Značilnosti oseb s spektroavtističnimi motnjami

Otroci s SAM imajo posebne značilnosti na področju funkcioniranja, vedenja, izražanja, ki jih moramo poznati, če jih želimo razumeti. Upoštevati pa je potrebno, da niti dva otroka s SAM nista enaka in da ni nujno, da ima otrok s SAM vse ali pa večino naštetih lastnosti. V

nadaljevanju poglavja so opisane nekatere značilnosti otrok s SAM.

3.5.1. Socialna interakcija

Motnje v socialni interakciji so ena izmed glavnih značilnosti otrok z SAM. Opisi vedenja majhnih otrok z SAM, kot so nenavadna igra, odklanjanje oziroma nevzpostavljanje očesnega kontakta, samozadostnost, ne vključevanja v igro ipd., nas lahko navedejo na predstavo o popolni odsotnosti socialnega kontakta. Vendar v kasnejšem razvojnem obdobju otroci s SAM razvijejo socialne odnose, ki pa so v vsakem primeru drugačni v primerjavi z zdravimi vrstniki in odraslimi. Primerjave testnih rezultatov otrok z avtistično motnjo in normalno razvitih otrok so pokazale, da otroci z SAM niso povsem oropani socialne zainteresiranosti in odzivnosti. Socialna prizadetost je glede na izraženost patologije različno izrazita (Drobnik-Renko, 2002; Jurišič, 1992).

»Kot dojenčki avtistični otroci ne dvignejo rok, ko se jim mati približa, da bi jih dvignila.

Redkeje ali pa sploh ne izražajo socialnega nasmeha in ustreznih obraznih izrazov. Kasneje se ljudem lahko aktivno izogibajo (od njih bežijo ali jih odrivajo stran), lahko so tudi ravnodušni do njih in preprosto gledajo skoznje, kot bi jih ne videli in ne slišali. Avtistični otrok pogosto ne reagira na svoje ime (oziroma šele po večih ponovitvah), če ga kdo dvigne, ne položi rok okoli njegovega telesa, ampak pasivno visi, neredko pa ta stik odklanja« (Jurišič, 1992, str. 19).

Težave v socialni interakciji pri osebah z SAM bi lahko razdelili na tri temeljna področja:

 uživanje v stiku z ljudmi oziroma odpor do tega,

 nerazumevanje čustev drugih ljudi,

 nerazumevanje odzivov drugih ljudi,

 nerazumevanje pravil v socialnih interakcijah.

Takšne temeljne značilnosti otrok s SAM ustvarijo težave na različnih področjih (Whitaker, 2011).

15

Temeljna značilnost … Ustvari težavo na sledečem področju …

Uživanje v stiku z ljudmi oziroma odpor do tega - prestrašenost ali stres zaradi stika z drugimi ljudmi,

- zmanjšanje motivacije za komunikacijo,

- omejene priložnosti (in motivacija), da bi se učil od drugih in o njih,

- ne trudi se, da bi ustregel drugim ljudem oziroma njihovim prošnjam.

Nerazumevanje čustev drugih ljudi - razžalitev, ne da bi se tega zavedali,

- sklepanje in ohranjanje prijateljstev ali drugih odnosov,

- vedeti, kako se odzvati na čustva drugih, - egocentričen in brezčuten nastop.

Nerazumevanje odzivov drugih ljudi - razumevanje neizrečenega o tem, kako se vesti v določeni situaciji,

- razumevanje namer drugih,

- sposobnost dojemanja sporočila izrečenih besed.

Nerazumevanje pravil v socialnih situacijah - vedeti, kako in kdaj se vključiti, - preveč domač ali vsiljiv nastop, - preveč uraden ali zadržan nastop, - nevede prestopiti mejo.

Tabela 1: Težava s socialno interakcijo – medsebojni odnosi (povzeto po Whitaker, 2011, str.

11).

Mladostniki in odrasle osebe s SAM se v primerjavi z duševno manj razvitimi osebami sorazmerno dobro naučijo skrbeti zase in opravljati gospodinjska opravila, težave pa imajo s sodelovanjem, sprejemanjem dogovorov, opravičevanjem, vračanjem stvari, kontroliranjem impulzov in ustreznim komuniciranjem z različno poznanimi ljudmi (Whitaker, 2011).

16

3.5.2. Komunikacija in govor

Zakasnel, atipičen govor ali celo odsotnost govora in komunikacija sta ena glavnih značilnosti otrok z SAM. Komunikacija in govor sta tudi področji, kjer starši najprej opazijo drugačnost v razvoju svojega otroka.

3.5.2.1.Verbalna komunikacija

Pri nekaterih otrocih z SAM se govor nikoli ne razvije, pri drugih je prisoten, vendar tako spremenjen oziroma neustrezen, da je njegova funkcija za komunikacijo z okoljem pomembno zmanjšana. Pri mnogih je govorni zaostanek večleten, neredko se govor začne razvijati šele okoli petega leta. Pri mladostnikih ali odraslih z blago obliko avtizma oziroma tistih, ki imajo Aspergerjev sindrom, je govor lahko funkcionalen in odstopa od »normalnega« samo v določenih elementih, na primer v govoru manj učinkovito modulirajo intonacijo, višino, hitrost, poudarke besed ali govora (govorijo z neprimerno jakostjo glasu, tempom: prehitro ali prepočasi, monotono). Precejšen delež duševno manj razvitih otrok z avtizmom se nauči zelo dobro brati (hiperleksija). Sposobni so glasnega branja, sposobni so tudi slovnično pravilno dokončati stavke. Nezmožni pa so razumevanja pomena besedila (Drobnik-Renko, 2002; Macedoni-Lukšič, 2010).

Najpogosteje opazimo šest znakov avtizma, ki jih je izpostavil že Kanner (1943) v prvem opisu enajstih otrok:

 mutizem,

 eholalija (otrok eholalično ponavlja govor druge osebe, ki nagovarja njega samega, eholalični govor uporablja v komunikacijske namene),

 metaforičen ali idosinkratični govor (to je pravzaprav asociativno verbalno učenje, ko otrok poveže besede oz. stavke z nekimi slučajnimi okoliščinami, v katerih so bile besede izrečene in jih v teh okoliščinah tudi kasneje uporablja. Te unikatne situacije so poznane le govorniku, poslušalcu pa ne),

 konkretnost (dobesednost, ki vključuje nezmožnost uporabe sinonimov in drugih konotacij istih izrazov),

 zamenjava zaimkov (otrok sebe poimenuje z imenom, zaimkom »ti, »ta« ali »on«),

17

 nezmožnost uporabe govora v komunikativne namene (Drobnik-Renko, 2002; Jurišič, 1992).

3.5.2.2.Neverbalna komunikacija

Obrazna mimika, geste, kretnje, celotna govorica telesa so pomemben del sporazumevanja.

Večina otrok z SAM ima poleg težav s samim govorom (verbalno komunikacijo) velike težave ravno na zgoraj naštetih področjih (z neverbalno komunikacijo). Otrok s SAM slabo vzpostavlja očesni kontakt, ima manj razvito obrazno mimiko in pri govoru ne uporablja gest ali pa jih uporablja nepravilno, pretirano. Tako je lahko, če že razvit, govor otroka s SAM pust in statičen, na drugi strani pa je lahko neprimeren in popačen. Poleg tega pa imajo otroci s SAM tudi težavo pri razumevanju obrazne mimike, socialnih gest ipd. tudi pri sogovorcu (Macedoni-Lukšič, 2010).

3.5.3. Čustvovanje in vedenjske značilnosti

Za otroke s SAM je značilno, da imajo zmanjšano sposobnost vživljanja v mentalna stanja drugih oziroma so nesposobni vživeti se v čustva drugih. Zato čustvenih stanj drugih ljudi ne prepoznavajo in so tudi sami čustveno slabše ekspresivni. Sposobni so izražati osnovna čustva, vendar ne vedno v pravilni povezavi z okoliščinami. Otroci s SAM so tudi slabše čustveno odzivni in bolj občutljivi na razpoloženja drugih ljudi, recimo staršev. Lahko pa delujejo zelo egocentrično, kar v vsakdanjem življenju pripelje do konfliktov. Po navadi ne občutijo strahu pred realnimi nevarnostmi (npr. višina), nerazumljivo pa jih je strah običajnih stvari, kar lahko sproži tudi senzorna preobčutljivost – določen zvok, dotik. Velikokrat ob spremembah reagirajo čustveno intenzivno (radi imajo rutine) (Drobnik-Renko, 2002).

Mnoga čudaška in stereotipna vedenja so lahko povezana tudi s hiper- ali hipo senzibilnostjo otroka s SAM. Tako lahko tudi opazimo, da otroci s SAM ne občutijo strahu pred realnimi nevarnostmi, nerazumljivo pa se bojijo običajnih stvari. Otroci s SAM imajo težave pri razumevanju določenih družbenih situacij, spremembah urnika, prostora in dejavnosti. Poleg čudaškega in stereotipnega vedenja je lahko posledica prej omenjenih vzrokov tudi agresija, avtoagresija in trma (Manuel idr., 2005).

18

3.5.4. Pozornost

Pozornost je večdimenzionalna funkcija in vključuje naslednje komponente: usmerjanje (fokusiranje), vzdrževanje pozornosti, preusmerjanje na drug dražljaj. Otroci s SAM pogosto nimajo toliko težav z vzdrževanjem pozornosti, imajo pa jih s preusmerjanjem. Niso sposobni najti smisla. Bolj so odvisni od motenj, ki izvirajo iz njih, kot od tistih, ki prihajajo od zunaj. To je ravno obratno kot pri otrocih s hiperkinetično motnjo. Pri nekaterih otrocih s SAM obe motnji sovpadata. Splošna ugotovitev je, da so otroci s SAM neodvisni od konteksta, zato nekatere naloge rešujejo celo bolje od otrok, ki nimajo SAM. Težave pa imajo s prenašanjem pozornosti z enega dražljaja na drugega (Žemva, 2006).

3.5.5. Intelektualno delovanje

Kanner (1943 v Jurišič, 2006 str. 29) je v svojem opisu otrok z avtizmom omenil, da so ti otroci večinoma, kljub temu, da so občasno delovali kot otroci z motnjo v duševnem razvoju, »vsi obdarjeni z dobrimi kognitivnimi potenciali, vsi imajo pozornost vzbujajoč inteligenten videz.«

Nizke rezultate je pripisoval nesodelovanju in slabi komunikaciji. Zaradi nekaj dobro razvitih sposobnosti pa je sklepal, da so ti otroci bolj inteligentni kot delujejo. Kasnejše raziskave so taka pojmovanja in trditve zavrgle in navedle, da imata skoraj dve tretjini otrok s SAM tudi motnjo v duševnem razvoju (IQ nižji od 70), polovica naj bi imela IQ nižji od 50; približno 30 % otrok s SAM naj bi imelo IQ nad 70 (Jurišič, 2006).

Pred kratkim so testiranja pokazala, da ima vsaj 50 % otrok s SAM IQ nižji od 70. Strokovnjaki za ta del otrok s avtizmom uporabljajo izraz nizko funkcionalni avtizem. Termin visoko funkcionalni avtizem pa je uporabljen za skupino otrok z avtizmom, ki imajo IQ višji od 70, v to skupino spadajo tudi otroci z Aspergerjevim sindromom (Roth, 2010).

Raven otrokovega intelektualnega funkcioniranja je povezana s številom simptomov, ki se izražajo pri posamezniku, potencialom za terapijo in s končno prognozo. Testiranje

19

inteligentnosti otrok z avtizmom je zelo težavno. Otroka neredko težko motiviramo za sodelovanje, njegova pozornost je kratkotrajna in odkrenljiva, ne razume vprašanj, se nenavadno izraža ipd., kar vse vpliva na rezultate (Drobnik-Renko, 2002).

Jurišičeva (1992) navaja, da so intelektualne sposobnosti vseh otrok s avtizmom neenotne, sposobnosti na posameznih področjih odstopajo od splošnega nivoja sposobnosti, nekaj pa je tudi otrok, ki za svojo kronološko starost na določenih izoliranih področjih kažejo celo nadpovprečne mentalne sposobnosti. Navadno so to zelo dober mehanični spomin, ki je najpogosteje navajana izjemna sposobnost otrok s SAM, numerične ali glasbene sposobnosti. Jurišičeva (1992) navaja ugotovitve avtorice Jill Boucher (1986), ki je pri raziskovanju spomina otrok s SAM ugotovila:

 zelo dober kratkoročen, mehaničen spomin za števila,

 slabši spomin za besede, pisane besede in slike,

 zelo slab spomin za dogodke, veliko laže si zapomnijo grafične prikazane znake, simbole oziroma navodila, celo laže kot govor in kretnje.