Vir: Kapus et al., 2002, str. 232.
8.1 Stopnje učenja prilagajanja na vodo
Prilagajanje na vodo se deli na šest stopenj. Gledano z varnostnega in psihološkega vidika je najbolje, da se prilagajanje izvaja v vodi, ki učencem sega do kolen ali do pasu. Pri tem je nujno potrebno upoštevati varnostna priporočila (še posebej, če voda sega prek glave).
Prilagajanje lahko izvajamo tudi v morski vodi, saj je tu učenec bolj ploven kot v sladki vodi, pojavljajo pa se težave s pekočimi očmi. Stopnje prilagajanja na vodo so: (Kapus in et al., 2002):
prilagajanje na upor vode, potapljanje glave,
gledanje pod vodo, izdihovanje v vodo, plovnost,
drsenje.
Prvi korak pri učenju plavanja je spoznavanje z vodo, ki pri otrocih sprošča najrazličnejše občutke in ob tem hkrati predstavlja novo sredstvo igre. Pravilno izbrana igra pa je tudi najprimernejši način povezave vode, vodnega okolja in otroka (Pišot, 2000).
Igre v vodi lahko razdelimo glede na (Jurak in Kovač, 1998):
stopnjo učenja plavanja: igre za prilagajanje na vodo, igre za učenje tehnike plavanja in tehnike drugih plavalnih znanj (npr. obrati, skoki, vaterpolo ...), igre za izpopolnjevanje tehnike plavanja (tekmovanja);
zgradbo vadbene ure: igre za ogrevanje in pripravo na vadbeno uro, igre v glavnem delu vadbene ure, igre v zaključnem delu vadbene ure;
poseben didaktičen namen: igre za premagovanje strahu, igre za prekinitev monotonosti procesa učenja, igre za izboljšanje socialnih vezi v skupini.
Napetost, ki jo ponuja ustvarjalni gib, bogati otrokovo raziskovanje in dojemanje okolice ter sebe, ga spodbuja k aktivnejšemu gibalnemu doživljanju. Igre, s katerimi učim prilagajanje na vodo, zato iščem v ustvarjalnem gibu. Kombinacija pravih miselnih dražljajev, oblik in metodičnih postopkov ter občutek otrok, da se igrajo, aktivira umske in telesne sposobnosti posameznika.
9 PLAVANJE IN USTVARJALNI GIB
O plavanju in ustvarjalnem gibu povezanih v eno, beseda ne poteka pogosto. Na prvi pogled sta to dve različni dejavnosti, ki imata skupno le sestavino gibanja. Ko se v obe poglobimo, ugotovimo, kako blizu si stojita ter opazimo, kako dobro se dopolnjujeta. Poglejmo le splošne povzetke dejstev o plavanju in ustvarjalnem gibu:
Plavanje je premikanje v vodi; v bazenih, jezerih, rekah, morjih. Plavajo ljudje in živali, plovne so tudi rastline. Namenjeno je rekreaciji, reševanju, tekmovanju.
Ustvarjalni gib je vodeno in usmerjeno kot tudi svobodno gibanje v prostoru in času. Tako se gibljejo ljudje. Namenjeno je sproščenosti, dobrem počutju, ustvarjalnosti.
Opazimo, da sta plavanje in ustvarjalni gib prostorsko omejena (plavamo v vodi, gibljemo se v določenem prostoru, npr.: v telovadnici,), oboje lahko izvajajo ljudje, skupen namen pa je izražen v rekreaciji, ki prinaša dobro počutje. Poleg tega jima je skupno izvajanje različnih oblik gibanja, poudarek na poučevanju skozi igro ter razvijanje posameznikovega spoznavnega, čustvenega in socialnega področja. Pristop učenja je prav tako skupen obema – gre za celostno in človeku prijazno naravnanost. Področji, na zunaj tako različni, imata veliko enakih sestavin, ki ju odlikujeta.
Pri učenju prilagajanja na vodo sem uporabila veliko število različnih vrst ustvarjalnega giba (gibalne zgodbe, jogo za otroke, rozete, gibalne in rajalne igre, ples, igro vlog …). Zaradi njihovih lastnosti so otroci uživali v vodi, krepili medsebojne odnose in se učili.
9.1 Načini združevanja ustvarjalnega giba in plavanja
9.1.1 Gibalne zgodbe in plavanje
Strokovnjak za otroško psihiatrijo Bruno Bettelheim, profesor na univerzi v Chicagu meni, da imajo pravljice in zgodbe na otrokovo duševnost velik vpliv. Dajejo človečnost in toplino ter popolnoma nove izkušnje na njegovo čustveno rast. Otrok doživlja zgodbo skozi sebe, svoje življenjske vloge, bivanja in položaj v okolju in svetu, v katerega je rojen. Vsa pravljična bitja in svet so simboli, iz otrokovega okolja, ki delujejo nanj. Ob zgodbi otrok čustveno, intelektualno, socialno in moralno dozoreva. Otrok zgodbe vključuje globoko v svojo zavest
in jih domišljijsko po svoje predeluje. Vsebini na vsaki razvojni stopnji doda še kaj svojega.
Tako se oblikuje posebna oblika mišljenja –ustvarjalnost. Na vsaki razvojni stopnji mora biti zgodba prilagojena otrokovim potrebam (Bettelheim, 2006).
Zgodba otroka spodbuja k doživljanju in iskanju še drugih poti izražanja kot so simbolne igre, igre vlog, ritmično-gibalne dejavnosti ... Lahko pa ga spodbuja k izvajanju prvin plavanja, če uporabimo primerno zgodbo. Vanjo lahko vključimo vodne živali, ki izvajajo osnovne elemente plavanja (udarce, zavesljaje), glavne junake, ki se vode ne bojijo in v njej uživajo.
Vse to je otrokov svet, kjer je ustvarjalen, svoboden in vesel. Tak naj bo otrok tudi v vodnem okolju.
Zaradi izrednega pomena igre in domišljije v obdobju od dvajsetega meseca do šestega leta, temelji program plavanja s Fredovimi obroči na učenju plavanja pravilnega zavesljaja in udarca preko igre in pravljice (Šajber, 2006).
9.1.2 Gibalne in rajalne igre
Zaradi širokih splošnih lastnosti te vrste ustvarjalnega giba in ustaljenosti v slovenski šolski prostor, vedno več učiteljev in vzgojiteljev uporablja gibalne in rajalne igre kot sredstvo poučevanja. Raznolikost in veliko število iger nam omogoča tudi rabo slednjih pri učenju plavanja. Z njimi razvijamo higienske navade učencev, jih prilagodimo na vodo, uporabimo jih kot sredstvo za preprečevanje razvoja strahu pred vodo, ustvarimo pozitivno izkušnjo, itd.
Sprašujem se, zakaj torej ne bi “Povodni mož” končno živel v svojem pravem vodnem okolju.
Namesto lisice in piščancev se domislimo morskih psov in ribic … Gibalne in rajalne igre ponujajo nešteto različnih oblik in metod učenja plavanja.
9.1.3 Rozeta
Rozeto uporabljamo pri ustvarjalnem gibu kot spodbudo za spontano izražanje plesa.
Ugotovili smo že, kako podobna sta si področje plesa in plavanja. Če rozeto narišemo na način, ki spodbuja pravilno izvajanje gibov v vodi, nam je le-ta pri učenju plavanja lahko v veliko pomoč. Rozeto narišemo, tako da potujejo ravne linije od središča proti robu v vse smeri in tako spodbudimo drsenje na vodi (izvajanje “čolnička”).
9.1.4 Ples v vodi – skladnostno plavanje
»Skladnostno plavanje leksikoni opredeljujejo kot športno zvrst, kjer plavalke v vodi ob glasbeni spremljavi skladno izvajajo različna gibanja in prvine. Je kombinacija plavanja, ritmične gimnastike, baleta in plesa v vodi.« To je oblika gibanja v vodi, ki s svojo poudarjeno umetniško noto zahteva sodelovanje in medsebojno usklajenost. Vodno okolje je prostor, v katerem lahko izživimo ustvarjalnost in uporabimo tišino in glasbo vode, njeno tekoče stanje, upor in silo vzgona. Pri tem pa razvijamo znanje in spretnosti v vodi (Matjaž, 2003, str. 11).
Skladnostno plavanje je oblika gibanja, za katero lahko trdimo, da združuje največ skupnih sestavin plavanja in ustvarjalnega giba. Je svobodno, sproščeno gibanje, v katerem se prepletajo ustvarjalnost, mišljenje in razvijanje spretnosti. Uporabimo ga lahko za krepitev medsebojnih odnosov in timskega dela, prilagajanje na upor vode, uvajanje drsenja in lebdenja na vodi ter še marsikaj drugega.
10 EMPIRIČNI DEL
10.1 Opredelitev problema
Zaradi specifičnih težav (strah, anksioznost), ki nastajajo pri prvih stikih z vodo, se večkrat pojavljajo vprašanja, kako otroke uspešno prilagoditi na vodo. Odgovor išče vsak učitelj sam.
V diplomski nalogi sem raziskala, kako lahko vključimo ustvarjalni gib v poučevanje prilagajanja na vodo. Poučevala sem dve skupini, enako starih predšolskih otrok. Prvo skupino po ustaljeni metodi plavanja in drugo skupino po metodi z vključevanjem ustvarjalnega giba.
Plavanje sodi med gibanja, ki se jih v življenju priučimo. Prvi stiki z vodo pa so najpomembnejši, zato morajo biti kar se da prijetni. Zagotoviti moramo varen, svetel in topel prostor z večjim številom igrač in pripomočkov. Otroke moramo med vadbo motivirati, voditi z mimiko in jim nuditi zaupanje. Učitelji informacije podajamo preko igre, s pozitivnim pristopom in pohvalo. Priporočljivo je, da pokaže učitelj ustvarjalnost pri oblikovanju programa vadbe ter ustvarja prijetno in sproščeno vzdušje (Šajber, 2006). Vse to lahko dosežemo z izbiro metode poučevanja prilagajanja na vodo skozi ustvarjalni gib.
10.2 Cilji in hipoteze
Cilji:
C1: Raziskati in predstaviti možnost vključevanja ustvarjalnega giba v poučevanje prilagajanja na vodo.
C2: Raziskati, kakšne so razlike, v odzivih in znanju otrok, pri poučevanju prilagajanja na vodo po ustaljeni metodi in metodi z vključevanjem ustvarjalnega giba.
C3: Raziskati, kako ustvarjalni gib vpliva na motiviranost otrok v vodi in izgubo strahu ob njej.
Hipoteze:
H.1.: Z vključevanjem metode ustvarjalnega giba so otroci bolj motivirani za učenje
H.2.: Uporaba metode ustvarjalnega giba pripomore k izgubi strahu pred vodo.
H.3.: Z uporabo modela ustvarjalnega giba, v enakem času, dosežemo boljše plavalno znanje in stopnjo prilagojenosti na vodo, kot s poučevanjem preko ustaljenega teoretičnega modela plavanja.
H.4.: Ustvarjalni gib lahko vključimo v vse ure tečaja plavanja.
10.3 Raziskovalna metoda
Pri raziskovanju vključevanja ustvarjalnega giba v poučevanje prilagajanja na vodo, sem izvedla metodo eksperiment. To pomeni, da sem aktivno posegla v raziskovalne razmere.
Namerno sem vpeljala spremenljivko (eksperimentalno) in preučevala učinek njenega delovanja.
V sklopu peturnega tečaja plavanja so bili v raziskavo vključeni predšolski otroci, dveh različnih vrtcev z zelo podobnim plavalnim predznanjem. Oblikovala sem kontrolno skupino (KS), le-to sem poučevala s pomočjo ustaljenih metod poučevanja plavanja, ki sem jih po določenih kriterijih razdelila v smiselno celoto. Eksperimentalno skupino (ES) predstavljajo učenci, pri katerih sem izbrala metodo poučevanja prilagajanja na vodo skozi ustvarjalni gib.
Pri tem sem se opirala na lastne izkušnje poučevanja plavanja, znane teoretične modele plavanja, mnenje mentorice, vaditeljev plavanja, vzgojiteljic ter na domačo in tujo literaturo.
10.3.1 Opis vzorca
Vzorec predstavlja 15 otrok dveh različnih vrtcev. Za metodo eksperiment je pomembno, da sta si skupini čim bolj podobni. Skupno obema je plavalno predznanje (neplavalec, neprilagojen na vodo), starost otrok (5–6 let) ter spol (dečki in deklice). Kontrolno skupino sestavlja 7 otrok vrtca dr. Ivana Korošca Borovnica, eksperimentalno skupino pa 8 otrok Miklavževega vrtca v Logatcu.
10.3.2 Postopek
V raziskavo so bili vključeni otroci dveh različnih vrtcev, ki so obiskovali peturni tečaj plavanja. Otroci so bili enake starosti in imeli zelo podobno plavalno predznanje. Gre za
skupino neplavalcev, kjer sem opazila strah pred vodo, nemotiviranost in slabo plovnost. V 1.
skupini (kontrolni), sem poučevala prilagajanje na vodo preko znanega teoretičnega modela, 2. skupino (eksperimentalno), skozi ustvarjalni gib. Tečaj je za posamezno skupino potekal pet dni, približno petdeset minut na dan. Vsak dan sem poučevala novo stopnjo prilagojenosti na vodo, v obeh skupinah enako. Utrjevala sem tudi že usvojene prilagoditve na vodo. Doseči sem želela: prilagojenost na vodo, jih motivirati, da so v vodi sproščeni, samostojno potopijo glavo in ob koncu tečaja izvedejo drsenje na vodi (“čolnička”).
Tečaj plavanja je potekal cel teden, čeprav so bili učenci vsake skupine na bazenu le pet ur. V vsem tem času se je njihova motiviranost do učenja prilagajanja na vodo zelo malo spremenila. Vsak dan sem, po končani uri plavanja posamezne skupine, na ocenjevalni lestvici, označila motiviranost učenca. Prav tako sem dnevno zabeležila stopnjo strahu pred vodo. Na koncu pa sem za posameznega učenca izračunala povprečno stopnjo motiviranosti za učenje prilagajanja na vodo ter povprečno stopnjo strahu pred vodo.
Po vsakodnevnem tečaju je bilo potrebno preveriti tudi učenčevo plavalno znanje. Za lažje preverjanje stopnje prilagojenosti na vodo, sem izdelala opisno preglednico, v katero sem vnašala znak + (brez težav dosega plavalno znanje) ali – (ima težave pri doseganju plavalnega znanja).
10.3.3 Obdelava podatkov/statistične metode
Rezultate motiviranosti ter strahu pred vodo sem pri vsaki skupini preverjala z ocenjevalno lestvico, kjer sem beležila svoja opažanja po različnih stopnjah (npr.: velik strah pred vodo, strah pred vodo, ni strahu pred vodo). Plavalno znanje in stopnjo prilagojenosti na vodo sem ocenjevala s preverjanjem znanja po vsaki uri plavanja. Ob koncu peturnega tečaja sem primerjala še rezultate med kontrolno in eksperimentalno skupino.