Zgodovina obravnave otrok s posebnimi potrebami v Španiji

Prvo načrtno usposabljanje in delo z gluhimi otroki se je v Španiji začelo že v šestnajstem stoletju. Prvi zakon, ki predvideva ustanavljanje šol za gluhe in naglušne, izhaja že iz leta 1857 (Ley de InstrucciónPública). Nato vse do leta 1910 na področju dela z otroki s posebnimi potrebami ni zaznati nobene spremembe, vse do ustanovitve Nacionalnega inštituta za slepe, gluhe in otroke z motnjo v duševnem razvoju. Leta 1933 se je reorganizirala t. i. Azila za delo invalidov v posebni izobraževalni center in je začel delovati pod imenom Nacionalni inštitut za rehabilitacijo invalidov (InstitutoNacional de Reeducación de Inválidos), danes znan pod imenom CEED Maria Soriano. Nekaj let za Nacionalnim inštitutom za rehabilitacijo invalidov, leta 1939, se ustanovi ONCE oziroma Nacionalni inštitut za slepe (La OrganizaciónNacional de CiegosEspañoles). Nato zopet zaznamo zatišje na področju izobraževanja otrok s posebnimi potrebami; vse do 60. let prejšnjega stoletja, ko se začnejo zelo neorganizirano, predvsem na pobudo staršev, odpirati manjše šole za otroke z motnjo v duševnem razvoju (La evolución de la educaciónespecial en Europa en las últimasdécadas: de la institucionalización y del modeloclínico a la normalización de servicios y almodelopedagógico, 2009).

Leta 1970 stopi v veljavo Splošni zakon o izobraževanju in financiranju izobraževalnih reform (Ley General de Educación), kjer je prvič uporabljen izraz »specialna pedagogika«. Zakon posveti posebno pozornost izobraževanju »prizadetih« otrok znotraj šolskega sistema, vendar izven večinskih šol, z ločenim samoupravljanjem in posebnim kurikuluom. Pravilnik je posebno šolanje zagotavljal fizično, duševno in senzorno prizadetim otrokom. Kriterije za usmerjanje otrok v posebne šole je zapovedoval večinski šolski sistem, tisti, ki ni dosegal ciljev, je bil prešolan v posebno šolo. Zakon o izobraževanju pa je vseeno predvideval posebne oddelke znotraj večinskih šol za otroke z lažjo motnjo v duševnem razvoju.

Leta 1973 kot avtonomno telo v okviru Ministrstva za šolstvo ustanovijo Inštitut za Specialno pedagogiko (InstitutoNacional de EducaciónEspecial) , ki v treh letih izdela državni načrt za

42

izobraževanje otrok s posebnimi potrebami (La evolución de la educaciónespecial en Europa en las últimasdécadas: de la institucionalización y del modeloclínico a la normalización de servicios y almodelopedagógico, 2009).

Leta 1978 je bila sprejeta španska ustava, ki je temelj politični ureditvi v Španiji še danes. Ustava iz leta 1978 v osnovi zagotavlja vsem državljanom pravico do izobraževanja. V 49. členu pozove vse javne organe v izvajanje politike preprečevanja, zdravljenja, rehabilitacije in vključevanja tistih s fizičnimi nezmožnostmi, senzornimi okvarami in duševno manj razvitostjo. Javni organi naj jim zagotavljajo posebno pozornost in varnost.

Načela, zapisana v ustavo, so bila sprejeta z uveljavitvijo Zakona o socialni vključenosti invalidov leta 1982 (Ley de Integración socialno de los Minusválidos, LISMI). Zakon določa temeljna načela varstva za ljudi s posebnimi potrebami na vseh področjih, vključno z izobraževanjem, socialno pomočjo in pomočjo pri zaposlovanju. Med temi ukrepi so zapisane osnovne izobraževalne smernice, namenjene zagotavljanju maksimalnega doseganja ciljev otrok s posebnimi potrebami. Zakon o socialni vključenosti invalidov pa je prinesel začetke integracije otrok s posebnimi potrebami v redne šole (EURYDICE, Organisation of the education system in Spain. 2009/2010).

Pozneje, leta 1985, je bil sprejet odlok o upravljanju posebnega izobraževanja, ki predstavlja še en mejnik pri vzpostavitvi posebnega učnega načrta in predpostavlja, da mora posebni učni načrt temeljiti na učnem načrtu rednih šol z upoštevanjem individualnih razlik otrok s posebnimi potrebami. Ta odlok pa tudi začenja pilotni program integracije otrok s posebnimi potrebami v Španiji. Leta 1986 je »Nacional Resource«, Center za specialno pedagogiko, začel s programom vključevanja otrok s posebnimi potrebami v redne – večinske osnovne šole. Program je trajal osem let, od tega so bila tri leta poskusna, nato pa so program v naslednjih petih letih občutno razširili (EURYDICE, Organisation of the education system in Spain. 2009/2010).

Leta 1990 je bil sprejet Zakon o splošni organizaciji sistema vzgoje in izobraževanja (LeyOrgánica de Ordenación General del Sistema Educativo, LOGSE), ki določa vključitev učencev s posebnimi potrebami v redne večinske šole. Zakon razširi opredelitev otrok s posebnimi potrebami iz prejšnjih zakonov ter poleg otrok s trajnimi fizičnimi, senzornimi motnjami in motnjo v duševnem razvoju, v skupino otrok s posebnimi potrebami vključi tudi otroke z bolj začasnimi težavami. Poleg tega zakon predvideva učni načrt, ki se osredotoča na

43

zmožnosti in ne na primanjkljaje otrok (EURYDICE, Organisation of the education system in Spain. 2009/2010).

Leta 1994 je bila v okviru Unesca v Španiji organizirana Svetovna konferenca o izobraževanju otrok s posebnimi potrebami (Salamanca World Conference on Special Needs Education). Na podlagi glavnih dosežkov te konference je tudi Španija vključila pomembne spremembe v izobraževanje otrok s posebnimi potrebami, in sicer v Zakon o udeležbi, ocenjevanju in upravljanju vzgojno-izobraževalnih zavodov (LeyOrgánica de la Participación, la Evaluación y el Gobierno de los CentrosDocentes, LOPEG) leta 1995 opredeli, da učenci s posebnimi potrebami niso le učenci s telesno, duševno, senzorno motnjo ali vedenjskimi težavami, vendar tudi otroci družin z nizkim socialno-ekonomskim statusom ali učenci iz multikulturnega okolja (EURYDICE, Organisation of the education system in Spain. 2009/2010).

Leta 2002 v Španiji sprejmejo Zakon o kakovosti izobraževanja (LeyOrgánica de Calidad de la Educación, LOCE). V zakonu je prvič uporabljen termin »posebne izobraževalne potrebe«, s katerim v skupino otrok s posebnimi potrebami vključijo otroke priseljencev, nadarjene učence in učence s t. i. posebnimi izobraževalnimi potrebami. Največ pozornosti se nameni otrokom priseljenih družin, predvsem predšolskim otrokom, otrokom, ki ne govorijo špansko in slabše poznajo špansko kulturo (EURYDICE, Organisation of the education system in Spain.

2009/2010).

Maja leta 2006 je bil sprejet Zakon o izobraževanju (LeyOrganica de Educación, LOE). Zakon je bil sprejet v prizadevanju poenostavitve zapletenega zakonodajnega okvirja in tudi razveljavi vse akte iz prejšnjih zakonov (LOGSE, LOPEG, LOCE). Uveljavljen je bil kot temelj zakonodaje, ki ureja Španski šolski sistem. LOE nadomešča izraz »učenci s posebnimi potrebami« z izrazom

»učenci s posebnimi potrebami, ki potrebujejo učno pomoč in podporo« (EURYDICE, Organisation of the education system in Spain. 2009/2010).

Na področju zakonodaje otroci s SAM niso posebno obravnavani kot otroci s posebnimi potrebami izobraževalne podpore. Vendar pa imajo nevladne organizacije, zdravstvo in starševske organizacije, ki se ukvarjajo s področjem spektroavtističnih motenj, dolgo tradicijo, ki sega že v sredino 70. let 20. stoletja (www.apna.es).

44