MAGISTRSKO DELO

(1)

UNIVERZA V LJUBLJANI

NARAVOSLOVNOTEHNIŠKA FAKULTETA

MAGISTRSKO DELO

PETRA JERIČ

LJUBLJANA 2022

(2)

UNIVERZA V LJUBLJANI

NARAVOSLOVNOTEHNIŠKA FAKULTETA

ODDELEK ZA TEKSTILSTVO, GRAFIKO IN OBLIKOVANJE

TRAJNOSTNA BIORAZGRADLJIVA OBLAČILA ZA MODNO ZNAMKO VIVRE

MAGISTRSKO DELO

PETRA JERIČ

LJUBLJANA, februar 2022

(3)

UNIVERSITY OF LJUBLJANA

FACULTY OF NATURAL SCIENCES AND ENGINEERING DEPARTMENT OF TEXTILES, GRAPHIC ARTS AND DESIGN

SUSTAINABLE BIODEGRADABLE GARMENTS FOR FASHION BRAND VIVRE

MASTER'S THESIS

PETRA JERIČ

LJUBLJANA, February 2022

(4)

PODATKI O MAGISTRSKEM DELU

Število listov: 149 Število strani: 133 Število slik: 127 Število preglednic: /

Število literaturnih virov: 78 Število prilog: /

Študijski program: Univerzitetni študijski program (2. stopnja) Oblikovanje tekstilij in oblačil

Komisija za zagovor magistrskega dela:

Predsednik: red. prof. Dušan Kirbiš Mentorica: red. prof. Elena Fajt Somentor: dr. Uroš Novak Članica: red. prof. Marija Jenko

Ljubljana, ………..

(5)

ZAHVALA

Hvala mojima staršema. Za brezpogojno pomoč ter moralno in finančno podporo.

Zato da nista izgubila živcev, niti ko sem kuhinjo spremenila v mali kemijski laboratorij, hišo pa v predelovalnico biomateriala.

Hvala, Monika in Loreta. Za neomajno podporo in spodbudo.

Hvala, Tomer. Za tvojo »pozitivo« in vero vame in v mojo prihodnost.

Hvala, Aalto. Za novo pridobljeno znanje. Za možnost sodelovanja v multidisciplinarnih timih in odprtje zame novih obzorij.

Hvala, tehnična sodelavka Alenka More. Za vse najdene rešitve za moje še tako težke šiviljske podvige.

Hvala, tehnični sodelavec Andrej Vilar. Za pomoč pri pletilskem delu naloge in izvedbi pletiv.

Hvala, Kemijski inštitut.

Hvala, dr. Uroš Novak za pomoč pri razvoju biomateriala in vse uporabne napotke ter za pomoč pri magistrskem delu. Hvala tudi za sodelovanje izven meja tega

magistrskega dela.

Hvala, prof. Elena Fajt. Za podporo pri moji viziji ter pomoči in vodenju pri magistrskem delu ter spodbudi za nadaljnji razvoj.

Hvala, NTF.

(6)

I

IZVLEČEK

Magistrsko delo se ukvarja s problematiko družbeno odgovornega oblikovanja v modi s poudarkom na ekološki in etični perspektivi ter perspektivi uporabnika. V zadnjih letih se je zaradi situacije v modi vloga oblikovalca močno spremenila, saj ta ni več izključno oblikovalec, ampak je postal posrednik, spodbujevalec, aktivist, podjetnik in še mnogo več. Čeprav ljudje postajajo vse bolj ozaveščeni glede dogajanja v modni in tekstilni industriji, je le malo takih, ki to znanje aktivno uporabljajo tudi v praksi.

Cilj magistrskega dela je zasnovati blagovno znamko Vivre, ki jo odlikujejo 100-%

biorazgradljiva oblačila, ki sestojijo iz naravnega veganskega biomateriala, ki sem ga razvila v sklopu naloge. Material bazira na osnovi naravnih polisaharidov in je del krožnega gospodarstva, saj imajo materiali reciklažne in biorazgradljive lastnosti. Material po videzu in strukturi še najbolj spominja na usnje. Tudi vsi uporabljeni oblačilni elementi (gumbi, zaponke) ter tudi vse obdelave na proizvodih blagovne znamke Vivre so izključno naravnega izvora in so biorazgradljive.

V delu sem zasnovala multifunkcionalno kolekcijo oblačil in modnih dodatkov, ki inspiracijo iščejo v provokativnih kolažih angleškega družbenokritičnega umetnika Joeja Webba. Navdih za funkcionalne detajle in silhuete pa kolekcija jemlje iz vojaških uniform. Kolekcija je kot navdih ali ena od smernic za trajnostno oblikovanje, hkrati pa je kritika sodobnega spopadanja z modno krizo in odpira nova področja razmisleka za oblikovalca. Loteva se tudi čutnega oblikovanja z namenom obuditve zapostavljenih čutnih zaznav. Današnji svet je zaradi digitalizacije namreč pretežno vizualen, drugi čuti pa so prepogosto zapostavljeni. V kolekcijo dodajam še taktilne in inhalatorne zaznave, s čimer želim poudariti velik potencial oblačil tudi na ravni mentalnega zdravja in psihološkega dobrega počutja. Z izključno okulocentrično percepcijo oblačil jim namreč jemljemo veliko moč. Materialu je dodan vonj eteričnih olj, saj ta dokazano pozitivno vpliva na naše razpoloženje ter našo fizično in kognitivno predstavo. Hkrati želim z zasnovanjem koncepta »oblačilo kot objem ali prijeten dotik« izboljšati tudi uporabnikovo psihofizično počutje.

Ključne besede: biomaterial, biorazgradljivost, trajnost, družbeno odgovorno oblikovanje, čutila

(7)

II

ABSTRACT

This master's thesis discusses the issue of socially responsible design in the fashion industry with an emphasis on the ecological and ethical perspective as well as the user's perspective. Over the last few years, the role of the designer has changed greatly due to the situation in the fashion industry, as they are no longer just a designer, but have become a mediator, promoter, activist, entrepreneur and much more. Even though people are becoming increasingly aware of what is going on in the fashion and textile industry, only a few of them actively apply this knowledge in practice.

The purpose of this master's thesis is to design Vivre, a clothing brand characterized by 100% biodegradable fabric, which is made from a natural vegan biomaterial developed by me as part of the thesis. The material is based on natural polysaccharides and is part of the circular economy because it has recyclable and biodegradable properties. The appearance and the structure of the material are most reminiscent of leather. All the included parts of clothing (buttons, buckles) as well as all the products after processing of the Vivre brand are solely of natural origin and are biodegradable.

This thesis presents my multifunctional fashion collection of garments and accessories that find inspiration in the thought-provoking collages by Joe Webb, a socio-critical British artist. The collection owes its inspiration for functional details and silhouettes to military uniforms. The collection is a source of inspiration or one of the guidelines for sustainable design, while it also critiques the current conflict with the crisis in the fashion industry and reveals new areas of reflection for the designer. It also includes sensory design in order to revitalize the neglected sensory perceptions. Today's world relies primarily on visual perception due to digitalisation, while the other senses are often neglected. The perception of touch and smell is also added to the collection to emphasize clothing’s big potential on the level of mental health and psychological well-being. An exclusively oculocentric perception of clothing takes away a lot of its power. Essential oils are added to the material because it has been proven that their scent has a positive effect on our mood and our physical and cognitive performance. At the same time, I also want to improve

(8)

III the user's psychophysical well-being with the concept of clothing as a hug or a pleasant touch.

Keywords: biomaterial, biodegradability, sustainability, socially responsible design, senses

(9)

IV

ŠIRŠI POVZETEK VSEBINE

Modna industrija je ena največjih onesnaževalk planeta. Poleg onesnaževanja s kemikalijami in drugimi škodljivimi snovmi, mikrovlakni, toplogrednimi plini in nerazgradljivimi oblačilnimi odpadki ima moda še druge negativne posledice. Hkrati je namreč ena največjih izkoriščevalskih industrij, kar se kaže v njenem odnosu do poceni delovne sile in drugih živih bitij. Zaradi teh omenjenih problematik, magistrsko delo išče odgovore za družbeno odgovorno oblikovanje v modi. Ker je problemov v modi veliko, je seveda veliko tudi krivcev, ki pa običajno ne prevzamejo odgovornosti za svoje ravnanje. Ta naloga ne išče krivca, ampak želi nakazati, kako lahko modni oblikovalec s svojimi odločitvami pozitivno vpliva na okolje in živa bitja v njem.

Modni oblikovalci imamo veliko odgovornost pri oblikovanju proizvodov, saj s svojimi dizajni neposredno vplivamo na vrednote, pričakovanja in življenja ljudi. V sodobnem svetu je glavni namen največjih korporacij in s tem največjih onesnaževalk dobiček, kar vodi v slabe in nevarne proizvode. Kljub prenatrpanosti z njimi, predvsem slabimi, pa je še ogromno prostora za oblikovanje proizvodov za manjše skupine ljudi s potrebo po drugačnosti.

Pred industrializacijo so ljudje živeli trajnostno, ne da bi se tega zavedali. Po njej pa se je zaradi pojava strojev število proizvodov močno namnožilo, postali so cenejši in ljudje so si jih z lahkoto privoščili. Takšna potrošniška miselnost, ceneje in več, je žal tudi danes še močno zakoreninjena v ljudeh. Prav oblikovalci lahko z ozaveščanjem in aktivnim delovanjem na tem področju vplivamo na potrošniško miselnost.

S trajnostnega vidika obstajata dve možni rešitvi, in sicer zvečanje učinkovitosti sistema, kar pomeni oblikovanje novih bolj kakovostnih materialov in oblačil z dodatnimi funkcijami, ki bi izboljšale potrošnikovo navezanost na oblačilo in posledično podaljšale njegovo dobo trajanja. Drugi princip pa je zmanjšanje pretoka materiala in oblačil v sistemu z namenom manjšega odpada s povezovanjem proizvodnje in porabe na podlagi boljšega dizajna, napovedovanja in načrtovanja proizvodnje ter strategije odlaganja odpadkov, npr. prenove, reciklaže ali biorazgradnje.

(10)

V Čeprav se veliko potrošnikov še povsem ne zaveda posledic hitre mode, se jih zato mnogi inovatorji, oblikovalci in raziskovalci. V zadnjem času smo lahko priča pospešenemu razvoju na področju biomaterialov, ki je predvsem odziv na slabe posledice uporabe plastike iz sintetičnih polimerov. Poleg porabe neobnovljivih virov energije, ekoloških težav ter slabih biorazgradljivih lastnosti, ti materiali izločajo nenehne, toksične in akumulativne kemikalije, ki uničujejo ravnovesje hormonov v telesu in povzročajo raka. Nepredstavljivo je, da je takšen material še dovoljen na trgu, še bolj pa je zaskrbljujoč podatek, da je plastika najbolj uporabljen material v modni industriji. Problematične so tudi mešanice naravnih in umetnih vlaken ter uporaba raznih plastičnih elementov na oblačilih. Vse to namreč močno oteži biorazgradnjo, saj biorazgradnja vsakega elementa poteka različno hitro in z različnimi učinki. Zelo obetavni so predvsem razni poizkusi izdelave biomateriala iz odpadkov ali samorastoče materije, kar eliminira uporabo surovin, primernih za hrano.

V sklopu zasnovanja modne znamke Vivre raziskujem oblikovanje novega biomateriala na osnovi naravnih, dobro dostopnih polisaharidov. Čeprav se za potrebe magistrskega dela uporabljajo primarne surovine, pa je cilj, da bi se te surovine kasneje ekstrahirale iz odpadne hrane. Z meritvami lastnosti materiala s poudarkom na mehanskih in morfoloških lastnostih sem prilagodila formulacijo materiala in tako dobila končni material. Izdelala sem tudi hidrofobni premaz, saj se materialu pri daljši izpostavljenosti vode začnejo slabšati njegove lastnosti.

Raziskala sem tudi vizualne možnosti, ki nam jih daje material ter načine povezave takšnega materiala v oblačilo.

V oblačilni kolekciji poskušam združiti oba principa trajnosti, saj želim z novim sonaravnim biorazgradljivim materialom, ki se lahko tudi reciklira, skleniti življenjski krog proizvoda, v katerem bi odsluženi proizvod postal surovina za novega ali bi se zavrženi biorazgradil. Drugi princip pa dodajam, saj gledam na oblačilo kot varni osebni prostor ali tudi psihološki ščit. S pozitivnimi taktilnimi in inhalatornimi zaznavami želim izboljšati psihofizično počutje uporabnika. Hkrati imajo oblačila multifunkcionalne elemente, saj se lahko oblačilu dodajo ali odvzamejo določeni elementi, s čimer se spreminja njegova funkcionalnost. Takšna oblačila lahko uporabniku služijo v različnih okoliščinah in tako ne potrebuje novega oblačila za drugačno priložnost.

(11)

VI

VSEBINSKO KAZALO

PODATKI O MAGISTRSKEM DELU ZAHVALA

IZVLEČEK ... I ABSTRACT ... II ŠIRŠI POVZETEK VSEBINE ... IV VSEBINSKO KAZALO ... VI SEZNAM SLIK ... VIII

1 UVOD ... 1

2 TEORETIČNI DEL ... 3

2.1 VLOGA OBLIKOVALCA V SODOBNEM SVETU ... 3

2.2 IZZIVI DRUŽBENO ODGOVORNEGA OBLIKOVANJA V MODI ... 7

2.2.1 Trajnost ... 7

2.2.1.1 Krožno oblikovanje ... 9

2.2.2 Ekološki izzivi ... 10

2.2.3 Etični izzivi ... 14

2.2.4 Uporabnikove potrebe ... 17

2.3 NOVI TRENDI V TRAJNOSTNIH MATERIALIH ... 18

2.3.1 Bioplastični/biosintetični materiali ... 20

2.3.1.1 Bioplastika iz biopolimerov rastlinskega izvora in primeri oblikovanja ... 21

2.3.1.2 Bioplastika, narejena iz odpadle hrane, in primeri oblikovanja ... 23

2.3.1.3 Bioplastika, izdelana s fermentacijo na podlagi živečih mikroorganizmov, in primeri oblikovanja ... 26

2.3.2 Materiali, izdelani iz biološko izdelanih (biofabriciranih) surovin, in primeri oblikovanja ... 27

2.3.3 »Samorastoči« biomaterial in primeri oblikovanja ... 29

2.4 ČUTNO OBLIKOVANJE ... 31

2.4.1 Dotik ... 32

2.4.1.1 Primeri čutnega oblikovanja na podlagi dotika ... 33

2.4.2 Vonj ... 36

2.4.2.1 Primeri čutnega oblikovanja na podlagi vonja ... 37

3 EKSPERIMENTALNI DEL ... 40

3.1 NAMEN IN HIPOTEZE... 40

(12)

VII

3.2 POTEK IN METODE DELA ... 41

3.3 RAZVOJ MATERIALA ... 43

3.3.1 Raziskava različnih sestav za bioplastične materiale ... 43

3.3.2 Opis lastnosti materiala in oskrbovanje ... 47

3.3.2.1 Mehanske lastnosti ... 47

3.3.2.2 Spreminjanje mehanskih lastnosti materiala pri različnih temperaturnih razmerah ... 47

3.3.2.3 Hidrofobnost ... 48

3.3.2.4 Zmožnost reciklaže ... 49

3.3.2.5 Zmožnost biorazgradnje ... 50

3.3.2.6 Oskrbovanje ... 51

3.3.3 Raziskovanje vizualnih lastnosti bioplastičnih materialov ... 52

3.3.3.1 Dodajanje barv ... 52

3.3.3.2 Dodajanje vzorcev ... 53

3.3.3.3 Dodajanje tekstur ... 58

3.3.4 Raziskava oblikovanja materiala v oblačilni kos ... 59

3.3.4.1 Spajanje s topljenjem bioplastike ... 59

3.3.4.2 Oblikovanje oblačila po modelu ... 60

3.3.4.3 Šivanje ... 60

3.4 RAZVOJ IN IZVEDBA KOLEKCIJE OBLAČIL ... 62

3.4.1 Izhodišče ... 62

3.4.2 Razvoj koncepta in čutno oblikovanje v kolekciji ... 64

3.4.3 Vzdušje kolekcije ... 67

3.4.4 Ciljna skupina ... 69

3.4.5 Multifunkcionalni elementi in silhueta ... 71

3.4.6 Barve in vzorci ... 73

3.4.7 Materiali in oblačilni elementi – princip 100-% naravno v kolekciji ... 74

3.4.8 Zasnova za blagovno znamko Vivre ... 76

3.4.9 Modne in tehnične skice ... 78

3.4.10 Modni dodatki v kolekciji ... 104

3.5 FOTOGRAFIJE ... 105

4 RAZPRAVA IN REZULTATI ... 120

5 ZAKLJUČEK ... 122

6 LITERATURNI VIRI ... 124

(13)

VIII

SEZNAM SLIK

Slika 1: Kompleks, ki sestavlja funkcijo proizvoda [2] ... 4

Slika 2: The Mirror/Africa, avtorica: Nicole Mackinlay Hahn, video instalacija, prikaz dobavne verige v Afriki [5]... 5

Slika 3: Delavnica predelave oblačil v Kernel Gallery v Atenah [5] ... 6

Slika 4: Prikaz modela krožnega oblikovanja [9] ... 10

Slika 5: Poraba vode pri gojenju bombaža [13] ... 12

Slika 6: Primer odlagališča zavrženih oblačil [13] ... 13

Slika 7: Delo žensk v izkoriščevalskih delavnicah [19]... 15

Slika 8: Uboj krokodilov za usnje [22] ... 16

Slika 9: Maslowa hierarhija potreb [26⁶Abraham Maslow (1908-1970) ameriški psiholog, najbolj znan po svojih raziskavah motivacije in osnovnih človekovih potreb [25] ... 17

Slika 10: Shematični prikaz za razlago biomaterialov [28] ... 20

Slika 11: Equilicua, Rain poncho, primer proizvoda iz bioplastike iz krompirjevega škroba [33] ... 22

Slika 12: Charlotte McCurdy, »ogljično negativni« dežni plašč, primer proizvoda, narejenega iz bioplastike iz alg [34] ... 23

Slika 13: Oblačilo in material iz pomarančnega vlakna v kolekciji Salvatore Ferragamo [36] ... 24

Slika 14: Uven Tranm, Tômtex, bioplastični material iz ostankov hrane [37] ... 25

Slika 15: Smith Matthias (oblikovalec iz Londona) je oblikoval torbo in etui za tablični računalnik iz materiala Piñatex [40] ... 26

Slika 16: Prikaz materiala Minerv-PHA in prikaz bakterijskih granul, iz katerih se pridobiva bioplastični material Minerv-PHA [41] ... 27

Slika 17: Oblačilo in preja iz mikrosvile, sodelovanje med podjetjem Bolt Threads in modno oblikovalko Stello McCartney [44] ... 28

Slika 18: Gojenje bakterijskega »samorastočega« materiala [28] ... 29

Slika 19: Krilo in jakna znamke Biocouture iz kombučinega usnja [45] ... 30

Slika 20: Torba in biomaterial Mylo nastala v sodelovanju med podjetjem Bolt Threads in Stello McCartney [28] ... 30

(14)

IX Slika 21: Živi material in oblačila iz alg, imenovana Biogarmentry, oblikovalke

Roye Aghighi [49] ... 31

Slika 22: E-tekstilni vzglavnik, Eindhoven University of Technology [57] ... 34

Slika 23: Izdelka iz serije Sensorial brushes, Lebanese studio [58] ... 34

Slika 24: Umami preproga, Martyna Barbara Golik [60] ... 35

Slika 25: Dotik in vonj, Herbal kneipp textiles, Alexandra Stück [63]... 38

Slika 26: Oblačilo, ki uporablja tehnologijo Scent bubble [65] ... 39

Slika 27: PosturAroma, ogrlica z vonjem [66] ... 39

Slika 28: Priprava mešanice za biorazgradljivi biomaterial in izdelava vzorcev [osebni arhiv]... 42

Slika 29: Nanašanje mase za izdelavo biomateriala [osebni arhiv] ... 43

Slika 30: Biomateriali (od leve proti desni): škrob marante, tapiokin škrob, koruzni škrob, krompirjev škrob in agar [osebni arhiv] ... 44

Slika 31: Dodatek kandelila in jojoba voska [osebni arhiv] ... 44

Slika 32: Izboljšanje mehanskih in vizualnih lastnosti materialov po dodatku naravnih aditivov [osebni arhiv] ... 45

Slika 33: Nalaganje bambusovih vlaken na površini biomateriala [osebni arhiv] ... 45

Slika 34: Podložitev biomateriala z gladko in teksturirano bombažno tkanino [osebni arhiv]... 46

Slika 35: Vmešanje večjih delcev in nitk iz odpadnega tekstila v biomaterial [osebni arhiv] ... 46

Slika 36: Merjenje mehanskih lastnosti biomateriala [osebni arhiv] ... 47

Slika 37: Graf, ki prikazuje spreminjanje moči vzorca pri različnih temperaturah .. 47

Slika 38: Merjenje kontaktnih kotov [osebni arhiv] ... 48

Slika 39: Graf, ki prikazuje kontaktni kot O – osnovnega materiala, OK – osnovnega materiala, premazanega s kandelila voskom, OJ – osnovnega materiala z jojoba voskom [osebni arhiv] ... 48

Slika 40: Oblačilo, katerega ostanki so se uporabili za recikliranje ... 49

Slika 41: Videz mase biomateriala pred in po sušenju [osebni arhiv] ... 49

Slika 42: Graf, ki prikazuje biorazgradnjo treh različnih izbranih vzorcev Vivre biomateriala v odvisnosti od časa [osebni arhiv] ... 50

Slika 43: Vzorci biomateriala pred biorazgradnjo (levo) in vzorci biomateriala po 15. dnevu izpostavljenosti razmeram za biorazgradnjo (desno) [osebni arhiv] ... 51

(15)

X Slika 44: Primerjava vpojnosti madežev med Vivre materialom in bombažno

tkanino [osebni arhiv] ... 51 Slika 45: Barva, pridobljena iz soka rdečega zelja [osebni arhiv] ... 52 Slika 46: Obarvanje materiala z rdečim in modrim jedilnim barvilom [osebni arhiv]

... 52 Slika 47: Barva, pridobljena iz zelenega in rožnatega mineralnega pigmenta

[osebni arhiv]... 53 Slika 48: Oblikovanje vzorca iz odpadlih cvetov sobne rastline, rdečih čebulnih olupkov in rožmarinovih listov [osebni arhiv] ... 53 Slika 49: Kolaž vzorcev, narejenih iz mrežic in čipk [osebni arhiv] ... 54 Slika 50: Oblikovanje vzorcev s topljenjem z likalnikom ... 54 Slika 51: Ustvarjanje vzorca s pihanjem pigmenta kokosovega oglja [osebni arhiv]

... 55 Slika 52: Kolaž oblikovanja vzorcev z naravnimi vlakni [osebni arhiv] ... 55 Slika 53: Naključni vzorec, oblikovan s stikom s še neposušenimi materiali [osebni arhiv] ... 56 Slika 54: Kolaž dobljenih naključnih vzorcev pri sušenju na kovinski plošči [osebni arhiv] ... 56 Slika 55: Kolaž vzorcev, pridobljenih z laserskim rezom [osebni arhiv] ... 57 Slika 56: Oblikovanje vzorca in oblike z neenakomernim nanašanjem/kapljanjem biomase [osebni arhiv] ... 57 Slika 57: Kolaž vzorcev, narejenih s teksturirano površino [osebni arhiv] ... 58 Slika 58: Primer glinenega modela za oblikovanje tekstur [osebni arhiv] ... 58 Slika 59: Kolaž tekstur, narejenih s predhodno narejenim modelom [osebni arhiv]

... 59 Slika 60: Poizkus oblikovanja oblačila s topljenjem bioplastike, prikaz od spredaj [osebni arhiv]... 59 Slika 61: Poizkus oblikovanja oblačila po modelu ... 60 Slika 62: Poizkus šivanja bioplastičnega materiala z bambusovimi vlakni [osebni arhiv] ... 60 Slika 63: Poizkus šivanja tanjšega bioplastičnega materiala v oblačilo [osebni arhiv] ... 61 Slika 64: Poizkus šivanja tanjšega biomateriala v oblačilo [osebni arhiv] ... 61

(16)

XI Slika 65: Poizkus šivanja tanjšega biomateriala z bambusovimi vlakni, debelejšega biomateriala z bambusovimi vlakni in zelo debelega biomateriala v oblačilo [osebni

arhiv] ... 61

Slika 66: Poizkus šivanja biomateriala, podloženega z bambusovo tkanino, v oblačilo [osebni arhiv] ... 62

Slika 67: Primera iz zbirke družbenokritičnih kolažev umetnika Joeja Webba [67]63 Slika 68: Kolaž izhodišča kolekcije ... 63

Slika 69: Avtoportreta Claire Luxton na tematiko pandemije [68] ... 64

Slika 70: Kolaž inspiracije za senzorično oblikovanje 1 [osebni arhiv] ... 65

Slika 71: Kolaž inspiracije za senzorično oblikovanje 2 [osebni arhiv] ... 66

Slika 72: Kolaž inspiracije za taktilno oblikovanje [osebni arhiv] ... 67

Slika 73: Kolaž vzdušja kolekcije 1 [osebni arhiv] ... 68

Slika 76: Slikovni prikaz ciljne skupine [73] ... 70

Slika 77: Kolaž inspiracije za silhuete in detajle v kolekciji [osebni arhiv] ... 71

Slika 78: Kolaž inspiracije za silhuete v kolekciji [osebni arhiv] ... 72

Slika 79: Inspiracija za barve v kolekciji [75] ... 73

Slika 80: Kolaž uporabljenih vzorcev v kolekciji [osebni arhiv] ... 74

Slika 81: Bambusova tetra tkanina in 100-% bombažni sukanec, uporabljen za šivanje oblačil v kolekciji [76] ... 75

Slika 82: Gumbi iz makadamije in 100-% naravne zaponke, uporabljene v kolekciji [77] ... 76

Slika 83: Logotip modne znamke Vivre ... 76

Slika 84: Line-up kolekcije od spredaj [osebni arhiv] ... 78

Slika 85: Line-up kolekcije od zadaj [osebni arhiv] ... 79

Slika 86: Modni skici (od spredaj in zadaj) videza 1 [osebni arhiv] ... 80

Slika 87: Modni skici variacij in tehnični skici za videz 1 [osebni arhiv] ... 81

Slika 89: Modni skici variacij in tehnične skice za videz 2 [osebni arhiv] ... 83

(17)

XII

Slika 100: Modni skici (od spredaj in zadaj) videza 8 [osebni arhiv]... 94

Slika 102: Modni skici (od spredaj in zadaj) videza 9 [osebni arhiv]... 96

Slika 110: Kolaž modnih dodatkov v kolekciji [osebni arhiv] ... 104

Slika 111: Fotografija kolekcije 1 ... 105

(18)

1

1 UVOD

V zadnjih dveh letih, ki ju je zaznamovala predvsem pandemija koronavirusa, se je naše življenje precej spremenilo. Negotovost, izguba in samoizolacija so pri mnogo ljudeh povzročile poslabšanje psihološkega stanja, ki je pri mnogih vodilo v kronični stres, pri nekaterih pa celo v depresijo. Mnoge raziskave so v zadnjem času potrdile povezavo podnebnih sprememb in pandemije. Znanstveniki zaradi ekološke krize v prihodnosti pričakujejo še več pandemij, ki bi bile še veliko bolj smrtonosne. Menim, da lahko koronakrizo vzamemo kot budnico in začnemo s spremembami, začenši pri modni industriji, ki je druga največja onesnaževalka planeta. [1]

Na podlagi trenutne situacije, ki združuje okoljske probleme, negotovost in vse slabše psihično stanje, je namen tega magistrskega dela zasnovanje veganske, trajnostne modne znamke Vivre, kar v prevodu iz francoščine pomeni živeti, obstajati. Vivre se glede na največjo ekološko in etično krizo v modi loteva reševanja najrazličnejših problematik. Osredotoča se na celostni pogled na trajnost, ki ga ne smemo enačiti izključno z ekologijo. Gre za razmislek o celotnem proizvodu in njegovi vrednosti za uporabnika z namenom, da mu čim bolj podaljšamo dobo trajanja, obenem pa se po zaključku te dobe razgradi ali ga lahko ponovno uporabimo za proizvod nižje kakovosti. To lahko naredimo s kakovostnimi naravnimi materiali in izdelavo ter zvečanjem njegovega pomena za posameznika bodisi z dodajanjem multifunkcionalnih elementov, čustvenega vidika ali pa drugačne dodane vrednosti.

Cilj dela je razviti lastni rastlinsko bazirani material. V nadaljevanju je namen zasnovati multifunkcionalno kolekcijo vrhnjih oblačil. Ker gre za vrhnja oblačila, bom raziskala tudi, kako material narediti hidrofoben. Raziskala bom tudi načine vzdrževanja novonastalega materiala ter definirala čas in razmere za razgradnjo materiala.

V delu želim izpostaviti predvsem pomembnost zavedanja vloge, ki jo imajo oblačila kot edini mejnik med našim telesom in zunanjim svetom. Oblačila so neposredno v našem osebnem prostoru in lahko pozitivno ali negativno vplivajo na naše razpoloženje. S tem namenom bom v nalogi raziskovala tudi, kako oblačilom dodati prijetne senzorične zaznave glede na osebne preference posameznika za

(19)

2 izboljšanje njegovega psihofizičnega stanja. Modna znamka Vivre si tako poleg inovacij za sonaravni razvoj prizadeva za izboljšanje počutja in mentalnega zdravja uporabnika.

(20)

3

2 TEORETIČNI DEL

2.1 VLOGA OBLIKOVALCA V SODOBNEM SVETU

Osnovna vloga oblikovanja je reševanje problemov z namenom ustvarjanja smiselnega reda s spreminjanjem človekove okolice, orodij ter tudi človeka samega.

Oblikovalec s svojim delom vpliva na vrednote, pričakovanja in življenja ljudi. V sodobnem svetu, kjer se lahko hkrati srečamo z večjim napredkom kot kadarkoli prej ter hkrati tudi z večjimi težavami kot kadarkoli prej, se zdi, da je oblikovanje izgubilo svojo pravo vrednost. Glavni namen največjih korporacij in s tem največjih onesnaževalk je namreč dobiček. Za ohranitev svojega delovnega mesta je tako oblikovalec nemalokrat prisiljen v oblikovanje brez moralne, družbene in ekološke odgovornosti, kar ima za rezultat slabe in lahko celo nevarne proizvode. Kot pravi Viktor Papenek v svoji knjigi Design for the Real World, je oblikovalec s svojimi dizajni odgovoren za skoraj ves napredek, ki smo ga deležni danes, hkrati pa s slabim dizajnom ali nevmešavanjem tudi za skoraj vse okoljske težave, ki nas pestijo. [2]

Poleg služenja svoji prvotni funkciji, ki je bistvo dobrega dizajna, ima dobro oblikovanje še eno pomembno lastnost, in sicer inovacijo, ki pa mora biti postavljena v kontekst proizvoda in njegove funkcije ter zavedanja njenih omejitev.

Ko edina vloga oblikovanja postane inovacija in je tako inovacija sama sebi namen, je namreč vloga oblikovanja vprašljiva. [2]

Da je treba z inovacijami, ki so sicer nujne, ravnati odgovorno, se strinja tudi Elon Musk¹, ki poudarja previdnost pri uporabi vse bolj priljubljene umetne inteligence:

»Če bi moral ugibati, kaj je največja grožnja izumrtja človeštva, bi rekel, da je to umetna inteligenca. Čedalje bolj menim, da bi moral obstajati nadzor tako na nacionalni kot internacionalni ravni, ki bi skrbel za to, da ne naredimo česa zares neumnega. Z umetno inteligenco kličemo demone.« [3]

1Elon Musk (1971) je podjetnik, industrijski oblikovalec in inženir, soustanovitelj in direktor Tesla Inc., Space X, OpenAl, The Boring company. [4]

(21)

4 Sodobna ekonomija nas pripelje še do ene težave sodobnega sveta, in sicer prevelike proizvodnje na eni strani ter pomanjkanja in lakote na drugi. Ker je glavni namen podjetij profitna rast, oblikujejo slabše proizvode s krajšo dobo trajanja z namenom, da bodo ljudje kupili novega. Takšni dizajni so nevarni in poškodujejo ter ubijejo ogromno ljudi. Poleg tega nas tudi mediji in pričakovanje družbe prepričujejo v to, da proizvode zavržemo, še preden so zares odslužili svoji funkciji. V nasprotju s takšnim potrošniškim mišljenjem se lahko na drugi strani srečamo z razvijajočimi se kulturami, ki živijo v lakoti in pomanjkanju ter oblikovanja kot takega ne poznajo.

Treba je oblikovati tudi zanje, vendar tako, da si bodo lahko te proizvode privoščili in jih tudi lokalno izdelali. Kot pravi Papenek : »Veliko stvari je oblikovanih dobro, še več slabo ter zaskrbljujoče veliko proizvodov, ki še niso bili oblikovani.« (2, str. 133) Veliko proizvodov bi moralo biti oblikovanih mnogo bolj funkcionalno. Veliko pa je prostora tudi še za neobstoječe proizvode, ki bi olajšali življenje ljudi s specifičnimi težavami. Te skupine ljudi je treba vključiti v proces oblikovanja, saj lahko le tako oblikujemo zares ustrezen proizvod. [2]

Za rešitev družbene in ekološke krize, ki jo lahko med drugim najdemo tudi v modi, je treba vzpostaviti popolnoma nov poslovni sistem. Z novim, spremenjenim

Slika 1: Kompleks, ki sestavlja funkcijo proizvoda [2]

(22)

5 sistemom pa tudi oblikovalec ni več le snovalec proizvoda, ampak dobiva nove vloge.

Danes je modni oblikovalec postal komunikator in izobraževalec. Modna podjetja morajo v zadnjem času pri komunikaciji s svojimi kupci predstaviti tudi svoj vidik odnosa do narave in ne več le kulturni vidik. Znanje, ki ga imajo izdelovalci oblačil, pogosto ne pride do potencialnih kupcev. Mnogo ljudi je v svojem mišljenju in dejanjih namreč v še »predekološki« fazi in imajo tako malo znanja in zavedanja o trajnosti, zato je ravno oblikovalčeva naloga, da jim predstavi to znanje. Le z razumevanjem trajnosti pri potencialnih uporabnikih se lahko celoten modni sistem spremeni v trajnostnega, trajnost pa postane nekaj povsem običajnega.

[5]

Oblikovalec je hkrati tudi posrednik. Veščine, ki jih mora oblikovalec obvladati pri svojem poklicu, npr. stalno sprejemanje novitet, sintetiziranje kompleksnih informacij,

interdisciplinarno delo ter izdelovanje intuitivnih miselnih preskokov v mišljenju, so v obsegu in naravi podobne izzivom, ki nam jih prinaša trajnost. Oblikovalčeve zmožnosti in izzivi v trajnosti namreč ne poznajo industrijskih ali disciplinarnih meja in pogosto spodbujajo, da iščemo rešitve na novo. To kaže na dejstvo, da so oblikovalci dobro usposobljeni za reševanje okoljskih težav, ki jim odkrivajo nove možnosti. Oblikovalčeva vloga se tako iz dobavne verige prenaša v središče sprememb, kjer je posrednik med različnimi disciplinami, hkrati pa tudi posrednik med podjetjem in potrošnikom. Za oblikovanje ustreznega proizvoda mora oblikovalec tesno sodelovati s potrošnikom za razumevanje resničnih potreb uporabnika. S tem oblikuje ne le trajnost proizvoda, ampak tudi družbeno in kulturno trajnost. Oblikovalec je hkrati tudi spodbujevalec, saj lahko s svojim delovanjem Slika 2: The Mirror/Africa, avtorica:

Nicole Mackinlay Hahn, video instalacija, prikaz dobavne verige v

Afriki [5]

(23)

6 Slika 3: Delavnica predelave oblačil v Kernel Gallery v Atenah [5]

spodbudi kupce k bolj premišljenim odločitvam. Spodbudi jih lahko k izmenjevanju oblačil, kupovanju oblačil iz druge roke ali reciklaži in tako poskrbi za daljšo dobo trajanja oblačil. [5]

Modni aktivist² lahko deluje v mnogo kontekstih v sklopu tradicionalnega in netradicionalnega modnega sektorja. Delo aktivista je predvsem rodovitno, ko je podjetje odgovorno in v svoje delovanje vključuje trajnostne prakse. Težava nastane, ko je podjetje ne glede na to, kako odgovorno je, omejeno z etiko konvencionalnega poslovanja in ekonomije. Oblikovalec mora tako zatreti svoje vrednote ali pa se posloviti od delovnega mesta. Zato se veliko oblikovalcev danes raje usmeri stran od korporativne kulture in delujejo samostojno. Za slabo okoljsko stanje so v veliki meri kriva prav korporativna podjetja, ki v želji po čim večjem dobičku ne upoštevajo niti minimalnih standardov za okolje, ki jih določijo vladni zakoni. Za zaščito svojih interesov si raje najamejo največje lobiste in odvetnike.

Zaradi pomanjkanja intervencijske policije breme za preverjanje takšnih prekrškov pade na nevladne organizacije, ki pa ne morejo slediti velikanski rasti teh podjetij.

Tudi tu so še delovna mesta za modne aktiviste. Te organizacije so v zadnjem času

2Aktivist je oseba, ki verjame in prakticira odločen in direkten ukrep z namenom, da doseže družbene zaključke. [5]

2Aktivist oseba, ki verjame in prakticira odločen in direkten ukrep z namenom, da doseže družbene zaključke [5]

(24)

7 spremenile taktiko in začele sodelovati s podjetji z namenom izboljšanja stanja. S takšnimi neprofitnimi organizacijami imajo oblikovalci možnost, da izrazijo svoje poglede na višji ravni. Oblikovalci lahko sodelujejo tudi z vlado, ki ji neposredno pomagajo pri oblikovanju novega sistema z boljšim ravnovesjem med ekonomskim, družbenim in ekološkim zdravjem. [5]

Oblikovalec je podjetnik. Oblikovalec izdeluje proizvode bodisi za korporacije, lastno podjetje ali naročnike. V vsakem primeru so njegovi proizvodi v ekonomskem sistemu, kjer so odvisni od ljudi, ki jih kupujejo. Čeprav z ekološko bolj prijaznimi proizvodi pripomorejo k izboljšanju okolja, so ti učinki zgolj površinski, saj so tako kot vsi proizvodi odvisni od kupcev. Oblikovalci nadaljujejo delovanje v do zdaj poznanih modelih, čeprav s tem omejujejo najnaprednejše ideje za trajnostni pristop. Neusklajenost v tem, kaj vemo in kaj delamo, privede do napetosti v vsakdanji praksi. Ko bo vse več ekonomistov prepoznalo hibe trga kot mehanizem za dosego sprememb, bodo tudi oblikovalci – podjetniki razvili samozavest za razvijanje novih proizvodov in zastavljanjem novih modelov komercialne prakse z uporabo imaginacije. Za spremembo je potrebna sprememba vzorcev in vedenja, kar privede do izgradnje strukture in ravnanja, ki definira in opisuje ekonomsko aktivnost z ekološkimi omejitvami. S tem se bodo pojavile še dodatne nove vloge oblikovalca ter nova estetika, ki bo skladna z novimi vrednotami. [5]

2.2 IZZIVI DRUŽBENO ODGOVORNEGA OBLIKOVANJA V MODI

2.2.1 Trajnost

Holmberg in Sandbrook (1992) navajata, da ima danes beseda trajnost več kot 70 različnih definicij in je pogosto narobe razumljena. Na žalost se večkrat razume izključno kot sinonim za reciklažo in okolje. [6]

J. Hethorn in C. Ulasewics v svoji knjigi Sustainable Fashion Why now? razlagata definicijo na podlagi koncepta »well being« (dobrega počutja), ki ga lahko dosežemo le z ravnovesjem med planetom, človekom in dobičkom. Oblačila in moda imata potencial za zmanjšanje ali povečanje dobrega počutja človeka. Ko človek postane

(25)

8 temelj naših trajnostnih prizadevanj, nam naša kreativnost omogoča reševanje problemov z modnim procesom. [7]

Pred pojavom industrializacije je bila ekonomična poraba dobrin način življenja, saj je bil tekstil redek, izdelava oblačil pa zaradi ročnega dela časovno obsežna in težka. Tako si je lahko modno življenje privoščila le elita. Celo bogati so shranjevali materiale, preoblikovali oblačila ter prodajali neželena oblačila trgovinam iz druge roke. Ljudje so živeli trajnostno, ne da bi se tega zavedali. S pojavom industrijske revolucije pa se je zaradi mehanizacije začela doba velikih količin blaga in oblačil.

Modna oblačila so postala dosegljiva vsem ekonomskim razredom, mnogokrat na račun okolja ali nepravično plačane delovne sile. [7]

Začetek 21. stoletja je doba prenasičenosti. Novi stili so prezentirani s takšno hitrostjo, da je industrija ta sektor poimenovala hitra moda. Vsak si lahko privošči modna oblačila in redno zamenja garderobo, oblačila pa po uporabi preprosto zavrže. Zaradi prevelike količine proizvodov še nova oblačila pogosto končajo na odlagališčih ali pa so zažgana. Zato je nujno, da oblikovalci razmislijo tudi o tem, kaj bo z oblačili po uporabi. [7]

Brundtlandska komisija Združenih narodov je leta 1987 izdala poročilo, imenovano Naša skupna prihodnost, v katerem so trajnostni razvoj definirali kot »razvoj, ki zadovolji potrebe človeka brez zmanjšanja možnosti prihodnjih generacij, da bi zadovoljili svoje potrebe«. [8]

Trajnostni pristop v modi temelji na dveh medsebojno povezanih glavnih strategijah:

Zvečanje učinkovitosti sistema z namenom zmanjšanja vložkov in nezaželenih proizvodov, kar vpliva na funkcionalnost oblačil ter morebitno večjo čustveno vrednost za uporabnika, kar bi potencialno podaljšalo dobo trajanja oblačil. Pri obeh nam lahko pomaga tehnologija, saj lahko z njo oblikujemo inovativne materiale z dodatnimi funkcijami. Hkrati lahko tehnologija tudi poveča uporabnikovo sodelovanje pri oblikovanju. Pomaga nam tudi pri izboljšanju prileganja oblačil, dizajnu, proizvodnji in distribuciji. Adam Thorpe (2005), predavateljica na Surrey Institute of Art and Design v Veliki Britaniji, meni, da mora biti trajnostni modni sistem prožen s fokusom na strateški porabi časa z namenom, da bi podaljšali dobo proizvodov, ki bi trajali veliko dlje in bi jih zapustili svojim prihodnjim generacijam.

(26)

9 Dizajn bi tako moral biti prilagojen za spreminjajoče se potrebe in zunanje okolje.

[7]

Druga strategija je zmanjšanje pretoka materiala in oblačil v sistemu z namenom manjšega odpada s povezovanjem proizvodnje in porabe z boljšim dizajnom, napovedovanjem in načrtovanjem proizvodnje ter s strategijo odlaganja odpadkov, npr. prenovo ali reciklažo. Gre za uravnoteženi sistem, ki proizvede toliko, kolikor porabi z metodami napovedovanja. Če pa vseeno proizvede več, se proizvodi ponovno uporabijo, reciklirajo ali pa ti bazirajo na biorazgradljivem materialu in se tako po uporabi razkrojijo. Z informacijsko tehnologijo lahko sledimo individualnim proizvodom ali naročilom, kar bi nam lahko pomagalo prilagoditi proizvodnjo glede na potrebe. [7]

2.2.1.1 Krožno oblikovanje

Krožno oblikovanje je nov sistem v modi, ki nastaja kot odgovor na prejšnji linearni ekonomski in družbeni sistem poceni proizvodov s kratko dobo trajanja. Model krožne mode je pravzaprav proizvod trka krožnega gospodarstva (model, ki nadomešča običajni cikel proizvodnje, uporabe in odpada z večkratno ponovno uporabo in reciklažo) s trajnostno in etično modo. Razvoj in evolucija teh dveh področij namreč že nekaj časa poteka paralelno med različnimi sektorji.

Krožno oblikovanje je sistem, pri katerem so naša oblačila in dodatki proizvedeni v bolj premišljenem modelu, kjer sta proizvodnja in tudi zadnji del življenja tega proizvoda enako pomembna. Poudarja njegovo vrednost, ki jo izkoristi vse do konca z mnogo ponovnimi uporabami, popravili in reciklažami, nato pa gre še en korak naprej, saj postane surovina za nov izdelek. Izključeno je oblikovanje odpadkov ter onesnaževanja v fazi oblikovanja, proizvodnje kolekcije, pakiranja in distribucije.

Pomembna je tudi transparentnost v celotnem krožnem procesu. [9]

Arhitekt William McDonough in znanstvenik Michael Braungart v svoji knjigi Cradle to Cradle predstavljata povezavo med znanostjo in oblikovanjem v krožnem sistemu z namenom pozitivnih učinkov za družbo. Rajši kot zmanjšanje škode, ki jo naredimo, na oblikovanje gledata kot na pozitivno, obnovitveno moč, ki se mora osredotočiti na izboljšanje kakovosti, zvečanje vrednosti in inovacije. Omenjata tri

(27)

10 glavne prvine krožnega oblikovanja: 1. Vse je lahko surovina za nekaj drugega.

Verjameta namreč, da je vse lahko oblikovano tako, da je lahko brez onesnaževanja razstavljeno in varno vrnjeno v prst kot hranilna biološka snov ali ponovno uporabljeno kot tehnična surovina. 2. Uporaba čistega in obnovljivega vira energije. Uporaba virov, ki so v izobilju (sončna, vetrna, geotermalna itd.) z namenom ohranjanja človeškega in okoljskega zdravja. 3. Proslavljanje raznolikosti. Oblikovanje, ki se odzove na izzive in priložnosti vsakega kraja na Zemlji posebej. [10]

2.2.2 Ekološki izzivi

Od nekdaj smo imeli hrano, zavetje in oblačila za dobrine, medtem ko smo čisti zrak in vodo imeli za samoumevna. Modna industrija je druga največja onesnaževalka okolja, takoj za naftno industrijo. Z njeno rastjo pa se vsako leto onesnaževanje še

Slika 4: Prikaz modela krožnega oblikovanja [9]

(28)

11 poveča. V nadaljevanju bom predstavila največje ekološke probleme, povezane z modno industrijo. [2, 11]

Onesnaževanje s toplogrednimi plini

Samo modna industrija izpusti v okolje 10 % celotnega proizvedenega ogljika.

Veliko toplogrednih plinov nastane pri proizvodnji, izdelavi in transportu modnih proizvodov, zlasti tistih, ki so izdelani na Kitajskem in v Bangladešu, kjer energijo dobijo iz premoga. Pri izdelavi sintetičnih vlaken se porabi še več energije, saj so ta vlakna naftni derivati. Pri proizvodnji 1 kg vlaken zraven pridelamo še 23 kg toplogrednih plinov. [11]

Pri vzreji živali se hkrati porabijo ogromne količine fosilnih goriv. Kalifornijska študija je ugotovila, da ena krava na mlečni farmi izloči 80 kg hlapnih organskih snovi na leto. [11]

Onesnaževanje in poraba vode

V večini držav, kjer se izdelujejo oblačila, toksične vodne odplake brez kakršnekoli predhodne obdelave izpustijo v reke. Odpadle vode, ki nastanejo pri izdelavi materialov in oblačil, barvanju in apreturi, namreč vsebujejo med drugim svinec, živo srebro in arzen, ki so izjemno škodljivi za rečne živali in tudi zdravje milijonov ljudi, ki živijo ob teh rekah. Onesnaženje doseže tudi morja, ki ga nato prenesejo po svetu.

Sporno pa ni le onesnaženje vode, ampak tudi njena poraba. Modna industrija vsako leto porabi 1,5 trilijona vode. Velike količine čiste vode se namreč uporabljajo v procesu barvanja in aretiranja. Pri 1 toni barvanega blaga se lahko uporabi do 200 ton sveže vode. Velika poraba in onesnaževanje vode potekata tudi pri gojenju rastlin za vlakna, npr. gojenje bombaža, pri katerem z uporabo gnojil in pesticidov onesnažujejo deževnico in tekočo vodo. Za proizvodnjo 1 kg bombaža je potrebnih 200.000 litrov vode. [12]

(29)

12 Onesnaževanje s kemikalijami in drugimi škodljivimi snovmi

Kemikalije so ena glavnih komponent naših oblačil, saj se uporabljajo v procesu proizvodnje vlaken, barvanja, beljenja in mokrega procesiranja. Uporaba težkih kemikalij z že omenjenim onesnaževanjem pitnih in oceanskih voda ter degradacijo prsti pri gojenju bombaža povzroča obolevanje in zgodnejšo smrt pri gojiteljih bombaža. Nekatere kemikalije pa so nevarne tudi za potrošnika. Kljub temu je bilo le malo raziskav narejenih do zdaj, ki se ukvarjajo s to tematiko, vendar pa te dokazujejo, da lahko kemikalije v naše telo pridejo z vdihavanjem, zaužitjem in permeacijo skozi kožo ter lahko povzročijo kožne reakcije, anafilaktični šok in celo raka. Hkrati so oblačila rezervoarji za biotske in abiotske delce iz našega okolja. [9]

Potrebno je kupovanje organskih vlaken, trajnostnih znamk s certifikati OEKO- TEX®³, GOTS⁴, ali BLUESIGN®⁵. Vedno je treba oblačilo pred prvo uporabo oprati.

23 % vseh proizvedenih kemikalij je uporabljenih v tekstilni industriji. 27 % teže celotnega proizvoda iz 100-% naravnih vlaken je narejenega iz kemikalij. [11]

Slika 5: Poraba vode pri gojenju bombaža [13]

3OEKO-TEX®je certifikat za človeško-ekološko varnost za tekstilne proizvode in usnje v vseh fazah proizvodnje. [16]

4GOTSje certifikat, ki določa pogoje za organski status vlaken, od pridelave surovin, okolju prijazne proizvodnje do etiketiranja oblačil z jasnimi označbami. [17]

5BLUESIGN®je certifikat za pravno skladnost glede okoljskega zdravja in varnosti. [17]

OEKO-TEX®³certifikat za človeško-ekološko varnost za tekstilne produkte in usnje v vseh fazah proizvodnje [16]

(30)

13 Veliko zdravju škodljivih snovi se uporablja tudi pri strojenju usnja, kjer se največkrat uporablja krom. Takšne tovarne porabijo skoraj 570 hl vode in proizvedejo do 900 kg odpadkov (dlak, mesa, obrezkov, soli, apnaste usedline, sulfidov in kisline) za vsako tono kože, ki je ustrojena. Velik problem pa je predvsem ogrožanje človeškega zdravja zaradi visoke koncentracije svinca, cianida in formaldehida v podzemni vodi v bližini strojarn, o čemer bom podrobneje pisala v naslednjem poglavju. [14, 15]

Onesnaževanje z mikrovlakni

Vsakič, ko operemo oblačilo iz sintetike, je v vodo spuščenih okrog 1900 mikrovlaken, ki pristanejo v oceanih. Majhni vodni organizmi zaužijejo ta vlakna, te organizme pa pojejo majhne ribe, ki jih pojejo večje. Tako je plastika tudi v naši prehranjevalni verigi. [12]

Kopičenje odpadkov

Oblačila so zaradi nizke cene in pogosto slabe kakovosti postali proizvodi za nekajkratno uporabo.

Potem pa se zavržejo, kar ustvarja vse več tekstilnih odpadkov. Družina v zahodnem svetu povprečno zavrže 30 kg oblačil letno. Le 15 % od tega gre v reciklažo ali v drugo roko, drugo pa konča na odlagališčih ali se zažgejo. Sintetična vlakna so nerazgradljiva, zato na odlagališčih obstanejo tudi več kot 200 let. 72 % oblačil je narejenih iz sintetičnih vlaken. [12]

Slika 6: Primer odlagališča zavrženih oblačil [13]

(31)

14 Degradacija prsti

Prst je temeljni element našega ekosistema. Masivna, globalna degradacija je ena glavnih okoljskih problemov, s katerimi se trenutno spopadamo, saj predstavlja veliko grožnjo za globalno oskrbo s hrano. Zaradi zmanjšane sposobnosti absorpcije CO2 prispeva tudi h globalnemu segrevanju. S preobteženostjo pašnikov za gojenje živalskih vlaken (volne, kašmira) za proizvodnjo oblačil povečujemo degradacijo. Degradacija je povzročena tudi s preveliko uporabo kemikalij pri gojenju bombaža ter izsekavanjem gozdov za vlakna, ki temeljijo na lesu, npr. rajon.

[11]

Izsekavanje deževnega gozda

Vsako leto je posekanih na tisoče hektarjev ogroženih pragozdov, ki jih nadomestijo s plantažami dreves, iz katerih lahko dobimo vlakna iz njihovega lesa, kot so rajon, viskoza in modal. Izguba gozda je grožnja ekosistemu in domorodnim skupnostim.

Namesto teh vlaken je tako bolje uporabiti Lyocell/Tencel®. [11]

2.2.3 Etični izzivi

V tem poglavju se bom osredotočila na neetičnost v modi, ki se pojavlja v razmerju do soljudi ter v razmerju do drugih živih bitij. Človek je bil v zgodovini sposoben opravičiti grozote, kot so vojne, suženjstvo in spolno nasilje, na podlagi zmotnega prepričanja, da bitja, ki so drugačna, ne izkusijo trpljenja in si ne zaslužijo naše moralne obravnave. Žal se tudi danes pojavljajo takšne grozote, v veliki meri tudi v modi, le v nekoliko drugačni podobi. [18]

V razmerju do soljudi se neetičnost najprej kaže pri izkoriščanju poceni delovne sile. Imperij hitre mode je namreč zgrajen na ranah in potu ter tudi izgubi življenj mnogo revnih otrok in žensk v državah tretjega sveta, kjer delovna sila ni pravno zaščitena, zahtevanje pravic pa je prepovedano. Zaradi revščine in pomanjkanja osnovnih dobrin je mnogo žensk in otrok prisiljenih delati v takšnih izkoriščevalskih delavnicah. Unicef poroča, da je 170 milijonov otrok zaposlenih v oblačilni industriji, kar je 11 % vseh otrok na svetu. Podjetja za delo celo namenoma iščejo otroke, saj

(32)

15 so ubogljivi in poslušni, podobno pa velja tudi za ženske. Ker otroci namesto v šolo hodijo na delo v izkoriščevalska podjetja, so ujeti v začarani krog, saj tako ne morejo izboljšati svojih sposobnosti in si zagotoviti, da bi lahko nekega dne dobili službo z boljšo plačo in boljšimi razmerami. [19, 20]

Tako imenovano moderno suženjstvo vključuje 12-urni delovnik in nezadostne plače (od 25 do 60 £ na mesec), kar je 2 % celotnega profita, ki nastane pri proizvodu. Zahteva se pretirana delovna učinkovitost (ponekod mora en delavec izdelati 12 majic na uro). Hkrati tudi same zgradbe in oprema največkrat niso varni in tako ogrožajo življenja delavcev. Vsakršen upor pa je najpogosteje kaznovan s silo. [19]

Primer neetičnosti do soljudi lahko najdemo tudi konkretno pri izdelavi usnja, kjer je eden glavnih problemov ogrožanje človeškega zdravja zaradi visoke koncentracije svinca, cianida in formaldehida v podzemni vodi v bližini strojarn. Kemijska izpostavljenost in nesreče pri delu pustijo na delavcih takšne posledice, da običajno ne doživijo več kot 50 let. Študije iz Italije in Švedske so pokazale 20–50 % večje tveganje za razne vrste raka (levkemijo, raka sinusov, pljučnega raka …) pri delavcih v strojarnah in ljudeh, ki živijo v njihovi bližini. United Nations’ Food and Agriculture Organization ugotavljajo, da so se strojilnice v zadnjem času iz razvitih

Slika 7: Delo žensk v izkoriščevalskih delavnicah [19]

(33)

16 držav preselile v nerazvite zaradi poceni delovne sile in manj strogih zakonov glede okolja. [15]

V razmerju do živali se neetičnost v modi kaže na več različnih načinov. V sklopu tega magistrskega dela bi izpostavila predvsem neetičnost v usnjarski industriji.

Podatki iz leta 2018 namreč kažejo, da je bilo v enem letu v svetovnem merilu za pridelavo usnja ubitih več kot 2,29 bilijona prašičev, koz in krav. [19]

Neetičnost se kaže v slabih razmerah, kjer so te živali primorane živeti, saj so običajno zaprte v nečistih kletkah z električno napetostjo ali pa so nagnetene skupaj, tako da izgubijo vsakršen osebni prostor in padejo v stres. Prisotna je tudi krutost med transportom in ubojem, pogosto brez anestezije, ki sledi veliko prej od pričakovane življenjske dobe teh živali. [21]

Večina usnja je narejena iz kože krav, teličkov, ovc, koz in prašičev. Te živali so običajno del mlečne in mesne industrije, in ko odslužijo svoji primarni funkciji, jih ubijejo ter jim oderejo kožo za usnje in krzno, kar predstavlja glavni profit mlečne in mesne industrije. Nekatere živali, kot so zebre, bizoni, kenguruji, sloni, kače, noji in kuščarji, pa so ulovljene in ubite izključno za njihovo kožo. Zelo slab sloves imajo predvsem krokodilje farme, v katerih živali redijo v prenatrpanih prostorih, v smrdljivi vodi in vlagi, temnih lopah brez sončne svetlobe, svežega zraka, čiste vode ali osnovne zdravniške oskrbe. Našli pa so celo farme v Vietnamu, ki krokodile dajo iz kože žive. Po vsej verjetnosti krokodili ostanejo živi še do 2 uri po tem v groznih bolečinah in stresu. [22, 23]

Slika 8: Uboj krokodilov za usnje [22]

(34)

17 2.2.4 Uporabnikove potrebe

Današnja konvencionalna ekonomija, ki temelji na rasti, spodbuja človekovo hrepenenje po stalnih novitetah in vse več stvareh. Tako je danes težko razlikovati med pravo potrošnikovo potrebo in njegovo željo.

Potrebe in želje so neizpolnjena hrepenenja, ki motivirajo posameznikovo vedenje.

Ko so zadovoljene, izboljšajo človekovo počutje. Potrebe vključujejo fiziološke in biološke zahteve, medtem ko so želje psihološka hrepenenja. Najbolj znana je Maslowa⁶ opredelitev potreb, pri kateri je 5 osnovnih potreb razvrstil v hierarhično zaporedje: fiziološke potrebe, potrebe po varnosti, pripadnosti in ljubezni, ugledu in spoštovanju ter najvišja potreba samoaktualizacije, ki je cilj celotnega sistema potreb. Če nimamo zadovoljene nižje potrebe na lestvici, praviloma ne čutimo višje potrebe v piramidi. [24]

Oblačila lahko zadovoljijo večje število osnovnih človekovih potreb. Zadovoljijo lahko osnovne fizične potrebe po toploti, zaščiti ter v povezavi z modo tudi našo

Slika 9: Maslowa hierarhija potreb [26]

6Abraham Maslow (1908–1970) je bil ameriški psiholog, najbolj znan po svojih raziskavah motivacije in osnovnih človekovih potrebah. [25]

Slika 9: Maslowa hierarhija potreb [26]⁶Abraham Maslow (1908-1970) ameriški psiholog, najbolj znan po svojih raziskavah motivacije in osnovnih človekovih potreb [25]

(35)

18 željo po osebnem izražanju in pripadnosti. Ravno potencial mode za zadovoljitev osebnih in družbenih potreb pa je temelj za manipulacijo, saj ta v ljudeh ustvarja

»lažno« potrebo. [5]

Sprememba se mora najprej zgoditi pri oblikovalskem procesu, ki ne sme posploševati, ampak se mora osredotočiti na posameznika, ki bo to oblačilo nosil.

Oblačilu, ki je oblikovano pametno (naslovi čustvene, izrazne in fizične kakovosti uporabnika) in zadovolji potrebe ter želje posameznika, se podaljša njegova doba trajanja. Težave slabega prilagajanja oblačil bi lahko rešili s tehnologijo 3D skeniranja telesa. Ta omogoča natančnejšo izvedbo procesa meritev in pomirjanj brez fizičnega dotikanja v zgolj 12 sekundah. Skener je lahko povezan z računalniškim programom CAD, ki istočasno izriše tudi kroj. [7]

Pri trajnostnem oblikovanju je pomembna tudi prava količina, pri čemer bi bil zlasti primeren sistem oblikovanja po naročilu. S tehnologijo lahko povežemo masivno proizvodnjo z individualizacijo oblikovanja po naročilu. Oblačila bi bila izdelana »na zahtevo«. [7]

2.3 NOVI TRENDI V TRAJNOSTNIH MATERIALIH

Pospešen razvoj glede biomaterialov je predvsem odziv na slabe posledice uporabe plastike iz sintetičnih polimerov. Ti polimeri namreč izločajo nenehne, toksične in akumulativne kemikalije, ki uničujejo ravnovesje hormonov v telesu in povzročajo raka. Pri njihovi izdelavi se uporabljajo neobnovljivi viri energije. Mikroorganizmi v naravi nimajo encimov, s katerimi bi lahko razgradili sintetične polimere, zato se takšna plastika kopiči in povzroča onesnaženje okolja in s tem ekosistemov, kot so oceani, reke in prsti. Plastika je najbolj uporabljen material v modni industriji. V nasprotju s plastičnimi materiali se rastlinska in živalska vlakna dokaj hitro razgradijo. Problematične so predvsem mešanice vlaken, saj je tu razkroj zaradi prisotnosti nerazgradljivega materiala oviran. Še teže je razgraditi oblačila, saj vsebujejo razne lepljive medvloge, sukance, gumbe, zadrge ter druge elemente. Ti elementi se razkrojijo v zelo različnih časovnih obdobjih z različnimi učinki.

Biodegradacija je tako možna le, če je premišljena pred izdelavo. [5]

(36)

19 Pojem biomaterial se že nekaj časa pojavlja v različnih strokah, v modi pa je relativno nov in brez jasne definicije, saj se tudi pri strokovnjakih s tega področja pojavijo razlike v razumevanju izraza. Biofabricate⁷ je zato izdal zloženko z natančnim opisom novih materialov z namenom poenotenega razumevanja teh materialov med znanstveniki in modnimi oblikovalci. Njihova opredelitev biomaterialov bo temelj za opis novih »bio« materialov v tem poglavju. [27, 28]

Biomaterial je zelo širok pojem, kamor spadajo vsi materiali, ki imajo biološko povezavo, vendar brez specifikacije, kaj to biološko je. Bodisi je material narejen iz biomase, je pridobljen iz bioloških sestavin, se v proizvodnji uporablja biološki proces, je biorazgradljiv ali pa je mešanica vsega naštetega. Nekakšno nenapisano pravilo je, da naj bi biomaterial vseboval vsaj 50 % kakršnekoli biološke povezave.

Nekoliko ožji pojem od pojma biomaterial je biobaziran ali material, pridobljen na biološki osnovi. Takšen material je v celoti ali delno pridobljen iz biomase, kot so rastline, drevesa ali živali. Biomasa je lahko fizično, kemično ali biološko obdelana.

Ta termin torej izključuje materiale, pridobljene iz naftnih derivatov, vključuje pa vsa naravna rastlinska in živalska vlakna, regenerirana celulozna vlakna, naravne polimere (hitin, keratin, kazein), živalsko usnje in njegove nadomestke iz mešanice sintetike in bombaža (kar zadostuje minimalni zahtevi za opredelitev materiala kot biobaziranega). [28]

Med biobazirane materiale spadajo biosintetični/bioplastični materiali in biofabricirani (izdelani na podlagi biološkega procesa). Glavna razlika med tema dvema skupinama je, da biosintetični materiali niso neposredno izdelani iz živih celic in mikroorganizmov, ampak so pridobljeni iz biomase (največkrat škroba).

Biopolimere za nekatere biosintetične materiale pa lahko pridobimo tudi iz biofabriciranih surovin, ki nastanejo z mikrobno fermentacijo. Biofabricirane materiale izdelajo žive celice in mikroorganizmi, kot so bakterije, kvasovke in micelij (biološko nabrani, »samorastoči«) ali zgradijo vsaj bolj kompleksne gradnike za material (biofabricirane ali biološko izdelane surovine). [28]

7Biofabricate je spletna platforma, ki se ukvarja z biomateriali in s svojim znanjem pomaga globalni skupnosti mladih podjetij, že uveljavljenim podjetjem in investitorjem. [28]

Biofabricate⁷ spletna platforma, ki se ukvarja z biomateriali in s svojim znanjem pomaga globalni skupnosti mladih pojetij, že uveljavljenim podjetjem in investorjem [28].

(37)

20 2.3.1 Bioplastični/biosintetični materiali

Biosintetični ali bioplastični materiali so polimeri, ki so v celoti ali delno biološko pridobljeni ali vsaj delno pridobljeni iz obnovljivih virov energije. To pomeni, da so bodisi pridobljeni iz biološkega izvora (biomase) in/ali je proces proizveden na podlagi živečih organizmov, ki proces pretvorbe enostavnih v kompleksne molekule izvedejo z biosintezo. Primeri biosintetičnih materialov vključuje fermentacijo (najpogosteje sladkorjev) ali katalitično pretvorbo biomase za oblikovanje novih materialov, ki bodo postali nadomestki današnjih sintetičnih materialov. [28]

Termin bioplastika se v pogovornem izrazoslovju pogosto uporablja za dve vrsti materialov: biobazirano plastiko (plastiko, ki je vsaj delno narejena iz bioloških snovi ali z biološkim procesom) ter biorazgradljivo plastiko (plastika, ki lahko popolnoma razpade na podlagi mikroorganizmov v določenem časovnem obdobju in pri določenih razmerah). Da je bioplastika razgradljiva v določenem okolju, mora biti substrat za mikroorganizme, ki jih lahko najdemo v tem okolju. Bioplastika je sestavljena iz enega ali več biopolimerov (biomase), enega ali več plastifikatorjev

Slika 10: Shematični prikaz za razlago biomaterialov [28]

(38)

21 (najpogosteje sadnega glicerina) ter drugih dodatkov, ki izboljšajo lastnosti bioplastike. [29, 30]

2.3.1.1 Bioplastika iz biopolimerov rastlinskega izvora in primeri oblikovanja

Velik in kemijsko raznolik vir obnovljivih polimerov, ki predstavlja surovino za izdelavo biosintetičnih polimerov, predstavljajo ogljikovi hidrati, proteini in poliestri, ki predstavljajo prvo generacijo surovin za izdelavo bioplastike. Velik del takšnih biopolimerov predstavlja polisaharid škrob, ki ga najdemo v koruzi, krompirju, žitu, tapioki, rižu, sirku, ječmenu, grahu in nekaterih drugih rastlinah. Tudi celuloza, ki jo je od polisaharidov v naravi prisotne največ, se da uporabiti na tak način, čeprav lahko celulozo dobimo tudi z bakterijsko fermentacijo. Hitin je še eden od takih primerov polisaharidov. Najdemo ga v skeletnem tkivu morskih rakov in insektov ter celičnih stenah mnogih filamentih gliv. Iz hitina se danes komercialno pripravlja hitozan. Tudi v morskih travah je prisotno veliko polisaharidov – agar in karagenan najdemo v rdečih morskih travah, alginat pa v rjavih. Alginat lahko proizvede tudi bakterija. Drugi komercialno pomembni rastlinski polisaharidi so še pektin, guar, rožič, tara in piskavica.

Neposredno iz biomase lahko biopolimere dobimo tudi iz živalskih in rastlinskih beljakovin. Beljakovine nastanejo pri kondenzacijski polimerizaciji aminokislin.

Komercialno uporabni rastlinski proteini so sojin protein, zein iz koruze, pšenični gluten, krompirjeve beljakovine in grahove beljakovine. [29]

Beljakovine so za zdaj dražje od polisaharidov, so pa potencialno lahko velika zaloga biorazgradljivih bioplastičnih materialov. [29, 30]

Kljub temu da lahko surovino za bioplastiko dobimo tudi na podlagi živalskih beljakovin (najpogosteje želatine), pa se bom v magistrskem delu zaradi oblikovanja projekta, ki temelji na etičnosti v vseh pogledih, osredotočila izključno na razlago bioplastike rastlinskega izvora.

(39)

22 Equilicua, Rain poncho, bioplastika iz krompirjevega škroba

Rain Poncho je dežni plašč, izdelan iz krompirjevega škroba. Je proizvod španskega podjetja Equilicua, ki je želel oblikovati zaščitno oblačilo iz bioplastike.

Dežni plašč je okolju prijazen, v celoti ga lahko kompostiramo in je biorazgradljiv.

Informacije na plašču uporabniku prikazujejo pozitivne vplive bioplastike, razgradljivih materialov in kompostiranja. V plašč so vgrajena tudi semena različnih dreves in rož, ki so vložena v majhne glinene posodice s hranili, ki jih zaščitijo, da ne bi postala hrana za ptice in jih tako varujejo, dokler semena niso pripravljena na rast. [31]

Charlotte McCurdy, »ogljično negativni« dežni plašč, bioplastika iz alg Charlotte McCurdy, oblikovalka iz New Yorka, je oblikovala vodoodbojno jakno, narejeno iz bioplastike iz alg. Jakna je ogljično negativna, saj je narejena iz alg, ki so za svojo rast uporabile ogljik iz atmosfere in tako pomagale pri težavah Zemlje s toplogrednimi plini. Alge so združene na podlagi toplote in nato zlite v posebno narejene modele, ki omogočajo, da plastika prenese proizvodni proces. Ko je enkrat v trdnem stanju, plastika iz alg dobi tanko plast rastlinskega voska, da se izboljša njena obstojnost proti vodi. Oblikovalka uporablja izključno alge, ker jih je v izobilju.

Slika 11: Equilicua, Rain poncho, primer proizvoda iz bioplastike iz krompirjevega škroba [33]

(40)

23 Tudi vsi elementi so nenaftnega izvora. Uporabljeni so kovinski pritiskači in viskozni sukanec. [34]

2.3.1.2 Bioplastika, narejena iz odpadle hrane, in primeri oblikovanja

Danes se za proizvodnjo bioplastike največ uporablja koruza. Postavlja se etično vprašanje, ali se lahko uporablja pridelek, ki ga lahko zaužijemo in ga morda kje primanjkuje za drugačen namen. Predvsem v sistemu, kjer so bogate države lastnice zemljišč v revnih državah, kjer sadijo koruzo. Danes tako velik izziv predstavlja gojenje novih materialov iz ostankov, ki nastanejo v živilski, gozdarski in agrikulturni industriji, saj so ti ostanki velik vir biomase, ki je tako ne bi bilo treba ponovno gojiti. Poraba ostankov hrane v oblačilni namen bi poleg zmanjšanja porabe sredstev za gojenje zmanjšala tudi degradacijo prsti in povečala biodiverziteto. Običajno se uporabljajo predvsem ostanki raznih olupkov, ki nastanejo pri uporabi paradižnika, sadnih sokovih ter pridelavi vina. Iz hrane lahko dobimo škrobe, celulozo, pektin, hitin, mlečno kislino, kolagen, krvne beljakovine in želatino bodisi z direktno ekstrakcijo, mehanskimi ali kemičnimi postopki. Za izboljšanje lastnosti takšnih materialov je lahko material obdelan z nanotehnologijo ali raznimi dodatki, ki pa ne smejo poslabšati zmožnosti biorazgradnje. Tako pridobljeni biopolimeri so hkrati po uporabi proizvoda lahko uspešni nadomestki za

Slika 12: Charlotte McCurdy, »ogljično negativni« dežni plašč, primer proizvoda, narejenega iz bioplastike iz alg [34]

(41)

24 agrikulturna hranila za prst. Mnoge raziskave potekajo v smeri pridelave bioplastike z bakterijsko fermentacijo, ki se hranijo z ostanki hrane. [35]

Orange fiber, pomarančno vlakno

Italijansko podjetje Orange Fiber je za zdaj edino, ki se ukvarja z izdelavo patentiranega pomarančnega vlakna. Material je narejen iz olupkov pomaranč, ki so odpadni material pri proizvodnji pomarančnega soka. Iz olupkov pomaranč je ekstrahirana celuloza, ki jo nato spremenijo v vlakno. 100-% citrusno vlakno je mehko, lahko in daje občutek svile. Lahko je mat ali svetleče, odvisno od načina proizvodnje. [36]

Uven Tranm, Tômtex

Vietnamska oblikovalka Uven Tranm je oblikovala prožen biomaterial, imenovan Tômtex, ki je alternativa usnju, narejena iz ostankov hrane. Tôm pomeni rakec in se nanaša na vodne školjke, ki so zmešane s kavno usedlino, kar je temelj za Tômtex tekstilije. Oblikovalka je sodelovala s ponudnikom v Vietnamu, ki zbira odpadne rakce in drugo morsko hrano, iz katere so ekstrahirali biopolimer, imenovan hitin.

Za oblikovanje materiala je hitin združila z odpadno kavo iz bližnjih lokalov. Tekstilije Slika 13: Oblačilo in material iz pomarančnega vlakna v kolekciji

Salvatore Ferragamo [36]