V strokovni literaturi se sreþamo z razliþnimi naþini za oceno funkcije turistiþne potrošnje, med katerimi se najpogosteje pojavlja multipla regresija, kjer so kot neodvisne spremenljivke uporabljeni ekonomski dejavniki. Med avtorji ni enotnega mnenja o številu in pomembnosti dejavnikov turistiþne potrošnje, v svoje raziskave in modele so tako vkljuþevali razliþne spremenljivke, ki so jih ocenjevali kot odloþilne, kar je vodilo v oblikovanje številnih med seboj podobnih teoretiþnih in empiriþnih modelov turistiþne potrošnje. Mnogi avtorji so pri oblikovanju funkcije turistiþne potrošnje upoštevali tudi nedenarne spremenljivke, in sicer trženje izbrane destinacije, trende in posebne dogodke (Crouch 1994a; Rosselló i Nadal 2000;
Summary 1987). Lim (1999) je v svoji publikaciji primerjala veþ kot 100 ekonometriþnih raziskav in ugotovila, da jih je veþina zasnovanih z doloþenimi omejitvami pri razumevanju podatkov. Mnogi avtorji so zaradi težav pri definiranju nekaterih ekonomskih spremenljivk (npr. transportni stroški) ali vrednotenju nedenarnih komponent takšne spremenljivke zanemarjali ali pa jih obravnavali kot ocene, omenjeno dejstvo pa so upoštevali kot omejitev pri razlaganju ugotovitev.
ýe zanemarimo vpliv nedenarnih spremenljivk, lahko mednarodno turistiþno potrošnjo zapišemo z najveþkrat obravnavanimi ekonomskimi dejavniki v naslednji funkcijski obliki (Mervar in Payne 2007; Chaiboonsri idr. 2010):
27 TPt = f (Yt , TCt , Pt , EXt)
Pri tem je:
TPt – turistiþna potrošnja v þasu t;
Yt – dohodek v državi, iz katere turist prihaja, v þasu t;
TCt – strošek transporta iz matiþne države v državo destinacije v þasu t;
Pt – (relativna) cena turistiþnega produkta v þasu t;
EXt – menjalni teþaj za valuto emitivne države ter valuto države destinacije v þasu t.
Pri dani funkcijski obliki imata turistiþna potrošnja in dohodek enako smer gibanja, vse ostale spremenljivke pa negativno vplivajo na obseg turistiþne potrošnje. Zgornja funkcija nam služi za izraþun elastiþnosti turistiþne potrošnje, ki v širšem pomenu prikazuje razmerje med turistiþno potrošnjo in vsemi dejavniki, ki vplivajo na potrošnjo. V praksi nas praviloma bolj zanimajo vplivi posameznih dejavnikov, npr. dohodkovne elastiþnosti, elastiþnosti cen, transportnih stroškov, menjalnega teþaja ipd. (Chaiboonsri idr. 2010).
Dohodkovna elastiþnost
V ekonomiji je elastiþnost opredeljena kot mera obþutljivosti ene spremenljivke na drugo.
Prikazujemo jo s koeficientom elastiþnosti, ki ponazarja odstotno spremembo ene spremenljivke zaradi odstotne spremembe druge spremenljivke (Prašnikar in Domadenik 2005, 60). Na primeru turistiþne potrošnje nam koeficient elastiþnosti turistiþne potrošnje in izbranim dejavnikom pove, za koliko odstotkov se spremeni turistiþna potrošnja ob 1 % spremembi izbranega pojasnjevalnega dejavnika (Crouch 1995).
Dohodek je glavni pojasnjevalni dejavnik turistiþne potrošnje in tudi edini, ki nas v tej magistrski nalogi zanima, zato izloþimo ostale dejavnike in funkcijo turistiþne potrošnje zapišemo v naslednji obliki:
TPt = f (Yt )
Ta funkcija kaže odvisnost turistiþne potrošnje (TP) od dohodka, gre za potrošnjo, ki jo rezidenti neke države realizirajo doma in v tujini v nekem obdobju t. Ker nas v tej magistrski nalogi zanima odnos med dohodkom in mednarodno turistiþno potrošnjo, bomo funkcijo zapisali še v naslednji obliki:
MTPt = f (Yt )
28 Pri tem je:
MTPt – mednarodna turistiþna potrošnja v þasu t.
Iz splošne definicije elastiþnosti izhaja, da nam koeficient dohodkovne elastiþnosti mednarodne turistiþne potrošnje pove, za koliko odstotkov se bo spremenila mednarodna turistiþna potrošnja, þe se dohodek spremeni za odstotek. Dohodkovno elastiþnost turistiþne potrošnje lahko ponazorimo z naslednjo formulo:
EY = (ǻMTP/MTP)/(ǻY/Y) = % ǻMTP ͬ % ǻY Pri tem je:
EY – koeficient dohodkovne elastiþnosti mednarodne turistiþne potrošnje;
ǻMTP – sprememba obsega mednarodne turistiþne potrošnje;
ǻY – sprememba dohodka;
MTP – mednarodna turistiþna potrošnja;
Y – dohodek.
Glede na odzivnost mednarodne turistiþne potrošnje na spremembo dohodka razlikujemo (Hrovatin 1994):
• popolno dohodkovno elastiþnost mednarodne turistiþne potrošnje, kjer najmanjša sprememba dohodka prekine mednarodno turistiþno potrošnjo (EY = );
• dohodkovna elastiþnost mednarodne turistiþne potrošnje, kjer se mednarodna turistiþna potrošnja spremeni moþneje, kot se spremeni dohodek (1 < EY <
• usklajena dohodkovna elastiþnost mednarodne turistiþne potrošnje, kjer se mednarodne turistiþna potrošnja spremeni toliko, kot se spremeni dohodek (EY = 1);
• nizka dohodkovna elastiþnost mednarodne turistiþne potrošnje, kjer se mednarodna turistiþna potrošnja spremeni manj, kot se spremeni dohodek (0 < EY < 1);
• popolna dohodkovna neelastiþnost mednarodne turistiþne potrošnje, kjer se mednarodne turistiþna potrošnja ne odziva na spremembe dohodka (EY = 0).
Dohodkovna elastiþnost turistiþne potrošnje je praviloma pozitivna in višja od ena, kar predstavlja moþno obþutljivost turistiþne potrošnje na dohodek. Bolj kot se obseg turistiþne potrošnje odziva na spremembe dohodka, višja je vrednost koeficienta (Esteban Talaya 2004;
Mervar in Payne 2007; Nemec Rudež in Bojnec 2005). Nizka dohodkovna elastiþnost turistiþne potrošnje se lahko pojavi ob visoki rasti dohodka, ali þe se turistiþni produkt nahaja v fazi upadanja znotraj njegovega življenjskega cikla. Tudi turistiþne destinacije imajo namreþ svoj življenjski cikel, ki je predvsem posledica trendov in zasiþenosti. Z rastjo dohodka se potrošniki manj odloþajo za takšne destinacije, v katerih so prisotne številne
29
okoljske in družbene posledice množiþnega turizma (Buhalis 2000). Morley (1998) je v svojem delu dokazal tudi negativno dohodkovno elastiþnost, in sicer na primeru ameriškega povpraševanja po dopustovanju v Avstraliji. Ameriški dohodki so se poveþali do te mere, da je dopustovanje v Avstraliji znotraj klasifikacije dobrin prešlo v segment manjvrednih dobrin.
Neelastiþno ali togo turistiþno povpraševanje na dohodek bi se v praksi lahko pojavilo na individualnem nivoju po nekaterih monopolnih turistiþnih dobrinah.
Višina dohodkovne elastiþnosti turistiþnega povpraševanja je odvisna tudi od roþnosti in opredelitve dohodka. Praviloma je elastiþnost višja na dolgi rok, kar je v skladu s teorijo povpraševanja, ki pravi, da je potrošnja odvisna od dolgoroþno priþakovanih dohodkov in manj od enkratnih ali kratkoroþnih dohodkov. ýe dohodek opredelimo z indikatorji (npr.
bruto domaþi proizvod), je dohodkovna elastiþnost navadno manjša (vedno pozitivna), kot þe upoštevamo osebni dohodek potrošnika. V bruto domaþem proizvodu je namreþ zajeta tudi javna potrošnja (poslovna potovanja, študijske ekskurzije ali zdraviliška zdravljenja), ki je po definiciji manj elastiþna kot osebna (Esteban Talaya 2004; Crouch 1994b; Mervar in Payne 2007).
Pomemben dejavnik dohodkovne elastiþnosti turistiþnega povpraševanja je tudi dohodkovni razred. Na osnovi raziskav je bila ugotovljena nižja dohodkovna elastiþnost turistiþnega povpraševanja pri nižjem in višjem dohodkovnem razredu in višja pri srednjem dohodkovnem razredu. Pri relativno nizkih dohodkih potovanja ne predstavljajo neke nujne dobrine, na tej stopnji so spremembe dohodka veþje, kot so spremembe turistiþnega povpraševanja. Za srednji dohodkovni razred pa velja, da so spremembe dohodka manjše, kot so spremembe turistiþnega povpraševanja, kar pomeni da potovanja predstavljajo eksistenþno potrebo (Garrigos in Narangajavana 2002; Mihaliþ 1995, 26; Morley 1998). Pri relativno visokih dohodkih pa se dohodkovna elastiþnost, ki je praviloma nižja kot pri srednjem dohodkovnem razredu, giblje zelo neenakomerno (Alegre in PouGarcias 2004).
Dohodkovna elastiþnost turistiþne potrošnje je odvisna tudi od drugih dejavnikov, kot sta izobrazba in starost potrošnikov. Potrošniki so glede na svojo izobrazbeno in starostno strukturo razliþno obþutljivi na enako spremembo dohodka. Koeficient dohodkovne elastiþnosti turistiþne potrošnje je v enakem dohodkovnem razredu višji pri potrošnikih z višjo izobrazbo in nižji pri tistih z nižjo izobrazbo, pri þemer je razlika v obþutljivost bolj izrazita pri srednje visokih in visokih dohodkih, manj pa pri nizkih dohodkih. Glede na starostno skupino je koeficient dohodkovne elastiþnosti turistiþne potrošnje pri srednje nizkih in nizkih dohodkih približno enak skozi vse starostne skupine. Drugaþe velja za srednje visoke in visoke dohodkovne razrede, kjer je dohodkovna elastiþnost turistiþne potrošnje višja pri spodnjih in zgornjih starostnih skupinah in nižja pri srednjih starostnih skupinah. Za omenjeni
30
dohodkovni razred torej velja, da je krivulja koeficienta dohodkovne elastiþnosti turistiþne potrošnje v obliki þrke »U« (Alegre in PouGarcias 2004).
Prva, ki sta potrdila tezo o visoki stopnji dohodkovne elastiþnosti turistiþnega povpraševanja, sta bila Hunziker in Krapf, leta 1942 sta prouþevala rast turistiþne potrošnje ob istoþasni rasti dohodka na primeru Nemþije. Ugotovila sta, da pri visokih dohodkih turistiþno povpraševanje ne raste sorazmerno, ampak celo moþneje kot dohodek (Planina in Mihaliþ 2002, po Hunziker, Krapf 1942, 119).
Tezo o visoki dohodkovni elastiþnosti turistiþne potrošnje so z empiriþnimi analizami potrdili še mnogi drugi avtorji (npr. Alegre in PouGarcias 2004; Crouch 1995; Morley 1998; Huertas Garcia, Martínez Sanchez in Martins Rodríguez 2006). Crouch (1995) je združil rezultate 80 med seboj primerljivih znanstvenih raziskav s podroþja mednarodne potrošnje in objavil metaanalizo turistiþnega povpraševanja. Izbrane znanstvene raziskave so vsebovale rezultate v obliki koeficientov elastiþnosti glede na dohodek, ceno, menjalne teþaje, transportne stroške, trženje in trende. Avtor je ugotovil, da je bilo okoli 70 % ocenjenih koeficientov dohodkovne elastiþnosti mednarodne turistiþne potrošnje višjih od ena, na osnovi þesar ugotavljamo, da je pretežni del mednarodne turistiþne potrošnje obþutljiv na spremembe dohodka.