Univerza v Ljubljani Fakulteta za socialno delo
Nika Čuk
Socialne delavke in delavci v skrbi za ljudi in naravo:
zeleno socialno delo
Magistrsko delo
Ljubljana, 2021
Univerza v Ljubljani Fakulteta za socialno delo
Nika Čuk
Socialne delavke in delavci v skrbi za ljudi in naravo:
zeleno socialno delo
Magistrsko delo
Študijski program: Socialno delo
Mentorica: doc. dr. Irena Šumi Somentorica: izr. prof. dr. Jelka Zorn
Ljubljana, 2021
Zahvaljujem se mentorici doc. dr. Ireni Šumi za usmeritve, strokovno podporo, koristne napotke in njeno neizčrpno znanje, ki ga je delila z menoj.
Zahvala gre tudi somentorici, izr. prof. dr. Jelki Zorn, ki z mano vztraja že od diplomske naloge.
Hvala tudi Poloni Petrovič Erlah, da si je vzela čas ter z menoj delila svoje znanje in izkušnje.
Nazadnje bi se rada zahvalila tudi vsem svojim najbližjim za vso podporo skozi vsa leta študija.
PODATKI O MAGISTRSKI NALOGI Ime in priimek: Nika Čuk
Naslov naloge: Socialne delavke in delavci v skrbi za ljudi in naravo: zeleno socialno delo Kraj: Ljubljana
Leto: 2021
Število strani: 89 Število virov: 198
Povzetek magistrske naloge:
Kakovost naših življenj je neposredno povezana z našim življenjskim prostorom in od njega tudi odvisna. V zadnjih desetletjih se pojavlja vse več avtoric in avtorjev v socialnem delu, družboslovju in zunaj akademskih strok, ki poudarjajo neločljivo povezavo med socialnim delom in naravnim okoljem ter njegov bistven pomen za prakso socialnega dela. Zaradi učinkov okoljske krize je v socialnem delu vse večja potreba po znanju in spretnostih varovanja in ohranjanja naravnega okolja. V magistrski nalogi raziskujem odnos socialnega dela do problematike povezanosti ljudi z naravnim okoljem ter načine vključevanja te nujne problematike v izobraževanje in prakso socialnega dela. Izhodiščna točka v magistrski nalogi je (možna) umeščenost socialnega dela v reševanje po človeku povzročene okoljske krize in njenih posledic za ljudi. V nadaljevanju sem pregledala pomembnejše mednarodne dokumente s tega problemskega področja in zavest o povezanosti ljudi in naravnega okolja v zgodovini socialnega dela. Zaradi kompleksnosti okoljske krize je izredno pomembno interdisciplinarno in transdisciplinarno sodelovanje med različnimi strokami, znanji in vednostmi.
Ključne besede: zeleno socialno delo, naravno okolje, okoljska pravičnost, vzdržen razvoj, naravovarstvo
Title: Social workers caring for people and nature: green social work Abstract:
Quality of our lives depends and is directly connected with our living space. In recent decades a growing number of authors in social work, social sciences and outside academia have been highlighting the inseparable link between social work and natural environment, and emphasizing its vital importance for social work practice. The effects of the environmental crisis are increasing the need for skills in social work to protect and preserve the natural environment. In my master's thesis I explore social work's relationship to the issue of people's connectedness to the natural environment and ways of integrating this urgent issue into social work education and practice. The starting point of the Master's thesis is the (possible) embeddedness of social work in addressing the man-made environmental crisis and its consequences for people. In the following, I have reviewed the major international documents in this field and the awareness of the interconnectedness of people and the natural environment in the history of social work. The complexity of the environmental crisis makes interdisciplinary and transdisciplinary cooperation between different disciplines, skills and knowledge of foremost importance.
Keywords: green social work, natural environment, environmental justice, sustainable development, nature conservation
KAZALO
1. UVOD IN METODOLOGIJA ... 1
2. OKOLJSKA KRIZA ... 5
3. RAZUMEVANJE NARAVNEGA OKOLJA SKOZI ZGODOVINO SOCIALNEGA DELA ... 8
4. MEDNARODNI PRAVNI OKVIR... 11
4.1. DEKLARACIJA O ČLOVEKOVIH PRAVICAH IN PODNEBNIH SPREMEMBAH ... 13
4.2. AGENDA ZA TRAJNOSTNI RAZVOJ DO LETA 2030 ... 14
4.3. AARHUŠKA KONVENCIJA ... 15
5. INTERDISCIPLINARNOST IN TRANSDISCIPLINARNOST ... 16
6. OKOLJSKA KRIZA IN SOCIALNO DELO ... 19
6.1. OKOLJSKA IN SOCIALNA PRAVIČNOST ... 22
6.1.1. REVŠČINA IN OKOLJSKA KRIZA ... 24
6.2. VZDRŽEN RAZVOJ ... 29
6.2.1. ALTERNATIVNE OBLIKE ORGANIZIRANJA SKUPNOSTI ... 32
6.3. BOJ ZA NARAVNE VIRE IN VARSTVO NARAVNEGA OKOLJA ... 36
7. IZOBRAŽEVANJE V SOCIALNEM DELU ... 41
8. SOCIALNO DELO V PRAKSI ... 44
8.1. SOCIALNO DELO S POSAMEZNIM PRIMEROM ... 46
8.2. SKUPNOSTNO SOCIALNO DELO ... 48
8.3. MEDGENERACIJSKA SOLIDARNOST IN ODGOVORNOST ... 50
9. DILEME, PASTI IN NEVARNOSTI ... 53
9.1. ETIČNE DILEME ... 53
9.2. EKOFAŠIZEM ... 54
9.3. NEVARNOSTI NARAVOVARSTVA... 55
9.3.1. BERTA CÁCERES ... 55
9.3.2. STEVEN DONZIGER ... 56
9.3.3. PRIMERI IZ SLOVENIJE ... 58
10. UGOTOVITVE ... 59
11. SKLEPI IN PREDLOGI ... 62
11.1. PREDLOGI ... 62
12. UPORABLJENA LITERATURA ... 64
12.1. PISNI VIRI ... 64
12.2. SPLETNI VIRI ... 70
NAČRT TERMINOLOŠKE RABE
OKOLJSKA KRIZA: V literaturi se kot sopomenka in starejša sintagma velikokrat pojavlja izraz podnebne spremembe (climate change; gl. Alston, 2015; Boddy, Greenslade in Macfarlane, 2018; Coates in Gray, 2015; Dominelli, 2011; Hayward in Miller, 2014;
Matthies in Närhi, 2018). Medvladni panel o podnebnih spremembah (IPCC) jih opredeli kot spremembe stanja podnebja in njegovih lastnosti, ki jih lahko opazujemo daljše časovno obdobje, običajno desetletja oziroma dlje. Pojavljajo se zaradi naravnih variabilnosti ali kot posledica človeške dejavnosti (Intergovernmental Panel on Climate Change, 2008: 30).
Namesto izraza podnebne spremembe bom uporabljala izraz okoljska kriza (climate crisis), ki se uporablja kot opis neodložljive nujnosti različnih okoljskih težav, s katerimi se srečujemo danes (Allaby in Park, 2013: 146). Taylor okoljsko krizo opredeli kot
»dramatično, nepričakovano in nepovratno poslabšanje okolja, ki vodi do pomembnih izgub blaginje« (Taylor, 2009: 6).
NARAVNO OKOLJE: V socialnem delu veliko govorimo o okolju, saj socialno delo, kot pravi Vida Miloševič Arnold (2009: 7), ne poteka v vakuumu, temveč vedno znotraj konteksta določenega okolja. Zato da bo popolnoma jasno, o katerem okolju govorim, bom v magistrski nalogi uporabljala izraz naravno okolje, ki je tisti del Zemlje, ki ga ni zgradil ali oblikoval človek (Collin, 2004: 143).
NARAVOVARSTVO: Okoljevarstvo ali varstvo okolja postavlja v ospredje problematiko degradacije in onesnaževanja okolja, v katerem biva človek (Društvo za naravovarstvo in okoljevarstvo, 2018a), ter obravnava varovanje naravnih virov (Petrovič Erlah, 2016: 5).
Naravovarstvo ali varstvo narave pa si prizadeva za ohranjanje biotske pestrosti ter varstva naravnih vrednot (Društvo za naravovarstvo in okoljevarstvo, 2018b). Kirin (2008: 27) pravi, da lahko varstvo narave razumemo tudi kot poseben način samozaščite prek zaščite narave. To izraža človekovo ozaveščenost lastne povezave z naravo, da ni torej zgolj družbeno, ampak družbeno-naravno bitje. Za namen te magistrske naloge pri raziskovanju vloge socialnega dela pri varstvu naravnega okolja uporabljam izraz naravovarstvo.
VZDRŽEN RAZVOJ: »Sustainable development« se v slovenskem jeziku najpogosteje prevaja kot trajnostni razvoj, kjer naj bi z namenom dolgoročnega ohranjanja čim manj obremenjevali naravno okolje oziroma razpoložljive naravne vire (Fran, b. d. a.). Besedo
»sustanable« pa lahko prevajamo tudi kot vzdržno, ko zavestno oziroma namenoma ne
zadovoljujemo nekaterih svojih potreb ali želja (Fran, b. d. b.). Z vzdržnim razvojem naj bi uresničevali zahtevo, da se ob posegih v naravno okolje čim bolj samoomejujemo (Marušič, 2015: 111) in izberemo tisto obliko razvoja, ki omogoča najbolj zadržano oziroma omejeno interakcijo med človekovim posegom in naravnim okoljem (Marušič, 2015: 114). Z vzdržnim razvojem se usklajuje zadovoljevanje nujnih potreb ljudi danes in ščitijo potrebe prihodnjih generacij (Collin, 2004: 207). V magistrski nalogi bom »sustainable development« prevajala kot vzdržni razvoj.
KREPITEV MOČI: V angleški literaturi pogosto najdemo besedo »empowerment«, med drugim jo uporabljata Peeters (2015) in Dominelli (2013), ki se je na začetku v slovenskem prostoru prevajala kot opolnomočenje, kar v slovenskem knjižnem jeziku pomeni pooblastiti. Vendar je ta prevod preozek in kaže na neenakopraven položaj med vsemi udeleženimi, kar pa koncept krepitve moči zavrača (Videmšek, 2008: 209). V praksi socialnega dela to pomeni, da imajo ljudje možnost izraziti svoje potrebe, da raziščejo svoje potencialne vire moči in s tem prevzamejo nadzor nad svojim življenjem. Kar je bistveno v predpostavki moči, je, da verjamemo v spremembe, da imajo ljudje sami odgovore in rešitve ter da je vloga strokovnih delavk, da vodijo, usmerjajo in podpirajo na poti iskanja možnih rešitev (Videmšek, 2008: 216), zato bom besedo »empowerment« prevajala kot krepitev moči.
Za socialno delo je izredno pomembno, kakšen jezik uporabljamo, saj nam omogoča, da vzpostavimo in vzdržujemo kontekst socialnega dela (Čačinovič Vogrinčič, Kobal, Mešel in Možina, 2011: 8). V magistrski nalogi bom za opisovanje spoštljivih in odgovornih zaveznic uporabljala izraz socialna delavka, pri čemer se navezujem tako na osebe, ki se identificirajo onstran binarnega spolnega sistema, kot na osebe, ki se identificirajo kot ženske ali moški.
Skozi celotno magistrsko nalogo bom prav tako poskušala uporabljati spolno nevtralen jezik, torej izraze, ki nimajo vnaprej določenih spolnih konotacij in ne opredeljujejo jasno, o katerem spolu govori besedilo (Legebitra, b. d.). Tam, kjer to ne bo mogoče, bom izmenično uporabljala ženski in moški spol, pri čemer se spet nanašam tako na osebe, ki se identificirajo onstran binarnega spolnega sistema, kot na osebe, ki se identificirajo kot ženske ali moški.
1 1. UVOD IN METODOLOGIJA
Zadnjih 25 let v socialnem delu številne strokovnjakinje in strokovnjaki s področja socialnega dela (Dominelli, 2012; Alston, 2015; Boddy in Ramsay, 2017; Coates in Gray, 2012a; Boetto, 2019; Marlow in Van Rooyen, 2001) poudarjajo nujnost razumevanja okoljske krize, ki je edinstven problem, s katerim se človek v znani zgodovini še ni spoprijemal. Od tega, kako bomo ukrepali, je odvisno preživetje človeka, saj je za zdravje in dobro počutje ljudi potrebno čisto in zdravo naravno okolje (Alston in McKinnon, 2016:
9).
Od sedemdesetih let prejšnjega stoletja se v literaturi v socialnem delu, ki se ukvarja z razumevanjem okoljske krize, v socialnem delu uporabljata dve teoretični smeri. Sistemska teorija poudarja človeka v okolju (Matthies in Närhi, 2016: 26) ter v socialnem delu pomeni temelj za razumevanje odnosa človeka do okolja in odnosov med ljudmi. Znotraj sistemske teorije okolje za socialno delo predstavlja povezovanje ljudi ter njihovo interakcijo v določenem geografskem, časovnem in socialno opredeljenem ter konstruiranem prostoru, v osebnem, družinskem, kulturnem in socialnem življenju. Sistemska teorija ne zanika, da je življenje ljudi individualno, specifično, neponovljivo ter odraža njih same in njihove izbire, hkrati pa posreduje prepričanje, da se struktura in kultura družbe ter interakcije z drugimi odražajo na ljudeh ter njihovih življenjih (Miloševič Arnold in Poštrak, 2003: 137). Zaradi močnega poudarjanja zgolj socialnega okolja je bila sistemska teorija večkrat tarča kritik.
Kot posledica naraščajočega zavedanja o okoljski krizi se je zato razvila ekokritična perspektiva (eco-critical perspective), ki okolje razume predvsem kot naravno okolje, ljudi pa kot njegov del (Matthies in Närhi, 2016: 27−28). Glavna ideja ekokritične perspektive je, da je človek neločljivo povezan z naravnim okoljem in s svojim delovanjem škoduje osnovnim sistemom, ki mu omogočajo življenje (Bagnoli, Biloslavo in Edgar, 2018: 750).
V literaturi lahko zasledimo različne ideje in poimenovanja socialnega dela, ki se ukvarjajo s problemom okoljske krize. Vsem je skupna ekokritična perspektiva, pri čemer je najpomembnejše razmišljanje o tem, kakšen je odnos med človekom in naravnim okoljem ter razumevanjem človeka kot dela naravnega okolja (Matthies in Närhi, 2016: 32).
Mel Gray, John Coates in Tiani Hetherington govorijo o okoljskem socialnem delu (environmental social work), kjer poudarjajo povezavo med človekom in naravnim okoljem (Matthies in Närhi, 2016: 31) ter nasprotujejo njunemu ločevanju, poskusu človekove nadvlade nad naravnim okoljem ter neomejenemu izkoriščanju njegovih virov. Okoljsko
2
socialno delo zahteva kritičen pogled na vpliv človekovih dejanj na naravno okolje ter na ta način ne razume socialnega dela zgolj v skrbi za človeške interese, ampak tudi v skrbi za naravno okolje (Coates in Gray, 2015: 504−505).
Powers, Rambaree, Smith (2019) in Boetto (2019) uporabljajo poimenovanje ekosocialno delo (ecosocial work), pri katerem je osrednjega pomena razumevanje, da občutljivo ravnovesje Zemljinih ekosistemov vzdržuje oziroma oskrbuje človeštvo ter da kakršna koli dejanja, ki ogrožajo delovanje ekosistemov, posledično pomenijo grožnjo vsem drugim živim organizmom (Boetto, 2019: 141). Spodbuja nas, da kritično preučimo družbene strukture, prepričanja, vrednote, prakse in način življenja, ki so nas pripeljali do obstoječih socialnih in okoljskih krivic (Powers, Rambaree in Smith, 2019: 205).
Besthorn je imel osrednjo vlogo pri oblikovanju in razširjanju pristopa, ki ga sam poimenuje ekološko socialno delo (ecological social work) (Mulvale, 2017: 172). Oblikovalo se je iz pogledov, za katere je značilno iskanje uravnoteženosti med obveznostmi, ki jih imamo v socialnem delu do ljudi in naravnega okolja (Besthorn, 2015: 871). Besthorn izhaja tudi iz globoke ekologije (deep ecology). Izraz globoka ekologija je skoval norveški filozof Arne Naess, ki pravi, da namesto da ljudje sami sebe dojemamo ločeno od svojega naravnega okolja, moramo začeti gojiti spoznanje, da smo del njega (Besthorn, b. d.). Gojiti moramo pogled, ki razume, da je človeštvo del zapletene celote medsebojno povezanih odnosov ter da so te povezave med ljudmi in naravnim okoljem bistvo obstoja (Besthorn, 2002: 61).
Peeters poskuša skozi socialno-ekološko socialno delo (social ecological social work) narediti povezavo med socialnim delom in vzdržnim razvojem. To lahko socialne delavke dosežejo tako, da pomagajo graditi odpornost na spremembe ter prispevajo pri večanju socialnega kapitala in moči ljudi (Matthies in Närhi, 2016: 31). Pri socialno-ekološkem socialnem delu tako osrednjo vlogo igrajo trije med seboj povezani koncepti: krepitev moči, odpornost in socialni kapital (Peeters, 2015: 7).
Zagotovo pa je najbolj dovršeno in razdelano zeleno socialno delo (green social work) Lene Dominelli, ki mu sledim skozi celotno magistrsko nalogo. Lena Dominelli z zelenim socialnim delom, kot ga poimenuje sama, poskuša preseči razumevanje okolja znotraj socialnega dela kot zgolj socialnega, hkrati pa poudarja, kako neenakovredna razporeditev moči škodljivo vpliva na kakovost življenja mnogih marginaliziranih skupin ljudi in na naravno okolje. Z zelenim socialnim delom se osredotoča na odzivanje na okoljsko krizo ter
3 izzive, ki jih ta prinaša: reševanje revščine, strukturnih neenakosti, problem potrošnje, omejenost naravnih virov … (Dominelli, 2012: 2−3).
Lena Dominelli (2012: 25) zeleno socialno delo opredeli kot socialno delo, ki se osredotoča na soodvisnost med ljudmi; na odnos, ki ga imajo ljudje s svojim življenjskim prostorom ter floro in favno; ter na vzajemno delovanje med socialno-ekonomsko in okoljsko krizo. Zeleno socialno delo spoštuje naravno okolje kot samostojno entiteto, hkrati pa se zaveda, da so ljudje od naravnega okolja odvisni ter ga uporabljajo za zadovoljevanje lastnih potreb. Cilj zelenega socialnega dela je preoblikovanje tistih škodljivih praks, ki vplivajo na kakovost življenja ljudi (Dominelli, 2012: 25). Zeleno socialno delo zahteva spopadanje z neenako porazdelitvijo virov in moči, odpravljanje revščine ter spodbuja soodvisnost, solidarnost in egalitarne družbene odnose, enakovredno razporeditev omejenih naravnih virov ter zaščito flore in favne (Mulvale, 2017: 175). Zavzema se za okoljsko pravičnost in sprejema držo, ki razume, da razmerja moči oblikujejo človeške interakcije ter da morajo ti temeljiti na skrbi drug za drugega in naravno okolje na način, ki bo omogočal preživetje vseh živih bitij danes in v prihodnje. Kritično je do nevzdržnih oblik razvoja znotraj neoliberalnega kapitalističnega načina proizvodnje in potrošnje, kjer se izkorišča tako naravno okolje kot ljudi (Dominelli, 2013: 437). Zeleno socialno delo vključuje socialne delavke, ki v svoji vsakodnevni praksi tesno sodelujejo z ljudmi in njihovimi skupnostmi. Podpira idejo, da je praksa socialnega dela lokalna in kulturno specifična, hkrati pa je treba upoštevati tudi soodvisnost med ljudmi ter floro in favno celotnega planeta (Dominelli, 2012: 194−195).
Zavzema se za prakso socialnega dela, ki spoštuje vsa bitja, njihova družbena, kulturna in fizična okolja, za zaščito Zemljinega bogastva, vključno z njenim rastlinskim in živalskim svetom ter prakso, ki se zavzema za socialno in okoljsko pravičnost (Dominelli, 2012: 18).
Poleg zelenega socialnega dela se mi zdi pomembno, da v socialnem delu upoštevamo tudi znanja, ki so se oblikovala znotraj ekofeminizma. Pri razvoju socialnega dela je imelo v preteklosti pomembno vlogo feministično gibanje (Leskošek, 2013: 107), ki je pripomoglo k sprožanju pomembnih vprašanj, redefiniranju socialnih problemov ter k odmiku od patologizacije posameznic (Videmšek, 2013: 131). Ekofeminizem (ecofeminism) se je v osemdesetih letih razvil kot feministični pristop k ekologiji in vzpostavil povezavo med zatiranjem žensk in uničevanjem naravnega okolja (Coates in Gray, 2012b: 242).
Ekofeminizem nasprotuje mišljenju, da so ženske prirojeno bolj povezane z naravnim okoljem kot moški. Trdi, da obstajajo tako ženske kot moški, ki se bolj posvečajo zaščiti in
4
varovanju naravnega okolja ali pa po tem ne čutijo potrebe. Poudarja, da interes ženske za skrb in zaščito naravnega okolja ni direktno povezan z njenim spolom (Puleo, 2017: 27), z vidika ekofeminizma oseba ni ločena od naravnega okolja ali je nad njim (Besthorn, 2002:
60). Ekofeminizem trdi, da se razcep med človekom in naravnim okoljem posledično odraža v razcepu med moškim in žensko (Besthorn, b. d.). Uničevanje in zmanjševanje pomena naravnega okolja direktno poveže z zatiranjem ljudi (Besthorn in Pearson McMillen, 2002:
227), zato je zanj kritika vseh zatiralnih struktur moči prvi korak pri oblikovanju odnosa med človekom in naravo (Besthorn, b. d.). Pomemben vir pri oblikovanju ekofeminizma je bila tudi vključitev žensk v okoljska gibanja (Besthorn, b. d.). Bezjak in Zaviršek (2020:
227−228) svarita, da se tudi pri aktivizmu, kjer se ženske in moški bojujejo za enake cilje, pojavljajo stare in zakoreninjene patriarhalne hierarhije. Aktivistke se pogosto hkrati bojujejo za okoljsko pravičnost in enakost na področju spolov. Zaradi tega so ženska zavezništva ključnega pomena, saj so ženske tudi v okoljskih bojih v očeh mnogih zreducirane na spol in telo.
Naj povzamem. V magistrski nalogi izhajam iz opredelitve zelenega socialnega dela Lene Dominelli, spoznanj ekofeminizma ter vključujem ugotovitve drugih avtoric in avtorjev, ki so raziskovali problematiko okoljske krize na ljudi. Na začetku predstavim okoljsko krizo, nato raziskujem razumevanje naravnega okolja v socialnem delu skozi čas, nadaljujem s pomembnimi dokumenti in konvencijami, ki so ključnega pomena za delo socialnih delavk, ter raziskujem, zakaj je pomembno interdisciplinarno in transdisciplinarno sodelovanje.
Sledi pregled ključnih tem zelenega socialnega dela, kot so okoljska in socialna pravičnost, oblikovanje alternativnih oblik vzdržnega razvoja ter nastajanje konfliktnih situacij zaradi boja oziroma zaščite naravnih virov. Nato nadaljujem z izobraževanjem v socialnem delu, raziščem, kako se povezava med naravnim okoljem in socialnim delom kaže v praksi, posebej izpostavim pomen medgeneracijske solidarnosti in odgovornosti, temu sledijo dileme in nevarnosti, s katerimi se lahko spoprijemajo socialne delavke, ter sklenem z ugotovitvami in predlogi.
5 2. OKOLJSKA KRIZA
Okoljska kriza je eden od najresnejših in najbolj kompleksnih izzivov, s katerimi se trenutno spoprijemamo. Obravnavati jo je treba kot izredno stanje, ki zahteva nujne spremembe našega družbenega življenja, proizvodnje in porabe oziroma potrošnje (Satgar, 2018: 1−2).
Čeprav človek s svojim delovanjem na naravno okolje vpliva od nekdaj, je bil njegov vpliv v preteklosti v globalnem smislu zanemarljiv. Danes se posledice človekovega ravnanja ne čutijo zgolj v lokalnem okolju, ampak povsod po svetu. Nenehno spreminjamo praktično vse življenjsko okolje, od kopnega, zraka, morja do biosfere, kar povzroča globalne, težko rešljive ter med seboj povezane okoljske probleme (Kajfež Bogataj, 2016: 19). Človekov globalen vpliv na naravno okolje se je začel z začetkom industrijske revolucije (Kajfež Bogataj, 2008: 23) in množično uporabo fosilnih goriv, s čimer smo, kot pravi Kajfež Bogataj (2016: 20), vstopili v novo geološko obdobje, poimenovano po nas, antropocen.
Obdobje, ki predstavlja temeljno spremembo naše predstave o tem, kdo smo kot ljudje in kako smo povezani s svetom okoli nas (Devereaux Jennings in Hoffman, 2015: 9). Danes, po prepričanju mnogih znanstvenic, vemo dovolj o delovanju Zemljinih sistemov, da lahko določimo meje zmogljivosti našega planeta. Kadar te meje prestopimo, lahko porušimo stabilno stanje vseh sistemov na Zemlji ter spravimo v nevarnost naše preživetje in preživetje prihodnjih generacij (Kajfež Bogataj, 2016: 25−26).
Na žalost glavno pravilo trenutnega gospodarskega sistema temelji na kapitalu in neoliberalizmu, ki pomeni brezobzirno in vseskozi naraščajoče izkoriščanje javnih dobrin, kot so na primer naravni viri, nenehna gospodarska rast in prepričanje, da je naravnih virov neskončno. Vendar pa Zemlja ne raste, naraščajoči okoljski problemi so tako posledica zanemarjanja Zemljinih omejitev in nenehne potrebe po več (Kajfež Bogataj, 2016: 22−23).
Med najresnejše probleme, ki se jih danes zavedamo, spada zviševanje povprečne temperature na Zemlji (Lapajne, Marega, Milekšič, Skoberne in Zupan, 1997: 6), ki je posledica izpusta toplogrednih plinov (Dominelli, 2012: 86). Med njimi je najpogostejši ogljikov dioksid, sledijo mu metan, dušikovi oksidi in fluorirani plini (Fletcher in Smith, 2020: 3). Bistveno povišane koncentracije teh plinov nastajajo zaradi porabe fosilnih goriv, krčenja gozdov ter industrijskih in kmetijskih procesov (Dominelli, 2012: 86). Ko ogljikov dioksid enkrat pride v ozračje, tam ostane več sto let, kar pomeni, da se višanje temperatur ne bo ustavilo še dolgo po prenehanju izpustov toplogrednih plinov (Fletcher in Smith, 2020:
5). Segrevanje ozračja resno ogroža življenje na Zemlji, kot ga poznamo (Fletcher in Smith,
6
2020: 1), do konca 21. stoletja naj bi se temperature dvignile za od 2 do 4,5 stopinje Celzija (Schlesinger, 2011: 384). Kako velik bo njihov dvig, pa je odvisno od tega, koliko fosilnih goriv bomo uporabljali v naslednjih desetletjih (Kajfež Bogataj, 2016: 42). Z dviganjem temperature se povečuje onesnaženost zraka in dviguje morska gladina (Fletcher in Smith, 2020: 6), ki se je v zadnjih sto letih dvignila že za 15−20 centimetrov ter naj bi se do leta 2100 dvignila še za 0,5−1 metra (Kajfež Bogataj, 2016: 43). Zaradi naraščajoče morske gladine, ki zmanjšuje naseljiva območja kopnega, ter višjih temperatur morja, ki vplivajo na koralne grebene in ekosisteme, morajo staroselske prebivalke in prebivalci otoka Tuvalu, ki leži med Avstralijo in Havaji, že danes iskati nove, višjeležeče življenjske prostore. Mnoge staroselske skupnosti imajo tako težave, ki se nanašajo predvsem na prisilno izselitev z njihovih avtohtonih območij (Begun, Beltrán in Hacker, 2016: 494). Zelo resna nevarnost je tudi taljenje ledenikov, ne zgolj zaradi dviganja morske gladine, temveč tudi zaradi možnosti zmanjševanja zalog sladke vode (Fletcher in Smith, 2020: 6). Zaradi tega Fletcher in Smith (2020: 6) opozarjata, da je globalno segrevanje, ki je posledica človekovega delovanja, grožnja, ki jo je treba obravnavati nemudoma, brez kakršnih koli odlašanj.
Zaradi višjih temperatur bo marsikje po svetu tudi manj padavin, spremenili se bodo vremenski vzorci, sušna obdobja bodo marsikje daljša, pozimi bo manj snega, več bo močnih nalivov in vročinskih valov (Kajfež Bogataj, 2016: 42). Med septembrom 2019 in marcem 2020 smo lahko spremljali, kako so se v Avstraliji bojevali s požari, ki so zajeli več kot 46 milijonov hektarjev površine, uničili okrog 3.500 domov in tisoče drugih zgradb, 34 ljudi je izgubilo življenje. Zaradi naraščajočih temperatur in dolgotrajne suše so bile razmere še posebej slabe v začetku novembra. Požari so zmanjšali naravni habitat številnih že tako ogroženih vrst, ki so na robu izumrtja (Center for Disaster Philanthropy, 2020). Le dobro leto po začetku požarov v Avstraliji so se v eni izmed najhujših požarnih sezon v državi z njimi spopadali še gasilci v Kaliforniji (Anguiano, 2020).
Višanje temperatur pa bo imelo posledično vpliv tudi na zdravje in dobro počutje ljudi (Schlesinger, 2011: 385). Zaradi višanja temperature se bodo mnoge rastlinske in živalske vrste selile na druga, prej zanje neprimerna območja (Fletcher in Smith, 2020: 6). Toplejši in vlažnejši svet bo na primer v prihodnosti omogočil širitev malarije, mrzlice in drugih bolezni, ki se prenašajo z žuželkami (Schlesinger, 2011: 385). Vedno več bo ekstremnih vremenskih dogodkov, kot so na primer vročinski vali in ujme. Maja 2015 je zaradi dehidracije in toplotnega udara, ki sta bila posledica vročinskega vala, v Indiji umrlo 1400 ljudi. Najbolj prizadeti so bili stari ljudje, tisti, katerih delo poteka zunaj, in ljudje brez doma
7 (Cumby, 2016: 5). V začetku leta 2021 so se v Teksasu, ki ima skoraj 30 milijonov prebivalcev, spopadali z neobičajno hudim mrazom in sneženjem. Skoraj polovica ljudi tam je ostala brez vode, na mnogih območjih več dni niso imeli elektrike, več ljudi je umrlo (Jerič, 2021). V krajih, kot je Etiopija, so vedno pogostejše suše, na drugi strani so v Bangladešu vedno pogostejše poplave, komaj si ljudje od njih opomorejo, jih že prizadenejo nove (Dominelli, 2010: 606). Humanitarne krize se bodo pojavljale tam, kjer bo dostop do hrane in pitne vode omejen, ter tam, kjer bodo temperature prevroče za življenje ljudi. Zaradi tega se bodo ljudje selili na druga območja ter iskali primerno podnebje, vodo, hrano in delovna mesta (Fletcher in Smith, 2020: 6).
Posegi v ekosisteme, ki zadovoljujejo širok spekter potreb živih organizmov (hrano, energijo, vodo, zrak, prostor), pomenijo izgubo biološke celovitosti, zmanjšanje ekološke stabilnosti in ne nazadnje zmanjšanje sposobnosti za produkcijo človeku potrebnih dobrin.
Naravni ekosistemi človeku omogočajo zadovoljevanje njegovih življenjskih potreb, zaradi njegovih dejavnosti pa so zdravi ekološki sistemi in biološka raznovrstnost močno ogroženi.
Na primer, pri krčenju oziroma izsekavanju tropskih gozdov za kmetijske površine gre za popolno uničenje ekosistemov (Lapajne, Marega, Milekšič, Skoberne in Zupan, 1997:
10−11). Gozdovi v vlažnem tropskem podnebju vplivajo na sestavo zraka in padavinske razmere ter so pomemben vir hrane in surovin (Sterže, 2010: 78). V nekaterih primerih, kjer človek neomejeno in pretirano izkorišča naravno okolje, so nekatere živalske in rastlinske vrste na robu izumrtja ali pa so že izumrle (Lapajne, Marega, Milekšič, Skoberne in Zupan, 1997: 10). Življenje na Zemlji je bilo v preteklosti zaradi različnih vzrokov (npr. ledene dobe, vulkani …) petkrat skoraj uničeno, ti dogodki so znani kot pet množičnih izumrtij in vse kaže na to, da smo sedaj na pragu šestega, le da je zanj tokrat kriv človek (Drake, 2015).
Poleg tega bodo vpliv naraščajočih globalnih temperatur, spreminjanje vzorcev padavin, naraščajoče morske gladine, onesnaženja zraka, vode in tal … ljudje občutili v različnih oblikah, ki segajo od prisilne migracije, uničujočih osebnih in gospodarskih izgub (Kemp, 2011: 1199), številnih zdravstvenih težav in večje umrljivosti, socialne izolacije do izgube doma in lastnine (Cumby, 2016: 10−11). Ekstremni vremenski dogodki, ki pomenijo resno fizično grožnjo ljudem, bodo hkrati lahko imeli tudi hude psihološke posledice. Pri ljudeh se lahko poveča možnost za nastanek stresa, tesnobe, depresije, zlorabe različnih substanc, večja je tudi verjetnost nasilja in samomorov (Bexell, Decker Sparks, Tejada in Rechkemmer, 2019: 866). Ena od posledic okoljske krize pa bodo lahko tudi vojaški spopadi. Že danes, zlasti v Afriki in na Bližnjem vzhodu, prihaja do boja za naravne vire.
8
Poleg okoljske krize se bodo tako hkrati sprožale tudi ekonomske, politične, socialne, zdravstveno-epidemiološke, migracijske, energetske in druge krize (Kajfež Bogataj, 2016:
45).
Dominelli (2012: 104) poudarja, da je okoljska kriza ena od najzahtevnejših težav, s katero se spoprijemamo v 21. stoletju. Dominelli se pridružujeta tudi Fletcher in Smith (2020: 10), ki opozarjata, da se okoljska kriza ne bo rešila sama od sebe, in dlje kot čakamo, težje se bomo z njo spopadali. Naravno okolje vzdržuje človeško življenje, zato moramo v socialnem delu razumeti človeka širše kot zgolj znotraj socialnega okolja (Ritchie, 2010: 1). Čeprav je socialno delo v izredno dobrem položaju, da se na različnih ravneh odzove na potrebe ljudi, ki izhajajo iz posledic okoljske krize, od sodelovanja s posameznimi osebami in skupnostmi do ukrepanja v primeru nesreč, socialne delavke običajno niso med tistimi ljudmi, ki so prisotne pri raziskovanju in oblikovanju odzivov na obstoječo okoljsko krizo. Vendar je, glede na potrebo po ustvarjalnih, učinkovitih in v enakost usmerjenih odzivih na okoljsko krizo prisotnost socialnih delavk nujna (Kemp, 2011: 1200). Lena Dominelli (2012: 86) zato zagovarja potrebo po tem, da socialne delavke razumejo okoljsko krizo in črpajo znanje iz drugih strok, o njej razpravljajo, delujejo kot »tolmači« med lokalnim prebivalstvom in drugimi strokami, mobilizirajo skupnosti ter s svojim znanjem prispevajo k oblikovanju politike. Če socialne delavke želijo, da sta njihova pomoč in sodelovanje z ljudmi učinkovita, morajo razumeti razsežnosti posledic okoljske krize na ljudi, vedeti morajo, kako se spoprijemajo z izgubo in žalovanjem, ter iskati načine za krepitev njihove odpornosti in prilagajanja na posledice okoljske krize ter načine, kako jo lahko skupaj z ljudmi preprečujejo (Dominelli, 2011: 430−431).
3. RAZUMEVANJE NARAVNEGA OKOLJA SKOZI ZGODOVINO SOCIALNEGA DELA
Socialno delo je nastalo kot odziv na človekove potrebe, še posebej potrebe marginaliziranih posameznic in posameznikov, družin in skupnosti, kar kaže njegova dolgoletna zavezanost boju za socialno pravičnost (Hayward, Miller in Shaw, 2012: 270). Vodilni pionirki socialnega dela, Mary Richmond in Jane Addams, sta vsaka na svoj način razumeli človekovo odvisnost in povezanost z naravnim okoljem (Matthies in Närhi, 2016: 23).
Mary Richmon je z navodili o načinu zbiranja informacij, navezovanju stikov in vodenju pogovorov omogočila, da se je v socialnem delu slišal glas uporabnikov. Vzroke revščine in socialne izključenosti je Richmond iskala v interakciji med posamezno osebo in njenim
9 okoljem (History of social work, 2013). V središču njenega dela je bilo socialno delo s posameznim primerom, kjer je poudarjala pomen vpliva človekovega okolja. To je predstavljalo dejavnik, ki ga je bilo treba vzeti v poštev kot potencialni vir, pri čemer so socialne delavke okolje razumele predvsem kot socialno okolje. V svoji prvi publikaciji iz leta 1917, Socialna diagnoza, je okolje vključila kot enega izmed desetih dejavnikov, ki jih je pri delu z družino treba raziskati. Osredotočala se je predvsem na to, v kakšnih bivalnih pogojih živijo ljudje, in opozarjala na potrebo po raziskovanju prednosti rekreacije in otroške igre (Matthies in Närhi, 2016: 23).
Jane Adams, ki se je zavzemala za pravice žensk, otrok, manjšin, priseljencev, starih in revnih, je bila ena izmed najbolj vidnih reformistk in aktivistk tistega časa. Ko je Theodore Roosevelt leta 1912 ustanovil Progresivno stranko, je bila Addamsova ena od njenih prvih članic in aktivistk, podpora Adamsove pa je Rooseveltu pomagala pri kandidaturi za njegov tretji mandat. Adamsova je bila namreč v začetku 20. stoletja ena od najbolj znanih in cenjenih žensk v Ameriki, zato so ljudje pozorno spremljali, kaj je imela povedati o družbenih zadevah in politiki tistega časa (Jane Addams Digital Edition, b. d.). Jane Addams je okolje razumela nekoliko širše kot Mary Richmond (Matthies in Närhi, 2016: 23).
Osredotočala se je na pogoje vsakdanjega življenja v soseskah in naseljih ter se ukvarjala z vprašanji stanovanjske problematike, sanitarij in javnega zdravja (Gottlieb, 2009: 97−98).
Kot napredne reformatorke so delavke iz Hull Housa (Gottlieb, 2009: 104), ki ga je Addams leta 1889 ustanovila skupaj z Ellen Gates Starr (Jane Addams Hull-House Museum, b. d.), poskušale opredeliti in uzakoniti tisto, za kar so menile, da so nekatere od minimalnih zahtev za življenje v industrijskem mestu (Gottlieb, 2009: 104). Pomemben del njihovega dela je postala vzpostavitev povezav med skupnostjo, okoljskimi vprašanji in težavami na delovnem mestu (zlasti za otroke in ženske) (Gottlieb, 2009: 102). Eden od prvih ukrepov znotraj Hull Housa je bila ustanovitev javne kuhinje v multikulturni okolici Chicaga (Matthies in Närhi, 2016: 23), kjer so s pomočjo zdrave prehrane poskušali pomagati družinam v delavski soseski (Belchior Rocha, 2018: 5).
Jane Adams je veliko grožnjo videla v neustreznem ravnanju s smetmi, skupaj s svojo asistentko Amando Johnson sta ustvarili lastno patruljo za nadzor smeti. Ob šestih zjutraj sta sledili ogromnim tovornjakom do smetišč, vodili evidenco, se pritoževali pri izvajalcih in dvignili dovolj prahu, da je prestrukturiranje odvoza smeti pristalo na vrhu dnevnega reda mestnih oblasti (Gottlieb, 2009: 99). J. S. Woodswort je podobno kot Adams poudarjala
10
potrebo po močni in progresivni občinski vladi, ki bi zagotovila ustrezna stanovanja, urbani razvoj ter uveljavila občinski nadzor nad javnim prevozom in komunalnimi službami (Mulvale, 2017: 171). Podobna kampanja je potekala pri zahtevi za vzpostavitev skupnih igrišč in ustvarjanju fizičnega prostora za otroke v sicer turobnem urbanem okolju. Florence Kelley, ena od ključnih udeleženk Hull Housa, je pomagala postaviti temelje za prvo otroško igrišče v Chicagu (Gottlieb, 2009: 100).
Ena od prvih velikih urbanih oziroma industrijskih okoljevarstvenic v Združenih državah Amerike je bila leta 1869 rojena Alice Hamilton. Hull House je bil zanjo idealen kraj za opazovanje povezav med okoljem, v katerem so živeli ljudje, in boleznimi. Še posebej poučna je bila zanjo epidemija tifusa, raziskava Hamiltonove je pomagala razkriti, da obstaja neposredna povezava med odplakami v odtokih in izbruhom bolezni. To je bila ena od njenih prvih izkušenj s tem, v kakšnem presečišču so vprašanja zdravja, okolja in politike. Hull House je zanjo postal prizorišče zanimanja za takrat malo razumljeno in slabo raziskano področje industrijskih bolezni, tu je imela priložnost slišati nešteto zgodb o »industrijskih zastrupitvah« z ogljikovim monoksidom v tovarnah, pojavom pljučnice in revme ter primeri
»fosične čeljusti« (phossy jaw), ki jo je povzročal beli fosfor, ki se je uporabljal v tovarni vžigalic (Gottlieb, 2009: 83−85).
Pionirke socialnega dela so dobro razumele, da sta človekovo zdravje in dobro počutje neposredno odvisna od fizičnega prostora, v katerem živijo ljudje. Od začetka sedemdesetih let se v socialnem delu vedno bolj govori o odvisnosti človeka od naravnega okolja (Arwood, Borst, Reyes Mason in Shires, 2017: 646). Prve avtorice in avtorji so s svojimi deli opozarjali na negativne posledice, ki jih občutijo ljudje zaradi industrijskega onesnaževanja, odlaganja industrijskih odpadkov in kmetijskih praks (škropljenje, toksini v vodi, zemlji in zraku) (Coates in Gray, 2012a: 230). V zadnjih letih pa je prišlo do poziva, da v socialnem delu gledamo na okolje skozi širšo sliko (Coates in Gray, 2012a: 232). Avtorice in avtorji tako znotraj socialnega dela vedno bolj kličejo po skupnem odzivu na okoljsko krizo (Bell in Boetto, 2015: 449). Še posebej Lena Dominelli, ki trdi, da se lahko socialne delavke z zelenim socialnim delom spoprijemajo z izzivi, ki jih prinaša okoljska kriza, ter da sta socialna in okoljska pravičnost neločljivo povezani z etično prakso socialnega dela (Dominelli, b. d.: 1).
11 4. MEDNARODNI PRAVNI OKVIR
Rešitve za spopadanje z okoljsko krizo bo treba iskati znotraj omejitev in zmogljivosti planeta, kar bo mogoče doseči le, če bomo korenito spremenili vodilne institucije ter prevladujoče prakse, politiko, tehnologijo, življenjski slog in miselnost (Kajfež Bogataj, 2016: 279). Negativne posledice okoljske krize se odražajo na širokem spektru pravic, kot so socialne in ekonomske pravice, pravica do zdravja, nastanitve, vode, hrane, sanitarij, pravica do življenja in varnosti, ki je posledično lahko ogrožena tudi zaradi politične nestabilnosti, ter stopnjujejo diskriminacijo marginaliziranih skupin ljudi (Adelman, Davies, Grear, Kerns, Iorns Magallanes in Rajan, 2017: 224).
Dominelli (2012: 84) poudarja, da okoljska kriza pooseblja globalno povezanost, kjer ima delovanje ene države pomembne posledice na življenje v drugi državi. Koristi, ki jih je skozi proces industrializacije in s povečanjem emisij toplogrednih plinov pridobil zahod, so direktno povezane s škodo, ki jo trpijo ljudje, ki živijo manj industrializiran način življenja, zlasti revni ljudje na podeželskih območjih globalnega juga. Danes pa so države tudi vedno bolj pod diktatom korporacij, kar bomo zelo nazorno videli v nadaljevanju, na primeru odvetnika Stevena Donzigerja, česar Lena Dominelli v svoji knjigi Zeleno socialno delo ni predvidela. Te kompleksne situacije odpirajo vprašanje o tem, kaj lahko storijo socialne delavke, da podprejo ljudi in izboljšajo njihovo kakovost življenja (Dominelli, 2012: 84).
V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je okoljska kriza postala tudi politična tema. Zaradi potrebe po zanesljivih in najnovejših znanstvenih informacijah sta leta 1988 Svetovna meteorološka organizacija in Okoljski program Združenih narodov ustanovila Medvladni forum o podnebnih spremembah (IPCC). Generalna skupščina Združenih narodov je istega leta sprejela resolucijo o zaščiti svetovnega podnebja za sedanje in bodoče generacije, leta 1994 pa je postala veljavna Okvirna konvencija Združenih narodov o spremembi podnebja (Kajfež Bogataj, 2016: 38−39). Konvencija predstavlja okvir za mednarodno sodelovanje pri reševanju okoljske krize ter navaja načela, cilje in obveznosti različnih skupin držav pri prizadevanju za zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov (Novak, 2004: 37). Zaradi različnih obveznosti držav so te razdeljene v dve skupini, države iz Aneksa I in Aneksa II.
Države iz Aneksa I so visoko dohodkovne države, ki imajo zaradi večjega prispevka k okoljski krizi tudi večje obveznosti. Sprejeti morajo politiko in ukrepe za ublažitev posledic okoljske krize ter pomagati državam iz Aneksa II pri prilagoditvi na posledice okoljske krize ter spodbujanju razvoja in financiranju prenosa ali dostopa do okolju prijazne tehnologije in
12
znanja (Novak, 2004: 40−42). Enkrat letno se, odkar je konvencija postala veljavna, njene pogodbenice sestanejo na zasedanju Konference pogodbenic (COP), kjer poskušajo poiskati vsem sprejemljive dogovore, kako se najučinkoviteje spoprijeti z okoljsko krizo. Posebej pomembno je bilo zasedanje leta 1997 v Kjotu na Japonskem (Kajfež Bogataj, 2016: 39), kjer je bil sprejet Kjotski protokol, ki temelji na načelih in določbah zgoraj omenjene konvencije in od držav zahteva zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov v skladu z dogovorjenimi cilji (United Nations Climate Change, 2021a). Samo izvajanje Kjotskega sporazuma je bilo problematično že od začetka, saj ga nekatere bogate države, kot je Amerika, niti niso ratificirale, druge, ki so sporazum ratificirale, pa niso izpolnile svojih obveznosti (Dominelli, 2012: 91). Prvi podnebni sporazum po Kjotskem protokolu je bil na COP21 leta 2015 oblikovan Pariški sporazum (Kajfež Bogataj, 2016: 41), pravno zavezujoča mednarodna pogodba, ki jo je sprejelo 196 pogodbenic. Njegov cilj je z omejevanjem izpustov toplogrednih plinov omejiti višanje globalnih temperatur za manj kot dve stopinji Celzija (United Nations Climate Change, 2021b). V Pariškem sporazumu je popolnoma opuščena zaveza, ki v Kjotskem protokolu predstavlja bistvo, in sicer »skupna, a različna odgovornost«, ki jo nosijo države. Kjotski protokol je izrecno naložil večje breme bogatim in industrializiranim državam, medtem ko Pariški sporazum prepušča državam, da same določajo svoje obveznosti (Satgar, 2018: 5). Poleg tega Fletcher in Smith (2020: 7−8) poudarjata, da zgolj zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov ni dovolj, popolnoma moramo prenehati z njihovo uporabo. Pri tem Dominelli (2012: 90−91) izpostavlja tudi problem pomanjkanja pravno zavezujočih ciljev. Če želimo doseči enakost in dostojen življenjski standard vseh, moramo razviti naravnemu okolju prijazne oblike družbeno- ekonomskega razvoja, kar zahteva sodelovanje vseh držav sveta. Lena Dominelli poudarja, da imajo pri tem pomembno vlogo tudi socialne delavke, ki lahko pri svoji vsakodnevni praksi ozaveščajo ljudi o problematiki okoljske krize, skupaj z njimi raziskujejo in spodbujajo razvoj vzdržnih praks za reševanje socialnih in okoljskih problematik ter delijo svoje znanje in spodbujajo spremembe znotraj politike (Dominelli, 2012: 89). Socialne delavke do nedavnega niso imele dejavne vloge v političnih razpravah o okoljski krizi, ki se dogajajo pod okriljem Organizacije združenih narodov. Decembra 2009 pa so na zasedanju Konferenc pogodbenic v Kopenhagnu sodelovale tudi socialne delavke, predstavnice Mednarodne zveze šol za socialno delo (IASSW), Mednarodnega sveta za socialno varstvo (ICSW) ter Mednarodne organizacije socialnih delavk in delavcev (IFSW) (Dominelli, 2012: 85−86), vse tri organizacije imajo pri Organizaciji združenih narodov posvetovalni
13 status, kar pomeni, da lahko predlagajo alternativne rešitve (Dominelli, 2012: 95).
Sodelovanje socialnih delavk pri razpravah na srečanjih COP-ja se nadaljuje, Lena Dominelli trdi, da takšno sodelovanje zagotavlja socialnemu delu, da razširi svoja področja dela ter pomaga socialnim delavkam, da so proaktivne in pomagajo ljudem pri spoprijemanju s posledicami okoljske krize (Dominelli, 2012: 85−86). Kot pravi Mesec (2008: 93), je pri oblikovanju političnih odločitev ekspertno sodelovanje stroke socialnega dela nujno.
Ekspertnost socialnih delavk ni ekspertnost političnih lobistov, temveč socialnih delavk, ki poznajo socialne probleme ljudi, pomanjkljivosti sistema in institucij ter težave posredovanja med potrebami, pričakovanji ljudi ter njihovim institucionalnim (Mesec, 2008:
92) in naravnim okoljem. Socialne delavke sodelujejo kot strokovnjakinje s podatki, informacijami in raziskavami (Mesec, 2008: 91).
4.1. DEKLARACIJA O ČLOVEKOVIH PRAVICAH IN PODNEBNIH SPREMEMBAH
Zaradi nujnosti in obsega okoljske krize je vse bolj izražena potreba po umestitvi človekovih pravic kot osrednjega dela vseh možnih rešitev in odzivov na okoljsko krizo (Adelman, Davies, Grear, Kerns, Iorns Magallanes in Rajan, 2017: 218). Socialno delo se zavzema za uresničevanje pravic prve, druge in tretje generacije človekovih pravic. Slednja se osredotoča predvsem na naravno okolje ter pravico do biotske raznovrstnosti in medgeneracijske pravičnosti (IASSW AIETS, 2005). Pravica do čistega okolja je temeljna človekova pravica. Varovanje in ohranjanje naravnega okolja sta potrebna za uresničitev pravice do zdravja, hrane in dostojnega življenja, pri čemer pravica do čistega okolja ni zgolj individualna pravica, temveč pravica popolnoma vsakega človeka (The Advocates for Human Rights, b. d.: 1). Ena od posledic konference Združenih narodov o okolju leta 1972 je bila Stockholmska deklaracija s šestindvajsetimi načeli, ki je okoljska vprašanja postavila v ospredje mednarodnega sodelovanja in vzpostavila dialog o povezavi med gospodarsko rastjo, onesnaževanjem zraka, vode, oceanov in dobrim počutjem ter zdravjem ljudi po vsem svetu (United Nations, b. d. a.). V deklaraciji je bilo že takrat zapisano, da je bila dosežena točka, ko morajo biti človekova dejanja po vsem svetu skrbno načrtovana, saj imajo široke okoljske posledice. Nevednost in brezbrižnost lahko ustvarita nepopravljivo škodo naravnemu okolju, od katerega je odvisno naše življenje (United Nations, 1973: 3). Na podlagi Stockholmske deklaracije, Kjotskega protokola, Pariškega sporazuma in nekaterih drugih pomembnih dokumentov (The Global Network for human rights and the environment, 2021) je bila med letoma 2015 in 2016 oblikovana Deklaracija o človekovih
14
pravicah in podnebnih spremembah (The Declaration of Human Rights and Climate Change), ki poskuša v središče okoljskih pogajanj postaviti človekove pravice. Deklaracija s 24 načeli, ki so razdeljena v tri široke kategorije, obravnava negativne posledice okoljske krize. Prvi del je namenjen naslavljanju škode, ki je posledica okoljske krize, in raziskovanju možnih neantropocenih pristopov k človekovim pravicam in okoljskim krivicam. Tretji člen na primer navaja, da imajo vsi ljudje, živali in živi sistemi pravico do varnega, zdravega in ekološko neoporečnega Zemljinega sistema. Drugi del obravnava različno porazdelitev ranljivosti ljudi in poudarja pravico vseh do sodelovanja znotraj procesov odločanja. V zadnjem delu deklaracija priznava potrebo po sprejetju jasnega normativa obveznosti, zlasti za tiste, ki so najbolj odgovorni za povzročanje okoljske krize ter imajo največje sposobnosti za spoprijemanje z njo (Adelman, Davies, Grear, Kerns, Iorns Magallanes in Rajan, 2017:
220−222).
4.2. AGENDA ZA TRAJNOSTNI RAZVOJ DO LETA 2030
Za socialne delavke je pomembna tudi Agenda za trajnostni razvoj do leta 2030, v kateri je predstavljenih 17 splošnih in 169 konkretnih medsebojno povezanih ciljev vzdržnega razvoja (Spremenimo svet: Agenda za trajnostni razvoj do leta 2030, b. d.). Agenda 2030 je univerzalna, njene cilje pa morajo uresničiti vse države sveta do leta 2030 (Republika Slovenija Statistični urad, b. d.). Na začetku, v preambuli, je zapisano, da je program ukrepov za vzdržni razvoj načrt za ljudi, planet Zemljo in blaginjo vseh. Namen agende je utrjevanje miru in zagotavljanje več svobode v svetu, pri čemer je odprava revščine v vseh oblikah in razsežnostih največji globalni izziv in hkrati nujni pogoj za vzdržni razvoj. Z vzdržno porabo in proizvodnjo, vzdržnim ravnanjem z naravnimi viri ter nujnimi ukrepi glede okoljske krize so odločeni obvarovati planet pred uničenjem, zato da bo Zemlja lahko zadovoljevala potrebe današnjih in prihodnjih generacij (Spremenimo svet: Agenda za trajnostni razvoj do leta 2030, b. d.). Njeno središče predstavlja 17 ciljev vzdržnega razvoja, ki pozivajo k nujnemu sodelovanju in ukrepanju vseh držav. Odprava revščine in drugih prikrajšanosti mora potekati skupaj z izboljšanjem zdravja ljudi, izobraževanja, zmanjšanja neenakosti skupaj s spopadanjem z okoljsko krizo in varovanjem naravnega okolja (United Nations, b.
d. b.). Med 17 cilji vzdržnega razvoja so: odprava revščine, odprava lakote, zdravje in dobro počutje, kakovostno izobraževanje, enakost spolov, čista voda in sanitarna ureditev, cenovno dostopna in čista energija, dostopno delo in gospodarska rast, industrija, inovacije in infrastruktura, zmanjšanje neenakosti, vzdržna mesta in skupnosti, odgovorna poraba in proizvodnja, podnebni ukrepi, življenje v vodi, življenje na kopnem, mir, pravičnost in
15 močne institucije ter nazadnje partnerstva za doseganje ciljev (Republika Slovenija Statistični urad, b. d.). Jayasooria (2016: 19) izpostavlja, da cilji vzdržnega razvoja, ki se osredotočajo na razvoj, človekove pravice in naravno okolje, socialnim delavkam zagotavljajo dober okvir za delo v praksi. Tudi Mednarodna zveza šol za socialno delo (IASSW) podpira vizijo Agende za trajnostni razvoj do leta 2030. V skladu z njo razvoj socialnega dela in izobraževanja poteka z namenom preoblikovanja sveta v bolj pravičnega, strpnega, odprtega ter socialno vključujočega. Izobraževanje o vzdržnem razvoju znotraj socialnega dela pomeni odpravljanje neenakosti in zagotavljanje, da imajo prihodnje generacije enake ali celo boljše priložnosti za življenje (Campanini in Lombard, 2018:
486−487). Cilji vzdržnega razvoja, sprejeti znotraj agende, so najbolj ambiciozno prizadevanje za zmanjševanje revščine, odpravljanje neenakosti in krivic ter zaščito planeta.
Vendar imajo ti cilji bolj majhno vrednost, če ostajajo zgolj na papirju. Če želimo videti in občutiti konkretne rezultate in izboljšave, o katerih govorijo, je bistveno, da jih uresničujejo vse države. Najšibkejši del agende predstavljata ravno spremljanje in pregled uresničevanja ciljev, ki bodo brez ustreznega nadzora in mehanizmov, ki države držijo odgovorne, težko dosegljivi (Plan International, b. d.).
4.3. AARHUŠKA KONVENCIJA
Do uničevanja okolja prihaja zaradi zadovoljevanja človekovih potreb, čemur bi se lahko izognili z natančnim načrtovanjem, ki temelji na celostnem razumevanju naravnega okolja.
Z vključevanjem lokalnega prebivalstva v proces načrtovanja in sprejemanja odločitev se lahko zmanjša število slabih in skrajno neprimernih odločitev. Takšne prakse podpirajo koprodukcijo znanja in ustvarjajo partnerstva, ki olajšajo stike med lokalnim prebivalstvom in strokovnjaki (Dominelli, 2013: 438). Sonja Bezjak poudarja, kako pomembna je pri varstvu narave skupnost, ljudje, s katerimi lahko delimo informacije in znanje. Pri tem je potrebna tudi strokovnjakinja, ki vodi skupnost skozi vse zapletene postopke, ki so pomembni za boj za svoje pravice in zaščito naravnega okolja (Podhraški, 2021). Andreja Slameršek se s svojimi izkušnjami in znanjem pri nas že vrsto let uspešno zoperstavlja uničevanju vodotokov in naravnih habitatov. Pri svojem boju pa se spopada s številnimi, predvsem človeško narejenimi ovirami. V intervjuju za Časopis in kritiko znanosti je omenila nekatere od teh ovir. Pravi, da je prikrivanje podatkov s strani pristojnih, kjer so jim v veliko pomoč lokalne oblasti, eden od razlogov, da ljudje težko kaj naredijo. Projekti pridobijo podporo, ker obstaja zelo uspešen sistem zavajanja ljudi s strani investitorjev, državne oblasti in občin (Zupančič, 2020a: 262, 266). Socialnim delavkam je v takih
16
primerih lahko v pomoč Aarhuška konvencija, ki ljudem daje pravico dostopanja do informacij, sodelovanja javnosti pri odločanju in pravnega varstva v okoljskih zadevah.
Države zavezuje, da pri odločanju o velikih projektih vključujejo ljudi in skupnosti (Podhraški, 2021). Aarhuška konvencija zavezuje pogodbenice konvencije, da omogočajo dostop do informacij o naravnem okolju, ki jih imajo javni organi; omogoča javnosti sodelovanje pri odločanju, pripravi načrtov, programov in zakonodaje, ki lahko vplivajo na naravno okolje; ter omogoča ljudem dostop do pravnega varstva in pravice dostopa do revizijskih postopkov (Aarhus Centres, b. d.), ustvarjanja jasnih in preglednih postopkov ter omogočanje vlaganja pravnih sredstev (tožb, pritožb) proti oblastem ali zasebnim organizacijam, ko te ne izpolnjujejo zakonskih obveznosti (Petrovič Erlah, 2016: 30).
Socialne delavke lahko skozi zeleno socialno delo v lokalnih okoljih pomagajo ljudem pri prizadevanjih za doseganje vzdržnega razvoja, ki ščiti ljudi in naravno okolje. Zavzemajo se lahko za spremembe v politiki, spodbujajo mirne načine reševanja sporov ter zahtevajo od politike, podjetij in korporacij, da prevzamejo odgovornost za svoja dejanja (Dominelli, 2012: 170).
5. INTERDISCIPLINARNOST IN TRANSDISCIPLINARNOST
Ključen izziv tega stoletja je tako za družboslovne kot naravoslovne vede soustvarjanje skupnosti, ki so zasnovane na način, da čim manj posegajo v naravno okolje (Capra, 2002:
xix). Tako kompleksnega problema, kot je okoljska kriza, ne more rešiti samo ena stroka, če resnično želimo kaj spremeniti, je potrebno sodelovanje, saj ima vsaka stroka svoja posebna znanja (Alston, 2015: 361). Potreben je odziv, ki povezuje tako naravoslovne kot družboslovne vede (James, Matyók, Schmitz in Sloan, 2012: 2). Za zeleno socialno delo sta ključnega pomena sodelovanje in vzpostavljanje egalitarnih partnerstev med več zainteresiranimi stranmi, ki spoštujejo druga drugo in iščejo skupne rešitve za človeško povzročeno okoljsko krizo. Socialne delavke imajo v takih sodelovanjih nalogo, da s svojim celostnim razumevanjem krize skrbijo za tiste, ki so marginalizirani, izključeni in jim je odvzet glas, ter zagotovijo, da so upoštevani in jim je omogočeno sodelovanje pri sprejemanju odločitev (Dominelli, 2012: 193).
Interdisciplinaren pristop razumemo kot vključevanje perspektiv iz dveh ali več različnih disciplin (Hayward in Miller, 2014: 291), interdisciplinarne razprave prispevajo k razumevanju in upoštevanju različnih pogledov (Papadopoulos, 2019: 239). Vse več avtoric opozarja na pomen interdisciplinarnega sodelovanja (Coates in Gray, 2015: 506), na
17 ustvarjanje baze zanje, ki bi izhajala iz usklajenega sodelovanja med strokami za ustrezno odzivanje na okoljsko krizo (Lysack, 2015: 442−443). Coates in Gray (2012a: 231−232) na primer menita, da bi moralo biti naravovarstveno delo interdisciplinarno, z vključevanjem in prepletanjem različnih znanj, saj interdisciplinarno povezovanje in raziskave povečajo naše razumevanje okoljske problematike. Lena Dominelli izpostavlja, da je sama kot socialna delavka in sociologinja sodelovala pri več projektih, ki so vključevali tako naravoslovne kot družboslovne vede. Eden od takih je bil na primer projekt Earthquake without Frontiers, kjer je sodelovala z geologi, strokovnjaki za plazove, zgodovinarji, veterinarkami in geografinjami pri razvijanju razumevanja nevarnosti, tveganj ter odzivov na nesreče znotraj skupnosti. Dominelli pravi, da so takšni projekti bistvenega pomena, če želimo z novim znanstvenim znanjem nadgraditi to, kar lokalne skupnosti že vedo, ter tako razvijati nove rešitve za težave, ki jih imamo (Dominelli, b. d.: 7). Karen, socialna delavka, ki jo je intervjuvala Meredith C. F. Powers, je poudarila, da je bila na različnih interdisciplinarnih konferencah pogosto edina socialna delavka in edina, ki se je spraševala o tem, kako vključiti glasove vseh tistih, ki so navadno izključeni, ter kako sprejete odločitve vplivajo, izključujejo in škodujejo ljudem (Powers, 2016: 82). Interdisciplinarne raziskave, ki jasno vidijo povezavo med naravnim okoljem in socialnimi vprašanji, so osnova za razvijanje pristopov k organiziranju skupnosti in vzdržnega načina življenja (Hoff in Polack, 1993: 208).
Nujnost sodelovanja med različnimi strokami poudarja tudi sociologinja Sonja Bezjak, ki je ena od zagovornic Murine naravne in kulturne dediščine ter borka kampanje Rešimo Muro.
Čeprav je v kampanji sodelovalo že veliko ljudi, z različnimi znanji o negativnih vplivih hidroelektrarne na vodo, gozdove, različne živali, je sama tu videla priložnost za spodbujanje glasu lokalnega prebivalstva in njihove pravice do prosto tekoče vode (Podhraški, 2021).
Bezjak in Zaviršek (2020: 235) opozorita, da je v Sloveniji sodelovanje strok na področju hidroenergije omejeno na naravoslovce, inženirje in tehnike, ki se jim občasno pridružijo biologi, ekologi in krajinarji. Vendar iz sodelovanja in pogovorov izostanejo socialne delavke, sociologinje, antropologinje in ekonomistke. Vsi tisti ljudje, ki imajo znanje o kompleksnih družbenih učinkih gradnje jezov in o tem, kako njihova gradnja vpliva na zdravje ljudi, kulturno dediščino in krajino … Pri tem je največja napaka ta, da so okoljske odločitve praviloma politične in ne strokovne, ljudje pa samo številka. Polona Petrovič Erlah, socialna delavka na Centru za socialno delo Gorenjska, enota Jesenice, naravovarstvenica in predsednica Društva za naravo – Jalovec meni, da je interdisciplinarno
18
povezovanje nujno. Velikokrat se zgodi, da strokovnjakinje s področja naravoslovja varovanje narave razumejo kot izključno njihovo področje, zato si moramo v družboslovju velikokrat izboriti svoje mesto, saj smo nosilke specifičnih znanj, ki jih naravoslovkam primanjkuje. Še posebej socialne delavke nosimo znanja o tem, kako delovati v skupnosti, se pogovarjati in sodelovati z ljudmi ter z njimi soustvarjati rešitve. Poleg tega pa je nujno treba medsebojno sodelovati tudi zato, ker ena oseba ne zmore narediti vsega, potreben je tim ljudi z različnimi znanji, saj lahko drugače hitro pride do izgorelosti (Polona Petrovič Erlah, CSD Gorenjska, enota Jesenice, osebna komunikacija, 12. 3. 2021).
Transdisciplinaren pristop razumemo bolj holistično (Hayward in Miller, 2014: 291), gre za razvoj skupnega razumevanja težave, ki temelji na znanju (strokovnem in lokalnem), razvoju novih pristopov in zagotavljanju sprememb obstoječih politik in praks (Dominelli, b. d.: 7).
Transdisciplinarni pristop vključuje veliko širši spekter udeleženk in udeležencev, glasov in znanja, potrebnega za premik k bolj vzdržnemu in pravičnemu svetu. Podlaga za transdisciplinarne pristope so skupni procesi učenja in reševanja težav (Brown, Goldstein, Olsson, Plummer in Stone-Jovicich, 2018: 5). Na Fakulteti za socialno delo trenutno poteka nov projekt Uporaba raziskovanja trajnostnega prehoda v socialnem delu za naslavljanje velikega družbenega izziva socialnega vključevanja – ASTRA, katerega nosilna organizacija je finska Univerza Jyväskylä s profesorico dr. Ailo-Leeno Matthies. V projektu, kjer bo zaposlenih 15 mladih raziskovalk in raziskovalcev, vpisanih na doktorske programe v sedmih državah, bosta dve raziskovalki tudi s Fakultete za socialno delo, kjer je nosilka projekta profesorica dr. Vesna Leskošek (Univerza v Ljubljani, Fakulteta za socialno delo, b. d.). Za sodelujoče pri novem projektu ASTRA (2020−2024) transdisciplinarnost pomeni novo kombinacijo o raziskovanju vzdržnih praks in socialnega dela. Ne poudarja se zgolj soustvarjanje novega znanja med disciplinami, ampak tudi zunaj njih. Na ta način se presegajo meje ter hierarhični načini spoznavanja in odkrivanja novega znanja ter vključujejo neakademski akterji, lokalne skupnosti, uporabnice socialnega dela in drugi družbeni akterji (Matthies, 2021).
Dominelli (b. d.: 8) poudarja, da je delo na inter- in transdisciplinaren način zato, da bi lahko skupaj z lokalnimi skupnostmi prišli do rešitev, lahko za strokovnjake, ki takega načina soustvarjanja rešitev niso vajeni, velik izziv. Socialne delavke pa so v dobrem položaju, da pomagajo premostiti te ovire ter tako omogočajo tesno sodelovanje z lokalnim prebivalstvom, gradijo njihovo odpornost in vzpostavljajo vzajemne odnose skrbi, kjer ljudje skrbijo tako drug za drugega kot za naravno okolje (Dominelli, 2012: 129).
19 6. OKOLJSKA KRIZA IN SOCIALNO DELO
V začetku 21. stoletja se socialno delo spoprijema s številnimi preteklimi izzivi, kot je na primer reševanje revščine, ki je spremljevalec socialnega dela, odkar obstaja kot poklic, ter nekaterimi novimi, kot je okoljska kriza (Dominelli, 2012: 19). Narava je skozi antropocentričen pogled dojeta predvsem kot neomejeno nahajališče naravnih virov, ki jih človek upravičeno uporablja in izkorišča. Takšen pogled nas ne oddaljuje in ločuje zgolj od našega razumevanja človekove umeščenosti v naravno okolje, ampak nas distancira in ločuje tudi od ljudi (Besthorn, 2002: 54−55). Thomas Ryan (2011: 5) poudarja, da je antropocentričen pogled ponotranjen tudi znotraj socialnega dela, kjer razumemo človeka kot drugačnega oziroma ločenega od narave in drugih živih bitij. Okolje se tako v socialnem delu običajno nanaša na človekovo družino in druge njemu pomembne odnose, skupnost, družbene sisteme, zelo redko pa se ga razume kot naravno okolje (Ritchie, 2010: 2).
Socialno delo torej upošteva osebo znotraj njenega okolja, vendar socialne delavke izjemno redko problematizirajo človekovo izkoriščanje naravnega okolja (Pulla, 2013: 265). V socialnem delu je ključnega pomena, da razumemo, da neomejeno izkoriščanje in onesnaževanje naravnega okolja ogrožata obstoj človeštva (Aji, Gutti in Magaji, 2012: 96).
V Afriki je na primer rudarstvo drugi največji vir onesnaževanja, takoj za kmetijstvom, saj ta sektor intenzivno izkorišča vire ter pri tem ustvarja veliko odpadkov in odplak. Rudarjenje od njegove začetne do zaključne faze resno ogroža naravno okolje, onesnažuje zrak, vodo in zemljo, ustvarjajo se številni strupeni odpadki, njegove posledice pa se kažejo tudi kot zdravstvene težave, težave z alkoholom, spopadi med skupnostmi, konflikti in večanje neenakosti (Aji, Gutti in Magaji, 2012: 97). Poleg tega, da je rudarstvo eden od največjih povzročiteljev izpustov toplogrednih plinov, ga spremljajo številne prisilne preselitve, korupcija, davčne utaje in zlorabe. Želja po dobičku je povzročila, da je rudarska industrija zaznamovana s številnimi kršitvami človekovih pravic, od otroškega dela v Demokratični republiki Kongo do ustvarjanja izredno slabih življenjskih razmer delavcev v južnoafriškem rudniku Marikana (Amnesty International, 2020). Besthorn (2014: 10−11) na primer omenja tudi, da je uporaba živali v terapevtske namene zgolj še eno izkoriščanje živali v lastne namene človeka. Človek je v resnici živali vedno uporabljal za svoje preživetje, toda s pojavom kmetijstva, množično rejo živali in podobnimi praksami so živali v družbi, ki je odvisna od potrošništva, deležne še bolj krute in izkoriščevalske obravnave s strani ljudi.
Zgodbe o zanemarjanju in/ali zlorabi živali so prisotne v mnogih primerih prakse socialnega dela, vendar so zelo redko eksplicitno izražene. Ni res, da se socialne delavke ne zavedajo
20
ali so ravnodušne do zanemarjanja in zlorabe živali, vendar zelo redko, če sploh, ukrepajo v primerih, kjer se dogajajo zlorabe domačih živali, kaj šele živali, ki se uporabljajo v komercialnem kmetijstvu, eksperimentiranju ali kateri koli dejavnosti, pri katerih človeški interesi samodejno prevladajo nad pravicami živali (Ryan, 2011: 4).
Zaradi tega Lena Dominelli z zelenim socialnim delom poziva k drugačnemu pogledu, ki ga hkrati tudi ponuja, ter k razumevanju odvisnosti človeka od naravnega okolja in s tem nuji, da se socialno delo ustrezno odzove na naraščajoče probleme okoljske krize. Trdi, da okoljska kriza ustvarja socialno-ekonomske in kulturne neenakosti, ki izvirajo iz okoljskih krivic, ter hkrati zaostruje že obstoječe neenakosti (Dominelli, 2014: 338). Lena Dominelli je bila prva, ki je to v socialnem delu omenila, danes o tem ni nobenega dvoma. Dominelli se pridružuje tudi Ritchie (2010: 1), ki pravi, da je naravno okolje tisto, ki vzdržuje oziroma oskrbuje človeka. Ljudje brez zdravega planeta ne moremo preživeti (Bexell, Decker Sparks, Tejada in Rechkemmer, 2019: 865), tako so težave naravnega okolja težave ljudi. Okoljska kriza ima neposreden vpliv na vsakdanje življenje ljudi, zato je nujno, da v socialnem delu razširimo razumevanje okolja ter socialnemu dodamo naravno okolje (Ritchie, 2010: 1).
Posledice okoljske krize najbolj bremenijo tiste ljudi, s katerimi so socialne delavke najbolj v stiku, hkrati pa drugi poklici prevzemajo vodilno vlogo na področjih, kjer so spretnosti, vrednote in strokovno znanje socialnega dela nujno potrebni. Če poklic ostaja na obrobju boja z okoljsko krizo, zanemarja svojo etično odgovornost do ljudi ter izgublja ključne priložnosti za sodelovanje pri oblikovanju ukrepov (Kemp, 2011: 1205−1206).
Okoljska kriza, katere posledice so izjemno kompleksne, je za socialno delo poseben izziv (Dominelli, 2012: 1). Znotraj socialnega dela moramo razumeti, da smo ljudje globoko vpeti in odvisni od naravnega okolja, ter tako preseči antropocentričen pogled, ki ljudi in naravo ločuje (Pulla, 2013: 266−267). Soodvisnost ljudi, družbenih, kulturnih, gospodarskih in naravnih okolij tako pomeni vodilo zelenega socialnega dela (Dominelli, 2012: 8−9).
Zeleno socialno delo se od okoljskega, ekološkega ter drugih oblik socialnega dela, omenjenih v uvodu, razlikuje v tem, da okoljsko krizo in vprašanja družbene pravičnosti obravnava v kontekstu odpravljanja strukturnih neenakosti in kritiko modela industrializacije, ki zadovoljuje le potrebe peščice (Dominelli, 2012: 6). Prednost daje holistični praksi, ki razume človekovo odvisnost od naravnega okolja ter poudarja soodvisnost med ljudmi, povezuje socialno in okoljsko pravičnost ter izpodbija neoliberalne oblike družbenega razvoja (Dominelli, b. d.: 1). Lena Dominelli proučuje, kakšno vlogo
21 imajo pri ključnih okoljskih vprašanjih (industrijsko onesnaževanje, degradacija okolja, migracije, nesreče, tekmovanje za naravne vire …) socialne delavke. Vidi jih v vlogi zagovornic, mobilizatork in organizatork, tistih, ki vplivajo na oblikovalce politik, ter terapevtskih delavk, ki se odzivajo na individualne stiske ljudi (Dominelli, 2012: 8). Z reševanjem okoljskih problemov in izvajanjem zelenega socialnega dela imajo socialne delavke možnost za širitev na nova področja dela ter delovanje na lokalni in globalni ravni (Dominelli, 2012: 9). Zeleno socialno delo ima tako znotraj razprave o varovanju naravnega okolja pomembno vlogo pri odpiranju novih vprašanj in tem, ki se med seboj povezujejo in prepletajo (Dominelli, b. d.: 1).
Lena Dominelli z zelenim socialnim delom poudarja problem industrializacije in urbanizacije ter škodo, ki jo zaradi njiju trpi tako naravno okolje kot ljudje. Industrializacija je povzročila centralizacijo in razvoj urbanih okolji (Dominelli, 2012: 42), ki so se pojavila ko se podeželsko prebivalstvo ni zmoglo več preživljati z delom v svojem domačem okolju ter so v upanju po izboljšanju svojih življenjskih pogojev iskali zaposlitev v mestih, kar pa je zahtevalo izgradnjo ustrezne infrastrukture za veliko ljudi. Izgradnja takšne infrastrukture, kjer beton nadomešča zelene površine, pa ima svojo ceno in otežuje življenje ljudi. Hkrati pa vsem ljudem ni omogočen nemoten prehod iz podeželskega v mestno okolje, saj so stanovanjske, zaposlitvene ali druge možnosti pomanjkljive ali pa ljudje do njih ne morejo dostopati. Množično preseljevanje v mesta, ki nimajo ustrezne infrastrukture (nastanitev, sanitarije, transport, zaposlitvene možnosti, pomanjkanje izobraževalnih in zdravstvenih ustanov …), lahko zgolj še poslabša težave, s katerimi se ljudje že spopadajo (Dominelli, 2012: 44−45). Lena Dominelli (b. d.: 2) zato hiperurbanizacijo postavlja pod vprašaj, mesta namreč uničujejo naravno okolje, saj se velike površine uporabljajo za gradnjo različne infrastrukture, kar ima izredno škodljive posledice za biotsko raznovrstnost (Dominelli, 2012: 53). Življenje v mestih pa pomeni tudi ogromno količino porabe vode in energije ter izpustov toplogrednih plinov (Dominelli, 2012: 52). Meni, da je načine zadovoljevanja potreb, ki nastajajo zaradi urbanizacije, treba prevetriti. Socialne delavke imajo tako ključno vlogo pri oblikovanju celostnih in vzdržnih pristopov, ki spoštujejo ljudi, zadovoljujejo njihove potrebe ter hkrati varujejo naravno okolje (Domineli, 2012: 62).
Ves čas je kritična tudi do trenutne družbenogospodarske ureditve, ki jo vidi kot glavnega krivca družbenih in okoljskih problemov. Z zelenim socialnim delom ves čas v ospredje postavlja vprašanja degradacije naravnega okolja, izkoriščanja naravnih virov in ljudi, revščine in marginalizacije, problem naravnih in človeško povzročenih nesreč ter išče
