2.0 ZNAČILNOSTI UČITELJEVEGA PROFESIONALNEGA RAZVOJA
»V celotni zgodovini izobraževanja in poučevanja ni bilo nikoli sporno, da se dober učitelj ne odlikuje le po poznavanju vsebine svojega predmeta, temveč tudi po sposobnosti poučevanja, kot je na primer sposobnost jasne in zanimive razlage, sposobnost zastavljanja vprašanj, ki spodbudijo k sodelovanju, sposobnost uporabe stimulativnih tehnik komuniciranja in podobno«
(Cvetek, 2005, str. 12). Dober učitelj se lahko izoblikuje le na ta način, da se kontinuirano razvija tako na profesionalni ravni kot tudi na osebnostni. Seveda pa se ta razvoj med posamezniki razlikuje v odvisnosti od različnih dejavnikov. V dobi družbenega in tehnološkega razcveta je učitelj vedno znova postavljen pred nove izzive ter naloge. Da bi lahko sledil hitremu toku sprememb, se mora veš čas strokovno izpopolnjevati, pri čemer je pomembno, da to doživlja kot priložnost za profesionalno rast in ne zgolj kot dodatno obremenitev.
Na tem mestu ne moremo mimo nekaterih vprašanj:
• Kakšna je učiteljeva poklicna vloga?
• Kaj je učiteljev profesionalni razvoj in kako poteka?
• Kateri so dejavniki učiteljevega profesionalnega razvoja?
2.1 Profesionalnost in profesionalizem
»Pri opredeljevanju poklica – profesije se prepletajo različni notranji in zunanji znaki, kot so:
stopnja izobrazbe, ki je zahtevana za opravljanje poklica, ugled poklica v družbi, osebni dohodek, delovne razmere, stopnja avtonomije itd., kar je še zlasti pomembno pri razumevanju pojmov poklic in profesija« (Valenčič Zuljan, 2012, str. 8). V zadnjem času pripisujemo vse večji pomen profesionalnemu razvoju učiteljev, vendar pa si raziskovalci tega področja niso enotni v mnenju, ali je poučevanje sploh profesija ter ali so učitelji profesionalci.
Muršak (2002, po Javornik Krečič, 2008) v komentarju Pojmovnega slovarja za področje poklicnega in strokovnega izobraževanja navaja, da je profesija tujka, ki jo v slovenščini nadomeščamo z izrazom poklic. V Slovarju slovanskega knjižnega jezika (SSKJ, 1997) profesija res pomeni enako kot poklic, npr. po profesiji je učitelj, profesionalec pa je ta, ki se poklicno
- 3 -
ukvarja s čim oz. kdor strokovno, dobro opravlja kako delo. Za razliko od SSKJ slovar angleškega jezika (Hornby, 2005, po Cvetek, 2005) definira profesijo kot plačani poklic, za katerega je potrebna višja stopnja izobrazbe in usposobljenost (medicina, pravo, tudi učiteljska profesija). Profesionalec pa je pojmovanj kot oseba, ki je izobražena in zaposlena v eni izmed profesij, kot bistvena sestavina je izpostavljena predanost oz. zavezanost poklicu, stroki.
Hoyle (1989, po Valenčič Zuljan, 1999, str. 113) profesionalnost opredeljuje kot »kvaliteto profesionalnih znanj, spretnosti in vrednot, vsebovanih v profesionalni praksi, ter omenja naslednje znake profesije:
• opravljanje pomembne družbene funkcije;
• visok nivo specifičnih znanj in spretnosti;
• visokošolsko (pogosto tudi podiplomsko) izobraževanje;
• svoboda in avtonomnost pri izbiri delovnih postopkov;
• sposobnost delovanja v problemskih in nepredvidljivih situacijah;
• samoizpopolnjevanje na podlagi razmišljajoče analize lastnih izkušenj;
• izdelane osnove profesionalne etike;
• združevanje v profesionalne organizacije, ki zastopajo interese svojih članov in varujejo visok nivo storitev«.
Temu Marentič Požarnik (1993, po Valenčič Zuljan, 1999) dodaja še razmeroma visok ugled v družbi in nenadomestljivost oziroma nezamenljivost pri delu s poudarkom, da gre za najzahtevnejšo in najbolj odgovorno vrsto poklica. Marentič Požarnik (2000) pravi, da se profesionalnost zrcali v zmožnosti poglobljene in glede na situacijo ustrezne strokovne presoje (refleksije) ter v obvladovanju številnih metod in pristopov. Po njenem mnenju je za razvoj potrebne stopnje profesionalnosti v smislu učitelja – razmišljajočega praktika, potrebno čim bolj kakovostno izobraževanje (Marentič Požarnik, 2000).
Schulman (1987, po Valenčič Zuljan, 1999) kot bistveno lastnost profesionalnosti poudarja zmožnost pedagoškega sklepanja in razmišljanja o poučevanju neke stroke – na intelektualni ravni. Marentič Požarnik (1993, po Valenčič Zuljan, 1999) kot glavno lastnost uspešnega poklicnega delovanja omenja še gotovost v odločanju, samozavest, samostojnost (avtonomnost) v razmišljanju in ravnanju. Altrichter in Posch (1991, po Valenčič Zuljan, 1999, str. 114) imata za
- 4 -
najbolj značilno lastnost profesionalca »sposobnost avtonomnega poklicnega razvoja s sistematičnim študijem svojega dela, s študijem dela drugih učiteljev in s preverjanjem pedagoških idej z raziskovanjem v razredu«. Kohonen (1993, po Valenčič Zuljan, 1999) pri opredelitvi učiteljeve profesionalizacije poleg avtonomnosti poudari tudi moralno naravo poučevanja.
J. Sachs (1997, po Valenčič Zuljan, Vogrinc, Cotič, Fošnarič, Peklaj, 2011b, str. 12) »opredeljuje pet temeljnih značilnosti, ki tvorijo osnovo za odgovoren pristop k učiteljevemu profesionalizmu, da učitelj je in se vede kot profesionalec znotraj osebnih, institucionalnih in širših političnih pogojev, ki niso vedno naklonjeni njegovemu razvoju.
1. Učenje – individualno in skupaj s svojimi učenci ter kolegi.
2. Aktivno prispevanje in sodelovanje, pri katerem se učitelj vidi kot aktivnega predstavnika v svojem profesionalnem okolju.
3. Kolegialnost znotraj skupnosti in med različnimi skupnostmi.
4. Sodelovanje, s pomočjo katerega učitelji razvijejo skupni jezik in tehnologijo za opisovanje ter razpravljanje o strokovnih problemih in rezultatih.
5. Aktivnost v družbi – učitelj vidi aktivno vključevanje v družbene razprave o problemih, povezanih z izobraževanjem, kot moralno obveznost do dvojega poklica«.
Niemi in Kohonen (1995, po Valenčič Zuljan idr., 2011b) pri svoji opredelitvi novega profesionalizma v ospredje postavljata vseživljenjsko učenje in profesionalno rast učitelja skozi celotno poklicno pot. Novi profesionalizem vključuje profesionalno zavezanost rasti in učenju, avtonomijo, dinamično pojmovanje učenja, sodelovanje in povezovanje z drugimi. Učitelj je prepričan, da s svojim delom vpliva na učence in jih nauči prevzemanja odgovornosti za svoje učenje, da vsi učenci nosijo v sebi potenciale za učenje, katere lahko v aktivnem sodelovalnem odnosu uresničijo. Pogoj za učiteljevo uspešno opravljanje vloge je kritična refleksija, ki temelji na akcijskem raziskovanju svoje lastne prakse v svojem razredu ter šolski in širši skupnosti (prav tam).
- 5 -
Profesionalizacija učiteljskega poklica se v razvitih državah kaže v tem, da se je podaljšalo trajanje programov začetnega izobraževanja učiteljev, izobraževanje poteka na univerzitetni ravni, zaostrujejo pa se tudi pogoji za vpis v izobraževanje učiteljev.