UNIVERZA V LJUBLJANI TEOLOŠKA FAKULTETA
Manca Koren
DRUŽINSKO ŽIVLJENJE V PISMIH ALEKSANDRINKE FELICITE KOGLOT
PERIC IN NJENEGA MOŽA FRANCA PERICA TER PERCEPCIJA
ALEKSANDRINSTVA V TAKRATNI SLOVENSKI DRUŽBI
MAGISTRSKO DELO
Ljubljana 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI TEOLOŠKA FAKULTETA
DRUGOSTOPENJSKI MAGISTRSKI ŠTUDIJSKI PROGRAM ZAKONSKI IN DRUŽINSKI ŠTUDIJI
Manca Koren
DRUŽINSKO ŽIVLJENJE V PISMIH ALEKSANDRINKE FELICITE KOGLOT
PERIC IN NJENEGA MOŽA FRANCA PERICA TER PERCEPCIJA
ALEKSANDRINSTVA V TAKRATNI SLOVENSKI DRUŽBI
MAGISTRSKO DELO
Mentor:
prof. dr. Tomaž Erzar Somentorica:
prof. dr. Katja Mihurko Poniž
Ljubljana 2021
Zahvala
Najprej gre seveda zahvala mentorjema, prof. dr. Tomažu Erzarju in prof. dr. Katji Mihurko Poniž. Dr. Erzar, najlepša hvala za vse nasvete, napotke, za hitre odgovore in spodbudne besede. Dr. Mihurko Poniž, hvala za vse pogovore, usmeritve in pomoč.
Enkrat ste se že izkazali kot odlična mentorica, zdaj ste to še potrdili!
Brez takšnih mentorjev moje magistrsko delo ne bi bilo, kar je. Iskrena hvala!
Nadalje se zahvaljujem vsem domačim ter prijateljicam in prijateljem za spodbudo in podporo. Hvala, ker ste mi stali ob strani!
Velika zahvala pa gre mojemu partnerju. Hvala, ker verjameš vame, me podpiraš in spodbujaš. S tabo je lažje!
Hvala!
Kazalo vsebine
Uvod ...1
1. Zgodovinske razmere ...4
1.1 Razmere v Egiptu in gradnja Sueškega prekopa...4
1.1.1 Sueški prekop ...6
1.1.2 Razmere po odprtju Sueškega prekopa in obdobje vojn ter revolucije ...7
1.2 Zgodovinske razmere na Slovenskem ... 10
1.2.1 Razmere na Slovenskem v 19. stoletju in vse do konca prve svetovne vojne – prvi selitveni val ... 10
1.2.2 Prva svetovna vojna in drugi selitveni val ... 13
2. Aleksandrinstvo ... 16
2.1 Kdo so bile aleksandrinke? ... 16
2.2 Dela, ki so jih opravljale ... 18
2.2.1 Varuške ... 19
2.2.2 Spremljevalke ... 19
2.2.3 Dojilje ... 20
2.2.4 Guvernante ... 21
2.3 Razmere doma – doživljanje otrok in mož, ki so ostali doma ... 21
2.4 Dojemanje aleksandrinstva v takratni družbi ... 22
3. Vloga in položaj ženske ob koncu 19. stoletja in v začetku 20. stoletja... 26
3.1 Ženskost, ženske in njihova vloga ... 26
3.2 Podoba in vloga ženske v katoliškem diskurzu ... 30
3.3 Materinstvo ... 34
3.4 Odstopanje od določenih vlog ... 40
4. Zgodovina otroštva ... 42
4.1 Položaj otroka in otroštvo konca 19. stoletja in začetka 20. stoletja... 44
4.2 Otroci in migracije ... 51
5. Stigmatizacija aleksandrink in njihovih otrok ... 54
6. Teorija navezanosti ... 57
6.1 Varno izhodišče in varno zatočišče ... 59
6.2 Stiska ob ločitvi in iskanje bližine ... 61
6.3 Stili navezanosti ... 62
6.4 Navezanost v partnerskem odnosu ... 65
7. Felicita Koglot Peric ... 68
8. Predstavitev problema raziskave ... 71
9. Metoda ... 73
9.1 Opis fenomenološke interpretativne metode ... 73
9.2 Postopek raziskave ... 74
9.3 Opis korespondence ... 74
10. Rezultati ... 76
10.1 Odnos med Feličko in Francem ... 76
10.2 Odnos med mamo in otrokom ... 82
10.3 Odnos med očetom in otrokom ... 85
10.4 Razširjena družina in odnos z njo ... 87
10.5 Aleksandrinstvo in stigma, povezana s tem fenomenom v pismih ... 91
11. Razprava ... 95
Sklep ... 99
Povzetek ...103
Summary ...105
Reference ...107
Kazalo slik
Slika 1: Sueški prekop (Wikipedia 2021, s.v. »Sueški prekop«). ... 7Slika 2: Stil navezanosti v odrasli dobi (Žvelc in Žvelc 2006, 55) ... 66
Slika 3: Felicita Koglot, por. Peric ... 68
Slika 4: Felicita z Danilo in Fredijem v Vipavi ... 69
Slika 5: Felicita in Franc Peric ... 70
Uvod
Ob omembi besede aleksandrinke se še danes veliko ljudem v spomin prikličejo ženske iz Goriške, ki so odhajale od doma, doma zapuščale otroke ter brezsrčno odšle boljšemu življenju naproti. Podobno kot je podoba aleksandrinke velikokrat predstavljena v literaturi. V literarnih delih, še posebej tistih, katerih avtorji so moški, so aleksandrinke velikokrat opisane izrazito negativno in povezane z občutki krivde, brezbrižnosti, sramu ter žalosti. Migracijo žensk so dojemali kot nekaj, kar povzroča moralni in psihični propad in se zato kaže v zasluženi kazni in obžalovanju (Mihurko 2015, 135). Najbolj poznan pa je literarni lik Lepe Vide, ki je doma pustila nebogljenega otroka in bolnega moža ter odšla v svet, v boljše življenje (Škrlj 2009, 147). Predstavljena je kot upornica, ki je na koncu razočarana in polna obžalovanja, zaradi svoje odločitve za odhod pa obsojena na večno bolečino in trpljenje (Mihurko 2015, 134).
Resnica pa je drugačna. Aleksandrinke so bile ženske, ki so izhajale pretežno iz Goriške in so v Egipt odhajale delat in prislužit prepotreben denar, da bi rešile kmetije in svoje družine pred propadom (Škrlj 2009, 147).
S fenomenom aleksandrinstva je bilo povezanih veliko mitov in govoric. Dobro plačilo, v Trstu so na primer zaslužile 8 goldinarjev, v Egiptu pa med 20 in 40 goldinarji (Makuc 2006, 17), je med ljudmi vzbudilo sume in začele so se širiti govorice in namigovanja, da denar služijo z nečednimi posli. Prav zaradi tega in še drugih stigem, ki so se pojava prijele, je bilo ženskam, ki so odhajale, še težje. Preživljale so težke razmere v tujini, ob povratku pa jim tudi ni bilo lahko. Ob vrnitvi doma niso bile dobro sprejete, ampak so se počutile odrinjene s strani različnih družinskih članov. Namesto zahvale za trud in zaslužen denar so dobile zavrnitev (Koprivec 2013, 59).
V magistrskem delu bomo prav z namenom vpogleda v resnično življenje aleksandrinke pregledali korespondenco pisem med aleksandrinko in njenim možem. Felicita Koglot si je s Francem Pericem, ki je bil najprej njen partner, nato pa mož, ves čas svoje odsotnosti od doma dopisovala. Pisma so bogata zbirka pripovedovanj, različnih doživetij, občutkov, strahov, preizkušenj.
Pisma bomo natančno analizirali in jih nato poskušali povezati s teorijo navezanosti. Oče teorije navezanosti je psiholog in psihoanalitik John Bowlby. Navezanost je razložil kot
»željo po vzpostavitvi ali vzdrževanju bližine z odraslim, katerega otrok zazna kot sposobnega boljšega spoprijemanja s svetom, kot ga zmore sam.« (Poljanec 2015, 25–
26). Bowlby nadaljuje, da je ravno navezanost eden glavnih gradnikov odnosov, ti pa so gradniki zdravega razvoja (Bowlby 1969a).
Prav to bomo pri naši analizi poskušali zasledovati in analizirati. Posvetili se bomo odnosom v družini Felicite in Franca. Zanimalo nas bo, kakšen odnos sta imela med seboj kot zakonca, kako je odhod matere doživljala njuna hčerka Danila in kako sta na vse skupaj gledala njuna družina ter okolje, v katerem sta živela.
Vse teoretične osnove in predpostavke, ki jih bomo predstavili in opisali v prvem delu magistrskega dela, bomo zasledovali v analizi pisem in jih nato poskušali povezati. Pisma bomo analizirali z uporabo kvalitativnega pristopa k raziskovanju. Odločili smo se za uporabo fenomenološke interpretativne analize, katere glavni cilj je razumevanje posameznikovega osebnega in družbenega svet ter njegovo razumevanje in pomen določenih izkušenj zanj (Smith in Osborn 2014, 53).
Pri interpretativnem fenomenološkem pristopu raziskovalec raziskuje, kako posameznik dojema določen pojav ter kako osmišlja svoj svet. Da bi to raziskovali, postavimo raziskovalna vprašanja, na katera želimo odgovoriti med raziskavo. Vprašanja so postavljena široko in odkrito, saj je njihov namen raziskati področje, ki nas zanima (Smith in Osborn 2014, 55).
Raziskovalna vprašanja, na katera bomo iskali odgovore, so:
− Kako se v pismih kaže odnos okolice, sorodnikov in moža do Feličke, ki je šla na delo v Egipt?
− Družine so bile ob koncu 19. stoletja in v začetku 20. stoletja razširjene in tako so skrb za otroka ob materinem odhodu prevzeli oče in drugi družinski člani. Kako je bilo ob Feličkinem odhodu, kdo je skrbel za njuno hčerko Danilo? Kako je Danila to doživljala in kako sta to doživljala Franc in Felička?
− Kakšna podoba materinstva/očetovstva je razvidna iz pisem, kako je migracija vplivala na to? Kako je Felička doživljala materinstvo ter kako je doživljala skrb za otroka, čigar varuška je bila v Egiptu?
− Kakšen partnerski odnos imata Franc in Felička in kako je na odnos vplival Feličkin odhod od doma?
Vse rezultate bomo nato povezali in jih sklenili v razpravi, v sklepu pa bomo povzeli vse ugotovitve. Te bomo primerjali s teoretičnim delom, poudarili ugotovitve in morebitne povezave ter odstopanja.
1. Zgodovinske razmere
1.1 Razmere v Egiptu in gradnja Sueškega prekopa
Egipt je država na severovzhodu afriškega kontinenta. Od leta 1516 do 1517 je bil kot provinca pridružen Otomanskemu cesarstvu. V času Otomanske nadvlade je Egiptu vladal podkralj, ki ga je postavil sultan v sodelovanju s posvetovalnim svetom in vojsko, ki je bila sestavljena iz otomanskih in egipčanskih vojakov (Peter M. Holt, s.v. »Egypt,«
v: Encyclopedia Britannica).
Spremembe in dogajanje, ki so pomembni za začetek migracije aleksandrink in so vplivali nanje, se začnejo v času vladanja podkralja Saida Paše. Said je nasledil Mohameda Elija, ki je bil prvi vladar Egipta po porazu Napoleona in Francozov in katerega dinastija je vladala 150 let. Said Paša se je šolal v Parizu in postal velik ljubitelj Evrope, kjer si je pridobil kar nekaj pomembnih prijateljev, ki so imeli tudi kasneje v razvoju Egipta velik vpliv in pomen. V Franciji je spoznal tudi Ferdinanda de Lessepsa, ki je kasneje igral pomembno vlogo pri gradnji Sueškega prekopa. Said je v času svojega vladanja izvedel številne reforme v državi, še posebej na področju vojske, uprave, pravosodja in financ.
Spodbujal je liberalizacijo trga v državi, poskušal prepovedati trgovanje in uvažanje sužnjev iz Sudana, kar pa mu ni uspelo, ker so bili v to trgovino vpleteni vplivni ljudje.
Prav tako je dokončal železniške povezave med Kairom in Aleksandrijo ter Kairom in Suezom.
V času Saidovega vladanja se je začel zelo pomemben projekt za Egipt, in sicer gradnja Sueškega prekopa. Leta 1854, ko je Paša prišel na oblast, so njegovemu francoskemu prijatelju Ferdinandu de Lessepsu kljub angleškemu nasprotovanju odobrili koncesijo za gradnjo in nato tudi upravljanje Sueškega prekopa (Zorn 2012, 27–28).
Paša je vladal do leta 1963, nasledil pa ga je nečak Ismail Paša, ki je vladal vse do leta 1879 (Peter M. Holt, s.v. »Egypt,« v: Encyclopedia Britannica). Svojo vlado je začel kot podkralj, že leta 1867 pa je po odločbi turškega Sultana postal kediv, kar pomeni kraljevi namestnik. Ob njegovem prihodu na oblast so bili prihodki v državno blagajno bogati, kar je bilo povezano z ameriško državljansko vojno (Zorn 2012, 29–30). Vojna v Ameriki je povzročila pomanjkanje ameriškega bombaža v Evropi, kar je vplivalo na umeten dvig
kantarov. S pridelavo bombaža so se začeli, poleg kediva in veleposestnikov, ukvarjati tudi felahi (kmetje), saj je povečanje pridelave omogočila predvsem razširitev namakalnih sistemov, ki so zagotavljali dovolj vode (Zagorac in Pečar 1958, 46). Ko se je državljanska vojna v Ameriki končala, so se cene bombaža drastično znižale, kar je imelo katastrofalne posledice za ekonomijo v Egiptu (Peter M. Holt, s.v. »Egypt,« v:
Encyclopedia Britannica).
Ismail je v času svojega delovanja nadaljeval z načinom vladanja in vodenja svojih predhodnikov, Saida in Mohameda Alija. Vsi trije so bili naklonjeni Evropi ter podpirali družbene reforme in posodobitve. Ismail se je šolal v Parizu in tam spoznal evropski način življenja, kakršnega je nato želel ustvariti tudi v Egiptu. Menil je, da je državo treba okrepiti z institucijami, ki bi jih ustvaril po evropskem vzoru. Tujim strokovnjakom je pustil odprte roke pri gradnji infrastrukture, urbanizma, železniških in cestnih povezav ter številnih drugih posodobitev (Zorn 2012, 30).
Zaradi Ismailove tolerantne politike do tujcev se je njihovo število znatno večalo iz leta v leto. Od leta 1836 do leta 1878 je število tujcev zraslo iz 3000 na 68 000. Za priseljevanje je bil Egipt privlačen tudi zato, ker so bili tujci oproščeni plačevanja davkov, za morebitne zločine pa bi jim sodili po zakonih dežele njihovega izvora. Tujci so svoj kapital nalagali v egiptovska podjetja in kmalu imeli vodilno vlogo v gospodarstvu v mestih, kot sta Kairo in Aleksandrija (Zagorac in Pečar 1958, 47).
Čeprav je bilo gospodarstvo ob Ismailovemu nastopu trdno, je zaradi številnih investicij začelo zmanjkovati denarja. Ismail je bil prisiljen najemati kredite in sprejemati tuja vlaganja. Egipt je bil za veliko evropskih držav ter svetovne banke dobra poslovna priložnost, zato so med seboj tekmovale s svojimi vlaganji in posojili egiptovskemu gospodarstvu. Dolg Egipta je tako leta 1875 znašal že 100 milijonov funtov (Zorn 2012, 31).
Zaradi naraščanja kmetijskih dejavnosti je bilo treba poskrbeti, da blago pride v najkrajšem možnem času na domači in tuji trg. Tako so v času vladanja kediva Ismaila zgradili »eno največjih in najvažnejših prometnih žil sodobnega sveta, Sueški prekop«
(Zagorac in Pečar 1958, 47).
1.1.1 Sueški prekop
Sueški prekop je kanal, ki povezuje Mediteransko morje z Rdečim morjem in afriški kontinent ločuje od azijskega. Kanal predstavlja najkrajšo pot med Evropo in državami, ki ležijo v okolici Indije in zahodnem Pacifiškem oceanu in je ena izmed najpomembnejših pomorskih poti. Prekop je dolg 193 kilometrov in poteka od Port Saida na severu do Sueza na jugu. Kanal je razmeroma raven in brez zapor, vključuje pa 8 večjih zavojev.
Pred gradnjo prekopa, ki je bil dokončan leta 1869, je bilo glavno večje mesto v bližini kanala Suez, ki je imel približno 4000 prebivalcev, po njegovi izgradnji pa so ob njem zrasla številna naselja (Peter M. Holt, s.v. »Egypt,« v: Encyclopedia Britannica).
Zanimanja za gradnjo so se začela že v času Napoleona. Napoleon naj bi sam, osebno, raziskal ostanke starodavnega kanala, nato pa njegov glavni inženir komunikacijskih linij J.M. Le Peré. Ta je starodavni kanal pregledal in opravil nekaj izračunov, ter kot je bilo kasneje ugotovljeno, zmotno izračunal, da je nivo Rdečega morja 10 metrov nad nivojem Mediteranskega.
Ponovni izračuni so bili opravljeni v letih 1834 in 1846.
Že predhodnik Ismaila, Said Paša, je bil velik prijatelj Evropejcev, prav ta navezanost na staro celino pa je postala zelo pomembna za razplet poznejših dogodkov. V Evropi je namreč navezal stike s Ferdinandom de Lessepsom, ki je kasneje postal francoski konzul v Egiptu. Prav njemu je leta 1854 Said obljubil koncesijo za ustanovitev družbe
˝Universal Suez Canal Company˝(Zorn 2012, 27) oziroma ˝Compagnie universelle du canal maritime de Suez˝. Družba naj bi kanal zgradila in dobila pravico do njegovega upravljanja za 99 let (Zorn 2012, 27). Več kot polovico potrebnega denarja, 200 milijonov funtov, je za gradnjo prispevala Francija, egiptovska vlada pa je imela v družbi delnice, vredne 80 milijonov funtov (Zorn 2012, 28).
Gradnja se je začela leta 1859, trajala pa je 10 let, 4 leta več, kot je bilo predvideno. Sueški prekop so otvorili 17. novembra leta 1869 (Peter M. Holt, s.v. »Egypt,« v: Encyclopedia Britannica).
Slika 1: Sueški prekop (Wikipedia 2021, s.v. »Sueški prekop«).
1.1.2 Razmere po odprtju Sueškega prekopa in obdobje vojn ter revolucije Projekt gradnje Sueškega prekopa in razkošno življenje kediva Ismaila sta pripeljala državo v finančno stisko in jo privedla do bankrota. Ismail je zadeve poskušal rešiti s prodajo delnic Sueškega prekopa Veliki Britaniji, ki si je z nakupom velikega deleža delnic zagotovila pomembno vlogo v egiptovski politiki. Pomembno vlogo je seveda ohranila tudi Francija, saj je njen vpliv v državi trajal še od časov Napoleona. Francija in Velika Britanija sta skupaj z Italijo in Avstrijo ustanovili Blagajno egiptovskega državnega dolga. Imenovali so 2 kontrolorja, enega Francoza in enega Angleža, ki sta imela pravico sodelovati in posredovati pri vseh državnih finančnih zadevah. S tem se je začelo 75 let dolgo obdobje okupacije Egipta (Zorn 2012 48).
Prebivalstvo je bilo z vladanjem kediva Ismaila in z vdorom tujcev v državo ter njihovim nadzorom zelo nezadovoljno. Leta 1879 so se tako pojavile prve nacionalistične stranke, ki so nasprotovale moči in vplivu Francozov in Britancev ter želele Egipt vrniti Egipčanom. Na svojih protestih so uporabljali istoimensko geslo »Egipt Egipčanom«
(Zagorac in Pečar 1958, 49). Gibanje je vodil Orabi-paša, ki se je želel upreti turški tiraniji in zatiranju s strani tujcev. Kediv Ismail je dal Orabija zapreti in tako želel ustaviti upore, vendar ga je zaradi velikega pritiska množic izpustil in začasno z njim sklenil mir.
Postavil ga je na mesto državnega sekretarja in člana vlade. Orabijev položaj ni ustrezal niti sultanu niti Turkom, prav tako ne Veliki Britaniji in Franciji, zaradi česar je prišlo do francoskih in britanskih demonstracij pred aleksandrijsko luko. Prihod tujih čet v egiptovske vode je razburil ljudstvo, zato so tudi sami organizirali velike demonstracije
v luki, kar pa so Britanci izkoristili kot povod za napad na mesto z bombardiranjem.
Egiptovska vojska je bila premagana, s tem pa se je leta 1882 tudi uradno začela britanska okupacija. Stanje v Egiptu je bilo zmedeno, saj je bila celotna uprava v rokah Angležev, formalno pa je bil Egipt še vedno del Otomanskega cesarstva (Zagorac in Pečar 1958, 49–50). Velika večina gospodarstva pa je bila v rokah tujcev. Po podatkih iz leta 1907 je bilo v Egiptu 147 000 tujcev, od tega je bilo kar 63 000 Grkov, ostali delež pa so bili Angleži, Francozi, Italijani in drugi.
V začetku prve svetovne vojne je britanska vlada nad Egiptom razglasila protektorat in tako uničila še zadnje ostanke egipčanske samostojnosti. Po koncu prve svetovne vojne in z razpadom otomanskega cesarstva se je Egipt sicer rešil turške nadoblasti, a je ostal pod angleško okupacijo (Zagorac in Pečar 1958, 53–54).
Po prvi svetovni vojni se je začelo gibanje, ki ga je vodil nekdanji Orabijev borec Saad Zaglul, imenovano Delegacija Egipta ali Wafd. Želeli so osvoboditev izpod britanske vlade. Britanska vlada pa je na začetek gibanja odgovorila tako, da je Zaglula in 3 druge ugledne može, ki so pri gibanju sodelovali, izgnala na Malto. Po tem so se nemiri še vedno nadaljevali in se leta 1919 prelevili v vstajo, ki jo danes poznamo kot Revolucijo leta 1919. Revolucija je zajela celotno državo. Sprva je šlo za mirne demonstracije, ki pa so se kasneje sprevrgle v prave bojkote in množične proteste (Zagorac in Pečar 1958, 56–
57).
V revoluciji so sodelovali vsi sloji prebivalstva ter tako moški kot tudi ženske. Leta 1919 so šle egiptovske ženske prvič na ulice in sodelovale v demonstracijah. V nemirih leta 1919 je bilo kar nekaj žrtev. Po nekaterih podatkih je bilo na egiptovski strani 800 mrtvih in 1600 ranjenih, na angleški pa le 84 mrtvih in 114 ranjenih (Zagorac in Pečar 1958, 58–
59).
Revolucija se je zaključila februarja leta 1922 z razglasitvijo Egipta kot suverene in neodvisne države. Žal pa se stvari niso veliko spremenile, saj je šlo le za uradne dokumente, dejanska oblast je še vedno ostala v angleških rokah. Še vedno so imeli vpliv in nadzor nad Sueškim prekopom, še vedno so ščitili Egipt pred tujimi vdori, vladali Sudanu ter ščitili koristi tujcev in manjšin. Takratnega kediva Fuada so preimenovali v kralja (Zagorac in Pečar 1958, 60), egiptovska monarhija pa je tako postala »najmočnejša sila na Bližnjem vzhodu« (Zorn 2012, 40).
Leta 1936 je bila sklenjena anglo-egiptovska pogodba. K podpisu pogodbe je stremela in spodbujala tudi bogastva in oblasti željna Wafda, ki je v tem času postala politična stranka. Pogodba naj bi bila sestavljena na podlagi deklaracije iz leta 1922, ki ji je Wafda še nedolgo nazaj strogo nasprotovala (Zagorac in Pečar 1958, 71–72). Velika Britanija je s pogodbo lahko za nedoločen čas okupirala Sueški prekop, pred napadi varovala Egipt, kamor je prišlo veliko število angleških vojakov, ki pa niso bili vključeni v egiptovska mešana sodišča, ampak so uvedli svoja vojaška sodišča. Egiptovski vojaki so se lahko šolali le v angleški vojaški šoli (Zagorac in Pečar 1958, 71–72).
Ob začetku 2. svetovne vojne in francoski ter britanski napovedi vojne Nemčiji sta ti dve od Egipta zahtevali podporo, ta pa je zgolj prekinil diplomatske stike z Nemci. Podobno se je Egipt odzval, ko se je leta 1941 vojni pridružila Italija. To je Britance razjezilo in odstavili so glavnega egiptovskega vojaškega oficirja al Masrija.
Kralja Fuada je nasledil njegov sin Faruk. Faruk je bil velik nasprotnik britanske prisotnosti in njihove oblasti v Egiptu. Stanje se je še poslabšalo leta 1940, ko je Velika Britanija zaradi svojih koristi v vojni ponovno razglasila protektorat nad Egiptom. Med vojno je Nemčija poskušala neuspešno zavzeti Sueški prekop, kralj Faruk pa je kljub prisotnosti britanske vojske ostal nevtralen. Ko se je druga svetovna vojna zaključila, se je britanska vojska umaknila v cono Sueškega prekopa.
Leta 1942 so Britanci od kralja zahtevali zamenjavo celotne vlade in ministrskega predsednika. Kralj se je zahtevam sprvaupiral, na koncu pa vseeno podlegel, se uklonil ter izpolnil zahteve in s tem vzbudil veliko nezadovoljstva med prebivalstvom (Zorn 2012, 51).
Druga svetovna vojna je v Egiptu zaradi vseh sprememb in posledic pri ljudstvu vzbudila veliko nezadovoljstva (Zagorac in Pečar 1958, 77–78). Po porazu v arabsko-izraelski vojni med letoma 1948 in 1949 pa se je stanje le še poslabšalo in nezadovoljstvo povečalo.
V državi so naraščale korupcija in politične napetosti (Zorn 2012, 51), ki so dosegle vrelišče v zadnjih mesecih leta 1951 in v začetku leta 1952 (Zagorac in Pečar 1958, 84).
23. 7. 1952 sta se zgodili revolucija in vojaški prevzem oblasti, ki sta ju izvedli vojaški častniki pod vodstvom Gamala Abdula Nasserja. Po kraljevem podpisu odstopnega dokumenta je Egiptu začasno vladal revolucionarni svet. Leta 1953 je bila razglašena Socialistična republika Egipt, katere prvi predsednik je postal Mohamed Naguib, ki je bil duhovni vodja revolucije, njegov namestnik pa je postal Nasser (Zorn 2012, 51).
Prvi ukrep nove vlade je bil, da posameznik ne sme biti lastnik več kot 200 hektarjev zemlje, kar je pomenilo razkosanje velikih kmetijskih zemljišč in razdelitev zemlje kmetom, ki so bili do zdaj brez lastne zemlje. Eden izmed ukrepov je bila tudi prepoved političnih strank, islam pa je postal uradna državna vera (Zorn 2012, 51).
Leta 1954 je Nasser prisilil Naguiba k odstopu in leta 1956 sam prevzel oblast (Wikipedia 2021, s.v. »Egipt«).
Med letoma 1955 in 1957 se je število tujcev v Egiptu občutno zmanjšalo, saj je vlada nacionalizirala vse banke, zavarovalnice, nepremičnine in industrijske objekte, ki so bili prej v rokah tujcev. Pred revolucijo naj bi v Aleksandriji živelo več kot 100 000 tujcev, po Nasserjevem prevzemu oblasti pa se je ta številka zmanjšala na nekaj 1000 (Zorn 2012, 51).
1.2 Zgodovinske razmere na Slovenskem
1.2.1 Razmere na Slovenskem v 19. stoletju in vse do konca prve svetovne vojne – prvi selitveni val
Obdobje 19. stoletja in začetkov 20. stoletja je bilo za slovensko območje obdobje velikih sprememb in lahko bi rekli, da eno izmed burnejših obdobij. Dogajale so se veliko politične, gospodarske in socialne spremembe. Območje Goriške, od koder je izhajala velika večina žensk, ki so odšle v Egipt, je do 1. svetovne vojne spadalo pod avstro-ogrsko monarhijo. Od septembra 1814 pa do junija 1815 je na Dunaju potekal kongres, na katerem naj bi se dogovorili o določenih spremembah, ki bi oživile gospodarstvo in vzpostavile stabilnost v državi, vendar do tega ni prišlo. Spremembe so bile majhne, država je še vedno delovala z zastarelim fevdalnim sistemom. Leta 1848 je prišlo do marčne revolucije ali tako imenovane pomladi narodov. To je prineslo velike spremembe, saj so bile uvedene številne gospodarske reforme. Začela je prevladovati liberalna politika, ki je spodbujala razvoj industrije. Veliko sprememb je bilo uvedenih tudi na področju šolstva in izobraževanja. To je bil čas Bachovega absolutizma (Zorn 2012, 14).
Ker so aleksandrinke prihajale predvsem iz Vipavske doline, je bila za to področje najbolj pomembna sprememba zemljiška odveza. Ta je kmetom prinesla svobodo. Odveza je namreč predvidela, da zemljo, ki so jo kmetje obdelovali, končno dobijo tudi v last.
Tretjina vrednosti ozemlja naj bi se odpisala, tretjino naj bi poravnala država, preostalo tretjino pa naj bi kmetje plačali sami. Doba za odplačilo je bila 20 let. Čeprav je to prineslo pozitivne spremembe, pa so se kmetje začeli srečevati s težavami, ki jih do tedaj niso pestile. Za odplačilo so se zadolžili, državi so morali plačevati davke za ozemlje. Ker je šlo večinoma za razmeroma majhne kmetije in pridelka ni bilo veliko, je bilo vse dajatve težko plačevati brez dodatnega zaslužka (Zorn 2012, 57). Situacija je bila najtežja za majhne kmete, saj ob delitvi niso dobili dovolj pašnikov in gozdov, da bi poskrbeli za živino, si naredili drva in nabrali lesa. V tem času so vedno slabše obratovale tudi nekdaj uspešne kmečke obrti, kot sta sitarstvo in platnarstvo (Vodopivec 2006, 66). Prenehale so delovati tudi druge obrti in dejavnosti, kot sta založništvo, fužinarstvo, upadlo je tudi prevozništvo. Kmet je bil vedno bolj odvisen od prodaje svojih pridelkov. Kmalu pa je tudi tukaj nastala težava, saj je zaradi prodora ruskega in ameriškega žita na evropski trg cena pšenice padla in se je tako položaj še poslabšal (Vodopivec 2006, 95).
Da pa je bila situacija še težja, je v tem času prišlo do več zaporednih slabih letin, različnih škodljivcev na rastlinah in živalih ter epidemije … Situacije so bile težke, zato so ljudje iskali druge načine, kako rešiti nastale dolgove. Pojavilo se je oderuštvo. Oderuhi so nudili posojila tudi tistim kmetom, ki niso več mogli dobiti posojila banke. To je v večini primerov le še poslabšalo situacijo, saj so bile obresti zelo visoke, roki za vračilo pa zelo kratki. Velikokrat se je zgodilo, da so kmetje ostali brez zemlje, saj dolgov niso mogli poplačati (Zorn 2012, 57). Kmečki dolgovi so postali eden največjih problemov slovenskega podeželja v 19. stoletju (Vodopivec 2006, 96). Zaradi zadolževanja je obubožalo veliko število slovenskih kmetov. Oderuhi so od kmeta zahtevali visoke obresti in plačilo. Usodo kmeta so imeli v svojih rokah. Zadolžena posestva so kupovali sami ali pa so jih prodajali naprej (Vodopivec 2006, 97).
Zaradi težkih razmer je bilo kmečko prebivalstvo prisiljeno poiskati drugačen vir zaslužka. Številni kmetje so sezonski zaslužek iskali na Hrvaškem, v avstrijskih in nemških središčih, v Franciji, prišlo je tudi do izseljevanja v Ameriko. V naštete dežele so odhajali predvsem mladi moški, ženske pa so zaslužek iskale večinoma v Egiptu. Do začetka 1. svetovne vojne je bilo tako v tujini skoraj 20 % slovenskega prebivalstva (Vodopivec 2006, 96–97). To številno izseljevanje pa je pripeljalo do novih težav. Pri štetju prebivalstva med letoma 1900 in 1910 so ugotovili, da se je na Kranjskem število prebivalstva povečalo le za 11,3 % (Vodopivec 2006, 139).
Čeprav je prišlo do modernizacije v kmetijstvu, je slovensko kmetijstvo še vedno zaostajalo za številnimi evropskimi državami. Razvoj je zadrževala predvsem razdrobljenost posesti. Glavni vir dohodka sta še vedno prinašali živinoreja in poljedelstvo. S pojavom novih prometnih povezav (tako ceste kot železnice) so se povečale možnosti za prodajo kmetijskih pridelkov in tudi možnosti za zaposlovanje v mestih in industrijskih obratih, ki so se v tem času začeli razvijati v nekaterih mestih. S takšnimi zaposlitvami so želeli pridobiti dodaten zaslužek, ženske pa so večinoma delale kot perice, kuharice in služkinje (Vodopivec 2006, 140).
Na Primorskem so ženske odhajale na delo v bližnji Trst. Opravljale so dela služkinj, kuharic in pomočnic v družinah, delale so v pekarnah in gostilnah. Nekatere so odšle le za toliko časa, da so si prislužile nekaj denarja, nekatere pa so si v Trstu ustvarile družine in tam tudi ostale (Koprivec 2013, 20).
Trst je bil takrat glavno pristanišče in povezava s Sredozemljem. Zaradi hitre gospodarske rasti in razvoja so jadrnice kmalu zamenjali parniki. Leta 1833 pa se je združilo 7 zavarovalniških družb in ustanovilo društvo Lloyd, 3 leta kasneje pa je bila ustanovljena Parniška družba, za katero je bilo predvideno, da bo načrtovala in izdelovala ladje. Leta 1837 je izplul prvi parnik te delniške družbe in se iz Trsta odpravil proti Carigradu. Ko so v Aleksandriji zgradili prekop do Nila, po katerem so tovor odpeljali do Kaira, od tu pa v Suez, so ugotovili, da je to najkrajša pod do Indije. Leta 1846 je izplula prva ladja proti aleksandrijskemu pristanišču, od leta 1848 pa je med tema dvema pristaniščema potekala redna linija. Pomen Trsta je še dodatno okrepila izgradnja južne železnice (Zorn 2012, 15–17).
Po odprtju Sueškega prekopa leta 1869 so se v Trstu začele odpirati nove plovne poti, kar je povečalo pristaniško obremenjenost in obremenjenost južne železnice. Vse to je pripeljalo do zamud, gneče in preobremenitve infrastrukture. Ker je vse to začelo upočasnjevati razvoj Trsta, so tržaški poslovneži in vplivneži začeli iskati nove priložnosti in možnosti zaslužka (Zorn 2012, 26).
Po odprtju Sueškega prekopa je Egipt postal zanimiv za številne evropske poslovneže ter vplivneže, zato so se številni odločili za selitev. Družina, ki se je preselila v Kairo, Aleksandrijo ali Asuan, je s seboj vzela tudi vso svojo zaposleno pomoč. Na takšen način so v Egipt prišle tudi prve Slovenke. Tako se je začela številna in verižna migracija v Egipt (Koprivec 2013, 21). Zaslužek v Egiptu je bil veliko večji kot v drugih mestih. Na
Dunaju je gospodinjska pomočnica zaslužila 10 goldinarjev, v Trstu 8 goldinarjev, v Egiptu pa med 20 in 40 goldinarji. Dober zaslužek je hitro začel odmevati med slovenskimi ženskami (Makuc 2006, 17). Ženske, ki so prve prišle v Egipt, so hitro začele vabiti tudi druge sorodnice, naj se jim pridružijo (Koprivec 2013, 21).
Izseljevanje je potekalo v dveh valovih. Prvi je trajal od odprtja Sueškega prekopa leta 1869 in odhoda prvih aleksandrink v letu 1870 (Koprivec 2013, 19) pa do 1. svetovne vojne, drugi val pa je potekal v letih med obema vojnama (Koprivec 2013, 22) in vse do konca 2. svetovne vojne oziroma do egiptovske revolucije leta 1952 oziroma nacionalizacije Sueškega prekopa v letu 1956 (Škrlj 2009, 147).
1. svetovna vojna je postavila mejnik v zgodovini selitev zahodnega slovenskega prostora in tudi drugače.
1.2.2 Prva svetovna vojna in drugi selitveni val
Prva svetovna vojna (1914–1918) se je končala s porazom in posledično razpadom Avstro-Ogrske monarhije.
Slovenci so se skupaj s Hrvati in Srbi združili v Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki se je kasneje s pridružitvijo Srbije preimenovala v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (Wikipedija 2020, s.v. »Prva svetovna vojna na Slovenskem).
Leta 1920 je bila podpisana Rapalska pogodba. S podpisom te pogodbe se je morala Kraljevina SHS odpovedati Istri in slovenskemu Primorju, vključno z dolino Soče. Pod italijansko nadoblast je tako prišlo skoraj 40 000 Slovencev (Pirjevec 1996, 8). To območje so Italijani imenovali Venezia Giulia, Slovenci pa Julijska Benečija in Julijska krajina (Vodopivec 2006, 238).
Prva svetovna vojna je mejnik na marsikaterem področju, tudi na področju razvijanja narodne zavesti. Primorsko na vseh področjih zelo zaznamuje povojni čas, ko je ozemlje pripadalo Italiji, ki je začela najprej z nacionalističnimi in nato s fašističnimi nastopi (Marušič 1995, 49). Gospodarske razmere v Julijski krajini so bile zelo težavne. Posočje je še vedno okrevalo od soške fronte in njenih posledic, Trst, ki je prej veljal za eno najpomembnejših pristanišč, je izgubil svojo moč in pomen, saj je imela Italija veliko drugih pomembnejših pristanišč. Rešitev gospodarskih težav je italijanska oblast iskala v obnovitvi industrijske proizvodnje. Razmah so doživeli rudniki v Idriji, cementarna v
Anhovem, obnavljali so tudi železarstvo, oljarstvo, ladjedelništvo ter druge gospodarske ustanove in denarne zavode (banke) (Vodopivec 2006, 238–239).
Kljub vsemu pa nova oblast ni dosegla predvojne ravni v gospodarstvu in kmetijstvu. To je bilo v medvojnem času zelo prizadeto in se je znašlo v velikih težavah. Razmere so se razlikovale od pokrajine do pokrajine, vendar pa so bile na celotnem ozemlju kmetije v večini zelo majhne, manjše od enega hektarja. Z novo razmejitvijo se je stanje za goriške in primorske kmete poslabšalo, saj so izgubili velik del dotedanjega trga in tudi veliko prihrankov. Menjava nekdanjih avstrijskih kron v nove lire je bila zelo slaba, slabša kot v Kraljevini SHS. Zaradi kratkega roka nekaterim kmetom sploh ni uspelo zamenjati denarja, prihrankov, ki so jih hranili v bankah v novi Kraljevini SHS, pa niso mogli dvigniti. Dodatne težave pa sta povzročila tudi omejevanje izplačevanja vojne odškodnine ter nepopuščanje pri plačilu davkov. Leta 1924 je bil uveden nov davčni sistem, ki je bil veliko strožji kot nekdanji habsburški. Oblasti so leta 1920 ustanovile Državni zavod za obnovo in kmetijski preporod, s katerim naj bi pomagale kmetom, vendar je bil ta pod vplivom italijanskih nacionalistov, ki so razmere izkoristili za odkupovanje zadolženih zemljišč v lasti Slovencev in Hrvatov. Na ta zemljišča so nato naseljevali italijansko prebivalstvo. Kmetje so tej represiji kljubovali s številnimi zadrugami in posojilnicami, ki so si po letih krize med letoma 1924 in 1928 opomogle, vendar so tudi te do leta 1930 prišle v roke italijanske oblasti. S tem so bili slovenski kmetje končno odvisni le od italijanskih finančnih ustanov (Vodopivec 2006, 239–240).
Zaradi težkih razmer, s katerimi so se soočali prebivalci Primorske, je bilo obdobje med letoma 1918 in 1926 obdobje najštevilčnejših odhodov prebivalstva (Koprivec 2013, 23).
Po nekaterih ocenah naj bi zasedeno ozemlje v letu 1919 zapustila večina Nemcev in med 30 000 in 40 000 prebivalcev, ki so bili slovenske in hrvaške narodnosti. V Julijsko krajino pa se je priselilo 40 000 italijanskih priseljencev, ki so prišli opravljat uradniška delovna mesta, nekateri pa so prišli le v iskanju novih priložnosti. Takšno izseljevanje se je nadaljevalo tudi v času nastopa fašistične oblasti in njihove raznarodovalne politike.
Veliko prebivalcev Julijske krajine je območje zapustilo zaradi pritiskov. Med njimi so bili številni politični predstavniki in aktivisti, pa tudi posamezniki, ki so bili aktivni v društvenih in političnih organizacijah (Kalc 2020, 216).
Ljudje so se vsa 20. leta in tudi del 30. let 20. stoletja izseljevali zaradi gospodarskih razmer in seveda raznarodovalne politike, saj je manjšinsko prebivalstvo prikrajšala za
bančne, zadružne in gospodarske ustanove, ki so prej omogočale gospodarsko in tudi socialno rast (Kalc 2020, 217).
V želji in upanju na boljši zaslužek in življenje so se na pot odpravljali v različne države, med drugim tudi v Egipt. V večini so v Egipt odhajale ženske. Za Egipt so se odločale, ker je bil bližje domu in so verjele, da se bodo tako prej vrnile. Odhajale so vdove, mlada dekleta, ki so želela zaslužiti nekaj denarja za poroko, pa tudi poročene ženske. Mož je ostal doma in poskrbel za posest in otroke, ženska pa je iz Egipta pošiljala denar in tako denarno preskrbela družino (Koprivec 2013, 23).
2. Aleksandrinstvo
2.1 Kdo so bile aleksandrinke?
Slovar slovenskega knjižnega jezika nam kot zadetek iskanja za besedo aleksandrinka ponudi spodnji rezultat:
aleksandrínka -e ž (ȋ)
od druge polovice 19. stoletja do 1945 ženska z Goriškega, zaposlena kot dojilja, varuška, sobarica, kuharica ali guvernanta v Egiptu, zlasti v Aleksandriji: njena mati je bila aleksandrinka; potomci, sorodniki aleksandrink; usoda, življenje aleksandrink; razstava, roman o aleksandrinkah (Slovar slovenskega knjižnega jezika, 2. izd., s.v.
»aleksandrinka«).
Rezultat je precej natančen in razloži obdobje, v katerem so se aleksandrinke pojavljale, kakšna dela so opravljale in kje so v večini služile.
Kot v svoji knjigi Dediščina aleksandrink in spomini njihovih potomcev omeni Daša Koprivec in v delu Aleksandrinke so prišle domov Peter Zorn, bi lahko rekli, da je besedo
»aleksandrinka« v širšo slovensko zavest vnesla Dorica Makuc z istoimensko knjigo.
Izšla je leta 1993 in še danes velja za eno temeljnih in začetnih del na področju raziskovanja aleksandrink (Koprivec 2013, 9; Zorn 2012 8).
Prvič pa je bila beseda v literaturi omenjena v Bevkovi povesti Žerjavi, ki je bila objavljena leta 1932 pri Vodnikovi družbi v Ljubljani. Bevk je izraz, ki je bil zapisan z veliko začetnico, v opombi pojasnil. Zapisal je, da so to ženske iz goriške okolice, ki so v Egipt, natančneje v Aleksandrijo, odšle delat (Koren 2011, 57).
Makuc zapiše, da so aleksandrinke še v času Avstro-Ogrske imenovali »Nemsaui«, saj so mislili, da so to Nemke. Kasneje so jih največkrat poimenovali »Les Goriciennes«, »Les Slovenes« (Makuc 2006, 6) ter »Les Slaves« (Škrlj 2009, 147). V domačih krajih, na Goriškem, pa so jim pravili »lešandrinke« (Aleksandrinke 2021).
Katja Škrlj v svojem prispevku v knjigi Krila migracij: po meri življenjskih zgodb zapiše, da so bile aleksandrinke ženske, ki so prihajale z Goriškega, Tržaškega in Vipavske doline ter so hodile v Kairo in Aleksandrijo služit, da bi svoje družine in kmetije rešile pred
propadom (Škrlj 2009, 147). Središče izseljevanja v Egipt je bilo v Vipavski dolini, od tod je namreč odšlo največ žensk. Še posebej je treba tukaj omeniti kraj Prvačino, saj se je od tu v Egipt izselilo 120 migrantk, kar predstavlja 11 % celotnega prebivalstva vasi.
Po številčnosti odhodov so Prvačini sledile Renče, Bilje, Kojsko, Dornberk in Vrtojba (Kalc 2020, 59).
Alenka Puhar zapiše, da je okoli leta 1900 kolonija Slovenk v Egiptu štela več kot 3000 žensk (Puhar 1982, 327). Karel Pečnik pa naj bi istega leta ocenil, da je bilo v Egiptu 5300 slovenskih izseljencev, od tega kar 5000 Slovenk (Puhar 1982, 10). Kalc navaja, da se statistike med seboj precej razlikujejo in da prihaja tudi do številnih odstopanj ter pretiravanja pri navedbi števila izseljencev, izseljenk v Egipt. V delu Doba velikih migracij na Slovenskem navede, da se je v letih od 1907 do 1913 v tujino izselilo 1400 žensk, od tega pa je bilo za približno 72 % teh, ki so se izselile v Egipt (Kalc 2020, 58).
V Egipt so odhajala mlada, neporočena dekleta z namenom, da bi zaslužila nekaj za svojo doto za poroko ter da bi zadolženim družinam finančno pomagala (Škrlj 2009, 147).
Nekatere so odhajale same, nekatere so odšle s svojimi možmi, nekatere so si v Egiptu poiskale partnerje, velikokrat druge nacionalnosti, se poročile in si tam ustvarile družino (Koprivec 2013, 19). Za nekatere je bil odhod v Egipt pot do neodvisnosti in samostojnosti (Škrlj 2009, 147), za določene pa mladostna želja (Koprivec 2013, 19).
Daša Koprivec je v članku Aleksandrinke: življenje v Egiptu in doma zapisala, da je treba ločevati med vzrokom za odhod in povodom. Največkrat sta bili seveda za odhod krivi ekonomska situacija in potreba po dodatnem zaslužku. Ker pa so bile lahko v nekaterih družinah težke situacije, je odhod za nekatere pomenil rešitev iz teh razmer in olajšanje.
Koprivec poudari, da so bile v določenih razmerah ekonomske situacije res vzrok za odhod, v določenih pa le povod (Koprivec 2006, 101).
Makuc v svoji knjigi omeni težke družinske situacije, za katere je odhod morda pomenil rešitev in olajšanje. V delu knjige opisuje zgodbo družine Skomina in zapiše, da je bil odnos med »taščo in ta mlado« težak (Makuc 2006 152). Avtorica s tem ponazori samo eno izmed družinskih relacij, ki so lahko težavne, vendar zapiše, da ta primer verjetno ni bil osamljen (Makuc 2006 152). Katja Škrlj v svojem prispevku v delu Krila migracij zapiše, da so ženske vedele, da je odhod v Egipt vedno možnost in so imele tako priložnost za rešitev težkih življenjskih situacij, kot so lahko bile ekonomske razmere, težaven zakon ali pa težave in nesporazumi doma. Odhod je predstavljal rešitev stisk – takšnih in drugačnih (Škrlj 2009, 15).
Kolektivni spomin na aleksandrinke je večkrat povezan z literarnim likom Lepe Vide. Ta naj bi doma pustila svojega otroka, bolnega možna in šla na španski dvor kot dojilja španskega kraljeviča. Povezava je zelo negativna in gre za nekakšno kaznovanje ženske.
Kazen Lepe Vide je bil večni spomin in obžalovanje, da je zapustila bolnega moža in majhnega otroka ter odšla boljšemu življenju naproti. Inga Miklavčič Brezigar meni, da pesnitev izraža specifično negativen odnos moških piscev do tovrstne migracije, ki naj bi vodila v propad ženske in jo je za to treba kaznovati. Njena kazen je obžalovanje in krivda. Prav tako Koprivec ugotovi, da se zgodi z Maliko iz Aškerčeve pesnitve Egipčanka in z ženskami iz zgodb dela Južni veter, katerega avtor je Marjan Tomšič.
Ženski liki del so vedno kaznovani za svoja dejanja in čutijo obžalovanje. V navedenih delih lahko zaznamo svarila pred takšnimi dejanji in tako nesrečnim koncem ter obsojanje odločitev za migracijo (Škrlj 2009, 150).
2.2 Dela, ki so jih opravljale
Ženske, ki so odšle v tujino, so v večini primerov opravljale skrbstveno delo, kot zapiše Jernej Mlekuž. Skrbele so za otroke, hišo, bolne, vrt »in še za koga in kaj, ki rabi nego, varstvo, pomoč in storitve idr.« (Mlekuž 2021, 108).
Slovenske ženske so bile v Egiptu zelo spoštovane in zaželene. Claudia Roden (imela je varuško Marijo Koron in Batuj) v intervjuju iz leta 2008, ki ga je pripravil Ervin Hladnik Milharčič, pove, da so se za slovenske ženske zelo potegovali. Veljale so za poštene, čedne, tople. Ker so prihajale iz vasi in niso bile šolane varuške, so bile bolj pristne in so drugače postopale z otroki (Hladnik Milharčič 2008). Slovenke so prišle iz okolja, kjer so bili težki življenjski pogoji in jih je to oblikovalo in izpililo. Navajene so bile trdega dela, truda, discipline, skromnosti in samoodrekanja. Bile so skrbne in varčne. Veliko jih je doma pustilo otroke ter domače in so tako svojo materinsko ljubezen prenesle na svoje varovance. To jih je delalo drugačne od ostalih in tako tudi bolj zaželene (Zorn 2012, 73).
V Egiptu so aleksandrinke opravljale različna dela. Bile so dojilje za najmanjše otroke, varuške za nekoliko večje in vzgojiteljice ter guvernante za starejše otroke. Opravljale so tudi gospodinjska dela, bile služkinje in kuharice. Delale pa so tudi kot spremljevalke žena svojih premožnih gospodarjev in skrbele za njihovo garderobo ter druge stvari. V primeru večini naštetih zaposlitev so živele z gospodarji.
Nekatere so se zaposlovale tudi kot sobarice v hotelih ali pa so opravljale druge poklice (Koprivec 2013, 63).
2.2.1 Varuške
Skrbele so za vse otrokove potrebe. Zjutraj so vstale skupaj z otroki, poskrbele za njihovo obleko, prehrano, otroka so odpeljale v šolo, se popoldne igrale z njim in ga nato zvečer pripravile za spanje. Bile so jim kot druge matere, saj biološke matere otrok z njimi niso preživljale veliko časa, saj so imele druge zaposlitve in obveznosti. Slovenke so veljale za zelo materinske, skrbne in prijazne. Otroci so se na varuške zelo navezali in so imeli z njimi pristnejše stike kot s svojimi materami. Nekatere varuške so pri družini ostale tudi več let.
Nosile so uniforme, tako da je bil njihov status takoj prepoznaven. Veliko izmed njih je imelo kar visok položaj v družini, nekatere so imele celo svoje služabnike (Zorn 2012 72).
2.2.2 Spremljevalke
Poznane so bile tudi kot madames de companie. To so bile ženske, ki so bile spremljevalke gospe in so skrbele za njeno garderobo, bile so gospejina družba, skupaj z njo so obiskovale gledališča, hodile na sprejeme in potovanja. Biti so morale uglajene, postavne, lepe in morale so se znati obnašati primerno družbi. Oblačile so se v modna oblačila, vedno so imele s seboj torbico in pahljačo. Tega pri opisih drugih del, ki so jih opravljale Slovenke v Egiptu, ne zasledimo.
Znati so morale več jezikov in morale so biti v ponos delodajalki, vsaka njihova nerodnost ali neprimerno obnašanje pa je za delodajalko pomenila sramoto.
V družbi so uživale avtoriteto in včasih prevzele tudi kakšno drugo funkcijo, sploh pri organizaciji v gospodinjstvu.
Statusu primerno je bilo tudi plačilo, ki je bilo dopolnjeno z občasnimi darili (Zorn 2012 73).
Ena izmed znanih aleksandrink, ki je delala kot spremljevalka, je Avguština Volk, ki je po težkih preizkušnjah, izgubi moža in težkemu preživljanju petih otrok, odšla v Egipt in
se zaposlila na kraljevem dvoru kot spremljevalka matere kralja Faruka. Čez čas je na dvor spravila tudi svoji hčeri, nečakinji in sosedi. Ena hčerka se je zaposlila kot spremljevalka kraljice Faride, ena kot spremljevalka kraljeve sestre, sosedi sta delali kot varuški kraljeve vnukinje in vnuka, nečakinji pa kot spremljevalki princese Fawzije na dvoru v Teheranu (Škrlj 2009, 149).
2.2.3 Dojilje
To je poklic, na katerega velika večina najprej pomisli ob omembi aleksandrink in aleksandrinstva. Veljal je za enega najbolje plačanih, vendar tudi najtežjih. Pravila za opravljanje tega dela so bila precej stroga. Ženska je morala biti zdrava, kar so ocenjevali iz njenega zobovja in postave. Morala je biti urejena in čista ter najbolje rjavolaska, saj so te namreč veljale za najboljše dojilje. Stare so morale biti med 25 in 30 let (Zorn 2012, 69–72). Puhar v svojem delu Prvotno besedilo življenja navede odstavek avtorja Valente, ki zapiše, da mora biti dobra dojilja naslednjih lastnosti: »Stara ne sme biti čez 30 let, in biti mora pohlevnega, dovoljnega serca, lepega obnašanja, nestrastna in dobrovoljna.
Sisca mora imeti vsaj srednje velika, mlečnata in zdrava …« (Puhar 1982, 323). Mleko bodoče dojilje so natančno preverili. Moralo je biti bele ali sinje barve, primerne gostote in brez vonja. Zdravniki so bili prepričani, da je mleko najbolje 3 mesece po porodu, takrat je lahko ženska začela opravljanje dela dojilje (Zorn 2012, 69–72).
Najbolj so bile zaželene mlade poročne matere, malce manj matere mrtvorojenih otrok, popolnoma nesprejemljive za takšno delo pa so bile nezakonske matere.
Dojilje so uživale posebno spoštovanje in imele poseben status. Od drugih zaposlenih so se razlikovale že po uniformi. Bile so pod budnim očesom gospodarjev in so živele pod strogimi pravili ter imele natančen urnik. Prvih nekaj mesecev do enega leta dojilje niso smele domov, kar si večina niti ni mogla privoščiti. Nekateri gospodarji niso dovolili, da se je njihova dojilja družila z drugimi po parkih in na sprehodih. Njihovo življenje je bilo povsem drugačno od tistega, ki so ga bile vajene doma.
Dojilje so veliko časa preživele z otrokom in to je vodilo do spleta močnih vezi.
Velikokrat so pri družini ostale tudi po koncu dojenja kot varuške in vzgojiteljice otrok.
Ker so bile vezi z otrokom močne, so se težko ločile od njih in tudi po odhodu domov ostajale v stikih z družino. Otroke, ki so jih ženske dojile, so imenovale za njihove »otroke po mleku« (Zorn 2012 69–72).
2.2.4 Guvernante
To je bila služba, ki je bila namenjena starejšim ženskam, ki so bile že več časa v Egiptu.
Obvladati so morale namreč več jezikov in dobro poznati mesto. Njihova naloga je bila skrb za celotno gospodinjstvo in vzgojo starejših otrok. Po željah in zahtevah lastnikov so usklajevale in organizirale delo drugih članov gospodinjstva. Biti so morale delavne, poštene in razgledane. Delo je bilo priljubljeno in seveda, primerno odgovornostim, dobro plačano (Zorn 2012 72–73).
Delo guvernante je opravljala tudi Marija Faganelli, ki izvira iz Mirna in je v Egiptu delala kot varuška in guvernanta nekdanjega predsednika OZN Butrosa Galija in kralja Zoguja (Škrlj 2009, 148).
2.3 Razmere doma – doživljanje otrok in mož, ki so ostali doma
Družinske razmere in porazdelitev dela ter funkcije so se zaradi odhoda ženske močno spremenile. Delo ni bilo razdeljeno po predstavah o delitvi dela med možem in ženo, kjer naj bi žena ostajala doma, skrbela za dom, otroke in gospodinjila, mož pa bi domov prinašal denar in tako finančno preskrbel družino. V primeru družin aleksandrink so ženske služile denar, mož pa je skrbel za otroke. Ker je bilo to v nasprotju z uveljavljenimi normami, jih je skupnost velikokrat stigmatizirala in so možje svoje stiske velikokrat reševali z alkoholom. Koprivec v svojem delu navede pričevanje, kjer lahko beremo, da je bilo za može, ki so ostajali doma, težko, saj so o njihovih ženah ljudje marsikaj govorili in namigovali (Koprivec 2013, 58–59).
Ženske so ob vrnitvi domov čutile odrinjenost s strani različnih družinskih članov – mož, otrok, staršev, tašč. Tako so namesto zahvale za trud in zaslužen denar dobile zavrnitev.
Najhuje pa je bilo, ker so se odtujili otroci. Vnukinja aleksandrinke o vrnitvi ženske iz Egipta pove: »… Od tistega je prišel tisti glas, da ženske, ki so prišle iz Egipta, bi mislili, da bi jim rekli hvala lepa za vse, dejansko so se čutile nekam odrinjene. In od tašč, moža in od otrok, ki so jih pozabili. …« (Koprivec 2013, 59).
Podobno pove tudi druga vnukinja aleksandrinke o vrnitvi žensk domov. »In pol, ko so prišle nazaj, so bile šokirane! Nobena ni to pričakovala. Saj še tako, če si vsak dan z otroki, so problemi, in to ne majhni. Kaj šele, če prideš in dobiš že izdelanega fanta in
pupo. Pa tudi odvisno, kakšne besede je uporabljal mož. Veste, so bile navajene omike, vzgoje, tam doli.« (Koprivec 2013, 86).
Dolgoletna odtujenost je lahko rodila nerazumevanje, previdnost in lahko celo zaničevanje okolice in družine. Domači so bili ljubosumni na ljudi, s katerimi je ženska živela in delala v Egiptu (Makuc 2006, 182). Hčerka aleksandrinke pove, da je celo življenje čutila neko hrepenenje. Vedela je, da ima mamo, vendar je ni bilo poleg nje (Koprivec 2013, 157).
Kljub vsemu pa so možje pogrešali svoje žene, otroci svoje matere, starši hčerke. Makuc zapiše, da so pri vsaki hiši v Dornberku in Zaloščah imeli vsaj eno žensko, ki je odšla v Egipt. Doda, da sta se odhajanje in zapuščanje doma širila kot bolezen (Makuc 2006, 155).
Pri opisovanju razmer in doživljanja članov, ki so ostali doma, pa je pomembno, da poudarimo, da se je takratno družinsko življenje razlikovalo od načina življenja, kot ga poznamo danes. Poleg nuklearne družine, ki jo danes najbolje poznamo, je obstajala tudi razširjena družina (Škrlj 2009, 151). Razširjene družine so vključevale starše, otroke, stare starše, tete in strice (Zorn 2012 64).
Inga Miklavčič - Brezigar v intervjuju iz leta 2011, ki ga je naredila z revijo Razpotja, pove, da so bile družine številčnejše. Danes je povprečje 1,2 otroka na družino, v 19. in 20. stoletju pa je bila ta številka precej večja. Pove še, da je v knjigi Simona Rutarja Goriška in Gradiščanska iz 1882 za Goriško navedeno, da ima vsaka družina povprečno 5 otrok (Koren 2011, 59). Najstarejši član je imel vlogo poglavarja, glave družine in sta mu pripadali avtoriteta in ekonomska kontrola družine (Škrlj 2009, 151).
Pavao Brajša v delu Očetje, kje ste? zapiše, da je razširjena družina, ki danes vse bolj izginja, predstavljala glavnega socializatorja otrok (Brajša 1987, 71).
2.4 Dojemanje aleksandrinstva v takratni družbi
Kot smo že v prejšnjem poglavju omenili, so bile aleksandrinke zaradi svojega odhoda v Egipt stigmatizirane, saj so odstopale od njihove vloge, ki jim je bila vnaprej določena.
Katoliška cerkev je na prelomu stoletja poskušala uveljaviti vlogo ženske, katere
najpomembnejši nalogi sta materinstvo in skrb za dom. Tako lahko sklepamo, da so bile ženske, ki so odstopale od teh pričakovanj, obsojane in zasramovane.
Tema aleksandrink in aleksandrinstva je bila dolgo ne samo marginalizirana, ampak tudi tabu (Škrlj 2009, 145). V njihovih družinah so bile aleksandrinke večinoma spoštovane, drugače pa je bilo z dojemanjem v skupnosti. Deležne so bile zaničevanj ter obsojanj.
Veljale so za vlačuge in ljudje so jih obsojali, da so s svojim odhodom uničile družino.
Katja Škrlj v svojem prispevku povzame izjavo, spomin Rafaela Rojca, ki je bil sin aleksandrinke (intervju z njim je opravila Dorica Makuc), da so ljudje dvomili v resničnost tega, katera dela naj bi te ženske opravljale v Egiptu in je bilo slišati namigovanja, da naj bi denar služile tudi na nepošten način. Po vasi naj bi se šušljalo, da so se te ženske prostituirale (Škrlj 2009, 149).
Koprivec navaja, da so bili možje aleksandrink v svojem domačem okolju slabo vrednoteni. V delu avtorica navede citat vnukinje aleksandrinke, ki pove, da so možem aleksandrink »natikali vse sorte …« (Koprivec 2013, 40). V domačem okolju so bili stigmatizirani vsi – otroci, možje in aleksandrinke (Koprivec 2013, 40).
Čas, ko so bile migracije v Egipt najštevilnejše, je čas, ko je družba, predvsem Katoliška cerkev, kot glavno nalogo ženske poudarjala materinstvo in gospodinjstvo. Javno udejstvovanje in gmotno preživetje pa je bila naloga moških (Mlekuž 2016, 145). V času preloma 20. stoletja je Katoliška cerkev poskušala zgraditi novo podobo ženske in njihovo gospodarsko vlogo v okolju in družini zmanjšati oziroma zanikati (Koprivec 2013, 23). V tem času je začel izhajati dopis zdravnika Karla Pečnika v časopisu Soča.
Prvi zapis je izšel leta 1897, dopise pa je naslovil z enotnim podnaslovom Izviren dopis iz Aleksandrije. Pečnik je v času izida prvega zapisa služboval v Aleksandriji, nato pa dve leti v Kairu (Mlekuž 2016, 144). V svojih zapisih da bralcu vedeti, da se ne bo postavil na stran kritiziranja in nasprotovanja aleksandrinstvu in ženski migraciji. Hitro pa se v svojih zapisih posveti prvim težavam, s katerimi se soočajo ženske, ki pridejo v Egipt.
Največja nevarnost so po njegovem mnenju »čifutarski mešetarji«. Čifut je slabšalno poimenovanje za juda in se uporablja kot psovka ter sopomenka za oderuha, stiskača.
Pečnik zapiše, da ravno ti vodijo trgovino z belim blagom in Slovenke pričakajo takoj ob sestopu iz ladje in jih zapeljejo v nevarne pasti trgovine z belim blagom (Mlekuž 2016, 147). Na tovrstno nevarnost opozarja tudi Dorica Makuc v delu Aleksandrinke. Opiše primer, ko naj bi zvodniki z lažnimi obljubami zvabili dve slovenski dekleti v neko hišo in ju tam zaprli. Prav zaradi takih dogodkov naj bi frančiškanske šolske sestre dekleta
takoj ob prihodu hodile iskat na palubo ladje in jih odpeljale na varno. Slovenke so bile pri zaposlovanju v Aleksandriji izpostavljene raznim nevarnostim in pastem (Makuc 2006, 52). Makuc v nadaljevanju omeni še, da je bila ena izmed največjih skušnjav, ki so jim bile Slovenke izpostavljene, obljuba zakona. V delu avtorica navede odlomek p.
Benigna Snoja, ki je izšel v mesečniku Cvetje z vrtov sv. Frančiška v letu 1910, ki opozarja in ozavešča o tem: »… Pa v vsaki narodnosti, v vsaki veri se dobi poročena Slovenka, in še koliko! So poročene s katoličani vseh obredov, so poročene z razkolniki, protestanti, judi in celo s turki. Kako? Tako, da se Bogu smili.« (Makuc 2006 63). Snoj še nadaljuje, da naj ženske v Egiptu ne pozabijo na svojo družino in naj ne zaidejo na stran pota. Tiste, ki zaidejo, pozabijo na svojo domovino, svoj jezik, svoje starše in na hvaležnost, ki jim jo dolgujejo. Spodbuja jih, da naj pišejo svojim domačim ter jim tako sporočijo, da niso pozabile nanje in jim tako izkažejo ljubezen (Makuc 2006, 63). Dekleta so v Egipt prihajala večinoma na poziv drugih Slovenk, ki so že bile zaposlene v Egiptu in so tako svojim rojakinjam priskrbele delo. Čeprav so bile to nepredvidene selitve in so lahko naletele na številne težave, sta bila želja in potreba po zaslužku večji (Makuc 2006 65).
Odhod žensk od doma je razburjal družbo, še posebej Katoliško sfero, že veliko pred tem.
Dvomili so v poštenost dela in menili, da je ogroženo moralno in fizično življenje žensk.
Takšne skrbi je leta 1871 izpostavil vikar iz Bilj, ki je na knežji nadškofijski ordinariat naslovil pismo, v katerem je izrazil svojo zaskrbljenost. Menil je, da takšen odhod od doma škodi prihodnosti žensk. V ta namen je predlagal, da bi se ordinariat na občinskem uradu zavzel za prepoved izdajanja potnih listov za ženske, ki jih je poimensko imenoval v priloženem seznamu. Ordinariat ugodi vikarjevi želji in naslovi pismo s prošnjo o prepovedi izdajanja potnih listov na c.kr. okrajno glavarstvo. Glavarstvo njegovi želji ne ugodi, saj meni, da takšno omejevanje ni utemeljeno. Nato sam nadškof odgovori vikarju, da njegovi zahtevi niso ugodili in mu svetuje, naj še naprej poučuje o nevarnostih odhajanja in odsvetuje odhod (Makuc 2006, 19–20).
Nasveti in opozarjanje na nevarnost odhoda v Egipt pa očitno niso imeli učinka, saj je tovrstna migracija še vedno potekala. Kot smo že prej navedli, je bilo leta 1900 v Egiptu že med 3500 in 5000 Slovenk. Revščina in druge socialne razmere so premagale dvome, ženske so se tako še vedno odločale za odhod in tak način prispevanja domačemu blagostanju ter pomoči za izboljšanje domačih situacij. Domače razmere so se resnično izboljšale zaradi odhoda aleksandrink. Peter Zorn navaja, da je bilo v času prvega vala
aleksandrinstva zgrajenih kar 117 novih hiš v Prvačini. Le 4 zgradbe so bile v državni lasti, vse ostale pa v lastništvu kmetov in zgrajene z »aleksandrinskimi šterlinami« (Zorn 2012, 62).
3. Vloga in položaj ženske ob koncu 19. stoletja in v začetku 20.
stoletja
3.1 Ženskost, ženske in njihova vloga
»Oženi se, če hočeš dolgo živeti« je naslov članka anonimnega avtorja iz leta 1926, objavljenega v Ljubljanskem narodnem dnevniku in zelo dobro ponazori miselnost druge polovice 19. stoletja in začetka 20. stoletja. Glavni vlogi in nalogi ženske sta bili namreč poroka in materinstvo. Dekleta so se morala že v mladosti učiti in pridobiti kreposti za dobro izpolnjevanje svojih nalog. Tako avtor J. J. v članku z naslovom Od izreje ženske mladosti, iz leta 1861, opisuje, kakšne kvalitete mora imeti dekle. Avtor zapiše, da mora biti življenje ženske in gospodinje kot studenec, ki mirno teče po livadah in napaja travnike in polja ter širi svojo rodovitnost. Deklice se morajo zgodaj naučiti delavnosti, marljivosti ter ponižnosti in tako »ne bilo bi tolikanj revščine, zlasti po mestih, ko bi se bile ženske pridnosti in delavnosti navadile, in mnogim hudobijam in pregreham bi bila pot zaperta.« (J.J. 1861, 113).
Družinsko okolje 19. stoletja je bilo hierarhično urejeno. Glavno vlogo in besedo je imel mož – oče, ki je tudi materialno preskrbel družino, žena in otroci pa so morali izkazovati njegovemu položaju ter moči poglavarja primerno ponižnost in podrejenost (Verginella 2006, 531). Poleg ponižnosti pa sta bili zelo pomembni lastnosti dobre žene še marljivost in hvaležnost, saj je po poroki za ženo skrbel mož, kakor so prej zanjo skrbeli starši (Mihurko Poniž 2009, 59).
Vesna Leskošek zapiše, da je Ivanka Anžič ugotovila, da se za opise žensk najpogosteje zasledijo naslednji pridevniki: kratka pamet, naivnost, klepetavost, hinavščina, nečimrnost (Leskošek 2002, 191).
Gizela Belinger Ferjančič, slovenska urednica in publicistka ter avtorica mnogih člankov in samostojnih del, je pod psevdonimom Gizela Majeva v časopisu Ženski svet leta 1927 objavila članek Žena in zakon. Prvi del članka je namenjen slavospevom ženskega gibanja, ženske vstaje in borbe za svoje pravice, v drugem delu pa se to popolnoma obrne.
Avtorica v drugem delu začne pisati o zakonu. V tem delu je njeno mnenje o zakonu še vedno zelo konservativno in poudarja vrednote, ki so jih poudarjali že njeni katoliški, pa
tudi liberalni predhodniki, saj zagovarja tradicionalno obliko zakona in vlogo ženske v njem. Zapiše, da mora ženska v zakon prinesti dobro srce, delavnost, razum in modrost.
To je najlepša in najzanesljivejša dota. Ženska mora biti v zakonu v treh vlogah, v vlogi žene, prijateljice in ljubice, poleg tega pa mora biti še gospodinja in otrokom mati ter vzgojiteljica.
» (…) Žena bodi v skupnem domu gospodinja. Najlažje, kar zahteva zakon od žene, je gospodinjstvo. Da zadosti tej zahtevi, potrebuje praktičnega znanja ter veselja in ljubezni do dela. (…)« (Gizela Majeva 1927, 247).
Alenka Puhar v svojem delu Prvotno besedilo življenja zapiše, da je idealna žena možu pokorna in vdana. Biti mora prijazna, potrpežljiva, obzirna, nežna, pretkana in »pametno mamljiva« (Puhar 1982, 108).
Marta Verginella v svojem delu Ženska obrobja: vpis žensk v zgodovino Slovencev zapiše, da so se ženske že od antike naprej v zgodovini prikazane v večini primerov kot matere, žene ali hčere. Njihov položaj in ravnanje sta določala njihovo razmerje z moškimi.
Moški, ki so imeli v njihovem življenju glavno besedo, so bili lahko z žensko v različnih razmerjih: očetje, možje, bratje, sinovi, tasti, svaki … (Verginella 2006, 8). Poudarjali so razdelitev na telo in um, kar je imelo na ženske še posebej velik vpliv. Moškim so pripisovali pamet, razum, mišljenje, racionalnost, sposobnost razmišljanja, izobraževanja in sprejemanja odločitev. Ženske pa so bile čutne, čustvene, iracionalne, telesne. Ta razdelitev je ženske postavila v podrejen položaj, saj sta bila vsa moč in odločanje v moških rokah (Leskošek 2002, 34).
Podoben je tudi zapis, ki so ga v Novicah objavili leta 1853. Tudi v tem zapisu avtor žensko in moškega razdelil na 2 pola – razum in srce. Avtor zapiše:
»Mož je glava, žena serce; v njem razum, v njej čustvo biva. Mož se z overami, s protivnostmi bojuje, žena prenaša žalosti in prenaša skerbi; on je hraber, oster, ona čutljiva, ljubezniva in mila deležnica vsega dobrega, pa tudi vsih nadlog na različnih potih življenja. In tako oba spola v ljubezni vodita človeštvo k vedno višjej popolnosti.
Mož se trudi v zunanjem svetu, njegova opravila so težavna, občinstvo je cilj njegovega prizadevanja, on skerbi za domovino, za narod, za svet. Žena marljivo oskerbuje domača opravila; s petelinovim petjem vstane in se skerbno suče do pozne noči, da celo hišo lepo
vredi.« (Leskošek 2002, 145). Moški je po taki delitvi razumen, pogumen, grob in aktiven, ženska pa je mila, nežna, boječa in tako v pasivni vlogi (Leskošek 2002, 146).
Na osnovi ženske neenakosti, manjvrednosti in inferiornosti se je razvil tako imenovan patrialinearni red. Naloga žensk v tem redu je bila predvsem skrb za zagotavljanje potomcev in tako nadaljevanje rodu. Ženske so morale od moških prevzeti ime, dobrine in ugled. Po poroki so glavno besedo v hiši prevzeli moški. Ni bilo važno, ali se je po poroki žena preselila na možev dom ali obratno, beseda je vedno pripadala moškemu (Verginella 2006, 8). To verjetno izhaja tudi iz prepričanja, da ženskam, »razumsko šibkim bitjem«, beseda ne pripada. To prepričanje so širile in zagovarjale tudi krščanske oblasti in tako utemeljevale preprečevanje kakršne koli ženske osvoboditve izpod moške oblasti in nadvlade (Verginella 2006, 10).
Ženske so bile v vseh ozirih podrejene in manjvredne, manj sposobne kot moški. Prav takšen pa je tudi položaj ženske v družini in zakonu. Delo in javno udejstvovanje naj bi bila domena moških, dom in gospodinjstvo pa naj bi bila skrb ženske. Tako zapiše avtorica dela Ženske v evropski zgodovini Gisela Bock in še doda, da naj bi bila ženska hišni angel. Takšno poimenovanje pa prihaja od takrat zelo priljubljene pesmi Coventryja Patmora z naslovom The Angel in the House, ki govori o ženskem dostojanstvu ter njenem poslanstvu žene, matere in gospodinje (Bock 2004, 136). Ženska naj bi hrepenela po domu, »njena duševnost pa se izživi v otrocih« (Leskošek 2002, 195–196).
V Kmetijskih in rokodelskih novicah iz leta 1896 lahko v poglavju, katerega naslov je Ženska vzgoja, preberemo podobno mišljenje, kot so ga imeli številni pisci takratnega časa. Neznani avtor je v članku povzel in komentiral serijo člankov Ženska vzgoja, ki je izhajal v časopisu Učiteljski tovariš, avtor pa je bil Josip Ciperle. Neznani avtor v povzetku članka piše, da je namen in glavno poslanstvo ženske postati mati in gospodinja.
Vsak, ki pa bi želel iz ženske narediti nekaj več, vsaka ženska, ki bi si želela nekaj več, goljufa sebe, ženstvo in po avtorjevih besedah pravi napredek ženstva (Ženska vzgoja 1896, 206). Zapiše še, da moški žensko spoštuje in je ne tretira kot manjvredno bitje, kot nekateri očitajo, vendar to le do tedaj, ko ženska spoštuje in uresničuje svoje prave lastnosti in poslanstvo, to je seveda biti žena in mati (Ženska vzgoja1896, 207). Avtor članka tudi grobo oceni emancipacijo, češ da je to grda beseda in se je želja po emancipaciji v resnici začela le zaradi pomanjkanja ženinov. Ženske si v resnici ne želijo službe in javnega udejstvovanja, ampak bi se le rade poročile. Avtor kot rešitev tega
in vse bi šlo zopet, kakor bi moralo iti.« (Ženska vzgoja 1896, 207). V zadnjem delu poglavja pa avtor tudi za pomanjkanje ženinov, moških, ki si želijo zakona, obsodi ženske. Te naj bi zaradi prevelikega posvečanja izobraževanju in predmetom, ki za žensko niso potrebni in ji vzamejo preveč časa (matematika, francoščina …), zanemarjale resnično pomemben predmet – gospodinjstvo. »Tako žensko vzeti v zakon, je res prava nesreča moževa. Tacih zakonov je tudi v istini nekaj; in ti zakoni res nimajo nobenega druzega namena, kakor plašiti neoženjene moške od zakonov. Saj ženska, učeča se zgoraj navedenih predmetov, odtuja se vedno bolj in bolj svojemu spolu, svojemu poklicu in svoji nežnosti, ter ni na zadnje ne mož ne žena, ne krop ne voda, ampak tako nekaj, kar ni nič.«
(Ženska vzgoja 1896, 207).
Z zgornjim avtorjem se strinja tudi Pavlina Pajk, ki je bila sicer zelo izobražena ženska, pisateljica in pesnica. V svojem članku, kjer se ukvarja z ženskim vprašanjem, je zapisala, da meni, da je za ženske potrebna vzgoja srca in ne razuma. Meni, da je edini pravi poklic za žensko biti žena, mati in gospodinja. Deklice naj bi se učile stvari, ki bi izboljšale družinsko življenje. Izobraževanje drugih predmetov bi dekleta in ženske namreč obremenjevalo in služilo le temu, da so se njihovi starši lahko pohvalili z izobraženo hčerko (Leskošek 2002, 41–42). Pajk pa se kot mnogi drugi v tistem času vseeno strinja, da je izobraževanje za ženske pomembno, vendar je nujno potrebno vanj vključiti gospodinjstvo, »ker je prava ženska le tista, ki se ne odpoveduje svojemu poklicu gospodinje.« (Leskošek 2002, 43).
Gospodinjstvo je bilo za žensko in za zakon zelo pomembno. Če je bila ženska dobra gospodinja, je to pomenilo družinsko srečo in zadovoljstvo ter je obdržalo moža doma. O tem, da je bila to zelo pomembna tema, priča tudi dejstvo, da so imele ženske svoj gospodinjski časopis, številne kuharske knjige, gospodinjske tečaje in šole, vse le zato, da bi svoj poklic opravljale čim bolje. Slaba gospodinja je bila namreč kriva za moževo nesrečo in razpad njunega zakona (Leskošek 2002, 222). Ženska glavna naloga je, da svojega moža zadovolji in se tako v njem prebudi hvaležnost, »to pa je neprecenljiv dar, ki ga je prejela žena iz rok Stvarnika.« (Leskošek 2002, 224). Jerica Zemljanova je leta 1923 v reviji Ženski svet napisala članek Dobra gospodinja, v katerem se je posvetila opisu, kakšna naj bi bila ženska, ki je dobra gospodinja, kako in kaj naj opravlja in za kaj vse mora poskrbeti. Avtorica zapiše: »Kakšna pa mora biti gospodinja, da bo znala izvrševati težko nalogo? Pred vsem mora biti dobra kuharica. Pravijo, da dobra kuharica slovi čez devet fara. (…) Druga nič manj važna lastnost dobre gospodinje je snažnost in
