Človeški viri

Tako kot so v 'tekmi' med šolskimi centri oziroma konzorcijem šolskih centrov in majhnimi nepovezanimi šolami oziroma ministrstvom pomembni finančni viri, je za konzorcij šolskih centrov pomembna krepitev s človeškimi viri. V Prilogi 12 so tekstovni podatki, ki odražajo pomen in način delovanja konzorcija s sodelujočimi posamezniki. Izjava vodje projekta v konzorciju šolskih centrov nakazuje, da vedno več vključenih posameznikov sodeluje tudi v mehanizmu promocije:

V tistih bolj stalnih konzorcijih se masa ljudi nadgrajuje oziroma masa določenih ljudi, ki potlej svoje znanje, ideje širijo tudi navzven. Ampak v tem prihaja neka taka sila, sila strokovnjakov, karkoli že. Seveda ti morajo sodelovati z zunanjimi eksperti, kot sem prej rekla, to je grozno pomembno, da ne postanejo sami sebi zadostni ali pa prepametni ali kakorkoli.

Način delovanja, ki ga omenja vodja projekta v konzorciju šolskih centrov, s predstavljanjem idej in rešitev o organizaciji in izvedbi kurikula navzven, to je v nepovezanih šolah, spominja na mučilne ceremonije, v katerih so učitelji v nepovezanih šolah krivci, učitelji v šolah, ki so povezane v konzorcij in niso neposredno vključeni v aktivnosti, pa ljudstvo. Foucault (1984, 59) pravi:

V mučilnih ceremonijah je glavna oseba ljudstvo, ki mora biti dejansko in neposredno navzoče, da se lahko dogajajo. Muke, ki bi zanje vedeli, njihovo dejanje pa bi bilo tajno, sploh ne bi imele smisla. Zgleda niso hoteli predstaviti zgolj zato, da bi zbudili zavest o tem, da je veliko možnosti, da bo kaznovana tudi najmanjša kršitev; ampak tudi zato, da bi z uprizoritvijo divjanja oblasti na krivcu izzvali zastraševalen učinek.

Če učitelji, ki imajo 'privilegij' sodelovati v konzorciju šolskih centrov, svojim kolegom po šolah predstavljajo primere dobre prakse in prenovo, ki so jo sami zasnovali, in hkrati poudarjajo podporo države pri tem, postavljajo 'šolske zbornice' nepovezanih šol v položaj manj kompetentnih strokovnjakov. To pa ima v 'Foucaultovem' jeziku tudi zastraševalen učinek in hkrati sporočilo, da je samo nov način dela pravilen in samo ta omogoča preživetje, še zlasti, ker tako misli tudi vladajoča struktura na ministrstvu.

Ministrstvo je podprlo delovanje sodelujočih v konzorciju, tako finančno, kot tudi moralno in s tem preko aktivnosti in vsebine dela konzorcija sporočalo svojo usmeritev. Podpora ministrstva ima podobno vlogo, kot jo je imela podpora oblasti v mučilnih ceremonijah.

Pomeni varnost delovanja in priznavanje moči konzorciju. Podpora ministrstva je bila izražena tudi ustanoviteljem konzorcija, to je direktorjem šolskih centrov. Na simbolni ravni s fotografiranjem in na formalni ravni s podpisom pogodbe, kar kaže izjava direktorja šolskega centra 2:

Tako da naš konzorcij, konzorcij šolskih centrov, je bil prvi. Jaz sem bil med ustanovitelji tega konzorcija. Hranimo sliko, ki jo ima tudi »ZZZ« iz MŠŠ v svoji pisarni, ko smo se takrat pri državnem sekretarju »BBB« dobili in smo to naredili. Minister je to tudi podprl. In smo torej ta konzorcij naredili in pridobili res ta kritičen prostor ljudi, da se lahko prijavimo in odreagiramo. Organsko smo potrebovali večjo moč, večjo težo, da bi bili uspešni.

Če je konzorcij šolskih centrov za utrditev svoje moči potreboval 'mučene', jih je dobil. To so učitelji v nepovezanih šolah, ki so bili 'prisiljeni' sodelovati na formalnih srečanjih s predstavniki konzorcija zaradi podpore in usmeritev ministrstva.

Gre za prepleteno delovanje oblastnih struktur države in oblastnih struktur šolskih centrov. Za dva nivoja, ki na osebni ravni drug drugega podpirata, na institucionalni ravni pa igrata igro podrejenega in nadrejenega. Če ima na začetku ministrstvo vlogo nadrejenega, igra vodi v zamenjavo vlog. Na individualnem nivoju pa gre za tesno sodelovanje, kar lahko vodi tudi v izrabo položaja in vloge, ki je posameznikom dodeljena. S tem se izgubljajo mehanizmi nadzora in odgovornosti. Posledice pa so negotove in se odražajo oziroma se bodo v prihodnosti odrazile na nivoju sistema, kar v izjavi omenja tudi visoki državni uradnik:

Konzorciji so v bistvu največ dela opravili na razvojnem delu. Skozi projekte države oziroma ministrstva so naredili v bistvu celotno prenovo poklicnega izobraževanja. To je bil, mislim, da je bil opravljen izredno velik posel v sorazmerno kratkem času, katerega CPI s številčno strukturo, ki jo ima, ne bi bil sposoben. Konec koncev so CPI-jevi strokovnjaki sodelovali tudi s konzorcijem. Velik posel ti ne moreš izvajati z majhno ekipo. Lahko ga izvedeš z veliko

ekipo in tukaj se je pokazal rezultat. Te programe se je uvedlo v življenje, rezultate programov bomo še videli, ali so pravi ali ne.

Ta negotovost v rezultatih, ki jo omenja visoki državni uradnik, kaže na premajhno odgovornost posameznikov, zlasti z državnega nivoja. Ko je govor o vlogi posameznikov, pa ne gre prezreti strukture konzorcija in načina njegovega delovanja.

Če je v mučilnih ceremonijah po Foucaultu glavna oseba ljudstvo, to so učitelji šol v konzorciju vključno s svojimi vodji, ki preko multiplikatorjev plasirajo svoje ideje po samostojnih, nepovezanih šolah, gre v 'Foucaultovem jeziku' v dejavnosti konzorcijev za neposredni spopad med 'mučenim' – učitelji nepovezanih šol in 'rabljem' – učitelji multiplikatorji v konzorciju. V ozadju pa je spopad med ministrstvom in direktorji šolskih centrov za vpliv na delovanje šolskega sistema in tudi nadzor nad njegovim delovanjem.

Poudarjen je nadzor nad implementacijo novosti, opuščen pa nadzor nad izvajanjem poučevanja. Velika promocija aktivnosti zamegli bistvo od ne bistva. Vaja, ki poteka v šolskem prostoru, je usmerjena v nenehno prenavljanje programov, sestankovanje, razglabljanje, načrtovanje in poročanje. Foucault (1984, 160) pravi:

Ko vaja postane element politične tehnologije telesa in trajanja, ne kulminira proti onostranstvu, temveč teži k podrejanju, ki se nikoli ni končalo.

Projektne aktivnosti konzorcija, ki se ponavljajo, postajajo element tehnologije telesa in trajanja. Pri posameznih učiteljih v konzorciju šolskih centrov, ki so del tehnologije telesa, narašča občutek moči in prehajajo v stanje samovoljnosti in nasprotovanja vodjem, kar odraža izjava direktorja šolskega centra 3:

Delovanje v centru ima tudi slabe strani. Res je nekaj, da ko raste, v danem trenutku pride v stanje, ko zazna vsak izmed subjektov v centru, da je pa sedaj tako močno zrasel z vzajemnim delovanjem, da bi pa sedaj lahko bil vsak sam. To se tudi pri nas taki razmisleki dogodijo. Uh, sedaj smo pa mi taki, da bi lahko bili povsem samostojni. No, to je eno, to je razvojna prednost, lahko pa tudi slabost. Pa potem, kje je past. Past ali bi rekel šibkost, potem nepovezane šole, kar je plus za center, je moč na kadrovskem polju. Se pravi, mi ko smo se hoteli iti projektno, ko smo hoteli iti v mednarodne izmenjave, poslati deset ljudi nekam za deset dni je relativno enostavna kompenzacija v notranjosti. Na neki šoli, kjer je 60 zaposlenih, pa je to že velika šola, 10 učiteljev ni mogoče pogrešati.

Prav ti odpori oziroma poteze posameznikov, ki jih navaja direktor šolskega centra 3, ovirajo potek projekta in s tem tudi prerazporejanje moči z države na šolske centre. Povsem drugače pa vidi način organizacije in dela vodja konzorcija biotehničnih šol, ki vsebinsko ne posega na nivo urejanja šolskega sistema:

Veste, to je pa ravno bilo pri nas, ker smo mali področni konzorcij, pa sodelujejo vse šole v bistvu in se mi zdi s tega vidika tudi zelo dobro, ker je tudi ta vloga recimo potem ravnateljev, ki so in pri prenovi prisotni in sedaj pri uvajanju, tako rekoč neposredna. Pri vsaki zadevi, ki jo znotraj konzorcija vpeljemo, da se v to vključujejo.

Izjavi kažeta, da tehnika in tehnologija, ki sta integrirani v projekt konzorcija šolskih centrov, ne vključujeta disciplinskega časa, kot ga imenuje Foucault (1984, 157):

Prav ta disciplinski čas se polagoma uveljavlja v pedagoški praksi – specializira čas vzgoje in ga ločuje od ostalega časa poklicne usposobljenosti; razvršča različne stadije, ki jih ločujejo stopnjevani preizkusi; določa programe, izmed katerih se mora sleherni dogajati v določeni fazi in ki vsebujejo čedalje težavnejše vaje; kvalificirajo posameznike glede na to, kako se gibljejo po teh nizih.

V primeru konzorcija šolskih centrov lahko govorimo tudi o tem, da ni organizacije genez, za katere Foucault (1984, 154-156) pravi, da čas posameznikov lahko kapitaliziramo tako, da ga v posameznikih glede na zmožnosti kumuliramo, uporabljamo in nadziramo. Kapitaliziranje časa po Foucaultu (1984, 154-156) vsebuje postopke:

- Trajanje moramo razdeliti na vzporedne ali zaporedne segmente. Ločen je čas vzgoje in obdobje vadbe. Ne mešamo poučevanja novincev z vajami veteranov.

- Stopnje je treba organizirati po analitični shemi – zaporedje kar se da preprostih elementov, ki se kombinirajo z naraščajočo kompleksnostjo.

- Finalizirati je treba časovne segmente, jim določiti konec, ki jih poudarja, in preizkus, ki ima trojno funkcijo: da pokaže, ali je subjekt dosegel statutarno stopnjo, da zagotovi, da se njegova izučitev ujema z izučitvijo drugih in da diferencira zmožnost slehernega posameznika. Sleherni posameznik je zajet v časovno serijo.

Na nek način ima torej kapitaliziranje časa dvojni učinek. Vpliva na občutek posameznikov, da participirajo k uspešnosti delovanja in utrjevanja pozicije skupine in lastne pozicije ter vrši nadzor nad njihovim delovanjem.