetna področja (Kroflič, 1999).
Pantomima je govorica telesa, ki je veliko več kot besede, ki jih izrekamo in čustva, ki jih razberemo na obrazu – sreča, žalost, presenečenje. Aleksićeva nam v svojem članku opiše neverbalno komunikacijo (govorico telesa – mimiko, gestiko, proksemiko in glas ali zvočno podobo govora). Brez neverbalnega izražanja bi bilo naše razumevanje omejeno, izražanje pa revno in dolgočasno. Prav tako lahko našemu sogovorcu na neverbalen način izrazimo zanimanje, naklonjenost, odprtost ali pa mu zgolj nakazujemo besede, oblike, število … Izražanje na prej omenjen način lahko postane zabavno, osebno in poučno (Aleksić, 2013).
»Pomembna sestavina te komunikacijske dejavnosti je gledalčevo in izvajalčevo verbaliziranje doživljanja in razlaga zamisli. Ta gibalna dejavnost omogoča udejanjanje različnih vsebin pri spoznavanju narave in družbe, pri pouku jezika in na drugih učno-vzgojnih področjih.« (Kroflič, 1999, str. 129).
Spontane in usmerjene igre z vlogami, gibalno, plesno in govorno dramatiziranje, so zelo široko zapisane dejavnosti, v katerih otroci celostno udejanjajo domišljijske in realne vsebine z gibanjem in govorom. Nebesedna in besedna komunikacija se med seboj prepletata. Tako oblikovanje gibanja omogoča spodbude pri različnih učno-vzgojnih področjih (Kroflič, 1999).
Primeri takih iger so: gibalne igre s petjem – bansi, gibalne zgodbe …
Gibalne didaktične igre so didaktične igre v ožjem smislu, prilagajamo ali na novo pišemo jih sami, lahko tudi skupaj z otroki. Igre uporabimo za obravnavo konkretnih operativnih ciljev na različnih učno-vzgojnih področjih (Kroflič, 1999).
Značilnosti didaktične igre nam predstavi tudi Marentič-Požarnikova, ki pravi, da ima otrok rad omenjene igre, le-te imajo močan spoznavni vidik, uresničujejo spoznavno didaktične naloge in zagotavljajo socialno in emocionalno učenje (Marentič-Požarnik, 2005).
Če torej združim in povzamem, je gibalno didaktična igra spoznavna, gibalna in aktivna dejavnost, ki realizira zastavljene cilje ter prinaša veselje in razigranost. To je npr.: plešemo;
hitro, počasi, z mišjimi/slonjimi koraki, poskočno ali umirjeno, itd.
Kot smo že omenili ustvarjalni gib ponuja ogromno možnosti izvajanja gibov. Vsaka izmed zgoraj naštetih vrst je lahko izvedena vsakodnevno, pri vsaki uri pouka ali dejavnosti v vrtcu.
Izbrati je potrebno tisto, ki učencem v določenem trenutku in prostoru nudi največ. Torej, ga razvojno, socialno in intelektualno nadgrajuje.
Sama sem za poučevanje prilagajanja na vodo potrebovala veliko dejavnosti, tako za motivacijo, obravnavo, urjenje snovi, kot za razvijanje sproščenega odnosa, premagovanje strahu in krepitev medsebojnega sodelovanja. Veliko avtorjev opisuje vsaj eno izmed vrst ustvarjalnega giba, ki jih kot učitelji in vzgojitelji lahko uporabimo. Sama sem na fakulteti spoznala še nekaj vrst dejavnosti ustvarjalnega giba, ki nam jih je pri predmetu ustvarjalnega giba predstavila profesorica. Le-te so:
tibetančki za otroke so znane tibetanske vaje, ki omogočajo telesu pretok energije ter povežejo telo, un in duha (Schmidt, 2008);
plesna dramatizacija je gibanje in ples, ki ga spremlja dramatizacija kratkega besedila, ki ga izrekamo spontano in v mirovanju (Schmidt, 2010);
igre zaupanja in sodelovanja so del načrtnega zbliževanja otrok s pomočjo gibalnih iger.
Osnovna naloga je, da otrok ves čas skrbi za drugega in pomaga ustvarjati boljše vzdušje v skupini (Schmidt, 2008);
vodena vizualizacija je način sproščanja v tihem prostoru, ki spodbuja domišljijo in spoznavanje drugega sveta (Schmidt, 2012);
itd.
Ves čas govorimo o gibanju, spontanosti, vodenju in mirovanju, besedni in nebesedni komunikaciji. Prav posebna vrsta dejavnosti ustvarjalnega giba je ples. Pa si poglejmo zakaj.
»Ustvarjalni gib kot pojem izhaja iz posebnega pojmovanja gibanja, ki se je porajal v različnih področjih umetniškega ustvarjanja v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Takrat so ples pojmovali kot enega mnogih načinov človekovega (ustvarjalnega) giba … Pri ustvarjalnem gibu (plesu) si gibe sami izmišljamo, jih ustvarjamo, jih povezujemo in tako oblikujemo "plesno gibanje". Ne zanima nas zunanjost in oblika giba, pač pa njegova kakovost, izraznost in povezovalna dejavnost med ljudmi. Lahko uporabljamo vse stile in načine. Osnovno načelo ustvarjalnega gibanja je povezanost med gibanjem in notranjim doživljanjem.« (Vogelnik, 1994, str. 6).
Plesno izražanje nam torej prepušča svobodno odločitev gibanja in podoživljanja telesnih občutij. Gibanje, ples, svoboda, kakovost so besede, ki vsakega posameznika vežejo na lastne izkušnje in želje. Osebno sem besede in način gibanja najprej povezala s plavanjem. Plesno gibanje lahko izvajamo v različnih oblikah in obdobjih. Včasih zaplešemo od veselja (hitro, a srčno), včasih poplesujemo med čakanjem (zaporedno ponavljamo vrsto gibov) … Ustvarjalni gib in ples izvajamo skozi celo življenje. Pleše in giblje se lahko vsak: majhni otroci, starejši ljudje, najstniki in odrasli. Ples je sredstvo zadovoljstva, dobrega počutja, ljubezni, sreče in zbliževanja.
Opredelitev ustvarjalnega giba in plesa, ki potekata tesno skupaj, je s puščičnim diagramom zelo dobro predstavila Geršakova.
Slika 5.1: Prepletanje ustvarjalnega giba in plesa.
gibanje
↓
kinestetična inteligenca
↓
umetniški ← ustvarjalni gib → ples ↓ ↓ celostna učna metoda plesna vzgoja
↓ ↓ učenje in poučevanje skozi umetnost Vir: Borota et al., 2006.
Avtorica priročnika ustvarjalnega giba J. Kovač Valdés meni, da je ples tesno povezan z družbenim razvojem, bivanjem in delovanjem. Samo človeško gibanje pa se začne s plesom, poskakovanjem in sproščanjem ob glasbi. Otroci zelo radi oponašajo gibanje živali, tudi pri njih zaznamo nekakšno obliko plesa: ples čebel, ki napove dobro pašo, ples Flaminga v času parjenja, plavanje delfinov …
Otroci vključeni v plesno dejavnost raziskujejo svoje telo kot instrument, uživajo v ritmu, gibanju, teku skozi prostor, skoku, vrtenju, mirovanju in spoznavanju samega sebe.
Odgovornost učiteljev in staršev je, da to otroku omogočimo.
Pouk plesa ponuja otroku pomoč in podporo pri (Kovač Valdés, 2011, str. 11):
»razvoju samozavedanja, socialnem razvoju, razvijanju kreativnosti, intelektualnem razvoju, telesnem razvoju, razvijanju empatije, razvijanju estetskega čuta,
razvijanju prostorskih predstav.«
Psihomotorični razvoj, spoznavni razvoj in čustveno-socialni razvoj so tri področja, ki jih avtorica opredeli v povezavi s plesom. Naštela bom zgolj nekatere zapisane sestavine področij, ki sem jih izbrala zaradi tesne povezanosti plesa z učenjem tehnike plavanja.
Področje psihomotoričnega razvoja zajema telesne spretnosti ter zavedanje prostora in časa, pri tem razvijamo: različne vrste gibanja (skok, potisk, obrat, udarec, zamah), koordinacijo in skladnost gibov, ravnotežje, občutek za prostor (smeri, nivoji, talne označbe), energija (sila-moč), čas (ritem, ponavljanje).
Spoznavni razvoj: tu gre za učenje in zavedanje telesa v odnosu do drugih in prostora.
Čustveno socialni razvoj, pri tem razvijamo: uspešnost, pozitivno samopodobo, izražanje jeze, veselja … (Kovač Valdés, 2011).
6 PLAVANJE
Plavanje sama vedno povezujem s prelazom Črni Kal in besedami tete, ki je v mojem otroštvu zavpila: “Poglejte, morje!”. Prav zares se je takrat, prvič pred mojimi očmi prikazalo neskončno dolgo in veliko modro morje. Niti na misel mi ni prišlo, da bo plavanje zaznamovalo tako velik del mojega življenja. Sledila so leta igre in zabave z vodo,
“tunkanje”, šole v naravi, obvezno plavanje pri športni vzgoji, rekreacijsko plavanje in hkrati sredstvo sprostitve, potapljanje ter nato še opravljanje tečaja o usposobljenosti za delo v športu in sedaj poučevanje plavanja. Izkušnje in znanje, ki sem ga v teh letih pridobila, so me privedle do spoznanja, kako pomembno je gibanje v vodi. Pri izvajanju tečajev plavanja stremim k dobrem počutju otrok v vodi, izgubi strahu pred njo, varnosti, poznavanju preprostih in uporabnih plavalnih tehnik ter pomembnosti plavanja za življenje (zdravje, preprečevanje utopitev). Pa si poglejmo, kaj je plavanje.
»Če je v gibalnem smislu hoja osnovni način gibanja na kopnem, potem, je plavanje osnovni način gibanja v vodi. Plavanje predstavlja človekovo obvladovanje vode z lastnimi silami, ki mu omogočajo varno gibanje v želeni smeri na vodni gladini ali pod njo« (Kapus et al., 2002, str. 24).
Plavanje ima posebno vlogo v življenju ljudi že od pradavnine. Že v času plemenskih skupnosti je voda predstavljala neposredno nevarnost. Z razvojem sredozemskih kultur je postalo znanje plavanja zaradi povezave z morjem še pomembnejše. Stari Grki in Rimljani so plavanju pripisovali zelo velik pomen, saj so menili, da mora pismen človek znati pisati in plavati. V kasnejših obdobjih je bilo plavanje kulturna vrednota višjih družbenih slojev (Kapus et al., 2002).
Ljudje so že od nekdaj uporabljali znanje plavanja kot uporabno življenjsko tehniko. Plavati so morali, da so ujeli ribe, s katerimi so se prehranjevali in se rešili pred nevarnostjo utopitve.
Znanje plavanja jih je rešilo tudi v vojnah in poplavah. Danes lahko plava vsak človek, ne glede na poklic, socialni status, starost, raso … Plavajo tudi dojenčki, nosečnice, ljudje s posebnimi potrebami. V nekaterih primerih je plavanje edino gibanje, ki ga sploh lahko počnejo. Vodno okolje se velikokrat uporablja kot sredstvo rehabilitacije pri zdravstvenih poškodbah, saj se človeško telo v vodi giblje bistveno drugače kot na kopnem (manjše
obremenitve skeleta, kosti in sklepov, tu skoraj ni mišičnih poškodb, itd.). Izboljša se delovanje srčno-žilnega sistema, zaradi vodoravnega položaja telesa, ki olajša pretočnost krvi.
Plavanje pozitivno vpliva na astmatike, saj okolica vode zagotavlja zrak brez prašnih delcev.
Energijska poraba je velika, izdihovanje zraka v vodo pa je izvrstna dihalna vaja. Voda sprejme vsakogar, zaradi delnega občutka “breztežnosti”, ki nam ga zagotavlja vzgon. Še posebej veliko veselja v vodi in ob njej doživljajo otroci. Kmalu po rojstvu otrok še ne pozna strahu pred vodo, zaradi gibanja v plodovnici, zato je smiselno, da čim prej začnemo z vajami v domači kadi in nato v bazenu, do stopnje samostojnega in varnega plavanja. (Šajber, 2006).
Plavanje je družbeno, kulturno, zgodovinsko in civilizacijsko področje, ob katerem je človeštvo pridobilo občutek za vodo pri izvajanju (Kapus et al., 2002):
preprostih oblik gibanja v vodi, preprostih oblik plavanja, uporabnih plavalnih tehnik, plavalnih tehnik s štarti in obrati, iger v vodi,
plavanje za vse starostne kategorije (od dojenčkov dalje),
plavanje v vrtcih, osnovnih, srednjih in visokih šolah, na fakulteti in v plavalnih klubih, rekreativnega plavanja,
plavanje nosečnic, plavanja za zdravje, za rehabilitacijo po boleznih in poškodbah, uporabnega plavanja oseb s posebnimi potrebami,
tekmovalnega plavanja,
vztrajnostnega plavanja v naravi, skladnostnega plavanja,
skokov v vodo,
vaterpola, triatlona, prostega potapljanja …
Vedno več ljudi spoznava, da dobra telesna pripravljenosti prispeva k daljšemu življenju.
Modro prehranjevanje, manj stresa, in dovolj vadbe so le nekateri dejavniki, s katerimi nasprotujemo sodobnim pritiskom. S plavanjem povečujemo vzdržljivost, gibčnost in moč, obenem pa srca ne obremenjujemo preveč, saj ne prenašamo telesne teže. Plavanje je med Slovenci po priljubljenosti na drugem mestu za hojo (Juba, 2010).
7 PROGRAM PLAVANJA V SLOVENSKEM VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNEM SISTEMU
V vrtcu je plavanje izbirna vsebina, zato se ravnatelji sami odločijo ali bodo tečaje plavanje za predšolske otroke izvajali. Odvisno je od več dejavnikov: bližina kopališča, stroški tečaja, strokovna usposobljenost (licenčni vaditelji v vrtcu), interes … Če se vrtec odloči za izvedbo plavalnega tečaja, se starši sami odločijo ali bodo otroka v tečaj vpisali. Veliko vrtcev poišče skupni jezik prilagajanja na vodo in poletnega letovanja, ki ga izvedejo ob morju, bazenu. Pri tem gre za obravnavo vsebin iz različnih področij (npr.: okolja, družbe, gibanja) in hkrati pridobivanje občutka za vodo ter izvajanja preprostih oblik gibanja v vodi.
Danes v Sloveniji potekajo naštete stopnje sistematičnega učenja plavanja (Jurak in Kovač, 2002):
tečaj prilagajanja na vodo za predšolske otroke, plavalni tečaj na nižji stopnji devetletke,
šole v naravi s plavalnimi vsebinami v devetletki, preverjanje znanja plavanja v šestem razredu devetletke, tečaji plavanja za neplavalce na višji stopnji devetletke, preverjanje znanja plavanja v sedmem razredu devetletke,
spopolnjevanje znanja plavanja in osnovnošolska tekmovanja v plavanju, tečaji plavanja za neplavalce v srednjih šolah,
spopolnjevanje znanja plavanja in srednješolska tekmovanja v plavanju in
tečaji plavanja za študente neplavalce oziroma študentke neplavalke na fakultetah.
Vse navedene stopnje potekajo pri nas le v redkih okoljih (npr. Ljubljana), v mestnih občinah in večjih krajih se večinoma izvajajo šest stopenjski modeli učenja plavanja (brez tekmovanj in tečaja neplavalcev v srednjih šolah), drugod pa učenje plavanja poteka v šoli v naravi in v okviru plavalnih tečajev na predmetni stopnji devetletke (Kovač in Jurak, 2002).
Kot smo že omenili kurikulum za vrtce delimo na področja. Kapus je v področju gibanja dobro zbral globalne cilje, ki se uresničujejo tudi s plavanjem (Kapus et al., 2002):
sproščeno gibanje v vodi in osvajanje osnovnih elementov plavanja,
uvajanje v igre s pravili,
spoznavanje pomena sodelovanja v igralni skupini, medsebojne pomoči in ″športnega obnašanja″,
spoznavanje različnih športnih orodij in pripomočkov, njihovo poimenovanje in uporaba, spoznavanje osnovnih načel osebne higiene,
spoznavanje vloge narave in čistega okolja v povezavi z gibanjem v naravi,
spoznavanje osnovnih varnostnih ukrepov, ki so potrebni pri izvajanju gibalnih dejavnosti, ter ozaveščanje skrbi za lastno varnost in varnost drugih.
Osnovna šola nosi največje breme začetnega oplavanjevanja, saj je vanjo po zakonu obvezno vključen vsak otrok. Čas od šestega do osmega leta starosti je za učenje plavanja najprimernejši, zato je pri tej starosti otrok potrebno nameniti učenju plavanja posebno pozornost. Polovično znanje in nezanesljivost sta pri plavanju lahko varljiva in še nevarnejša od neznanja. Naučiti otroke plavati je pedagoško poslanstvo, ki rešuje življenja. Učenje plavanja je dobesedno šola za življenje. Zato je kljub morebitnim težavam treba storiti vse, da se učenci dobro naučijo plavati (Kristan, 1999).
Šola ponuja tri vrste programov, s katerimi uresničuje cilje športne vzgoje, to so:
1. program obvezen za vse učence,
2. programi, ki jih mora šola ponuditi, vključevanje učencev je prostovoljno,
3. dodatni programi, ki jih šola lahko ponudi, vključevanje učencev pa je prostovoljno.