K RI ST IN A SI M ý I ý 20 15 MA G IST RS K A N A L O G A
UNIVERZA NA PRIMORSKEM FAKULTETA ZA MANAGEMENT
KRISTINA SIMýIý
KOPER, 2015
MAGISTRSKA NALOGA
UNIVERZA NA PRIMORSKEM FAKULTETA ZA MANAGEMENT
Magistrska naloga
ANALIZA IN PRIMERJAVA TURISTIýNEGA ODLIVA
Kristina Simþiþ
Koper, 2015 Mentor: prof. dr. Štefan Bojnec
Somentorica: izr. prof. dr. Ajda Fošner
III POVZETEK
V nalogi je predstavljena analiza turistiþnega odliva v odnosu do bruto domaþega proizvoda in njena primerjava med petimi evropskimi državami. Turistiþni odliv je postavka v tekoþem raþunu plaþilne bilance posamezne države, ki se jo lahko opredeli kot turistiþno potrošnjo v tujini in jo je kot tako mogoþe opisati v funkcijski obliki. Funkcijska oblika mednarodne turistiþne potrošnje omogoþa izraþun koeficienta dohodkovne elastiþnosti mednarodne turistiþne potrošnje, na osnovi katerega se preuþi povezanost med turistiþnim odlivom in dohodkom. V nalogi smo z regresijsko analizo izraþunali koeficiente dohodkovne elastiþnosti in jih primerjali med izbranimi državami glede na višino bruto domaþega proizvoda.
Kljuþne besede: turistiþni odliv, BDP, dohodkovna elastiþnost mednarodne turistiþne potrošnje, turistiþna potrošnja, plaþilna bilanca, regresijska analiza.
ABSTRACT
This theses studies the outbound tourism in relation to gross domestic product and draws a comparison between five European countries. Outbound tourism is an item in the current account of the balance of payments of each country, which can be defined as tourist consumption abroad and mathematically described in a functional form. The functional form of international tourist consumption can be used to calculate the income elasticity of international tourism consumption, which can in turn be used to study any possible correlations between tourism and income outflows. In this work regression analysis was used to calculate income elasticity coefficients, which were subsequently compared to selected countries according to their gross domestic product.
Keywords: outbound tourism, GDP, income elasticity of international tourist consumption, tourist consumption, balance of payments, regression analysis.
UDK: 338.48:330.55(043.2)
V VSEBINA
1 UVOD ... 1
1.1 Opredelitev problema in predmeta raziskave ... 1
1.2 Namen in cilj raziskave ... 2
1.3 Temeljna teza in hipoteza ... 3
1.4 Metode prouþevanja in zasnove raziskave ... 4
1.5 Predpostavke in omejitve ... 5
2 TURIZEM V PLAýILNI BILANCI ... 7
2.1 Turizem in turistiþna gospodarska dejavnost ... 7
2.2 Pomembnost mednarodnega turizma ... 8
2.2.1 Neekonomske funkcije turizma ... 8
2.2.2 Ekonomske funkcije turizma ... 9
2.3 Opredelitev in struktura plaþilne bilance... 14
2.4 Plaþilnobilanþno ravnotežje ... 15
2.5 Bilanca potovanj in kazalci funkcije turizma v mednarodni menjavi ... 16
2.5.1 Tekoþi raþun in turizem ... 16
3 TURISTIýNA POTROŠNJA ... 19
3.1 Opredelitev turistiþne potrošnje ... 19
3.2 Mednarodna turistiþna potrošnja ... 20
3.3 Dejavniki turistiþne potrošnje ... 20
3.3.1 Ekonomski dejavniki ... 21
3.3.2 Dejavniki na strani turistiþne ponudbe ... 23
3.3.3 ýasovni zamik ... 24
3.4 Vpliv dohodka na turistiþno potrošnjo ... 25
3.5 Funkcija turistiþne potrošnje in odvisnost turistiþne potrošnje od dohodka ... 26
3.6 Turistiþna potrošnja v klasifikacijah dobrin ... 30
4 OPISI OBRAVNAVANIH DRŽAV ... 33
4.1 Slovenija ... 33
4.2 Avstrija ... 34
4.3 Finska ... 36
4.4 Nizozemska ... 37
4.5 Portugalska ... 38
4.6 Razvrstitev držav ... 39
5 ANALIZA TURISTIýNEGA ODLIVA V TUJINO V OBRAVNAVANIH DRŽAVAH ... 43
5.1 Metodologija dela in raziskovalne hipoteze ... 43
5.1.1. Uporaba stalnih cen ... 43
VI
5.1.2. Delež turistiþnega odliva in povezava med turistiþnim odlivom in izbranimi
postavkami plaþilne bilance ... 44
5.1.3. Dohodkovna elastiþnost ... 45
5.2 Zbiranje podatkov... 49
5.3 Ugotovitve raziskave ... 58
5.3.1 Delež turistiþnega odliva v BDP v izbranih državah ... 58
5.3.2 Analiza povezanosti postavk plaþilne bilance ... 60
5.3.3 Analiza dohodkovne elastiþnosti turistiþne potrošnje ... 66
5.3.4 Primerjava držav z veþjim BDP na prebivalca z državami z manjšim BDP na prebivalca ... 78
6 UGOTOVITVE IN MOŽNOSTI ZA NADALJNJE RAZISKOVANJE ... 80
7 SKLEP ... 83
LITERATURA ... 85
VIRI ... 89
PRILOGE ... 93
VII SLIKE
Slika 1: Gibanje BDP v stalnih cenah (2000=100) v obdobju 1982-2010 za
obravnavane države ... 38
Slika 2: Gibanje BDP na prebivalca v stalnih cenah (2000=100) v obdobju 1982- 2010 za obravnavane države ... 39
Slika 3: Gibanje BDP in TOD v stalnih cenah (2000=100) v obdobju 1995-2010 za Slovenijo. ... 67
Slika 4: Gibanje BDP in TOD v stalnih cenah (2000=100) v obdobju 1982-2010 za Avstrijo. ... ... 70
Slika 5: Gibanje BDP in TOD v stalnih cenah (2000=100) v obdobju 1982-2010 za Finsko. ... ... 72
Slika 6: Gibanje BDP in TOD v stalnih cenah (2000=100) v obdobju 1982-2010 za Nizozemsko... ... 74
Slika 7: Gibanje BDP in TOD v stalnih cenah (2000=100) v obdobju 1982-2010 za Portugalsko... ... 76
PREGLEDNICE Preglednica 1: Razvrstitve držav glede na velikost države, število prebivalcev, BDP in BDP na prebivalca od najnižje do najvišje vrednosti ... 40
Preglednica 2: Oblike regresijskih modelov ... 46
Preglednica 3: Opis spremenljivk, uporabljenih v empiriþnem delu ... 51
Preglednica 4: Vrednosti koeficientov korelacije ... 61
Preglednica 5: Korelacijska matrika spremenljivk izbranih postavk tekoþega raþuna plaþilne bilance in BDP v stalnih cenah v letu t za Slovenijo v obdobju 1995-2010. ... 61
Preglednica 6: Korelacijska matrika spremenljivk izbranih postavk tekoþega raþuna plaþilne bilance v stalnih cenah in BDP v stalnih cenah v letu t za Avstrijo v obdobju 1982-2010. ... 62
Preglednica 7: Korelacijska matrika spremenljivk izbranih postavk tekoþega raþuna plaþilne bilance in BDP v stalnih cenah v letu t za Finsko v obdobju 1982- 2010. ... 63
Preglednica 8: Korelacijska matrika spremenljivk izbranih postavk tekoþega raþuna plaþilne bilance in BDP v stalnih cenah v letu za Nizozemsko v obdobju 1982-2010. ... 64
Preglednica 9: Korelacijska matrika spremenljivk izbranih postavk tekoþega raþuna plaþilne bilance in BDP v stalnih cenah v letu t za Portugalsko v obdobju 1982-2010. ... 65
VIII
Preglednica 10: Oblike regresijskih modelov za turistiþni odliv in BDP v obdobju t. ... 66 Preglednica 11: Statistika regresijske analize in Durbin-Watson d statistika za štiri
funkcijske oblike za primer Slovenije ... 67 Preglednica 12: Statistika regresijske analize za Slovenijo ob upoštevanju avtokorelacije
prvega reda in s pomoþjo metode Cochrane-Orcutt ... 68 Preglednica 13: Statistika regresijske analize in Durbin-Watson d statistika za štiri
funkcijske oblike za primer Avstrije. ... 70 Preglednica 14: Statistika regresijske analize za Avstrijo ob upoštevanju avtokorelacije
prvega reda in s pomoþjo metode Cochrane-Orcutt ... 71 Preglednica 15: Statistika regresijske analize in Durbin-Watson d statistika za štiri
funkcijske oblike za primer Finske ... 72 Preglednica 16: Statistika regresijske analize za Finsko ob upoštevanju avtokorelacije prvega reda za turistiþni odliv in BDP in s pomoþjo metode Cochrane-Orcutt ... 73 Preglednica 17: Statistika regresijske analize za Finsko ob upoštevanju avtokorelacije prvega
reda za BDP in avtokorelacijo drugega reda za turistiþni odliv, metoda Cochrane-Orcutt ... 73 Preglednica 18: Statistika regresijske analize in Durbin-Watson d statistika za štiri
funkcijske oblike za primer Nizozemske ... 75 Preglednica 19: Statistika regresijske analize za Nizozemsko ob upoštevanju avtokorelacije
prvega reda za turistiþni odliv in BDP in s pomoþjo metode Cochrane- Orcutt. ... 75 Preglednica 20: Statistika regresijske analize in Durbin-Watson d statistika za štiri
funkcijske oblike za primer Portugalske ... 77 Preglednica 21: Statistika regresijske analize za Portugalsko ob upoštevanju avtokorelacije
prvega reda za turistiþni odliv in BDP in s pomoþjo metode Cochrane- Orcutt ... 77
IX KRAJŠAVE
¨E Sprememba v turistiþni potrošnji
ǻMTP Sprememba mednarodne turistiþne potrošnje
¨Y Sprememba dohodka ali bruto domaþega proizvoda BDP Bruto domaþi proizvod
BDP na prebivalca Bruto domaþi proizvod na prebivalca CIA Central Intelligence Agency
EU Evropska Unija
EX Menjalni teþaj za valuto emitivne države ter valuto države destinacije EY Koeficient dohodkovne elastiþnosti mednarodne turistiþne potrošnje K Multiplikator turistiþne potrošnje
MDS Mednarodni denarni sklad MTP Mednarodna turistiþna potrošnja
OECD Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj
P Cena turistiþnega produkta
R2 Determinacijski koeficient
RPS Saldo raþuna potovanj RSS Saldo raþuna storitev RSU Uvoz raþuna storitev
TC Strošek transporta iz matiþne države v državo destinacijo
TOD Turistiþni odliv
TOD PB Podatki turistiþnega odliva objavljeni v plaþilni bilanci
TOD WTO Podatki turistiþnega odliva objavljeni v publikaciji Compendium of Tourism
TP Turistiþna potrošnja
TRS Saldo tekoþega raþuna
TRU Uvoz tekoþega raþuna
USD Ameriški dolar
WTO Svetovna turistiþna organizacija WTTC Svetovni svet za potovanja in turizem
Y Dohodek ali bruto domaþi proizvod
ZDA Združene države Amerike
1 1 UVOD
1.1 Opredelitev problema in predmeta raziskave
Vloga turizma se je skozi zgodovino precej spremenila, potovanja so namreþ zamenjala svoj status luksuzne dobrine v komfortno dobrino, dostopno širokim množicam. Industrializacija in urbanizacija sta poveþali realni dohodek in prosti þas prebivalcev, poveþala pa se je tudi potreba po rekreaciji. Turizem je postal pomemben gospodarski dejavnik številnih gospodarstev, turistiþna strategija pa ena izmed temeljnih nalog številnih vlad. Turistiþna panoga tako uspešno kljubuje tudi trenutni gospodarski krizi, saj njena robustna rast temelji na obþutljivosti turistiþnega povpraševanja, ki ohranja vrednote svobode gibanja in blaginje prostega þasa. Turizem je leta 2011 kljub gospodarski krizi in številnim naravnim in politiþnim katastrofam konþal kot najhitreje razvijajoþa se globalna poslovna dejavnost (Kovaþ 2012).
Osnovno orodje, prek katerega spremljamo vpliv turizma na narodno gospodarstvo, je turistiþna potrošnja. Turistiþna potrošnja, tako domaþa kot mednarodna, je odvisna od vrste dejavnikov, vendar se v literaturi kot odloþilen dejavnik najveþkrat pojavlja dohodek, ki ga bomo v tej magistrski nalogi opredelili kot bruto domaþi proizvod. Pri obravnavanju turistiþne potrošnje se bomo tako osredotoþali na njeno povezanost z bruto domaþim proizvodom in na plaþilno bilanco, ki je osnova za ugotavljanje turistiþne potrošnje.
Bruto domaþi proizvod je najpomembnejši agregat nacionalnih raþunov in najobsežnejše merilo celotne ekonomske aktivnosti in gospodarske razvitosti. Njegova rast ali padec pomembno vplivata na mnoge druge spremenljivke, ki so predmet plaþilne bilance, med drugim tudi na turistiþni odliv. V tej magistrski nalogi bomo definirali turistiþni odliv kot mednarodno turistiþno potrošnjo, ki jo je na podlagi zbranih podatkov v doloþenem obdobju mogoþe opredeliti in kvantificirati. Turistiþna potrošnja rezidentov v tujini se beleži v bilanci potovanj na tekoþem raþunu plaþilne bilance posamezne države. V nalogi bomo analizirali turistiþni odliv v odnosu do bruto domaþega proizvoda v obdobju 1982–2010 in ga primerjali v petih, po površini primerljivih evropskih državah. Izbrane države bomo razdelili v dve skupini, in sicer na države z višjo gospodarsko razvitostjo, torej z veþjim bruto domaþim proizvodom na prebivalca, to so Avstrija, Finska in Nizozemska, in na države z nižjo gospodarsko razvitostjo, kamor sodita Portugalska in Slovenija.
V prvem delu magistrske naloge bomo najprej umestili turizem v plaþilno bilanco in opredelili njegov pomen v mednarodni menjavi. Ekonomski tokovi, ki nastanejo zaradi turistiþne dejavnosti, so vidni v vseh štirih skupinah tekoþega raþuna plaþilne bilance, in sicer v transakcijah blagovne menjave, menjave storitev, dohodkov od dela in kapitala in v tekoþih
2
transferjih. V ožjem pomenu besede lahko opredelimo turistiþno bilanco z bilanco potovanj, ki je sestavni del bilance storitev. Tukaj se nahaja ves izvoz oz. prilivi na osnovi potovanj (obisk tujcev) in ves uvoz oz. odlivi (potovanja domaþinov v tujino), ki jih ima doloþena država na osnovi mednarodnega turistiþnega prometa v doloþenem obdobju.
V nadaljevanju naloge bomo analizirali mednarodno turistiþno potrošnjo skozi ekonomske in neekonomske dejavnike ter opredelili vpliv dohodka na turistiþno potrošnjo. Mednarodno turistiþno potrošnjo bomo skušali razložiti s pomoþjo funkcije, ki nam omogoþa lažji izraþun dohodkovne elastiþnosti mednarodne turistiþne potrošnje. Dohodek je moþno povezan z dohodkovno elastiþnostjo mednarodne turistiþne potrošnje, katere koeficient nam pove, za koliko odstotkov se bo spremenila turistiþna potrošnja, þe se dohodek spremeni za odstotek.
Prvi del naloge bomo zakljuþili z opisi petih izbranih držav (Slovenije, Avstrije, Finske, Nizozemske in Portugalske).
V drugem delu magistrske naloge bomo na osnovi poznavanja splošnih lastnosti mednarodne turistiþne potrošnje in dohodkovne elastiþnosti empiriþno testirali zastavljene hipoteze.
Preuþili bomo delež, ki ga predstavlja turistiþni odliv v bruto domaþem produktu posamezne države. Funkcijo mednarodne turistiþne potrošnje bomo oblikovali kot razmerje med turistiþnim odlivom in bruto domaþim proizvodom. Ta odnos je lahko linearen ali nelinearen in od tega bo odvisno, katero regresijsko funkcijsko bomo uporabili. Dobljena funkcija bo omogoþila izraþun dohodkovne elastiþnosti mednarodne turistiþne potrošnje, s pomoþjo katere bomo analizirali vpliv dohodka na turistiþni odliv v petih izbranih državah v obravnavanem obdobju 1982–2010.
1.2 Namen in cilj raziskave
Ob pregledu literature in znanstvenih þlankov o turistiþni potrošnji sem zasledila relativno malo raziskav na temo turistiþnega odliva oziroma je bila ta tema neustrezno obdelana ali obdelana v okviru širših turistiþnih tem. V nekaterih primerih so bile raziskave narejene na osnovi podatkov iz relativno kratkih obdobij, spet drugje pa se je v ospredje postavil predvsem þasovni zamik, ki ga ima dohodek na turistiþni odliv. Prispevek magistrske naloge k znanosti je mogoþe gledati v luþi spodbujanja razmišljanja o razlogih za poveþano povpraševanje po potovanjih v tujino in s tem za preusmeritev turistiþnih tokov z domaþega na tuje turistiþne trge z vsemi pozitivnimi in negativnimi vplivi na položaj narodnega gospodarstva v mednarodni menjavi. V nalogi bo narejena podrobna analiza odvisnosti med dohodkom in turistiþnim odlivom ter povezanosti mednarodne turistiþne potrošnje in tistimi postavkami plaþilne bilance, za katere predpostavljamo, da se spreminjajo v povezanosti s spreminjanjem turistiþnega odliva. Poleg tega je bila za namene te magistrske naloge narejena podrobna primerjava podatkov turistiþnega odliva med razliþnimi viri; v ta namen smo
3
podatke jemali in primerjali iz publikacije Svetovne banke Compendium of Tourism in iz plaþilnih bilanc posameznih centralnih bank izbranih držav. Ugotovljene razlike v naboru podatkov iz razliþnih virov priþajo o razliþno uporabljeni metodologiji Svetovne banke v primerjavi s tisto, ki jo imajo posamezne centralne banke. Glede na težavnost zbiranja podatkov lahko razumemo kot prispevek k znanosti tudi sam nabor podatkov. V slovenskih knjižnicah so publikacije Compendium of Tourism dostopne samo od leta 1988 dalje, starejše publikacije smo preko elektronske pošte dobili neposredno iz Svetovne turistiþne organizacije v Madridu. Enako velja tudi za podatke o turistiþnem odlivu Avstrije in Portugalske, saj so podatki objavljeni na spletnih straneh pripadajoþih centralnih bank razpoložljivi samo od leta 1995 dalje. Tudi slednje smo preko elektronske pošte prejeli neposredno iz statistiþnih oddelkov posamezne centralne banke. Priþujoþa magistrska naloga vsebuje podatke, ki doslej, po skrbno pregledani razpoložljivi literaturi, niso bili na voljo v slovenskem prostoru.
1.3 Temeljna teza in hipoteza
V magistrski nalogi bomo analizirali vpliv dohodka na gibanje turistiþnega odliva, pri þemer na osnovi dosedanjih raziskav priþakujemo pozitivno dohodkovno elastiþnost. Osredotoþili se bomo na gibanje turistiþnega odliva, na njegov vpliv na ostale postavke tekoþega raþuna plaþilne bilance in na njegovo povezanost z dohodkom. Osrednji cilj naloge je s pomoþjo dohodkovne elastiþnosti mednarodne turistiþne potrošnje ugotoviti, kako je turistiþni odliv odvisen od gibanja bruto domaþega proizvoda.
Osnovne hipoteze priþujoþe magistrske naloge izhajajo iz teze, da so dohodkovne elastiþnosti mednarodne turistiþne potrošnje v državah v razvoju višje in se znižujejo z gospodarsko rastjo. Ko družba doseže višjo stopnjo blaginje zaþnejo dohodkovne elastiþnosti padati in turistiþna potrošnja v tujini postopoma izgublja lastnosti luksuzne dobrine in postane komfortna dobrina; turistiþni produkt s tem postaja þedalje bolj nujna dobrina.
Na osnovi poznavanja splošnih lastnosti mednarodne turistiþne potrošnje, dohodkovne elastiþnosti mednarodne turistiþne potrošnje in glavnih geografskih znaþilnosti izbranih držav bomo skušali sprejeti ali zavrniti naslednje hipoteze:
• Hipoteza 1: Turistiþni odliv predstavlja pomemben delež BDP in se razlikuje med analiziranimi državami v odvisnosti od ravni gospodarske razvitosti (BDP na prebivalca).
• Hipoteza 2: Obstaja moþna ali srednje moþna povezava med turistiþnim odlivom in izbranimi postavkami plaþilne bilance ter BDP in BDP na prebivalca. Izbrane postavke plaþilne bilance so saldo tekoþega raþuna, uvoz tekoþega raþuna, saldo raþuna storitev, uvoz raþuna storitev, in saldo raþuna potovanj.
4
• Hipoteza 3: Turistiþna potrošnja državljanov izbranih držav v tujini je dohodkovno elastiþna.
• Hipoteza 4: Obstaja pozitiven in moþen vpliv BDP na turistiþne odlive v tujino v analiziranih državah.
• Hipoteza 5: V državah z veþjim BDP na prebivalca (Avstrija, Finska, Nizozemska) je dohodkovna elastiþnost mednarodne turistiþne potrošnje manjša kot v državah z manjšim BDP na prebivalca (Portugalska in Slovenija).
1.4 Metode prouþevanja in zasnove raziskave
Podatke za empiriþni del magistrske naloge smo þrpali v internetnih bazah podatkov Svetovne banke, publikacijah WTO (Compendium of tourism), letopisu Mednarodnega denarnega sklada in publikacijah posameznih centralnih bank v izbranih državah. Ker so podatki o turistiþnih odlivih v publikacijah Svetovne turistiþne organizacije v ameriških dolarjih, bomo tudi podatke o višini BDP in BDP na prebivalca upoštevali v ameriških dolarjih. Podatke bomo ustrezno prevrednotili v stalne cene, oziroma uporabili že objavljene podatke v stalnih cenah, tam kjer bo to mogoþe (BDP).
Hipotezo 1, ki predpostavlja, da so turistiþni odlivi pomemben delež BDP in se razlikujejo med analiziranimi državami v odvisnosti od ravni gospodarske razvitosti, bomo analizirali na podlagi razmerja turistiþnih odlivov in BDP v stalnih cenah v izbranih državah.
Hipotezo 2, ki predpostavlja, da obstaja moþna ali srednje moþna povezava med turistiþnim odlivom in izbranimi postavkami plaþilne bilance, torej saldom tekoþega raþuna, uvozom tekoþega raþuna, saldom raþuna storitev, uvozom raþuna storitev, in saldom raþuna potovanj ter BDP, bomo ocenili s Pearsonovim koeficientom korelacije.
Hipotezo 3, ki predpostavlja, da je turistiþna potrošnja državljanov izbranih držav v tujini dohodkovno elastiþna, bomo sprejeli ali zavrnili z regresijsko analizo odvisnosti turistiþnega odliva od BDP.
Hipotezo 4, ki predpostavlja, da obstaja pozitiven in moþen vpliv BDP na turistiþne odlive v tujino v analiziranih državah bomo sprejeli ali zavrnili tako, da bomo na podlagi opravljene regresijske analize izraþunali regresijski koeficient.
Hipotezo 5, ki predpostavlja, da je v državah z višjim BDP na prebivalca (Avstrija, Finska, Nizozemska) dohodkovna elastiþnost nižja kot v državah z nižjim BDP na prebivalca
5
(Portugalska in Slovenija), bomo sprejeli ali zavrnili tako, da bomo analizirali izraþunane dohodkovne elastiþnosti med posameznimi državami.
1.5 Predpostavke in omejitve
V priþujoþi nalogi bomo upoštevali pomen, ki ga ima površina matiþne države na velikost njenega turistiþnega odliva. Države so bile namreþ izbrane na osnovi njihove primerljive površine, upoštevali smo namreþ predpostavko, da je delež turistiþnega odliva v BDP odvisen tudi od površine matiþne države in je v veþjih državah (Španija, Francija, Nemþija) praviloma manjši. Dejstvo je, da vplivajo na turistiþen odliv poleg površine tudi drugi dejavniki in vidiki, ki jih bomo v priþujoþi magistrski nalogi zanemarili, kot na primer turistiþna privlaþnost matiþne države, pestrost ponudbe, kultura oz. navade, prometna povezanost z drugimi državami in bližina morja posamezne države (Zorko 2005, 60–65).
Pomembna in kljuþna predpostavka te magistrske naloge je, da se turistiþni odliv, ki ga obravnavamo kot turistiþno potrošnjo v tujini, financira iz dohodka. Kot obliko dohodka bomo upoštevali bruto domaþi proizvod v stalnih cenah, saj se je takšna utemeljitev dohodka pokazala kot najprimernejša.
Postavljene hipoteze bomo sprejeli ali zavrnili na podlagi rezultatov raziskave, na katere pomembno vplivajo nekateri dejavniki, ki jih v analizi ne bomo upoštevali. Glavni omejitveni faktor je relativno kratko obdobje prouþevanja (28 let), v primeru Slovenije je to obdobje še krajše (16 let), ki smo ga izbrali zaradi metodoloških razlik v plaþilnih bilancah Banke Slovenije do leta 1995. Veþina organizmov, kjer smo þrpali podatke o turistiþnem odlivu in BDP (centralne banke posameznih držav, Svetovna banka), objavlja zgolj letne podatke in ne meseþnih ali kvartalnih. Zaradi letnih podatkov so dolžine serij krajše, kar onemogoþa uporabo nekaterih metod analize, kot npr. New-Westova procedure ali HAC procedure (Gujarati 2004, 484 in 496–497).
Druga omejitev je nabor podatkov za Avstrijo, saj smo del podatkov (obdobje 1982–1994) prejeli neposredno iz Statistiþnega oddelka avstrijske centralne banke, slednji pa so bili v obliki agregatnih raþunov posameznih delov tekoþega raþuna plaþilne bilance. Posebej so nam poslali podatke za turistiþni odliv, ki jih bomo uporabljali v priþujoþi nalogi, pri þemer bomo upoštevali dejstvo, da tega podatka nismo razbrali iz plaþilne bilance. Tretja pomembna omejitev analize je neupoštevanje gibanja cen turistiþnih storitev in transportnih stroškov, ki sta prav tako povezana z ravnjo dohodka. ýe bi se splošne cene turistiþnih storitev zniževale, bi to imelo podoben vpliv, kot višanje dohodka. Omejitev naloge je tudi izbira denarne valute, v vseh delih naloge smo se namreþ odloþili, da bodo izraþuni temeljili na podatkih v
6
ameriških dolarjih. Tej odloþitvi je botrovalo dejstvo, da so podatki v Compendium of tourism dostopni zgolj v ameriških dolarjih, plaþilne bilance posameznih držav pa objavljajo podatke v ameriških dolarjih in lokalnih valutah. Podatki, ki so dostopni na spletnih straneh Evropske centralne banke ali Eurostata, so veþinoma na voljo od leta 1995 dalje, enako velja tudi za podatke posameznih centralnih bank, kjer so podatki dostopni v evrih veþinoma od leta 1999 dalje.
7 2 TURIZEM V PLAýILNI BILANCI
2.1 Turizem in turistiþna gospodarska dejavnost
Turizem je ekonomski in družbeni fenomen zadnjega stoletja in ena izmed najhitreje rastoþih gospodarskih panog. Za mnoge dežele je to pomembna gospodarska dejavnost in vkljuþuje vrsto drugih dopolnilnih dejavnosti, ki pozitivno delujejo na gospodarsko rast neke države ali regije (Chou 2013, Tse 2001). Neposredni vplivi se kažejo v plaþilni bilanci in v mednarodni menjavi, zaposlenosti in življenjskem standardu, obsegu proizvodnih tvorcev, obsegu proizvodnje, bruto domaþem proizvodu in razvoju dejavnosti, ki sestavljajo turistiþno ponudbo. Posredni uþinki pa se kažejo skozi indukcijski, multiplikacijski in konverzijski vpliv, razvoj infrastrukture in drugih družbenih dejavnosti. Ekonomska vloga turizma je toliko bolj pomembna za države v razvoju, saj jim omogoþa hitrejši gospodarski in družbeni razvoj, poveþuje število zaposlenih in zmanjšuje migracije prebivalstva (Planina in Mihaliþ 2002, 21–26).
Zgodovina mednarodnega turizma
Potovanja spremljajo þloveštvo že od pradavnine, v zaþetku so bila povezana z iskanjem vode, hrane, varnega zatoþišþa ali s trgovino. Novi izumi so prinesli nove naþine potovanja, dobre ceste in stabilne politiþne razmere pa so omogoþile potovanja, ki so bila versko, zdravstveno in izobraževalno pogojena. Zelo zgodaj se je razvila tudi potreba po potovanjih zaradi zabave in želje po spoznavanju novih krajev.
Popotnikov iz obdobja pred našim štetjem, pa tudi tistih iz þasa rimskega imperija ali srednjega veka, ne moremo enaþiti z današnjimi turisti. O sodobnem turizmu tako govorimo šele zadnji dve stoletji, ko so se priþela organizirati potovanja za posameznike ali veþje skupine ljudi in je bila razvita tudi ustrezna infrastruktura, namenjena zadovoljevanju potreb teh potnikov (Jurinþiþ in Brezovec 2009, 14). Obdobje modernega turizma se zaþne po koncu 2. svetovne vojne, ki je bilo pogojeno predvsem z visoko rastjo mednarodnega turizma, s poveþanjem dohodka v razvitih državah in z nižanjem realnih transportnih stroškov.
Merkantilisti v 17. stoletju so bili prvi, ki so omenjali vpliv mednarodnega turizma na plaþilno bilanco oziroma na narodno gospodarstvo. Uporabljali so koncept bilance, ki so jo imenovali trgovinska bilanca in je po vsebini je precej ustrezala naši plaþilni bilanci, saj je poleg uvoza in izvoza blaga vkljuþevala tudi nevidni uvoz in izvoz (storitve) ter kapitalske transakcije.
Merkantilisti so izhajali iz teze, da izvozni presežek prinaša koristi in da hkrati primanjkljaj prinaša škodo narodnemu gospodarstvu. V 19. stoletju je bila dosežena tista stopnja družbenoekonomskega razvoja, ki je prinesla veþ prostega þasa in višjo raven dohodka, kar je
8
omogoþalo množicam ljudi, da so se vkljuþili v turistiþne tokove. V petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja so potovanja postala dostopna širšemu številu ljudi (Planina in Mihaliþ 2002, po Schumpeter 1961, 58).
Prve ekonomske obravnave turizma so bile narejene med leti 1920 in 1935 in so se osredotoþale predvsem na devizno funkcijo in vplive turizma na plaþilno bilanco. Po veþini so bile usmerjene v prouþevanje turistiþnega priliva kot primarnega vira deviznih sredstev. V obdobju velike gospodarske krize so nekatere razvite države spoznale turizem kot sredstvo za zmanjšanje primanjkljaja v plaþilni bilanci. Nekatere države, ki so veljale za izrazito receptivne turistiþne destinacije, so izvajale znatno propagando, da bi državljane odvrnile od potovanj v tujino in da bi tako zmanjšale negativni vpliv turistiþnega odliva (Planina in Mihaliþ 2002, 61). V 70. in 80. letih 20. stoletja so spremenjene ekonomske razmere, ki so bile posledica naftnih šokov, moþno vplivale na dojemanje turizma kot gospodarske panoge.
Turizem je postal pomemben vir dohodka in zaradi multiplikacijskega vpliva na gospodarstvo tudi pomemben dejavnik pri oblikovanju ekonomskih politik. V tem obdobju je veþina študij temeljila na prouþevanju in upoštevanju denarnih spremenljivk, nedenarne (npr. trženje izbrane destinacije, trend ter pojav posebnih dogodkov) pa se je zanemarjalo ali ocenjevalo (Crouch 1994a, Lim 1999).
2.2 Pomembnost mednarodnega turizma
Dejstvo je, da je turizem pomemben ekonomski pojav, usmerjen v doseganje gospodarskih ciljev in ekonomskih rezultatov, vendar je potrebno nanj gledati skozi širši kontekst, saj so njegovi vplivi vidni v socialnem, naravnem in kulturnem okolju. V nadaljevanju bomo definirali najbolj vidne funkcije turizma in s tem potrdili, da je turizem tako ekonomski kot tudi družbeni pojav.
2.2.1 Neekonomske funkcije turizma
Ko govorimo o pozitivnih neekonomskih vplivih turizma, posebej izpostavljamo naslednje, ki jih lahko razumemo kot tudi kot posledico turistiþnega odliva (Planina in Mihaliþ 2002, 218):
• mirovna funkcija: potovanja in spoznavanje tujih kultur poveþujejo strpnost med narodi in krepijo svetovni mir,
• izobraževalna funkcija: potovanja prinašajo nove izkušnje, spoznanja in kulturno širino,
• zdravstveno-rekreacijska funkcija: odhod od doma predstavlja sprostitev,
9
• ekološka funkcija: pojavlja se takrat, kadar je vpliv turizma viden skozi zašþito in ohranjanje kakovosti okolja. Prihodki iz turizma pomagajo pri financiranju zašþitenih obmoþjih in pri zašþiti ekološko obþutljivih regij.
Vplivi turizma na socialno, naravno in kulturno okolje pa niso nujno vedno pozitivni. V primeru naravnega okolja lahko turizem vpliva tako, da pomaga pri njegovem vzdrževanju in izboljšanju, þe pa njegov razvoj ni pravilno naþrtovan in upravljan, lahko pripelje tudi do uniþenja turistiþne destinacije, ki na ta naþin izgubi svojo primerjalno prednost. Mnoge destinacije že trpijo škodo nenadzorovanega razvoja turizma in nastala škoda v naravnem okolju se zaradi izgube primerjalne prednosti hitro prelije tudi v ekonomsko izgubo. Tipiþen primer je obalno mesto Benidorm na sredozemski obali Španije, kjer visoko grajeni hoteli meþejo senco na obalo, ki je zato postala manj atraktivna za goste (Rosselló i Nadal 2000).
Problem je tudi poveþana poraba naravnih virov, kjer gre posebej izpostaviti poveþano potrebo po vodi v þasu visoke turistiþne sezone, ki je še posebej izrazita na podroþjih, kjer vode tudi sicer primanjkuje. Velik problem so tudi poveþana koliþina odpadkov ter zraþno, zvoþno in vizualno onesnaževanje zaradi prevoznih sredstev, vožnje z vozili za rekreacijo (npr. motorni þolni), uporabe reklamnih napisov, elektriþnih in telefonskih drogov ipd.
(Alberti in Giusti 2012; Yoon, Gursoy in Chen 2001).
V kulturnem in socialnem okolju se vpliv turizma kaže skozi mirovno in izobraževalno funkcijo. Turizem vpliva na spremembe sistema vrednot, varnosti, moralnih naþel, elementov tradicije in osnovne organiziranosti skupnosti v turistiþni destinaciji. Te spremembe so lahko pozitivne v smislu sodelovanja in sreþevanja razliþnih kultur in jezikov, hkrati pa lahko pripelje do nestrpnosti, poveþane stopnje kriminala in pretirane komercializacije tradicionalnega naþina življenja (Alberti in Giusti 2012). Tudi zaradi vsega naštetega se v zadnjem þasu þedalje veþ poudarka namenja trajnostnemu razvoju turizma, ki pomeni razvojno naravnano usklajevanje vseh petih stebrov razvoja (prostor, okolje, gospodarstvo, družba in kultura).
2.2.2 Ekonomske funkcije turizma
^vetnjĂpotovanjaŝŶturizem ocenjuje, da je bil obseg turistiþne industrije leta 2011 v višini 9_% svetovnega BDP. V naslednjem desetletju naj bi turistiþna potrošnja rastla z letno stopnjo 4 % in leta 2022 dosegla 10 % svetovnega BDP, poleg tega bo vsaka deseta zaposlena oseba delala v turistiþnem sektorju (Chou 2013, po WTTC 2011). Turizem je predvsem ekonomski pojav in njegov vpliv na gospodarstvo je zato predmet mnogih raziskav, številne vlade pa ga postavljajo med temeljne strateške naloge. Turizmu se najpogosteje pripisuje naslednjih sedem ekonomskih funkcij (Planina in Mihaliþ 2002, 219):
10 Devizna funkcija
Turizem je tvorec in porabnik deviznih sredstev in s tem pomembno vpliva na devizno in plaþilno bilanco. ýim veþji je devizni priliv od turizma, tem bolj je doloþena država sposobna financirati uvoz blaga ali poveþati nakup storitev v tujini. Ko pa je odliv deviznih sredstev zaradi emitivnega turizma iz države veþji od deviznega priliva v državo zaradi receptivnega turizma, mora narodno gospodarstvo poveþati uvoz blaga in nakupe storitev v tujini. V tej magistrski nalogi se osredotoþamo na pomen turistiþnega odliva, ki povzroþa odliv deviz in s tem poveþuje pasivni del plaþilne bilance domaþe države. Praviloma ekonomsko visoko razvite države dosegajo visoke odlive deviz, kar vpliva na zmanjšanje pozitivnega ali prevlado negativnega salda turistiþne menjave. Danes je zelo malo držav, v katerih bi popolnoma prevladovala priliv ali odliv deviz in naslova turistiþne potrošnje, praviloma ni veþ samo receptivnih ali samo emitivnih držav (Planina in Mihaliþ 2002, 226–227).
Kompenzacijska funkcija
Za turizem je znaþilno, da se turistiþni tokovi oziroma z njimi povezana finanþna sredstva pretakajo iz države v državo oziroma iz regije v regijo. Turisti prihajajo veþinoma iz držav in regij, ki so ekonomsko bolj razvite, zanje je znaþilna visoka stopnja industrializacije in urbanizacije, gosta naselitev in pogosto slaba kakovost okolja. Potujejo pa veþinoma v države, ki so ekonomsko manj razvite, z obiþajno majhno stopnjo zaposlenosti, nižjim bruto domaþim produktom na prebivalca in z nizko stopnjo urbanizacije. Za takšne destinacije so znaþilni ohranjeno okolje ter naravne in kulturne dobrine. Sredstva za turistiþno potrošnjo se tako oblikujejo v industrializiranih in urbaniziranih regijah, kjer imajo potencialni turisti stalno bivališþe in kjer so zaposleni. S turistiþnimi tokovi se v emitivnih regijah zmanjša število prisotnih prebivalcev, zato se zmanjša tudi koliþina osebne potrošnje, poslediþno pa se zmanjša tudi koliþina proizvodnje, število zaposlenih in bruto domaþi produkt na prebivalca.
Obenem se poveþa povpraševanje in s tem koliþina osebne potrošnje v receptivnih oziroma ekonomsko manj razvitih regijah. To se kaže v poveþanem številu zaposlenih, davþnih prihodkih, kapitalskih naložbah, poveþani proizvodnji in poveþanem bruto domaþem produktu na prebivalca. Priliv denarnih sredstev iz naslova turizma v neko državo namreþ poveþa kupno moþ tega gospodarstva. Bistvo kompenzacijske funkcije je torej v izravnavanju ekonomske razvitosti med državami ali regijami (Eby 2011, Planina in Mihaliþ 2002, 232–
233). Na osnovi vsega naštetega priþakujemo veþji delež turistiþnega odliva v bolj razvitih državah.
11 Konverzijska funkcija
Konverzijsko funkcijo si v turizmu razlagamo kot pretvorbo kulturnih, naravnih in drugih turistiþnih privlaþnosti v primarno turistiþno ponudbo s pomoþjo sekundarne ponudbe. Na ta naþin postanejo tudi naravne in kulturne privlaþnosti del ponudbe in posredno, prek sekundarne turistiþne ponudbe, dobijo svojo ceno. Ekonomsko izkorišþanje teh dobrin naþeloma ne povzroþa njihove potrošnje ali izrabe, niti ne zmanjšuje prvotne tržne cene, ampak jo z uporabo celo poveþuje. S komercializacijo postanejo dobrine na trgu znane, povpraševanje po njih pa se poveþa in tako zraste tudi njihova tržna cena (Planina in Mihaliþ 2002, 235).
Zaposlitvena funkcija
Turizem je delovno intenzivna panoga, avtomatizacija in mehanizacija sta namreþ prisotni v omejenem obsegu in poveþanje ponudbe je možno predvsem na raþun poveþanja števila zaposlenih. Ko se turizem razvija v ekonomsko manj razvitih regijah, kjer je poleg kakovostnih naravnih dobrin na voljo tudi veliko nekvalificirane delovne sile, se veþinoma leta zaposli v turistiþnem gospodarstvu. Turistiþno gospodarstvo þesto zadržuje prebivalstvo v manj razvitih in redkeje naseljenih obmoþjih ali celo privlaþi delovno silo iz drugih, bolj razvitih regij. Veþje potrebe po zaposlenih so prisotne predvsem v zaþetni fazi razvoja, sþasoma se v turizem vlaga þedalje veþ kapitala in turistiþno gospodarstvo se razvije v kapitalno bolj intenzivno panogo, kjer se potrebuje predvsem visoko kvalificirano delovno silo na vodstvenih delovnih mestih. Zaposlovanje v turizmu ima tudi nekaj negativnih znaþilnosti, predvsem njen sezonski znaþaj, veliko število samozaposlenih delavcev, ki so praviloma manj zašþiteni od ostale delovne sile, pa tudi þedalje veþja potreba po višje kvalificiranih delavcih, ki se kaže v poveþanem strošku delovne sile (Carrascal Incera in Fernandéz Fernandéz. 2015, Eby 2011, Planina in Mihaliþ 2002, 236–237; Tse 2001).
Po ocenah Sveta za potovanje in turizem je dotiþni sektor leta 2011 zaposloval 255 milijonov svetovnega prebivalstva, leta 2022 pa naj bi bila ta številka že 328 milijonov, kar naj bi predstavljalo 10 % vseh zaposlenih ljudi (Chou 2013, po WTTC 2011).
Inflacijska-deflacijska funkcija
Inflacijske ali deflacijske posledice turizma se kažejo preko mednarodne turistiþne potrošnje, saj samo ta vpliva na spremembo kupne moþi v državi. Priliv denarnih sredstev in s tem kupne moþi iz tujine v doloþeno državo ima lahko za posledico inflacijo v gospodarstvu receptivne države. Turistiþna ponudba se namreþ precej težje prilagodi spremenjenim tržnim razmeram, zaradi þesar se lahko poveþano turistiþno povpraševanje kaže v dvigu cen. To je
12
lahko velik problem predvsem za gospodarsko manj razvite receptivne države, ki se veþinoma že brez turizma sreþujejo z visoko inflacijo, turistiþni vpliv pa jo še poveþuje. Obratno velja za emitivne države, ki so obiþajno ekonomsko bolj razvite in imajo moþan odliv turistiþne potrošnje v tujino. Pritisk na inflacijo ali višanje cen, ki bi v razvitem gospodarstvu nastal kot posledica poveþanega izvoza in kupne moþi državljanov, tako ublažijo turistiþni odlivi (Morley 1994; Planina in Mihaliþ 2002, 240–241). V receptivnih državah so zaznali tudi poveþano povpraševanje po blagu iz emitivnih držav, po katerem sprašujejo turisti (npr.
hrana, pivo itd.), kar bi lahko še dodatno poveþalo pritisk na inflacijo. Vendar pa je odnos med turistiþnimi potovanji in blagovno menjavo obojestranski; ob koncu prejšnjega stoletja je bilo narejenih nekaj raziskav o mednarodni menjavi produktov iz emitivnih držav v receptivne (npr. poveþan uvoz nemškega piva v Španijo v þasu turistiþne sezone) in izvozu produktov iz receptivnih držav (npr. uvoz španskega vina v Nemþijo). Turisti naj bi po eni strani na potovanjih imeli raje svoje produkte v primerjavi z lokalnimi, po drugi strani pa naj bi prek spoznavanja kulture in obiþajev receptivne države ob prihodu domov dodatno povpraševali po tujih produktih. Takšen pojav poveþuje blagovni izvoz receptivne države in zmanjšuje inflacijski pritisk (Hernández 2004).
Multiplikacijska funkcija
Od 60. let prejšnjega stoletja je znano, da turistiþna potrošnja ne miruje, temveþ se spreminja z gospodarskimi tokovi in s tem povzroþa vrsto ekonomskih uþinkov. Analitiki so prevzeli idejo o multiplikatorju, ki sta ga predhodno razvila Kahn in Keynes, ko sta utemeljevala pomen investicij v gospodarstvo. Multiplikacijsko funkcijo si v turizmu razlagamo s tem, da se sredstva turistiþne potrošnje ne ustavijo pri prvi transakciji, temveþ veþji del teh sredstev nadaljuje svoj obtok po razliþnih delih gospodarstva, turistiþna potrošnja je tako multiplikator ekonomskih procesov (Planina 1997, 263; Planina in Mihaliþ 2002, 240–242).
Multiplikator turistiþne potrošnje ocenjuje posredne vplive turistiþne potrošnje na druge neturistiþne sfere gospodarstva, kot na primer gradbeništvo, kmetijstvo ali transport. Vsaka zaþetna enota turistiþne potrošnje kroži v gospodarstvu države in ustvarja s tem veþ potrošnih transakcij. Turistiþna potrošnja se kaže v obliki dohodka drugih gospodarskih dejavnosti, kar se kaže v poveþani proizvodnji in kar zahteva veþje kapitalske naložbe in veþje število zaposlenih. Pri tem se upošteva zgolj potrošnjo tujih obiskovalcev, saj je njihova potrošnja posledica zgolj turistiþne aktivnosti (Planina 1997, 264–265). Multipilkacijsko funkcijo turistiþne potrošnje lahko opišemo z multiplikatorjem turistiþne potrošnje, ki nam pove, za koliko se poveþa bruto domaþi proizvod, þe se potrošnja poveþa za eno enoto. Zapišemo ga z naslednjim obrazcem:
13 K = ¨Y / ¨E
Pri þemer je:
K multiplikator turistiþne potrošnje
¨Y sprememba v bruto domaþem proizvodu
¨E sprememba v turistiþni potrošnji
Turistiþna potrošnja prek multiplikacijske funkcije povzroþa razliþne turistiþne izdatke v gospodarstvu. Gre za dodatne izdatke v neki regiji, ki jih lahko razdelimo v tri razliþne skupine (Mihaliþ 2002, 51–52):
1. Kot direktne ali primarne izdatke štejemo tiste, katerih vir sredstev je zunaj prouþevanega gospodarstva ali regije. Takšni izdatki nastanejo ob prvi transakciji, znesek te potrošnje na nacionalni ravni pa je enak turistiþnemu prilivu v receptivnem gospodarstvu. Tukaj govorimo o izdatkih turistov za nakup blaga in storitev (izdatki v hotelih, restavracijah ipd.), investicijskih izdatkih, izdatkih iz naslova razvojnih pomoþi in zaslužkih od izvoza blaga in storitev, ki so nastali zaradi turizma.
2. Do indirektnih izdatkov prihaja v vseh naslednjih transakcijah, ko se porablja sredstva, ki so nastala z direktnimi izdatki. Kot naslednje transakcije razumemo na primer plaþilo hotelskega dobavitelja z denarnimi sredstvi, dobljenimi preko prve transakcije, nato z delom tako dobljenih sredstev ta dobavitelj plaþa svojega dobavitelja in tako naprej.
Tovrstne izdatke imenujemo indirektni uþinek turistiþne potrošnje.
3. Tretjo skupino pa sestavljajo t. i. indukcijski izdatki, ki nastanejo s potrošnjo lokalnega prebivalstva, slednjim so se zaradi direktnih turistiþnih izdatkov poveþali osebni dohodki.
Turistiþna potrošnja namreþ vpliva na poveþano proizvodnjo in zaposlenost v nekem gospodarstvu, slednja pa se odraža v dodatnih izdatkih lokalnega prebivalstva.
Celotni prihodek v gospodarstvu, ki je posledica turistiþne potrošnje, je vsota vseh naštetih izdatkov (direktnih, indirektnih in indukcijskih) v obdobju enega leta. Razmerje med vsemi izdatki in zaþetno turistiþno potrošnjo imenujemo normalni turistiþni multiplikator, gre za faktor, s katerim pomnožimo primarne turistiþne izdatke, da dobimo vsoto vseh izdatkov. Na velikost multiplikatorja vpliva tudi delež sredstev namenjen za varþevanje in t. i. delež odtekanja denarja. Del denarja, ki je namenjen za potrošnjo namreþ prek uvoza blaga in storitev odteka v tujino, drugi del denarja, za katerega ravno tako pravimo, da odteka, pa je namenjen v negospodarsko sfero države (Mihaliþ 2002, 54).
Indukcijska funkcija
Indukcijsko funkcijo loþimo od multiplikacijske po tem, da prva kaže vplive turistiþne potrošnje na bruto domaþi proizvod, medtem ko multiplikacijska funkcija nastane zaradi
14
kroženja denarja in izraža posredne vplive turistiþne potrošnje na neturistiþne dejavnosti.
Indukcijska funkcija pa ni dana sama po sebi, ampak jo je treba izzvati z oblikovanjem þim bolj celovite turistiþne ponudbe, ki bi imela za posledico kakovostno turistiþno povpraševanje (Planina in Mihaliþ 2002, 252–253). V našem primeru leto izzovemo z oblikovanjem privlaþne turistiþne ponudbe in z ustrezno trženjsko strategijo turistiþne destinacije.
Oblikovati je treba vse elemente trženjskega spleta, torej turistiþni proizvod, ceno, trženjsko komuniciranje in prodajne poti (Kotler 1996, 98). Dodatno ustvarjeno turistiþno povpraševanje kasneje zahteva poveþanje proizvodnje drugih vrst blaga in storitev, kar se kaže v veþjih kapitalskih naložbah in veþjem številu zaposlenih.
Turisti pa niso samo kupci, temveþ tudi promotorji neke države ali regije in njenih proizvodov. V zgornjih odstavkih smo omenili raziskavo poveþanega povpraševanja po španskih vinih v Nemþiji, nemški potrošniki so prek turizma spoznali obiþaje in lokalne produkte neke destinacije in nato tudi po konþanem potovanju še vedno povprašujejo po teh produktih. V raziskavi je bil ugotovljen tudi poveþan nakup španskih vin med potrošniki, ki niso potovali v Španijo. Poveþano povpraševanje je namreþ tudi posledica spontane promocije nemških turistov ali širjenja dobrega imena od ust do ust (Hernández 2004).
2.3 Opredelitev in struktura plaþilne bilance
Plaþilna bilanca je statistiþni zapis, ki za doloþeno þasovno obdobje sistematiþno zajema ekonomske transakcije med subjekti gospodarstva neke države in tujino, praviloma med rezidenti države in nerezidenti (SURS 2005). Kaže nam zunanjeekonomski položaj neke države, njeno poznavanje pa je kljuþno pri vodenju monetarne in fiskalne politike (Mrak 2002, 5). Sestavljena je iz treh osnovnih delov, in sicer tekoþega raþuna, bilance kapitalskega in finanþnega raþuna ter bilance neto napak in izpustitev. Tekoþi raþun je nadalje razdeljen na štiri osnovne skupine: transakcije blagovne menjave, menjave storitev, dohodke od dela in kapitala in na tekoþe transferje (gre za transakcije, kjer ni obveznosti plaþila, npr. nepovratna sredstva). V kapitalskem in finanþnem raþunu plaþilne bilance se nahajajo transakcije, ki se nanašajo na prilive in odlive kapitala v državo in iz nje. Priliv kapitala iz tujine pomeni, da se zmanjša premoženje rezidentov v tujini (zmanjšanje terjatev do tujine) oziroma, da se poveþa premoženje nerezidentov v državi (poveþanje obveznosti do tujine). Odliv kapitala pa pomeni poveþanje terjatev do tujine ali zmanjšanje obveznosti rezidentov do nerezidentov. V kapitalskem raþunu se nahajajo transakcije, ki vkljuþujejo kapitalske transferje (npr. nakup ali prodaja nepremiþnin, odpis dolgov) ter patenti in licence. V finanþnem raþunu plaþilne bilance beležimo štiri skupine ekonomskih transakcij, in sicer neposredne naložbe, naložbe v vrednostne papirje (portfolio investicije), druge naložbe (trgovinski ali komercialni krediti, banþne vloge, zadolževanje v tujini z izjemo vrednostnih papirjev, krediti Mednarodnega
15
denarnega sklada oz. IMF-a in banþnimi krediti) in mednarodne denarne rezerve (Mrak 2002, 17–20).
2.4 Plaþilnobilanþno ravnotežje
Transakcije se v plaþilni bilanci beležijo po principu dvostavnega knjigovodstva, v teoriji bi torej morala biti vsota vseh transakcij enaka niþ. V praksi pa redno prihaja do odstopanj, saj nekatere transakcije niso zabeležene ali pa pride do napak pri njihovem beleženju. Da bi bil saldo plaþilne bilance vedno enak niþ, je bila uvedena posebna postavka, neto napake in izpustitve, ki je po višini enaka razliki med vsoto kreditnih in vsoto debetnih postavk (Mrak 2002, 22).
Z vkljuþitvijo postavke napake in izpustitve je plaþilna bilanca kot celota vedno v ravnotežju, njen saldo je vedno enak niþ. Z izrazom plaþilnobilanþno neravnotežje se obiþajno misli na primanjkljaj ali presežek na tekoþem raþuna plaþilne bilance, saldo tekoþega raþuna je namreþ najpomembnejši indikator zunanjega neravnotežja države. Presežek ali suficit v bilanci tekoþega raþuna pomeni, da država s svojimi rednimi dejavnostmi ustvari preveþ deviznih sredstev, zato postane neto izvoznica kapitala, poveþajo se njene terjatve do tujine ali zmanjšajo njene obveznosti do nje. ýe država s svojimi rednimi dejavnostmi ustvari premalo deviznih sredstev, se mora financirati s prilivom kapitala iz tujine, kar pomeni, da je država neto uvoznica kapitala (Cheng, Kim in Thompson 2013, Mrak 2002, 23–25). Po mnenju Ribnikarja (2012) bi morale države težiti k ravnotežju v tekoþem delu plaþilne bilance, saj naj bi to izražalo t. i. konkurenþnost nekega gospodarstva. Države EU skupaj in tudi države evrskega obmoþja skupaj imajo na splošno izravnan tekoþi del plaþilne bilance. Drugaþe pa je s posameznimi državami: nekatere imajo primanjkljaje tekoþega dela plaþilne bilance (npr.
Grþija), druge pa presežke (npr. Nemþija). Nobena država ne more imeti na dolgi rok neizravnan saldo tekoþega dela.
Iz sestave plaþilne bilance izhajata dve osnovni alternativi za reševanje deficita. Prva možnost je financiranje deficita s prilivi tujega kapitala (tuje direktne investicije, portfolio investicije, krediti) in z mednarodnimi denarnimi rezervami države. Druga možnost pa je plaþilnobilanþno prilagajanje s spremembo strukture proizvodnje ter izvoza in uvoza tako, da se bo deficit plaþilne bilance zmanjšal (Mrak 2002, 39). Deficiti plaþilne bilance obiþajno niso posledica kratkoroþnih motenj, zato njihovo financiranje ne more biti dolgoroþna rešitev.
Financiranje brez plaþilnobilanþnega prilagajanja ima lahko številne negativne posledice, ki se kažejo v poveþanju zunanje zadolženosti, poveþanju problemov pri servisiranju zunanjega dolga in zmanjšanju kreditne sposobnosti države. Financiranje deficita z uporabo mednarodnih rezerv je odvisno od tega, v kolikšni meri je deficit zaþasne narave. V primeru
16
enkratnih šokov, npr. slabe letine, lahko mednarodne rezerve absorbirajo šok, þe pa se priþakuje trajnejše neravnotežje tekoþega raþuna, takšno financiranje ne bi bilo ustrezno (Mrak 2002, 39–40).
Plaþilnobilanþni deficit tekoþega raþuna prinaša kopiþenje zunanjega dolga, ki ga država v prihodnosti ne bo sposobna obvladati. ýim višja je zunanja zadolženost države, težje bo nadaljnje financiranje deficita, možnosti financiranja namreþ niso neomejene. Na dolgi rok je država prisiljena v plaþilnobilanþno prilagajanje, saj se mora presežni uvoz prilagoditi možnostim financiranja. Hitro plaþilnobilanþno prilagajanje države je mogoþe doseþi samo z zmanjšanjem povpraševanja, kar se obiþajno odrazi v zmanjšanju obsega njene proizvodnje in v narašþanju stopnje brezposelnosti. Prehod iz deficita v suficit se v relativno kratkem þasu ne more doseþi z znatnim poveþanjem izvoza, ampak le z moþnim zmanjšanjem uvoza (Cheng, Kim in Thompson 2013, Mrak 2002, 620).
Številne države so zaradi plaþilnobilanþnih deficitov zašle v krizo, vendar deficit tekoþega raþuna plaþilne bilance ne pomeni nujno nekaj slabega. Primanjkljaj tekoþega dela plaþilne bilance lahko pomeni prihajajoþe vire, ki financirajo investicijsko povpraševanje. Takšne investicije poveþujejo proizvodno in izvozno kapaciteto gospodarstva, kar pospešuje gospodarsko rast. Problematiþen je tisti deficit, ki pokriva þezmerno konþno porabo in v prihodnosti ne generira dohodka za servisiranje dolga. Problematiþnost plaþilnobilanþnega primanjkljaja tako ni odvisna samo od njegove velikost, temveþ predvsem od dejstva, ali je deficit tekoþega raþuna vzdržen ali ne (Oplotnik 1999, 90).
2.5 Bilanca potovanj in kazalci funkcije turizma v mednarodni menjavi
2.5.1 Tekoþi raþun in turizem
Ekonomski tokovi, ki nastanejo zaradi turistiþne dejavnosti, so vidni v vseh štirih skupinah, ki sestavljajo tekoþi raþun plaþilne bilance, in sicer v transakcijah blagovne menjave, menjavi storitev, v dohodkih od dela in kapitala in v tekoþih transferjih.
V blagovni menjavi se turizem kaže predvsem skozi uvoz blaga (hrane, pijaþe, opreme), ki ga mora receptivna država uvoziti zaradi potreb turistov. Hernández je analiziral vpliv turizma na transakcije blaga in ga razdelil v tri skupine (Hernández 2004):
• Neposreden vpliv, ki se kaže v uvozu blaga zaradi potreb tujih turistov. Zaradi velike koncentracije turistov v sezoni države niso zmožne same zagotoviti in proizvesti vsega blaga, zato ga uvažajo. Poleg tega tuji turisti povprašujejo po njim poznanih blagovnih
17
znamkah, tako se npr. zaradi nemškega turizma v Španiji poveþa uvoz nemškega piva v to državo.
• Posreden vpliv, ki se kaže prek proizvodne verige. Poveþano povpraševanje konþnih dobrin poveþuje povpraševanje po vseh polproizvodih, tudi tistih iz uvoza.
• Induciran vpliv se kaže v poveþani potrošnji lokalnega prebivalstva zaradi dodatnega dohodka iz turizma. Poveþa se potrošnja tako domaþega kot uvoženega blaga.
Zaradi poveþanih potreb turistov in prodaje spominkov se neposredno in posredno poveþuje tudi izvoz blaga. Neposreden vpliv turizma na blagovno menjavo je obiþajno negativen, uvoz blaga praviloma presega njegov izvoz (Song in Wong, 2003).
Turistiþna bilanca ali bilanca potovanj je sestavni del bilance storitev. Vsebuje ves izvoz ali prilive iz naslova potovanj (obisk tujcev) in ves uvoz ali odlive (potovanja domaþinov v tujino), ki jih ima doloþena država na osnovi mednarodnega turistiþnega prometa v doloþenem obdobju. Turistiþna bilanca v širšem pomenu vkljuþuje vse transakcije v razliþnih delih gospodarstva, ki naj bi nastale zaradi meddržavnega turizma in se vodijo v razliþnih delih plaþilne bilance. V ožjem pomenu besede pa turistiþna bilanca ne zajema pritokov tistih plaþilnih sredstev, ki jih zajemajo že drugi deli plaþilne bilance. Gre za bilanco turistiþnih storitev in kaže neposreden uþinek mednarodnega turizma. Razlika med prilivi in odlivi iz naslova turistiþnih potovanj nam daje saldo turistiþnih potovanj, ki je hkrati najpogostejši kazalec za ponazarjanje devizne funkcije. Razvitejše države, tiste z višjim bruto domaþim proizvodom na prebivalca in s pozitivno blagovno menjavo, imajo praviloma negativen saldo turistiþnih potovanj, medtem ko imajo države v razvoju praviloma pozitiven saldo (Cheng, Kim in Thompson 2013, Hernández in Vogeler Ruiz 2004, 112–115, Song in Wong, 2003).
Pri ugotavljanju neposrednega uþinka mednarodnega turizma se sreþamo s problemom zbiranja podatkov. V praksi obstajata dve metodologiji za ugotavljanje turistiþnega prometa.
Po prvi metodi se turistiþni obisk spremlja na meji, njena pomanjkljivost je v tem, da se vkljuþuje tudi navadni dnevni promet þez mejo. Druga metoda, ki ji pravimo krajevna metoda ali metoda štetja registriranih turistov v nastanitvenih objektih, pa ne upošteva dnevnih obiskovalcev. V tej magistrski nalogi nas zanima turistiþna potrošnja, ki jo je še težje meriti, saj dejavnost turizma sega v razliþne veje gospodarstva in negospodarstva. Obiþajno merimo podatke za izraþun turistiþne potrošnje z deviznim prilivom, pri þemer lahko uporabljamo podatke, ki temeljijo na plaþilnem prometu s tujino (poroþila bank o transakcijah med rezidenti in nerezidenti, poroþila podjetij o poslovanju z nerezidenti preko banþnih raþunov v tujini), ali podatke, ki temeljijo na ocenah (Song in Witt 2000). V bilanci storitev se nahaja tudi transport, kjer se beležijo realizacije mednarodnih transportnih storitev, ki so najveþkrat povezane ravno s turizmom.
18
Na raþunu dohodkov od dela in kapitala se nahajajo prilivi in odlivi, ki nastanejo zaradi dohodka od proizvodnih dejavnikov. Dohodke od dela predstavlja delovna sila, zaposlena v turistiþni dejavnosti v tujini; v tem primeru ne gre za celoten dohodek zaposlenega imigrantskega delavca, temveþ za del, ki ga delavci pošiljajo v svojo matiþno državo (Eby 2011). Dohodki od kapitala pa so najveþkrat v obliki obresti na dana posojila ali prejete dividende gospodarskih družb, ki so del turistiþnega sektorja.
Turizem se med tekoþimi transferji pojavlja v obliki finanþnih transakcij, ki nimajo za posledico povratnega toka finanþnih sredstev. Sredstva obiþajno izvirajo iz javnih virov, redkeje tudi iz zasebnih (primer javnega vira je nepovratna evropska finanþna pomoþ).
2.5.2 Kapitalski in finanþni raþun ter turizem
Turizem je povezan z visokimi investicijami za vzpostavitev ustrezne turistiþne infrastrukture, zato prihaja do najemanja posojil v tujini ali tujih naložb v turistiþno dejavnost. Tako prihaja do priliva sredstev v državo ali do njihovega odliva v primeru investicij v tujino. Takšne investicije ali posojila so praviloma dolgoroþne narave, zato z njimi povezane terjatve in obveznosti vplivajo na plaþilno bilanco skozi daljše obdobje. Dividende, povezane z naložbami, oziroma obresti od posojil se knjižijo v tekoþem raþunu plaþilne bilance na raþunu dohodkov od dela in kapitala (Mrak 2002, 23–25).
19 3 TURISTIýNA POTROŠNJA
Turistiþni odliv neke države lahko opredelimo kot turistiþno potrošnjo rezidentov v tujini in je poleg dohodka (ki ga bomo opredelili v nadaljevanju te magistrske naloge) kljuþen element priþujoþe magistrske naloge. Pogoj za nastanek turistiþne potrošnje je turistiþno povpraševanje, oba pojma pa sta relativno mlada, saj so se prve resne študije pojavile šele v 40. in 50. letih prejšnjega stoletja.
3.1 Opredelitev turistiþne potrošnje
Turistiþna potrošnja je, glede na definicijo Svetovne turistiþne organizacije, vsota vseh stroškov turistov, ki nastanejo zaradi potovanja in med potovanjem, in stroškov, nastalih v sami destinaciji (WTO 2002, 20). Gre za kategorijo, ki jo je na podlagi zbranih podatkov v doloþenem obdobju mogoþe opredeliti in kvantificirati. Tako opredeljen turistiþni odliv beležimo v bilanci potovanj na tekoþem raþunu plaþilne bilance posamezne države.
S pojmom turistiþnega povpraševanja se je ukvarjalo veþ avtorjev, kot so Crouch (1994a, 1994b), Garrigos in Narangajavana (2002), Mervar in Payne (2007) in katerih dela bodo veþkrat citirana skozi magistrsko nalogo. Eno izmed najstarejših definiciji turistiþnega povpraševanja pa sta leta 1942 podala Hunziker in Krapf z opredelitvijo, da gre za »tisto koliþino turistiþnih dobrin in storitev, ki jih je turist pripravljen porabiti pri doloþenem nivoju cen ali pri danem stanju deviznih teþajev« (Bunc 1974, po Hunziker, Krapf 1942, 19).
Dejansko turistiþno povpraševanje je treba loþiti od potencialnega, ki je pogojeno z osebnimi motivi in je v veliki meri zgolj teoretska postavka. Mnogi avtorji so kot osebne motive izpostavili predvsem potrebo po užitku, obisku prijateljev in sorodnikov, religijo, posel, zdravje, izobrazbo, vedoželjnost po drugaþnih kulturah in življenju naših prednikov. Nekateri avtorji so potrebo po potovanju umestili v hierarhiþno lestvico potreb po Maslowu. Potovanja naj bi tako zadostila predvsem najvišje rangiranim potrebam, in sicer potrebo po samouresniþitvi in osebnem razvoju. Dejansko turistiþno povpraševanje je seveda manjše od potencialnega, nanj pa vplivajo tako ekonomski dejavniki kot dejavniki na strani ponudbe.
Izpostaviti velja dohodek, relativne cene, menjalni teþaj, oddaljenost ali strošek transporta, trženje produktov, trende in posebne dogodke doloþene destinacije (Crouch 1994a; Crouch in Shaw 1992; Garrigos in Narangajavana 2002). Dejansko povpraševanje pomembno omejujejo tudi demografski dejavniki, velikost družine in zdravje potrošnika ter drugi sociološki in psihološki dejavniki (npr. strah pred letenjem).
20 3.2 Mednarodna turistiþna potrošnja
Po definiciji je mednarodna turistiþna potrošnja tista potrošnja, ki nastane zaradi turistiþnega trošenja rezidentov v tujini. Evidentirana je kot turistiþni odliv in se beleži v bilanci potovanj na tekoþem delu plaþilne bilance posamezne države.
Mednarodna turistiþna potrošnja je bila dolgo þasa obravnavana kot luksuzna dobrina, tudi zato je bilo njeno prouþevanje dolgo þasa zanemarjeno ali neustrezno obdelano. Pojem mednarodne turistiþne potrošnje se je prviþ pojavil po letu 1950. Prve resne raziskave, ki so med drugim prouþevale tudi vzroke za neprisotnost študij na tem podroþju, so se pojavile šele v zaþetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja (Crouch 1994a). Moþan porast mednarodne turistiþne potrošnje v zadnjih tridesetih letih je imel za posledico tudi poveþan razvoj raziskovalne dejavnosti na tem podroþju in poskusov napovedovanja gibanja mednarodne turistiþne potrošnje. Veþina raziskav in literature s podroþja mednarodne turistiþne potrošnje je usmerjena na podroþje analize dejavnikov, ki nanjo vplivajo, in na oblikovanje modelov napovedovanja bodoþe turistiþne potrošnje (Crouch 1994a; Mervar in Payne 2007).
V Sloveniji je bila prva tovrstna raziskava narejena leta 1985, v kateri sta Planina in Mihaliþ analizirala dejavnike turistiþne potrošnje nemških turistov v Sloveniji za obdobje 1964–1984.
Avtorja sta ugotovila, da je dohodek najmoþnejši dejavnik turistiþne potrošnje Nemcev v tujini, vendar pa tega nista mogla potrditi tudi za potrošnjo v Sloveniji (Planina in Mihaliþ 1985, 11).
3.3 Dejavniki turistiþne potrošnje
Turistiþni produkt je bil po veþini luksuzna dobrina in kot taka nedostopna vsem kategorijam potrošnikov. Skozi þas se je njegov pomen sicer spremenil in danes velja potovanje že za skoraj osnovno potrebo. Spremenil se je tudi pojem turistiþne potrošnje, saj le-ta zajema draga in oddaljena potovanja, ki bi jih lahko poimenovali luksuzna, tista krajša in cenovno dostopnejša kot tudi poslovna potovanja (Esteban Talaya 2004). Na turistiþno potrošnjo vplivajo tako ekonomski kot neekonomski dejavniki, svoje mesto pa imajo tudi navade potrošnikov; pretekle izkušnje namreþ pomembno vplivajo na turistiþno potrošnjo (De Mello in Fortuna 2005).
21 3.3.1 Ekonomski dejavniki
Rast mednarodne turistiþne potrošnje je tesno povezana z ekonomskimi dejavniki. Razliþni avtorji so sicer oblikovali razliþne modele za ugotavljanje in napovedovanje mednarodne turistiþne potrošnje. Veþina teh modelov vkljuþuje dohodek, ceno turistiþnega produkta in menjalni teþaj, pri þemer se zgolj dohodek giblje v isti smeri kot turistiþna potrošnja (Esteban Talaya 2004; Chaiboonsri idr. 2010; Crouch 1994a; Song in Witt 2000).
Dohodek
Dohodek je glavni dejavnik turistiþne potrošnje, njegov pomen je še toliko veþji pri dražjih ali luksuznih potovanjih. Pri vplivu dohodka na turistiþno potrošnjo bi morali praviloma upoštevati tisti del osebnega dohodka, ki potrošnikom ostane po tem, ko so bile pokrite vse osnovne potrebe (Cheng, Kim in Thompson 2013, Esteban Talaya 2004). Dohodek je treba tudi pravilno opredeliti; za prouþevanje zasebne potrošnje bi bil najbolj ustrezen osebni dohodek, vendar, ker pa bomo v tej magistrski nalogi gledali na turistiþno potrošnjo skozi širši kontekst in upoštevali tudi poslovna potovanja, je bruto domaþi proizvod primernejša oblika dohodka (Kulendran in Kenneth 2000; Huertas Garcia, Martínez Sanchez in Martins Rodríguez 2006).
Cena
Cena je pomemben dejavnik predvsem mednarodne turistiþne potrošnje. Praviloma cena turistiþnega produkta zajema troje vrst stroškov, in sicer tiste, ki nastanejo zaradi potovanja in med potovanjem (transportni stroški) ter stroške nastale na sami destinaciji (Lim 1999).
Nekateri avtorji so ceno turistiþnega produkta razdelili v dva kljuþna elementa, in sicer na transportne stroške in na stroške, nastale na sami destinaciji, in nato loþeno obravnavali vpliv posameznega dejavnika (Martin in Witt 1987, Daniel in Ramos 2002).
Transportne stroške je zaradi razliþnih prevoznih sredstev težko ocenjevati. Veþinoma se za bližnje destinacije, do katerih se lahko pride z avtom, upošteva strošek goriva, za bolj oddaljena potovanja pa strošek letalskega prevoza. Pri cenah letalskih prevozov se sreþamo z razliþnimi akcijami in nihajoþimi cenami, kar otežuje njihovo rabo v empiriþne namene.
Poleg tega se med ceno letalskih prevozov in dohodkom kot dvema pojasnjevalnima spremenljivkama turistiþne potrošnje mnogokrat pojavlja multikolinearnost. Zaradi vsega naštetega veþina empiriþnih modelov turistiþne potrošnje ne vkljuþuje transportnih stroškov (Lim 1999; Mervar in Payne 2007).
22
Za ugotavljanje stroškov na doloþeni destinaciji je najprimernejša kategorija splošna raven cen ali indeks cen življenjskih potrebšþin, s katerim merimo stroške stalne košarice dobrin, ki jih kupi povpreþni potrošnik (Huertas Garcia, Martínez Sanchez in Martins Rodríguez 2006;
Martin in Witt 1987). Nekateri avtorji so se sicer odloþali tudi za druge oblike indeksov, kot na primer indeks hotelskih storitev, indeks pijaþe in tobaka, indeks nakupov, pa tudi za ponderirane indekse hrane, nastanitve, potnih stroškov itd. (Mervar in Payne 2007). Morley (1994) je v svoji primerjalni analizi desetih razliþnih destinacij dokazal, da je indeks cen življenjskih potrebšþin ustrezna oblika merjenja ugotavljanja stroškov v doloþeni destinaciji in pri tem zavrnil predpostavke nekaterih avtorjev, da je splošna raven cen turistiþnih storitev relativno višja od stalne košarice dobrin povpreþnega potrošnika. Mnogi avtorji so se namreþ sklicevali na dejstvo, da imajo turisti drugaþno košarico dobrin oziroma da trošijo drugaþne storitve kot potrošniki v domaþem kraju in s tem zavraþali ustreznost indeksa cen življenjskih potrebšþin kot oblike ugotavljanja stroškov (Morley 1994). V nekaterih primerih so za doloþanje stroškov bivanja v doloþeni destinaciji upoštevali zgolj menjalni teþaj, odloþitev pa so argumentirali z dejstvom, da potrošniki ne poznajo cen v turistiþni destinaciji, poznajo pa menjalni teþaj, ki ga þesto povežejo z ravnjo stroškov bivanja. Menjalni teþaj naj bi bil še posebej pomemben dejavnik pri odloþitvah za þezoceanska potovanja (Martin in Witt 1987;
Tse 2001). Praviloma bi morali k ceni turistiþnega produkta upoštevati tudi inflacijo, za bolj oddaljena potovanja pa tudi oportunitetni strošek poti. Sicer pa so bolj kot absolutne cene potovanj pomembne relativne cene, saj se potrošniki najveþkrat odloþajo na osnovi primerjave cen izbranega produkta s substitutom, ki bi ga dobili doma ali v neki tretji državi (Crouch 1994a). V primeru, ko se obišþe veþ držav hkrati, je izraþun cene potovanja lahko zelo kompleksen.
Cenovna elastiþnost turistiþnega produkta nas zanima predvsem takrat, ko govorimo o potrošnikovi obþutljivosti na ceno. Glede na dosedanje raziskave so potrošniki bolj obþutljivi na cene, ki so neposredno vezane na potovanje (npr. cene letalskih prevozov, hotelske nastanitve, cene turistiþnih aranžmajev ipd.), manj pa na tiste cene, ki so neposredno vezane na destinacijo (npr. hrana, vstopnine, komplementarne hotelske storitve ipd.). Cenovna elastiþnost je odvisna tudi od vrste potovanj; najvišja je obiþajno pri potovanjih v obalne kraje, ki so namenjena oddihu, manjša pa na potovanjih, ki so motivirana z vedoželjnostjo in obiskom znamenitosti, in pri poslovnih potovanjih (Esteban Talaya 2004). Pri potovanjih v obalne kraje se cenovna elastiþnost še nadalje razlikuje z vrsto destinacije. Dokazana je bila namreþ precej višja cenovna elastiþnost za potovanja v majhne države, kot sta Malta ali Ciper, v primerjavi s potovanji v veþje države, na primer v Španijo. Poznavanje teh lastnosti in cenovnih politik konkurenþnih destinacij igra pomembno vlogo pri oblikovanju vladnih turistiþnih strategij (Mangion, Durbarry in Sinclair 2005).
