Univerzitetni študijski program prve stopnje ILUSTRACIJA IN OBLIKOVANJE LOGOPEDSKEGA PRIPOMOČKA Taja Oblišar

(1)

UNIVERZA V LJUBLJANI

Akademija za likovno umetnost in oblikovanje

DIPLOMSKO DELO

Univerzitetni študijski program prve stopnje

ILUSTRACIJA IN OBLIKOVANJE LOGOPEDSKEGA PRIPOMOČKA

Taja Oblišar Ljubljana, 2021

(2)

UNIVERZA V LJUBLJANI

Akademija za likovno umetnost in oblikovanje DIPLOMSKO DELO

Univerzitetni študijski program prve stopnje

ILUSTRACIJA IN OBLIKOVANJE LOGOPEDSKEGA PRIPOMOČKA

Mentor: doc. Roman Ražman Ime in priimek avtorice: Taja Oblišar

Študentka rednega študija Vpisna številka: 42170039

Študijski program in smer: Oblikovanje vizualnih komunikacij, Grafično oblikovanje

Ljubljana, avgust 2021

(3)

(4)

Naslov diplomskega dela: Ilustracija in oblikovanje logopedskega pripomočka Title of thesis: Illustration and design of a speech pathology tool

Vizualne komunikacije Visual communication

Ilustracija Illustration

Grafično oblikovanje Graphic design

Didaktični pripomoček Didactic tool

Logopedska terapija Speech pathology therapy

Diplomska naloga BA thesis

UDK: 766(043.2)

(5)

IZVLEČEK

Za diplomsko delo bom ilustrirala in oblikovala knjižico, ki bo služila kot pripomoček pri logopedski terapiji. Raziskovala bom področje logopedije, potek logopedske terapije in ciljne publike terapije. Nato bom skušala poiskati najprimernejše oblikovalske rešitve za tovrstno oblikovalsko zahtevo preko analize sestavnih delov knjižice, ki bo služila kot omenjeni pripomoček.

(6)

ABSTRACT.

I will illustrate and design a tool that will be used for speech therapy. I will focus my research to the field of speech pathology, to the process od speech pathology therapy and the target audience of said therapy. I'll try to find the most suitable design solutions for this type of design demand through the analysis of the components of the booklet that will serve as the described tool.

(7)

KAZALO

1. UVOD ... 7

2. KAJ JE LOGOPEDIJA? ... 8

2.1 LOGOPEDSKA TERAPIJA ... 8

2.2 CILJNA PUBLIKA ... 8

3. DIDAKTIČNA ILUSTRACIJA ...10

3.1 DIDAKTIČNA ILUSTRACIJA IN LOGOPEDIJA...10

3.2 STILIZACIJA ...11

3.3 IKONA ...12

3.4 PREDNOSTI ILUSTRACIJE in POENOSTAVLJANJE ...13

4. LOGOPEDSKI PRIPOMOČEK ...14

4.1 VSEBINA in TIPI NALOG ...14

5. OBLIKOVANJE ...16

5.1 MREŽA ...16

5.1.1 PORAVNAVE ...19

5.1.2 PRILAGAJANJE MREŽE ...20

5.2 TIPOGRAFIJA ...22

5.3 BARVE, LINIJE in PLOSKVE ...23

5.4 LIKI ...25

6. ZAKLJUČEK ...28

LITERATURA ...29

VELIKA REPRODUKCIJA UMETNIŠKIH DEL ...31

SEZNAM SLIKOVNEGA GRADIVA ...40 PRILOGE

ZAHVALA

(8)

1. UVOD

Logopedska obravnava in po potrebi terapija sta pomembni točki na otrokovi govorni poti.

Poskrbita, da se nepravilnosti v izgovorjavi hitro odkrijejo in popravijo ter da otrok, če je to potrebno, zgodaj usvoji pravilne govorne vzorce.

Pristopi k terapiji so odvisni od diagnoze in od otroka. Logopedi se pri logopedski terapiji poslužujejo različnih načinov korekcije govora in s tem tudi pripomočkov. Tako je eden izmed pristopov igra, in sicer skupaj z igračami.¹ Drug nadvse uporaben pripomoček za govorno terapijo pa je ilustracija. Ta služi kot pripomoček za otrokovo zapopadanje konceptov, ki jih kasneje tudi sam ubesedi.²

Živimo v svetu številnih konceptov, predočenje že peščice pa lahko predstavlja svojevrsten izziv.

Ker je za čas logopedske obravnave v logopedsko ambulanto skoraj nemogoče priklicati konja, žirafo skupaj s tušem in konceptom noči, je pripomoček reprezentiranja, kot je ilustracija, nadvse dragocen. Pomaga, da otroci pridobijo kar se da širok besedni zaklad iz naslonjala ambulantnega in kasneje domačega stola.

Za didaktični pripomoček sem se sprva omejila na šumnike in sičnike, ker ti glasovi otrokom pogosteje povzročajo težave. Za vsebinsko analizo se je bilo potrebno seznaniti s samim ciljem logopedske obravnave, njenim potekom in kriterijem, ki jim morajo zadostiti za to namenjeni pripomočki. Poleg tega so me zanimale še značilnosti ciljne publike: kaj bo pritegnilo pozornost petletnikov, hkrati pa bo dovolj jasno in nazorno prikazano, da to ne bo oteževalo njihove učne poti.

Po vsebinski analizi je bilo jasno, da sta dve značilnosti didaktične ilustracije kot pripomočka pri govorni terapiji koristnost in pragmatičnost. Konkretno je to pri oblikovanju in ilustriranju pomenilo, da ima vsaka ilustracija svoj cilj, vsaka delitev svoj namen in vsaka izbira kakršnega koli elementa svoj razlog. Prav to pa sem ob izdelavi diplomskega dela raziskovala.

Logopedski pripomoček je tako plod vsebinske raziskave poteka logopedske obravnave kot tudi iskanja najbolj primernih vizualnih sredstev, ki bi zadostili temu namenu.

1 Taja Oblišar, intervju z Nevenko Ocepek, Velenje, 11. 7. 2021.

2 Prav tam.

(9)

2. KAJ JE LOGOPEDIJA?

Logopedija preučuje govorno-jezikovno komunikacijo, k temu pa spadajo tudi motnje požiranja.

Preučuje vzroke za nastanek motenj na teh področjih, logopedska terapija pa je usmerjena v preprečevanje, odpravljanje in obvladovanje govorno-jezikovnih patologij.³ Pod komunikacijo pa ne spadajo samo glasovne podobe, temveč tudi samo razumevanje izrečenega. Komunikacija ni omejena zgolj na govorjeni način sporočanja, pod to kategorijo spada tudi neverbalno in pisno sporočanje.⁴

2.1 LOGOPEDSKA TERAPIJA

Terapija navadno poteka v za to določenem prostoru, v ambulanti in v vrtcu, kasneje tudi doma.

Ko pride otrok na govorno terapijo, ga logoped sprva motivira, da lahko vzpostavita sproščen in delaven odnos. To počne s pomočjo različnih igric, ki že služijo kot uvod v samo terapijo.

Pri govorni terapiji sprva razgibavamo govorila, otroka navajamo na natančno poslušanje, na slušno zaznavanje in diskriminacijo podobnih glasov, na utrjevanje novih vzorcev govora, avtomatizacijo novo pridobljenih glasov in uporabo teh v spontanem govoru.⁵ Vsi koraki potekajo postopoma, potrebno jih je utrjevati. Nove govorne vzorce se pridobiva sprva na terapiji, kasneje pa tudi doma ob pomoči staršev. Cilj terapije je, da se brišejo napačni govorni vzorci in se namesto tega ustvarjajo novi.

2.2 CILJNA PUBLIKA

Čeprav se govor razvija celo življenje, je določeno obdobje pri razvoju tega še posebno pomembno. Odkrivanje različnih patologij sicer lahko poteka že med prvim in drugim letom otroka, a takrat je primarna naloga logopeda bolj svetovanje staršem in opazovanje otroka. Ko otrok doseže starost petih let, pa je čas za govorno terapijo. Takrat mora pravilno izgovarjati vse glasove slovenskega jezika.⁶ Tu je govora predvsem o lažjih govornih motnjah, če so govorne motnje težje, so otroci že prej vključeni v razvojne ambulante.

Pri petih letih imajo otroci redne preglede pri pediatru, del tega pregleda je logopedski pregled.

Takrat se otroci vključijo v terapijo, kjer se korigira napačna izgovorjava. Pomembno je, da se do

3 Področja dela, Društvo logopedov Slovenije, dostopno na <https://dlogs.si/logopedija/podrocja-dela/> (10. 7. 2021).

4 Prav tam.

6 Prav tam.

(10)

vstopa v šolo naučijo pravilne izgovorjave, ker imajo v nasprotnem primeru težave pri

zapisovanju.⁷ Večina otrok, ki so deležni logopedske terapije, ima blažje artikulacijske motnje.

To so npr. napačna izgovorjava, zamenjava glasov ali izpuščanje glasov.⁸

Ciljna publika te knjižice so torej otroci stari približno pet let, njihovi starši, ki so vključeni v proces govorne terapije, in logoped, ki vodi celoten proces. Ker je otrok tisti, ki je deležen obravnave, je ključno, da je pripomoček njemu še posebno privlačen in prilagojen potrebam njegove starostne skupine.

Za otroke, stare pet let, je igra nadvse pomembna. Takrat začnejo pridobivati drobce svoje neodvisnosti od staršev v obliki samostojne igre in samostojnemu izvajanju določenih opravil.⁹ Pripomoček mora tako biti razumljiv otroku samemu, ob tem pa mu pomaga starš ali logoped.

Otrok je pri petih letih deležen logopedske obravnave tudi zaradi tega, ker je takrat že zmožen dolgotrajnejše pozornosti. Sposoben je tudi razumeti ne le predmete, temveč tudi neoprijemljive koncepte, kot so dan in noč, različne letne čase, začenja tudi razvijati lasten fantazijski svet.¹⁰ Pri mlajših otrocih je ključnega pomena, da se učijo jezika ob nanašanju na konkretne stvari. To pomeni, da otrok poimenuje stvar, ki je z njim v prostoru, in ki jo lahko neposredno zaznava. S tem ne poimenuje njene znakovne reprezentacije, temveč stvar samo. Pri petletnikih zadoščajo že stvari, predmeti, osebe itd., ki nastopajo v svoji simbolni formi (npr. didaktični ilustraciji).¹¹ Še vedno pa mora ilustracija zadostiti določenim kriterijem, da je primerna za to starostno skupino.

Ilustracija mora biti »nazorna, prepoznavna, z realnimi proporci, zanimiva, prijazna, najpomembneje pa je, da kar najbolj odslikava realen predmet.«¹² Pri ilustraciji je tako

pomembno iskanje ravnovesja med igrivo in otrokom prijazno interpretacijo ter reprezentacijo, ki zadosti kriteriju prepoznavnosti.

8 Prav tam.

9 5-6 years: child development, raising children.net.au, 19.3.2021, dostopno na

<https://raisingchildren.net.au/school-age/development/development-tracker/5-6-years> (10. 7. 2021).

10 Prav tam.

12 Prav tam.

(11)

3. DIDAKTIČNA ILUSTRACIJA

Srž same ilustracije je vizualna komunikacija določenih sporočil določeni publiki.¹³ Ilustracija vizualno podpre besedilo in zaznavanju ponudi dodatno dimenzijo vizualnega. Didaktičnost, v navezavi na ilustracijo, pa se nanaša na ilustracijo, ki želi posredovati navodila in informacije.¹⁴ Tako gre že sama definicija ilustracije z roko v roki z definicijo didaktičnosti. Didaktičnost doda še dodatno dimenzijo komunikacije idej: vizualna podpora v obliki ilustracije mora zadostiti določenim pogojem, da karseda jasno izrazi želene informacije in navodila.

Kriteriji čim večje sporočilnost so npr. izbira formata, tipografije, števila prisotnih barv, dolžine besedila v jedru ipd. V nadaljevanju diplomskega dela sem raziskala posamezne kriterije in s tem utemeljila svoje oblikovalske in ilustratorske odločitve.

3.1 DIDAKTIČNA ILUSTRACIJA IN LOGOPEDIJA

Didaktični pripomoček ustvarjen za namen govorne terapije zahteva svojevrstne kriterije.

Upoštevati mora potek govorne terapije, ciljne publike in časa, namenjenega terapiji.

Pomembno je tudi, da so ilustracije narejene prav za namen govorne terapije, ker so tako

prilagojene učnemu cilju, ki mu sledimo. Pripomoček zadostuje kriterijem pridobivanja glasov od lažjih k težjim in je tako prilagojen samemu postopku pridobivanja glasov, enotnost stila pa ne odvrača otrok od zadanega cilja.¹⁵

Kot pri skoraj vseh ostalih ilustratorskih in oblikovalskih izdelkih je poenotenost jasen cilj.

Logopediji lastna cilja didaktične ilustracije pa sta upoštevanje postopka pridobivanja in ponavljanja glasov ter logopedski terapiji prilagojena stilizacija.

13 Alan MALE, Illustration: a theoretical & contextual perspective, New York 2007, str. 10.

14 Didactic, Britannica, dostopno na <https://www.britannica.com/art/didacticism> (11. 7. 2021).

(12)

3.2 STILIZACIJA

Stilizacija je prepoznaven vizualen jezik, ki služi za identifikacijo osebne ikonografije.¹⁶ Je enoten način izražanja, zanjo pa se ustvarjalci odločajo iz različnih razlogov. Nekateri se poslužujejo tega prijema, ker bi to pomagalo njihovi prepoznavnosti, spet v drugih primerih pa stilizacija služi za poenotenje celotnega sistema izražanja. To pripomore k občutku celovitosti izdelka. Zadnji kriterij je ključen za bolj poučne in didaktične ilustracije.

V grobem se stilizirane ilustracije delijo na dve veji. Na dobesedno ilustracijo, ki v čim večji meri ponazarja realne lastnosti ilustriranega predmeta, osebe ipd., in na konceptualno ilustracijo.¹⁷ Pri slednji gre za izražanje s pomočjo metafor, sestavljena pa je lahko iz različnih diagramov,

nadrealističnih in abstraktnih elementov.¹⁸ Primarno vlogo pri delitvi na ti dve veji ilustracije igra vsebina, načini izražanja pa so podrejeni tej vsebini. Za obe vrsti ilustracije sicer velja, da gre za prevod iz diskurzivnega v vizualno, za razliko od dobesedne ilustracije pa je pri konceptualni ilustraciji potreben še dodaten nivo prevajanja: konceptualna predelava misli v metafore in iskanje ideji ustreznih metafor, ostalih vizualnih podob, kot že omenjeno tudi abstraktnih elementov, ki kar najbolje artikulirajo željeno misel.

Pri oblikovanju in ilustriranju pripomočka sem se posluževala prijemov dobesedne ilustracije.

Cilji logopedskega pripomočka so izrazito pragmatični, zato se mi dodatna stopnja prevajanja ni zdela ustrezna. Pripomoček je med drugim namenjen tudi mlajši publiki, ki se je sicer že podala na izgradnjo svojega fantazijskega sveta, a še ni vstopila v okvir konvencionalnih metafor, ki so v skupni domeni družbe, to pa le še predstavlja dodaten argument za izbiro manj konceptualno zahtevnega stila ilustracije.

Ena vidnejših primerov stiliziranega realizma v zgodovini umetnosti sta impresionizem in ekspresionizem.¹⁹ V okviru ekspresionizma so se umetniki še vedno nanašali na realni svet, svojemu izrazu pa so dodati še svoje notranje doživljanje. Tako na slikah nastopajo bolj žive ali celo drugačne barve od tistih, ki pritičejo svetu, na katere se slika referira, bolj ostre/ploskovite poteze ipd. Tudi figure in obrazi so neredko predstavljeni s pomočjo stiliziranega realizma.²⁰ Če

16 MALE 2007, op. 13., str. 50.

17 Prav tam, str. 50.

(13)

se osredotočimo na bolj sodobne primere, so tudi liki v različnih video igricah in stripih predstavljeni s pomočjo stiliziranega realizma. Gledalec ali bralec mora ob branju prepoznati ilustrirano, še vedno pa ilustracija ni popolna kopija realnega.

3.3 IKONA

Ikona je vrsta podobe, katere fizične značilnosti v bolj ali manj večji meri posnemajo

referentove.²¹ Najbolj se realnosti približa fotografija, takšno težnjo pa lahko ima tudi ilustracija.

Ko je govora o ikoni, je govora o lestvici. Lestvica začenši s podobami, ki so zelo natančne reprodukcije referenta pa vse do podob, ki so si po svojih značilnostih skorajda popolnoma različne od referenta. Termin iz semantike, ikona, je tako primerljiv (a ne enak) z izrazom

dobesedna ilustracija. V grafičnem oblikovanju imamo tako z ikonami opravek takrat, ko podoba, ilustracija, posnema zunanje lastnosti referenta. Npr. roka lika je je podobna ilustrirani roki, čeprav je ta lahko stilizirana v večji ali manjši meri.

Mera zmožnosti prepoznavanja podob brez poprejšnjega znanja o njenih specifikah se imenuje tudi transparentnost.²² Transparentnost je z drugimi besedami stopnja arbitrarnosti povezave med podobo (ikono) in referentom. Popolna arbitrarnost povezave pa v izkustvu pomeni, da je

intuitivno prepoznavanje nemogoče, povezava sama pa temelji na dogovoru v določeni skupnosti.

Podobe, pri katerih je povezava popolnoma arbitrarna, se imenujejo simboli.²³ Nazoren primer tega so prometni znaki: nič na njih nas ne spominja na to, kar želijo artikulirati, vseeno pa prepoznamo njihov pomen zaradi skupnega dogovora.

Pri oblikovanju didaktičnega pripomočka sem ostala v dometu ikon. Za učenje jezika v

zgodnejših razvojnih fazah otroka je pomembno, da ilustracija odslikava realne predmete.²⁴ Otrok bo posamezne besede tekom učenja govora usvojil, zmožen jih bo samostojno poimenovati in razumeti njihov pomen. Simboli v nasprotju z ikonami zahtevajo nadgradnjo prepoznavanja zahtevnejših in bolj abstraktnih konceptov, to pa je že stopnja višje od zapopadanja temeljev govora.

21 David CROW, Visible signs, London 2003, str. 31.

22 Conference of the international society for augmentative and alternative communication, Maastrict, 1994, str. 2.

23 CROW 2003, op. 21, str. 31.

(14)

3.4 PREDNOSTI ILUSTRACIJE in POENOSTAVLJANJE

Ikona lahko pomeni več stopenj podobnosti z referentom. Če pomeni simbol skrajnost lestvice, kjer povezava med podobo in referentom ni določena zaradi njune nujne logične povezanosti, predstavlja fotografija drugo skrajnost. Fotografija se kar se da natančno nanaša na fizične značilnosti stvari, na katere se referira. Fotografija prav tako ostane v vizualnem jeziku, podrobnosti pa niso izgubljene s prevodom v jezik znakov in ikon.

Kljub temu, da fotografija zadosti pogojem prepoznavnosti, pa je pri bilo pri ustvarjanju podob v knjižici potrebno zadostiti še ostalim kriterijem. Da je ikona zadostila svojemu namenu, je bilo potrebno upoštevati tudi kriterije, kot so: zapomnljivosti, konsistentnost in pomenskost.²⁵ Fotografija zato ni bila ustrezna izbira, največji izziv oblikovanja pa je v tem primeru predstavljalo iskanje ustreznega mesta na lestvici transparentnosti upodobljenega.

Slika 1: Png all, banana (2016), avtobus (2020), postelja (2019), pas (2016), fotografija Deposit photos, Vintage envelope, neznano leto nastanka, fotografija

Slika 2: Taja Oblišar, Prikaz stiliziranih ilustracij, 2021, digitalna tehnika, osebni arhiv.

25 Rungtai LIN, A study of visual features for icon design, Taipei 1994, str. 86.

(15)

FOTOGRAFIJA ILUSTRACIJA

Veliko informacij Reprezentativne informacije

Specifičnost objekta Univerzalnost

Neprilagojena perspektiva, barva Reprezentativna perspektiva, barva

Pestrost vizualnega Poenotenje vizualnega

Fotografija tako v primerjavi s stilizirano ilustracijo izraža le izbrane informacije, ki so ključne za prepoznavanje objekta.²⁶ Izpuščeni so določeni detajli in informacije, ki bi lahko bile moteče za uporabnika (npr. grafični element na avtobusu). Izvzetost dekorativnih elementov in poudarek na reprezentativnih elementih ikone tako poskrbi, da otrok upodobljeno dojema kot nekaj, kar je univerzalno, s tem pa lahko ikono lažje poveže z drugimi realnimi predmeti. Prilagojenost perspektive poskrbi za poudarek funkcionalnih značilnosti ikone.²⁷ Tako pri ikoni pasu njegova pozicija namiguje na njegovo upogljivost in ne na statičnost, kot je to prikazano na fotografiji.

Tako poenotenje stila kot tudi poenotenje barv poskrbi za povezanost ilustracij v celoto. V določenih primerih je lahko tudi preintenzivna barva moteči element.

Ikone so v iskanju primernega mesta na lestvici še ohranile svoje najpomembnejše

reprezentativne značilnosti, čeprav so bile tudi te poenostavljene, poenotene in prilagojene.

Nepomembne informacije pa sem izključila iz vizualnega jezika zaradi težnje po preglednosti, univerzalnosti in reprezentativnosti.

4. LOGOPEDSKI PRIPOMOČEK

4.1 VSEBINA in TIPI NALOG

Vsebina nalog sledi postopnemu pridobivanju in usvajanju različnih glasov. Prvi sklop predstavljajo šumniki, drugi vsebinski sklop sičniki, tretji sklop pa je namenjen ponavljanju glasov in razlikovanju med njimi.

Vrste nalog si sledijo glede na način otrokovega pridobivanja glasu. Različne vrste nalog so podrejene poteku govorne terapije. Najprej otrok razgibava govorila, nato se uči natančnega

26 LIN 1994, op. 25, str. 187.

(16)

poslušanja, slušnega zaznavanja in diskriminacijo podobnih glasov, na utrjevanje novo pridobljenih vzorcev govora in na avtomatizacijo teh vzorcev.²⁸

Vsak vsebinski sklop posameznega glasu se začne z diskriminacijo posameznih glasov. Otrok mora pri nalogi x.1. A (prvi nalogi vsakega glasu) dvigniti roko, ko sliši obravnavan glas, da pokaže slušno razločevanje med glasovi. Sledi težja različica naloge: otrok zdaj ne sme več gledati v terapevtova ali starševa usta pri diskriminaciji glasu. Ne more si več pomagati z vizualnim razlikovanjem. To je mogoče, ker so usta pri šumnikih našobljena, pri sičnikih pa raztegnjena kot v nasmehu. Oboje je tudi upodobljeno na ilustraciji. Pri nekaterih glasovih so dodane začetnim nalogam še naloge, kjer mora otrok začutiti tresenje grla ob izgovorjavi določenega glasu.

Nalogam, namenjenim slušnemu razlikovanju glasov, sledijo naloge, namenjene usvajanju glasov. Te se začnejo s celostransko ilustracijo. Na njej je ilustracija živali ali predmeta, ki navadno spušča tak glas. Otroci so povabljeni, da oponašajo ta glas, da oponašajo npr. brenčanje čmrlja ali kapljanje iz tuša. Naloge v sklopih 1 in 2 so označene s črko A. Dodatno označevanje je namenjeno razlikovanju med pridobivanjem glasov in ponavljanjem posameznih glasov. Črka A naznači šele pridobivanje glasu, črka B pa že rabo glasu v različnih kontekstih in v celoti besede.

Sledijo pobarvanke. Otrok mora prepoznati rabo glasu v določeni besedi nasploh, rabo glasu v besedi na začetku in rabo glasu na koncu. Naravi naloge so prilagojene ilustracije: imajo manj pobarvanih ploskev, večinoma so to linijske podobe z izjemo nekaj detajlov.

Nato sledijo slikopisi ali različne igre razvrščanja. Pri tej nalogi gre že za uporabo usvojenega glasu v daljšem kontekstu. Poleg besede otrok glas uporabi že v stavku. Posamezne povedi s svojimi ilustracijami so ločene s pasicami, ki služijo za večjo preglednost.

Tretji vsebinski sklop predstavlja ponavljanje in razlikovanje med vsemi že usvojenimi glasovi.

Ena takih nalog je npr. razlikovanje med glasovoma s in z, kjer otrok imenuje vse slike.

(17)

Posebne vrste nalog so naloge razvrščanja. Takšna je npr. naloga razvrščanja za glas s in š, kjer mora otrok v levi stolpec prilepiti slike z glasom s, v desnega pa slike z glasom š. Sledeča stran je prazna, da se ob izrezovanju ne poškodujejo sledeče ilustracije.

5. OBLIKOVANJE

5.1 MREŽA

Slika 3: Taja Oblišar, Postavitev mreže A, 2021, digitalna tehnika, osebni arhiv.

Mreža je eden izmed najosnovnejših organizacijskih pripomočkov pri oblikovanju kakršnega koli grafično oblikovalskega izdelka.

Mreža tako postane ogrodje za izoblikovanje, formatiranje in predstavitev vsebine publikacije.²⁹ Deluje kot nekakšen skelet celoti. Nanjo »obešamo« različne komponente. Mreža poskrbi za enakomernost razmakov med posameznimi komponentami na določeni strani ter na več različnih

29 Roger C. PARKER, Grafično oblikovanje, Ljubljana 1997, str. 30.

(18)

straneh. Tako je oblikovana celota publikacije enotna. Na njej lahko nastopajo različne

komponente: slike, ilustracije, besedila, ki se delijo na naslove, podnaslove, jedro, opombe ipd.

Pri mrežah gre predvsem za nadzor nad površino in prostorom.³⁰ V mrežo vpnemo element, sama mreža pa poskrbi, da vsak posamezni element zasije v svoji avtonomnosti in se hkrati poveže s celoto.

Mreža je tako predvsem okvir, v katerem se z bolj ali manj odstopanji gibljejo posamezni deli celote. Omejuje, kar omogoča enotnost in preglednost. To dvoje je pri didaktičnem pripomočku še posebno pomembno: bralca ne smejo ovirati uganke, povezane z ureditvijo v prostoru.

Poudarek torej tu ni na tem, da bi bralec z vsako stranjo vnovič ugotavljal, katera komponenta predstavlja naslov, katera opombo ipd. Mreža služi kot uporaben pripomoček za to, da že v začetnih straneh navadi bralca na svojo postavitev, bralec pa to že v začetku ozavesti do te mere, da mu sledeče strani ne predstavljajo prevelike na organizacijo vsebine vezane uganke. Mreža nam tako pomaga, da vzpostavimo »zaporeden vzorec, ki ustvari udoben, nemoten in nenehen tok informacij.«³¹

Poleg hitrejšega razumevanja prebranega pa mreža pripomore tudi k hitrejšemu pomnjenju prebranega ali videnega v primeru fotografij in ilustracij.³² Ker gre pri oblikovanemu izdelku za pragmatično naravnani didaktični pripomoček in je urejenost ter dostopnost informacij

pomembnejši kriterij kot ekspresivna interpretacija napisanega, je smiselna organizacija celote tu najvišji cilj.

V obravnavanem didaktičnem pripomočku nastopajo predvsem ilustracije, oštevilčeni naslovi poglavij, oštevilčene naloge, navodila za izvajanje nalog in samo besedilo nalog. Poleg ilustracij, ki nastopajo v nalogah (tudi te so različnih

velikosti), sem v svoj izdelek vključila tudi manjše piktograme, ki ob začetnih nalogah napovedujejo sam tip naloge.

30 Josef MÜLLER-BROCKMANN, Grid systems, Salenstein 2019, str. 10.

31 PARKER 1997, op. 30, str. 32.

32 MÜLLER-BROCKMANN 2019, op. 31, str. 13.

(19)

Slika 4: Taja Oblišar, Piktogrami, 2021, digitalna tehnika, osebni arhiv.

Pri oblikovanju knjižice sem si pomagala z dvema tipoma mreže: osnovno mrežo in tisto, ki jo je bilo potrebno prilagoditi za slikopisne naloge.

Osnovna enota mreže je bil kvadrat, katerega višina je bila določena glede na višino največjega tipografskega elementa, številke na začetku poglavja v velikost 104 pik. Širina enote je bila določena glede na višino, celota mreže pa je bila tako zgrajena na osnovi bodisi celotnega kvadrata, bodisi njegove polovice, tretjine ali četrtine.

Marginalije so najbolj osnovni in navadno najbolj zunanji okvir postavitve. Od njih je odvisno, kako bralec dojema celoto prostora in razporeditve na strani. Pri določanju marginalij je bilo poleg izbire najmanj vizualno motečega okvirja (če je premajhen, lahko celota izgleda natrpano,

(20)

če prevelik, odvzame pozornost vsebini)³³ potrebno upoštevati tudi vezavo. Vezava knjižice je spiralna, da lahko uporabnik knjižico prepogne in se osredotoči prav na obravnavano nalogo, ostale naloge na sosednji strani pa tako niso več moteče.

Prostor znotraj marginalij je še dodatno omejen in razdeljen na tri enakomerne dele. Naloge navadno nastopajo v sklopih po tri. Notranji rob je večji od zunanjega, v obzir je bilo potrebno vzeti spiralno vezavo, ki bo zavzela dobršni del prostora pred notranjim robom.

Ponavljajoči element na vseh straneh je pas, naslonjen na zgornji rob. Pas služi za povezovanje celotne vsebine priročnika in za dodaten poudarek ob začetnih oštevilčenjih poglavij. Celota mreže se ravna po svojem formatu: A4-format po DIN-standardizaciji, postavljen vertikalno. Ta format je nekoliko večji od povprečne velikosti knjižic. Takšna velikost je odvisna od cilja:

stremljenja k čim večji preglednosti in razpoznavnosti ilustracij.

5.1.1 PORAVNAVE

V celoti knjižice nastopa leva poravnava tako besedila kot ilustracij, ki se, ko je ena stran vizualno težja, naslonijo na lev rob.

Slika 6: Taja Oblišar, Mreža A, 2021, digitalna tehnika, osebni arhiv.

(21)

Leva poravnava je bolj berljiva od desne,³⁴ didaktični pripomoček pa je namenjen za otroke, ki se že uvajajo na zapisani jezik, zato jim branja ne smejo oteževati oblikovalske rešitve, ki bi težile k bolj svobodni ekspresiji. Bralec se z odpiranjem vsake nove strani hitro znajde, pogled pa je že navajen na to, da so različna oštevilčenja in navodila naslonjena ob levi rob.

Navadno tudi pri opisih nalog ni preveč besedila, največkrat kar ena vrstica, zato ni bilo potrebno preveč paziti na berljivost celotnega stolpca. Kjer pa je besedilo vseeno daljše in obsega več vrstic, pa besedilo ni omejeno še na desni strani. Dodatna belina pripomore k izgledu večje organskosti besedila. Kot že omenjeno, cilj ni bila prevelika uniformiranost besedila.

5.1.2 PRILAGAJANJE MREŽE

Slika 7: Taja Oblišar, Mreža B, 2021, digitalna tehnika, osebni arhiv.

Za slikopisne naloge je bila potrebna modifikacija in poenostavitev mreže. Prvotna mreža ali mreža A (slika zgoraj) je bila razdeljena v tri glavne sklope treh nalog na posamezni strani. Sklop za nalogo je bil razdeljen na predele za številko naloge skupaj z vsebinsko razdelitvijo (naloge A

34 PARKER 1997, op. 30, str. 73.

(22)

in naloge B) ter za jedro – navodilo za izvajanje naloge. Pri mreži za slikopisne naloge pa se je ta mreža poenostavila. Vsaka poved je potrebovala le eno vrstico ter dovolj prostora za svoje ilustracije. V svoji vrstici nastopata največ dve povedi. Številka naloge nastopa v isti ravnini, kot je bila pri prvotni mreži.

Slika 8: Taja Oblišar, Uhajanje iz mreže, 2021, digitalna tehnika, osebni arhiv.

Tudi ilustracije v sklopu mreže A niso dosledno sledile svojim okvirčkom v mreži. Za ilustracije brez jasnih kvadratnih ali vsaj pravilnejših linij so okvirčki velikokrat »umetno« ustvarjeni s pomočjo drugačne barve podlage³⁵ ali s pomočjo pasic. Tega se nisem posluževala pri oblikovanju knjižice. Ilustracije so od besedila ločene s praznim prostorom in ker večji del knjižice predstavljajo ilustracije, besedilo nalog pa je le podrejeno slikovni vsebini, naloga ločevanja ilustracij od besedila ni bila prezahtevna. Nekoliko več svobode sem si tako dopustila tudi ob vstavljanju ilustracij v mrežo. Nekatere ilustracije tako niso strogo naslonjene ob meje mreže in marginalij, mesto ilustracij pod in včasih celo nad ali ob opisom naloge pa je določeno optično.

(23)

5.2 TIPOGRAFIJA

Tipografija je »oblika črk, ki sestavljajo besedilo in naslove, ter način, kako so predstavljene – vpliva na obliko in sporočilnost bolj kot katerikoli drug vizualni element.«³⁶ Če bi torej mrežo lahko opredelili kot skelet celotnega oblikovanega pripomočka, bi bila tipografija primerljiva z vitalnimi organi knjižice. Tipografija, če ta ni preveč vpadljiva, za neučeno oko pomeni le nosilca vsebine. Šele ko se njena vizualna podoba ne sklada z vsebino, ki jo sporoča, ali ko je moteča nalašč, jo zares opazimo. Kot organ, ki ga opazimo šele, ko nas nekaj boli v določenem delu telesa. Pisava pa kljub svoji začetni nevidnosti določa celotno »razpoloženje, držo in ton.«³⁷ Za didaktični pripomoček sem izbrala črkovno vrsto Montserrat, ki je sans-serifna geometrična vrsta, družina pa vsebuje 36 različnih rezov. Pri izbiri primerne tipografije za didaktični

pripomoček je pretehtala prav slednja značilnost. Ker ni preveč pisane vsebine in ker je poudarek na podobah oz. ilustracijah, sem uporabila le eno črkovno vrsto. Prav zaradi tega pa je bil pester nabor rezov ključnega pomena.

Da pisava ne bi odtegnila pozornosti od nalog, ki so večinoma izražene v mediju ilustracije, je bila pomembna značilnost izbrane vrste tudi nevpadljivost. Črkovna vrsta Monsterrat nima niti dramatičnih potez niti ne prevelikih kontrastov v višini. Kljub temu pa ne deluje uradno zaradi svojih prijaznih okroglih in napetih oblik. Ne deluje uniformirano, zaradi tega je privlačnejša otrokom. Je dokaj široka, med posameznimi črkami pa je dovolj beline, da ta zagotovi berljivost.

Slika 9: Taja Oblišar, Analiza tipografije, 2021, digitalna tehnika, osebni arhiv.

Zgornji črkovni pas je v razmerju do x-višine 1:2,5. Večje x-višine pripomorejo k optični povečavi celotne pisave.³⁸ Velikost oštevilčenj posameznih nalog je 20 pik, velikost črk v telesu

36 PARKER 1997, op. 30, str. 59.

38 Ellen LUPTON, Thinking with type, New York 2004, str. 37.

(24)

besedila pa je 14 pik. Ker je pripomoček namenjen mlajšim otrokom, sem dodatno povečala velikost črk v telesu. Medvrstični razmik je prilagojen in stremi k večji preglednosti, nastavljen je na 16,8 pik.

Različne vrste besedila sem ločila z rezi. Tako za glavna oštevilčena poglavja kot tudi za oštevilčene naloge sem izbrala rez ekstra krepko. Za črke ob njih, ki napovedujejo, če je naloga namenjena osvajanju posameznega glasu ali že ponavljanju glasu, sem izbrala enak neodebeljen rez kot pri rezu za navodila. Polkrepki rez je bil ustrezen za glavna navodila v nalogi ali za poudarjanje posameznega glasu v celoti navodila.

Vse opisane komponente (višina, širina, geometrijskost ipd.) so pripomogle k čim večji jasnosti črk, z zaobljenostjo pa se je ohranila igrivost. Slednje je pomemben faktor za ohranjanje interesa pri otrocih, ki šele začenjajo svojo bralsko pot.

5.3 BARVE, LINIJE in PLOSKVE

Slika 10: Taja Oblišar, Barve, 2021, digitalna tehnika, osebni arhiv.

Barva tipografije v celoti knjižice je črna. Barva manjših in preprostejših ilustracij je temno modra, pri večjih celostranskih in bolj dodelanih ilustracijah pa sem uporabila še svetlo roza barvo. Za delitev strani in posamezne elemente, ki nakazujejo strukturo postavitve (npr. delitvene pasice in kvadratki za razporejanje pa so svetlo modre barve). V knjižici nastopata dve tonski različici ene hladne primarne barve, in tretja, topla barva.

(25)

Naše dojemanje barv je izrazito subjektivna izkušnja,³⁹ konotacija barv pa je odvisna od posameznikovih poprejšnjih izkušenj, asociacij, doživljanja. Še vedno pa imajo barve nekatere značilnosti, ki jim jih pripisuje velika večina ljudi. Modri barvi pritiče jasnost, umirjenost, logika, intelektualnost. Jasnost komunikacije sem tako želela doseči tudi z izbiro barve. Svetlejši ton modre omehča celoto in ne vabi preveč pozornosti nase. Uporabljen je namreč za pasice, te pa so podrejeni element sami vsebini in služijo le kot pripomoček za organizacijo, nimajo pa nobene vsebinske vrednosti.

Druga uporabljena barva je roza. Ta navadno izraža nežnost, kot topla barva pa optimizem. Roza barva je uporabljena za detajle, pripomore pa k prijaznejšemu videzu ilustracije. Z detajli roza barve je nakazana tudi hierarhija ilustracij: ilustracije, ki vsebujejo roza barvo, so glavne. Takšna hierarhija je prisotna pri nalogah povezovanja. Poleg jasnosti sem želela, da je knjižica otrokom prijazna in vabljiva. Ob uporabi modre in roza barve sem se skušala izogniti različnih

konotacijam glede spola, obe barvi nastopata na vseh likih.

Barva je v celoti ploskve enakomerna, s tem pa je ohranjena njena čistost.⁴⁰ Prostorskost je nakazana s pomočjo perspektive in senčenja na način barvnih ploskev, dodaten gradient pri senčenju pa bi bil nepotreben, saj bi to povečalo količino vizualnih informacij na predmetu in bi ob kupici sopostavljenih ilustracij lahko delovalo moteče.

Slika 11: Taja Oblišar, Linije, 2021, digitalna tehnika, osebni arhiv.

39 Milan BUTINA, Mala likovna teorija, Ljubljana 2000, str. 34.

(26)

Barve, ki imajo bolj podporno vlogo v ilustraciji, so tako bolj svetle, večina ilustracije pa je v temno modri barvi. Različne detajle, usmeritev površin in delitve ploskev nakazujejo pobarvane površine, spet na glavnih in (največkrat) frontalnih ploskvah ilustracij pa nastopa prazen prostor (belina), ki ga oklepa aktivna linija. Ob različnih ploskvah nastopajo pasivne linije,⁴¹ ki delijo različne predele objekta ali različne ploskve, če gre za večdimenzionalen predmet. Uporaba aktivne ali pasivne linije je odvisna od narave predmeta.

5.4 LIKI

Slika 12: Taja Oblišar, Skica deklice, 2021, svinčnik, 210 × 297 mm, osebni arhiv.

Osnutek samih likov je nastal z odvzemanjem in prilagajanjem detajlov pri prvotni realistični risbi otrok. S preizkušanjem različnih potez so ostale le tiste poteze, ki so najbolj reprezentativne za določene oblike (oblika nosu, obraza, las ...).

(27)

Slika 13: Taja Oblišar, Digitalno oblikovanje deklice, 2021, digitalna tehnika, osebni arhiv.

Kot že omenjeno, sem se pri oblikovanju in ilustraciji pripomočka posluževala dobesedne

ilustracije, podobnost z referentom pa lahko variira, kar nasploh pomeni, da dobesedna ilustracija ne pomeni nujno hiperrealizma.⁴² V pripomočku tako nastopa stilizirana ilustracija v smislu nepopolnega abstrahiranja, sama ilustracija pa je v večji meri linearna, kombinirana pa je s ploskovitimi deli.

Abstrahiranje ne pomeni izključno odvzemanja elementov prvotni obliki, temveč lahko v svetu vizualnega izražanja pomeni tudi poenostavljanje linij in shematizacijo prikazanega.⁴³ Oblike

42 MALE 2007, op. 13., str. 63.

43 Abstract art, Tate, dostopno na <https://www.tate.org.uk/art/art-terms/a/abstract-art> (12.7.2021)

(28)

tako niso več zapletene in organske, temveč je potek linije pogojen s ciljem kar se da najboljše reprezentacije referenta.

Dokaz, da imajo tudi mlajši otroci sposobnost razumevanja bolj abstrahiranih oblik, je, da tudi sami pri svojem čečkanju ne uporabljajo nujno popolnoma reprezentativnih form. Velikokrat tako bolj kot odslikavo zunanjega sveta prikazujejo svoj notranji prostor dojemanja in doživljanja.⁴⁴ Jasno, pri didaktičnemu pripomočku ni šlo za prikazovanje notranjega sveta ilustrirajočega, še vedno pa se mi je določena mera abstrahiranja zdela primerna za prikaz stvari v svoji najbolj reprezentativni obliki. Na ta način stilizirane podobe lahko služijo tudi kot pripomoček za uvedbo otroka v svet ikon, znakov in kasneje simbolov.

Prav tako lahko abstrahiranje pripomore, da otroci postanejo bolj dovzetni za samo obliko objekta in njen karakter,⁴⁵ kar lahko poskrbi za boljše prepoznavanje realnih stvari, ki ne nastopajo kot reprezentacija na papirju. Liki so tako skonstruirani s pomočjo elips, kar je

zagotovilo pravilnejše linije, simetrija obraza pa je zagotovila večjo univerzalnost likov. Postopek čim večje simetrije in pravilnosti linij mi je olajšala uporaba digitalnih orodij. Simetrično

oblikovani obrazi in linije so tako služile za osnovno strukturo lika, na katero sem lahko

»obesila« določene detajle, kot so barvasta lička, očala pri logopedinji in usta. Po na ta način skonsturirani osnovi so bile potrebne manjše modifikacije likov in oblik njihovih obrazov.

Lička, frizura otroka in variacije v širini in dolžini obraza so vsakemu liku dodali svoj karakter, nevtralnejša konstrukcija obraza pa je omogočila, da pozornost zadržijo usta. Ta so bila pri likih deležna proporcionalnega prilagajanja – njihova velikost je poskrbela za to, da se na njih pogled ustavi najprej.

44 Janice Hartwick DRESSEL, Abstraction in illustration: is it appropriate for children? Springer Link, str. 108, dostopno na <https://doi.org/10.1007/BF01151775> (12. 7. 2021).

(29)

6. ZAKLJUČEK

Oblikovanje in ilustracija logopedskega didaktičnega pripomočka ni pomenila iskanja ciljev za to namenjene ilustracije, ta je bil jasen že od vsega začetka: ustvariti najbolj reprezentativno

ilustracijo, ki bo zadostila tako pogojem, kot so univerzalnost, objektivnost in preglednost kot tudi to, da bo pritegnila zanimanje otrok.

Konkretno je to pomenilo analizo posameznih sestavnih delov pripomočka v iskanju najustreznejših in predvsem relevantnih elementov. Ob raziskovanju me je tako presenetila predvsem količina različnih komponent, na katere je potrebno biti pozoren pri snovanju tovrstnega didaktičnega pripomočka.

Misel logopeda, starša in predvsem otroka ob uporabi didaktičnih pripomočkov nikakor ni spraševanje o dolžini medvrstičnega razmaka in izbiri primerne tipografije, temveč so osredotočeni na uporabno vrednost pripomočka. A prav izbira nemotečih in najprimernejših komponent vpliva na to vrednost. Kot se zavedamo svojih organov le, če v njih začutimo bolečino, se zavedamo tudi oblikovalskih napak, če komponente oblikovanja ne zadostujejo svojemu cilju.

Ker ne obstaja idealne oblikovalske predloge je osmislitev izbranih oblikovalskih elementov edina pot, ki lahko privede do želenega rezultata: ustvariti kar se da zdravo celoto s pomočjo analize oblikovalskih organov, ki sovpadajo s potrebami ciljne publike. Upam, da je bila moja izbira delčkov ob sestavljanju celote karseda ustrezna in bo tako pomagala otrokom stopiti na pot pravilnih govornih vzorcev.

(30)

LITERATURA

- 5-6 years: child development, raising children.net.au, 19. 3. 2021, dostopno na

<https://raisingchildren.net.au/school-age/development/development-tracker/5-6-years>

(10. 7. 2021).

- Abstract art, Tate, dostopno na <https://www.tate.org.uk/art/art-terms/a/abstract-art> (12.

7. 2021)

- BUTINA, Milan, Mala likovna teorija, Ljubljana 2000.

- Conference of the international society for augmentative and alternative communication, Maastrict, 1994.

- CROW, David, Visible signs, London 2003.

- Didactic, Britannica, dostopno na <https://www.britannica.com/art/didacticism> (11. 7.

2021).

- DRESSEL, Janice Hartwick, Abstraction in illustration: is it appropriate for children?

Springer Link, dostopno na <https://doi.org/10.1007/BF01151775> (12. 7. 2021).

- MALE, Alan, Illustration: a theoretical & contextual perspective, New York 2007.

- MÜLLER-BROCKMANN, Josef, Grid systems, Salenstein 2019.

- LIN, Rungtai, A study of visual features for icon design, Taipei 1994.

- LUPTON, Ellen, Thinking with type, New York 2004.

- PARKER, Roger C, Grafično oblikovanje, Ljubljana 1997.

(31)

- Področja dela, Društvo logopedov Slovenije, dostopno na

<https://dlogs.si/logopedija/podrocja-dela/> (10. 7. 2021).

(32)

VELIKA REPRODUKCIJA UMETNIŠKIH DEL

Slika 14: Taja Oblišar, naslovnica, 2021, digitalna tehnika, osebni arhiv.

Slika 15: Taja Oblišar, stran 5, 2021, digitalna tehnika, osebni arhiv.

(33)

Slika 16: Taja Oblišar, stran 6 in 7, 2021, digitalna tehnika, osebni arhiv.

(34)

(35)

(36)

(37)

(38)

(39)

(40)

(41)

SEZNAM SLIKOVNEGA GRADIVA