PRILAGODITVE VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNEGA DELA

Opara (2015, str. 66) pravi, da je prilagoditve potrebno razumeti kot nujno prilagajanje v vzgoji in izobraževanju, ki je kot komponenta podpore otroku s posebnimi potrebami. Brez prilagoditev otrok s posebnimi potrebami kljub dodatni strokovni pomoči ne bi mogel biti

22

dovolj uspešen. Vse prilagoditve izhajajo iz posameznika, strokovnega mnenja, ugotovitev strokovnih delavcev, ki izvajajo dodatno strokovno pomoč, ko sodelujejo v samem procesu vzgoje in izobraževanja posameznika. Vrtec ima nalogo, da spodbuja razvoj in potenciale vseh otrok, kjer je zaradi narave dela veliko možnosti za prilagoditve. V rednih oddelkih se izvaja program predšolske vzgoje in se prilagaja otrokom s posebnimi potrebami. Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami imenuje program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo za predšolske otroke (prav tam). V 7. členu (ZUOPP-1) je zapisano, da se glede na vrsto posebne potrebe lahko prilagodi organizacija in način izvajanja programa za predšolske otroke in zagotovi dodatna strokovna pomoč. V prvem delu 11. člena je zapisano, da se pri prilagojenih programih za predšolske otroke lahko prilagaja vsebina, organizacija in način izvajanja dela (Uradni list RS, št. 58, 2013).

Otrok s posebnimi potrebami potrebuje prilagoditve, ki mu bodo omogočale čim bolj samostojno izvajanje nalog pri dejavnostih in samostojnost pri skrbi za samega sebe. Pri tem so potrebne tako časovne, prostorske prilagoditve kot prilagoditve izvajanja področij dejavnosti (Čas idr., 2003).

Otroci z motnjami v duševnem razvoju

Časovne prilagoditve nudijo otroku boljše razumevanje navodil, pravil in vsebin, saj ima dovolj časa, da se nanje lahko ustrezno odzove. Tempo in čas izvajanja dejavnosti je potrebno prilagoditi, prav tako hitrost menjavanja vsebin in vsakodnevnih aktivnosti. Nove vsebine so posredovane bolj nazorno in z nekaj ponovitvami, otrok pa mora imeti pri tem možnost prekinitve dejavnosti (Čas idr., 2003).

Prostorska prilagoditev je potrebna z vidika zagotavljanja mirnejšega prostora, da otroku zagotovimo prostor, kjer ni pretiranega vznemirjenja s strani vrstnikov. Oblikovati je potrebno prostor, kjer lahko hkrati poteka individualno delo in dejavnosti v oddelku. Potrebno je usklajeno delo vseh strokovnjakov, da se upošteva različne potrebe vseh otrok v oddelku (prav tam).

Prilagoditve na področjih dejavnosti so potrebne za uspešno vključevanje otroka v procese dela v vrtcu. Otroka je potrebno dobro poznati in ga preko jasnih in dosegljivih ciljev naučiti usvajanja spretnosti. Odrasli mora biti pozoren na težave otroka, ki izhajajo iz njegove motnje in mu prilagoditi trajanje ter zahtevnost dejavnosti. Dosežki otroka so več ali manj skromni na skoraj vseh področjih dejavnosti, zato ga ne primerjamo z ostalimi otroki ali izpostavljamo.

23

Njegove uspehe pohvalimo in ga spodbujamo pri opravljanju nalog. Vse dejavnosti naj bodo izvajane na prijeten in zabaven način, z upoštevanjem ciljev, ki so ključni pri vsaki obravnavi.

Vsebine naj otrok spoznava na konkretnem nivoju, postopoma ter v skladu z njegovo zrelostjo in sposobnostmi (prav tam).

Slepi in slabovidni otroci

Prilagoditev časa je ključnega pomena, saj ima otrok težave pri orientaciji. Potrebuje več časa pri hoji, gibanju in urejanju, pri spoznavanju novih predmetov, igrač, pri vključevanju k dejavnostim in igri. Predvideti je potrebno več časa za ponazoritve, opisovanje dogajanja ter prilagajanje materialov (Čas idr., 2003).

Prostor, kjer se otrok giblje, je omejen na doseg njegovih rok, saj še ne zmore uporabljati vseh ostalih čutil. Predmeti, pohištvo, igrače in materiali morajo biti vedno na istem, dogovorjenem mestu. Na poteh, kjer se otrok giblje, ne sme biti ovir ali predmetov, vrata morajo biti zaprta.

Potrebna je zaščita pohištva in ostrih robov v prostoru. V garderobi mora imeti otrok stalno mesto s tipnimi prepoznavnimi oznakami, ki so nameščene tudi v igralnici in v toaletnih prostorih. Primerna osvetlitev prostorov je ključnega pomena za slabovidnega otroka ali za slepega otroka z ostankom vida (prav tam).

Otrok potrebuje neprestane spodbude k aktivnim dejavnostim, ki morajo biti vezane na nova spoznanja s prijetnimi doživetji. Čim bolj ga je potrebno spodbujati k spoznavanju stvari in okolja s tipnim zaznavanjem ter k pridobivanju spretnosti in navad v vsakodnevnem življenju (skrb za samega sebe). Pomemben je razvoj grobe in fine motorike ter usmerjanje otroka na uporabo čutil (tip, sluh). Gibe se otrok uči z usmerjanjem rok, preko telesnega stika in dotika in s tem spoznava mimiko obraza, prijemanja predmetov ter ravnanja z njimi. Slepi otrok se mora naučiti koordinacije uho – roka, s tem sledi zvoku, ki predmet obdaja. Odrasli vpliva na razvoj grobe in fine motorike in spodbuja interes za predmete v okolju. Jezik je pomemben za komunikacijo, zato je potrebno zgodnje razvijanje in razumevanje govora za pridobivanje primernih predstav. Potrebna je nenehna spodbuda k raziskovanju okolja s pomočjo predmetov, igrač in pestrih dejavnosti (prav tam).

Gluhi in naglušni otroci

Več časa je potrebnega za razumevanje, sprejem in predelavo informacij. Pri posredovanju novih vsebin in dejavnosti potrebujejo več ponovitev na različne načine ter sprotno preverjanje

24

razumevanja informacij. To pomeni lahko s kretnjami, izrazitim in razločnim govorom, risanjem, pisanjem, slikovnim materialom ali ročno abecedo (Čas idr., 2003).

Prostor mora imeti dobre akustične razmere, da otrok lahko dobro posluša s slušnim aparatom ali s polževim vsadkom. Temu pogoju morata ustrezati igralnica in velikost skupine. Gluh ali naglušen otrok sliši slabše in drugače, zato se mora poslušanja naučiti. Koristen zvok mora presegati hrup okolja ter mora biti frekvenčno optimalen. Potrebno je poskrbeti za ustrezen poseben prostor za individualno obravnavo otroka (prav tam).

Dejavnosti je potrebno zasnovati tako, da bo gluh ali naglušen otrok lahko najbolj optimalno razvijal svoje potenciale. Otrok »posluša« tudi z očmi, zato mora sedeti poleg odraslega, ki je med komunikacijo vedno obrnjen v njegovi smeri. Gibalne dejavnosti so prilagojene na osnovne oblike gibanja, saj ima otrok težave z ravnotežjem. Poudarek je na razvoju fine motorike in razvoju motorike govoril. Pomemben je razvoj komunikacije, ki jo gradi s pomočjo govorice telesa in kretnjami. Zaradi boljšega razumevanja otrok nove pojme pridobiva po več različnih poteh. Področje umetnosti je za gluhega ali naglušnega otroka zelo spodbudno, kjer se lahko izraža preko glasbene, likovne in plesne ustvarjalnosti (prav tam).

Otroci z govorno-jezikovnimi motnjami

Otrok za sprejemanje, razumevanje in predelavo novih vsebin potrebuje več časa. Pri tem potrebuje več časa, da lahko odgovori. Otrok potrebuje več ponovitev navodil, dodatno razlago iz različnih perspektiv in na različne načine. Potrebna je umirjena komunikacija s počasnim in razločnim govorom (Čas idr., 2003).

Zagotoviti je treba možnost izvajanja individualne strokovne obravnave v igralnici in izven igralnice, v posebnem prostoru za delo z otrokom in njegovimi starši (prav tam).

Dejavnosti potekajo na način, da lahko otrok uporablja vse možne načine in poti sprejemanja.

Pri dejavnostih je priporočljiva uporaba avdiovizualnih sredstev. Poudarek je na osnovnih gibalnih dejavnostih in spodbudi, da otroci aktivno sodelujejo in izvajajo dejavnosti. Strokovni delavci načrtujejo več dejavnosti za razvijanje motorike govoril. V primerjavi z vrstniki je veliko odstopanja v razvoju komunikacije, jezika in govora. Potrebno je sprotno preverjanje razumevanja s spremljanjem besednih in nebesednih otrokovih reakcij. Odrasli z zgledom in primernim odnosom do otroka povezujejo in gradijo odnose med otrokom z govorno-jezikovno motnjo in vrstniki (prav tam).

25 Gibalno ovirani otroci

Za izvajanje vsakodnevnih aktivnosti otrok potrebuje več časa. Njegova oviranost ga upočasnjuje, vendar mu moramo dati možnost, da se pripravi sam ali z minimalno pomočjo odraslih ali vrstnikov. Veliko ima opraviti z nameščanjem različnih ortopedskih pripomočkov, z osebno nego in terapijami. Dejavnosti se načrtujejo po delih ali s podaljšanjem časa aktivnosti (Čas idr., 2003).

Prostor je pomemben dejavnik v življenju gibalno oviranega otroka. Omogočiti je treba varen dostop do vrtca brez arhitektonskih ovir in ustrezen dovoz za avtomobile. Prilagoditi igralnico za nemoteno mobilnost in prehod med drugimi prostori v vrtcu. Toaletni prostori morajo imeti vse potrebne elemente za lažje gibanje (višina umivalnika, oprijemala, dovolj prostora, …).

Delovni prostor mora biti opremljen s posebno opremo (prilagojena miza, stol, delovne površine, pisala, didaktična sredstva, …). Treba je zagotoviti ustrezen prostor za individualno obravnavo v igralnici ali v ločenem prostoru (prav tam).

Dejavnosti v vrtcu potekajo tako, da ima otrok možnost vključevanja v vse dejavnosti v okviru svojih zmožnosti in potreb. Upoštevati je treba prilagoditve in otrokove sposobnosti, interese ter zmožnosti aktivnega sodelovanja. Odrasli morajo biti seznanjeni z obliko otrokove gibalne oviranosti, kaj že obvlada, kdaj potrebuje pomoč in katere oblike gibanja zanj niso primerne.

Načrtovane dejavnosti so usmerjene v različne oblike umetniškega izražanja, z upoštevanjem njegovih posebnosti in sposobnosti. Otrok ima ustrezen dostop do kotičkov in različnih sredstev, ki so v dosegu njegovih rok. Omogočiti mu je potrebno doživljanje in spoznavanje na različnih področjih kurikula, kjer ima vedno na voljo didaktični material, knjige, predmete in igrače. Otrokova gibalna oviranost lahko vpliva na njegove predstave o dimenzijah telesa in prostora. Ker nima dovolj izkušenj z rokovanjem s predmeti in predstavami, je upočasnjeno matematično izražanje. Ponuditi mu moramo dovolj iger, ob katerih bo spoznaval lastnosti predmetov in pridobival matematične predstave (prav tam).

Otroci z motnjami vedenja in osebnosti

Časovne prilagoditve so potrebne glede na obliko motnje in ocenitev danega stanja v določeni situaciji. Nepredvidljivost otrokovih vedenj botruje temu, ali se dejavnost časovno prilagodi, naredi premor ali preloži na kasnejši čas (Čas idr., 2003).

26

Prostorska prilagoditev je potrebna z vidika varnosti, da ne pride do poškodb in uhajanja izven igralnice ali vrtca. Nekateri otroci potrebujejo umirjeno okolje, brez motečih dejavnikov, ki omogoča boljšo koncentracijo in motiviranost za izvajanje dejavnosti (prav tam).

Pri izvajanju dejavnosti je za uspešno delo potreben ustrezen osebni odnos strokovnih delavcev.

Ne glede na motnjo in težavnost otroka, ga je potrebno sprejeti takšnega, kot je. Odrasli mora z jasnimi navodili in na ustrezen način pokazati otroku nestrinjanje z motečim ali neprimernim vedenjem. Vedno mora biti kritika usmerjena v otrokovo vedenje in ne na otroka kot osebo. V situacijah, ko otroci ogrožajo sebe in vrstnike, odrasli posredujejo odločno, nato pa mu na razumljiv način utemeljijo svoje ravnanje. Navodila je treba posredovati odločno, jasno in na razumljiv način. S prepoznavanjem morebitnih motečih vedenj odrasli lahko preusmerijo pozornost na druge dejavnosti ali jih izpeljejo na drugačen način. Težave otroka se odpravljajo z različnimi dejavnostmi, ki zmanjšujejo primanjkljaje v razvoju, pri tem pa je pomembna iskrenost in pozornost do otroka. Primanjkljaje na čustvenem področju je potrebno odpravljati z izrazi zaželenosti, z naklonjenostjo, mirnostjo in prijaznostjo. Tako bo otrok pridobil občutek zaželenosti in pripadnosti. Na področju kognitivnega razvoja se primanjkljaji zmanjšujejo s spoznavanjem družbe in narave, z razvijanjem talentov na umetnostnem področju ter z oblikovanjem in manipuliranjem z različnimi materiali. Otroku je potrebno omogočiti čim več ustreznih socialnih izkušenj, saj bo s tem razvijal socialne veščine in si na pozitiven način utrjeval položaj med vrstniki. Spodbujanje k skrbi za mlajše ali šibkejše otroke pripomore k boljši otrokovi samopodobi. S primernimi gibalnimi dejavnostmi otrok razvija gibalne sposobnosti in veščine, kjer spoznava zmožnosti svojega telesa. S primernimi, sproščenimi in sistematičnimi gibalnimi dejavnostmi bo otrok zadostil svojim naravnim potrebam. Več časa, ki ga odrasli namenijo za razreševanje težav, manjša bo pojavnost motečega vedenja (prav tam).

Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (Ur. l. RS, št. 58/11) v 8. členu določa, da se dodatna strokovna pomoč izvaja za otroke s posebnimi potrebami, ki so usmerjeni v program za predšolske otroke s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo. Dodatna strokovna pomoč se lahko izvaja kot pomoč za premagovanje ovir oz. motenj, svetovalna storitev ali učna pomoč.

27