Na podlagi kvalitativne raziskave poklicnih biografij zaposlenih učiteljev osnovnih in srednjih šol (2002–2006), primerjave empiričnih podatkov z modelom M. Huberman ter empiričnih podatkov novejše raziskave na reprezentativnem vzorcu slovenskih osnovnošolskih in srednješolskih učiteljev (Javrh, Jamšek, 2008, po Javrh 2009) je bil oblikovan fazni model razvoja kariere učiteljev. Javrh ga je poimenovala S-model in je le shematični prikaz nekaterih najbolj splošnih zakonitosti razvoja kariere učiteljev. Vsaka karierna pot učitelja pa je seveda individualna in odstopa od S-modela, vendar pa primerjava s splošnim vzorcem posameznika informira o tem, v kateri smeri se bo predvideno nadaljevala njegova kariera, lahko mu prikaže glavne težnje, opozori na možne zaplete ter nakaže rešitve (prav tam).
Učitelji sami so z natančnim opisom razvoja osebne kariere pomagali raziskovalcem razumeti, kako poteka pot slovenskega učitelja ter katere posebnosti velja še posebej upoštevati. Karierna obdobja lahko opredelimo glede na število let poučevanja, in sicer:
• zgodnje obdobje (do dopolnjenih 6 let poučevanja);
• srednje obdobje (od 7 do 18 let poučevanja);
• izpreganje (nad 30 let poučevanja) (Javrh, 2009).
- 57 -
Slika 9: S-model, ki upošteva slovenske posebnosti razvoja učiteljeve kariere Leta poučevanja Faze S-modela
1–3 4–6 7–18
19–30
31–40
preživetje in odkrivanje
stabilizacija
poklicna aktivnost, negotovost, eksperimentiranje revizija
kritična odgovornost sproščenost nemoč
izpreganje sproščeno ali zagrenjeno Vir: Javrh, 2009, str. 13.
Iz prikaza S-modela lahko razberemo tako imenovano »zaželeno« in »nezaželeno« stran modela, prav tako pa tudi »nevtralno« oziroma »običajno« poklicno pot. Zaželen potek je prikazan v levem delu modela (stabilizacija poklicna aktivnost/eksperimentiranje kritična odgovornost sproščeno izpreganje), nezaželen pa poteka po desni strani (stabilizacija negotovost/revizija nemoč zagrenjeno izpreganje). Tako imenovana nevtralna pot razvoja kariere predstavlja harmonično uravnovešenje vseh izkušenj, kar se izrazi v zrelem obdobju kariere (Javrh, 2009).
S-model povzema tri tipične učitelje, kot jih lahko opredelimo v zreli karieri, ko učitelji poučujejo že najmanj dvajset let:
• »kritičnega entuziasta, ki ohranja mladostno aktivnost, željo po spremembah in se povezuje vse širše, utrjuje ugled poklica ter tudi sam velja za kakovostnega učitelja;
• zrelega sproščenega učitelja, ki se osredotoča na delo v razredu in strokovno odličnost ter ohranja pristen, živ stik z učenci;
• nemočnega vse bolj zagrenjenega učitelja, ki je izoliran in si želi čim prej izpreči ter zapustiti poklic« (Javrh, 2009, str. 14).
- 58 -
Faza preživetje in odkrivanje: soočenje z realnostjo ter iskanje ravnovesja v odnosih s sodelavci
Začetek poklicne poti je vse prej kot lahek, saj je učitelj začetnik postavljen pred številne izzive.
Učitelj se mora v tem obdobju, ko vstopa v poklicno življenje, soočiti z realnostjo in pestrostjo dela v šoli. V tem obdobju niha v doživljanju, pogosto takoj na začetku doživi tudi določeno mero razočaranosti, vendar ne obupa. Postavljen je pred izziv vzpostavljanja discipline v razredu ter soočanja z lastnim strahom glede tega, ali bo znal obvladati razred. Pogosto ima tudi nekaj težav pri iskanju ravnovesja med obveznostmi v šoli ter obveznostmi v privatnem življenju.
Za čisto vsakega učitelja je pomemben tisti čisto prvi stik z razredom, ko prvi dan stoji sam pred učenci. Pomembno je, kakšno interakcijo vzpostavi z razredom. Učitelji ta prvi dan doživljajo različno: kot ljubezen na prvi pogled, adrenalinsko doživetje, prepleteno s strahom, radovednost, preizkušanje lastnih zmožnosti, presenečenje …
Učitelj začetnik veliko pozornosti nameni odnosom. Največjo težo daje odnosu z mentorjem, ki mu lahko postane vzornik. Vsi učitelji dajejo velik pomen dobremu uvajanju v učiteljski poklic.
Tudi odnosom z drugimi sodelavci učitelj začetnik pripisuje velik pomen. Na začetku je seveda zadržan, saj čuti strahospoštovanje pred izkušenejšimi kolegi, kljub temu pa si želi čim več neformalnega druženja, saj si želi hitre vključitve v kolektiv. Kako se bo učitelj začetnik počutil ter kako hitro se bo v kolektiv vključil, je odvisno tudi od tega, kako ga bodo izkušenejši kolegi sprejeli. K dobremu počutju v kolektivu ter posledično večji motiviranosti za delo pripomore tudi pozitivna vloga ravnatelja (Javrh, 2009).
Faza stabilizacija: zaupanje vase in oblikovanje lastnega sloga poučevanja ter predaja učiteljevanju zaradi potrditev
Učitelj začetnik napreduje v zelo pomembno fazo stabilizacije, ki bo v veliki meri odločala o kakovosti njegovega kariernega razvoja v šolstvu. V tej fazi intenzivno utrjuje poklicne kompetence, veliko opazuje, eksperimentira, poglablja stroko, se vključuje v strokovne kroge zunaj šole, poteka pa tudi kakovosten prenos znanja z enega področja na drugega. V tej fazi učitelj izbere najbolj primerno starostno skupino učencev ter predmet, ki ga najraje poučuje,
- 59 -
vseskozi pa se krepi tudi zaupanje vase. Univerzalna značilnost faze stabilizacije je dokončno vživetje v poklic.
Kako kvalitetno se bo kariera razvijala, je odvisno tudi od razmerja med domom in delom. V tej fazi se pogosto zgodi, da se zahteve kariere ter družinske obveznosti prekrivajo, kar učitelja prisili v nenehne izbire. Nekateri učitelji so prav zaradi družinskih potreb prisiljeni v menjavo zaposlitve/šole. Nekateri mladi učitelji v tej fazi še vedno ne najdejo ugodnega stika s sodelavci.
To v njemu vzbuja negativna občutja, saj se »zaveza poklicu ni zgodila«, učitelj pa ima nenehen občutek, da ga sodelavci slabo sprejemajo. Poleg sprejetja učitelja v kolektivu je tudi v tej fazi zelo pomembna pozitivna vloga ravnatelja. Le-ta v učitelju povečuje občutek, da je strokovno ustrezen ter da ga v kolektivu potrebujejo (prav tam).
Poklicna aktivnost/eksperimentiranje: najlepša leta poučevanja ter študij ali stalno strokovno izpopolnjevanje v funkciji preseganja težav
V tej fazi učitelj veliko preizkuša, eksperimentira, uvaja novosti, kar s seboj prinaša tudi napake in znake izgorevanja, toda brez negativnih posledic. V tem obdobju so značilni aktivizem, predanost delu, uvajanje inovacij … Vse to povzroča intenzivnejše osebno ter strokovno zorenje.
Učiteljev razvoj se še pospeši, če si med kolegi najde sebi primernega partnerja in začne delati v tandemu. To sodelovanje ga dodatno motivira, tako da se učitelj s kolegom in z otroki loteva povsem novih izzivov. Rezultati dela se kažejo tudi navzven. Učitelj v tej fazi razvoja kariere še vedno daje zelo velik pomen odnosu s sodelavci in ravnateljem. Pozitivni odnosi krepijo njegovo suverenost ter spretnost postavljati uresničljive zahteve. Naklonjenost delavnega okolja mu omogoča, da razvija nujno potrebne socialne spretnosti.
Ta točka razvoja omogoča učiteljevo vertikalno napredovanje, ker je v kolektivu postal prepoznaven tako glede svoje delovne zavzetosti, strokovnih znanj kot tudi obvladovanja socialnih veščin.
V tej fazi je pomemben dejavnik študij ali stalno strokovno izpopolnjevanje v funkciji preseganja težav. Učitelji imajo pogosto željo po nadaljnjem študiju, zaradi različnih ovir pa te želje pogosto ostanejo nerealizirane (prav tam).
- 60 -
Faza negotovost/revizija: pojemanje prvotnega entuziazma in moči ter tihi dvom lastnih kompetenc
Najpomembnejša značilnost te faze je retrospektiven pogleda na doseženo, ki učitelja navdaja z resignacijo ali nostalgijo ali celo monotonostjo trenutnega položaja. Izrazito negativno izkušnjo (npr. nerešen konflikt z razredno skupnostjo) doživlja kot osebni poraz, zato je ne more zlahka preboleti. To ga sili v nenehno samoevalvacijo.
Učitelji v tej fazi občutijo naraščanje nezadovoljstva ter strah pred rutino. Kažejo znake blažje izgorelosti – pogostejše telesno obolevanje ali pa celo kot kriza srednjih let. Razočarani so zaradi nezainteresiranosti vodstva, soočajo se z negativno podobo lika učitelja ter nizkim ugledom poklica v družbi. Razmišljajo o umiku in o spremembi kariere. Zaradi usmerjanja pozornosti na samega sebe z učenci ne morejo najti pristnega stika.
Njihovo nezadovoljstvo jih vodi v spore z okoljem, postopno postajajo tudi vse bolj konfliktni.
Delo tako dobro obvladajo, da je postalo rutina, kot učitelji pa so vse bolj nepopustljivi.
Neprilagodljivost postane ovira na vseh področjih ter učitelja pahne v vlogo nemoči, kar pa postane najbolj nezaželena karierna pot (prav tam).
Faza kritična odgovornost: vsestranska ekspanzija v kompetencah poučevanja in javna angažiranost
Kritična odgovornost je izjemno poudarjena lastnost slovenskih učiteljev, ki je izvoren Hubermanov model ne prepozna. Zrel učitelj se še jasneje zaveda svojega poslanstva, zato sprejema večje obremenitve, spreminja lastno prakso poučevanja ter se pri delu maksimalno razdaja. Njegov odnos z učenci je pristen in tesen. Ima zelo dinamično vizijo razvoja svoje kariere, pri njenem uresničevanju pa se prilagaja okoliščinam. Nadaljnje izobraževanje je velik katalizator njegovega strokovnega napredka. Posebna značilnost S-modela je angažiranost ter družbena angažiranost. Učitelj glasno izražanje svojega stališča o dogajanju v šolstvu doživlja kot moralno dolžnost. Osebna rast ter zadovoljstvo vodita učitelja k osebni izpolnitvi na karierni poti (prav tam).
- 61 -
Faza sproščenost: pristen stik z učenci kljub letom in napredovanje v notranje kroge odločanja
Kljub dolgoletnemu poučevanju se inoviranje učitelja nadaljuje, postavlja si izzive, raziskuje ter prejema pozitivne potrditve. Z učenci zna vzpostaviti pristen stik, odnose pa opredeljujeta izkušenost in prava mera. Spontano čuti potrebo po mentorstvu, rad sodeluje z mlajšimi ter ima občutek, da lahko v sodelovanju z njimi še marsikaj doseže. Učitelj čuti vsesplošno zadovoljstvo, velik poudarek daje karieri in medsebojnim odnosom. Vstopa v notranje kroge odločanja na šoli, na drugi strani pa se suvereno odpira navzven, v strokovne kroge zunaj šole.
Različne situacije v šoli v učitelju vzbudijo močno čustveno doživljanje, skozi leta se ta čustvena komponenta še krepi. Kariera je v tem obdobju zaokrožanje vseh njegovih interesov, ko hobije integrira v svoje delo. Počasi začne čutiti učinke staranja, zato učitelj razvije strategije za blažitev prvih znakov (počitek, sprostitev …).
Aktivno posega v vsebino ter sistem šolstva. V karieri učitelja je dosegel vse, novo poglavje v razvoju kariere vidi zunaj učiteljskega poklica ali v študiju (Razdevšek Pučko, 2002, po Javrh, 2009). Počuti se še zelo vitalnega, zato ima še različne ambicije, zaradi katerih lahko tudi resno razmišlja o opustitvi učiteljskega poklica. Zaradi pozitivnih potrditev je samozavesten in prepričan, da je odličen učitelj. Zaveda se, da ima potrebne kompetence ter številne specialne veščine. Je avtonomen in samostojen strokovnjak, deležen je spoštovanja in uživa status popolnega učitelja. Počuti se resnično izpopolnjenega in nima več potrebe pretirano vlagati v odnose, skrbno pa neguje odnose z ožjim krogom sodelavcev, ki ga podpirajo.
Pozoren je na to, da ohranja svežino, s kolektivom in ravnateljem ima korektne odnose, prav tako tudi z ravnateljem, čeprav jasno izraža svoja stališča ter je strokovno avtonomen. Zaveda se svojega poslanstva in sprejema večje obremenitve. Njegovo doživljanje je pozitivno, počuti se izpopolnjenega in je pravo nasprotje nezadovoljstva nekaterih enako starih kolegov (prav tam).
Faza nemoč: izgorelost in poklicna izpetost ter zapiranje in distanciranje v odnosih in v stroki
Učitelja, ki se je znašel v tej fazi, zanima le upokojitev, saj občuti zgaranost, izgorelost ter močan vpliv starosti. Je nezadovoljen, kritizira ter občuti težave z zdravjem.
- 62 -
V to fazo vstopi tudi ležerni učitelj, ki dela z rutino in preudarnostjo. Ima močan občutek generacijske distance, nima več večjih ambicij, a tudi stagniral ne bo povsem, saj karierni razvoj vidi zunaj poklica. Kot učitelj se trudi le zadržati pridobljeno. Učitelj v tej fazi ima težave z disciplino in odnosi z učenci. Ob razmišljanju o kariernem razvoju postane negotov. Krepijo se nostalgija, nezadovoljstvo in kritiziranje. Učenci imajo o takih učiteljih negativno mnenje in menijo, »da ne bi smeli poučevati« (prav tam).
Faza izpreganje: izpolnjenost nasproti zagrenjenosti
Faza izpreganja je sestavljena iz dveh delov – izpregajo tako učitelji, ki so napredovali na zaželeni strani modela, kot tudi tisti, ki so zdrsnili v fazo nemoči. To obdobje ima več značilnosti, ki se med obema deloma faze prekrivajo ter opredeljujejo vse učitelje, pa tudi značilnosti, ki so specifične glede na sproščeno ali zagrenjeno izpreganje (prav tam).
• Sproščeno izpreganje: vitalnost in končna izpolnjenost
Sproščene učitelje opredeljujeta dva dejavnika. Učitelj občuti vpliv let, vendar tega pred sodelavci ne izpostavlja, temveč poskrbi, da ohranja intelektualno kondicijo. Njegovo izpreganje je vitalno, še vedno ima karierne ambicije ter je kakovosten mentor. Učitelj se vnaprej pripravlja na upokojitev, ureja strokovno gradivo, ki bo koristila mlajšim kolegom.
Ne prenese večjih obremenitev, vidi napake sistema in tudi možne rešitve ter izraža konstruktivno kritiko sistema. Še vedno razmišlja o razvoju kariere, a sedaj v smeri, kako jo bo razvijal naprej po upokojitvi. Načrtuje aktivno tretje življenjsko obdobje (prav tam).
• Zagrenjeno izpreganje: mrtvi tek, neizpolnjenost in izžetost ter zagrenjeno kritiziranje
Učitelj je izmučen in nezadovoljen, ni več suveren. Veliko energije mu poberejo zdravstvene težave. Težko pričakuje upokojitev (tudi predčasno), po upokojitvi pa zagotovo ne bo več poučeval. Karierno je neizpolnjen, zato je kot strokovnjak zagrenjen in veliko kritizira.
Njegova učiteljska samopodoba ni pozitivna, tudi o šoli na sploh ima slabo mnenje, s svojim položajem pa je sprijaznjen. V obdobju po upokojitvi ne načrtuje, da bi bil strokovno aktiven (prav tam).
- 63 -
Javrh (2006, po Javrh, 2009) izpostavlja, da so predvsem zreli učitelji, ki so bili vprašani o njihovih potrebah po izobraževanju v povezavi z osebnim razvojem kariere opozarjali, da pogrešajo izobraževanje in usposabljanje, ki bi bilo prilagojeno zrelejšim učiteljem. Nekateri učitelji, ki so bili vključeni v raziskavo, kljub letom in izgorelosti ohranjajo zelo pozitiven odnos do učenja in izobraževanja. Predlagali so enodnevne kakovostne seminarje, na katerih bi se intenzivno izmenjevale dobre prakse, potem pa bi to novo znanje individualno preizkušali pri lastnem poučevanju. Avtorica ugotavlja, da kritično odgovorni zreli učitelji ohranjajo radovednost, da jih zanimajo mednarodne izkušnje, ker bi radi spoznali drugačne pristope, prav tako pa bi radi drugim učiteljem in širši javnosti predstavili rezultate svojega dela. Gre za tiste učitelje, ki jih tudi kolegi ocenjujejo kot kakovostne, ki so z učenci ohranili pristen stik, v prenosu znanja in vzgoji pa še vedno vidijo svoje glavno poslanstvo. Na drugi strani pa Javrh (2006, po Javrh, 2009) ugotavlja, da zagrenjeni učitelji o tem ne razmišljajo in si tega ne želijo. V sistemu stalnega strokovnega izpopolnjevanja pa brez izjeme vsi pričakujejo visoko profesionalnost. Pričakujejo, da jih bo usposabljal praktik, ki je hkrati strokovna osebnost, avtoriteta in ima visoke človeške kvalitete.
Učitelji, ki svojo karierno pot razvijajo na harmonični strani modela, nimajo težav z vključevanjem v izobraževanje. Iz izpopolnjevanja znajo črpati pozitivne učinke, kar jih še bol utrjuje v pozitivni smeri razvoja kariere. Za učitelje, ki so se uvrstili v fazo kritične odgovornosti je izobraževanje lahko trden motivator za razvoj in napredovanje v kakovosti razvoja kariere.
Medtem ko za tiste učitelje, ki so na nezaželeni strani modela, izpopolnjevanje predstavlja
»muko« in jih dodatno izčrpava.
Izvajalcem izpopolnjevanj tako model nakazuje več kritičnih točk:
• programe izpopolnjevanja oblikovati tudi za učitelje v zrelem/poznem obdobju kariere;
• ovrednotiti bi bilo potrebno inovativne učitelje ter jih tako motivirati in jih na ta način pri njihovem delu podpreti;
• izboru izobraževalcev in izvajalcev bi bilo potrebno nameniti več pozornosti (Javrh, 2009).
- 64 -