Zaključki

Nadzor nad delovanjem podsistemov na mikro nivoju v demokratičnih družbah praviloma pripada izvršilni oblasti preko posameznih organov. Znotraj podsistemov in posameznih pravnih subjektov pa so vzpostavljeni mehanizmi nadzora, ki so prepoznavni skozi različne dejavnike, med drugim skozi personalizacijo vodenja, hierarhijo (delitev vlog), kontroliranje ter skozi finančne in človeške vire. Na Sliki 7 so ti dejavniki prikazani shematsko. Nad črto je prikazan delež, s katerim je pri posameznem dejavniku zastopana država, pod črto pa delež, s katerim so zastopani šolski centri oziroma konzorcij šolskih centrov.

Čeprav so v delovanje šolskih centrov in konzorcija vključeni številni posamezniki z različnimi funkcijami in izobrazbami, organiziranost in pooblastila posameznikov kažejo na hierarhijo oziroma delitev vlog, ki vključuje mehanizem nadzora. Vsak posameznik ima svojo vlogo in skupaj predstavljajo stroj, ki diktira delovanje šole, konzorcija in nepovezanih šol.

Na mikro nivoju posamezniki, ki producirajo organizacijski aparat, tvorijo oblast. Delitev vlog, ki jo v okviru zakonskih pristojnosti in lastnega preudarka usmerjajo direktorji šolskih

Slika 7: Dejavniki, ki vplivajo na nadzor in moč

Delitev vlog, ki je hierarhično urejena v šolskih centrih in jo ustvarjajo akterji – direktorji šolskih centrov, generira po istem vzorcu kot v šolskih centrih tudi delitev vlog v konzorciju šolskih centrov. Določeno je, v katere strukture lahko vstopajo posamezniki. Ker so naloge jasne in razdeljene ter dajejo posameznikom status, jih prav ti posamezniki tudi sprejemajo in izvajajo na direktorjem sprejemljiv način.

Direktorji svoje oblasti niso odtujili, kljub temu da so v šolskih centrih oblikovali kolegije, v konzorciju pa imenovali vodjo konzorcija. Z načinom delovanja, ki temelji na izdelani strukturi vodenja z nadzornim organom – svetom šole, ki je pogosto sestavljen z 'njihovo' večino, za kar poskrbijo v fazi evidentiranja kandidatov, dokazujejo, da so oblast obdržali.

Ker razpolagajo s sredstvi in jih razporejajo, jim pripada tudi pravica odločanja.

Direktorji nadzirajo in ustvarjajo razmere, da lahko dolgoročno ohranjajo obstoječi 'aparat' in vplivajo na šolsko politiko. Pri tem je pomembna delitev vlog konzorcijskih partnerjev, ki v posameznih časovnih nizih uveljavljajo vpliv na vodilne strukture ministrstva, ki zastopajo državo.

Državna šolska politika je dopustila organiziranje hierarhije na izvedbenem nivoju in s tem opustila in prepustila nadzor. S konzorciji in njihovo vlogo v šolskem sistemu so direktorji šolskih centrov posredno prevzeli nadzor nad delovanjem nepovezanih in povezanih šol in tudi nad vladajočimi državnimi strukturami šolskega sistema. S tem se moč prerazporeja z nivoja države na nivo šolskih centrov in konzorcija oziroma na nivo direktorjev šolskih centrov.

Država Šolski centri in konzorcij

Človeški

viri Kontrola Delitev

vlog

Person.

vodenja

Finančni viri Nadzor

Moč

Načrt projekta za prenovo poklicnega in strokovnega izobraževanja predstavlja pasivni mehanizem kontrole, ki naj bi sprožil aktivni mehanizem kontrole države nad vsebinskim izvajanjem projekta in nad porabo sredstev. Neaktivirana kontrola aktivnosti na vsebinskem delu, ki se izvaja neposredno na področju šolske politike, omogoča vzpostavljanje praks skupine posameznikov – direktorjev, ki jih ti posamezniki narekujejo, kontrolirajo in praktično v celoti nadzirajo. Vodijo 'tiho' reformo šolskega sistema. Prihaja do paradoksa, ki se kaže v tem, da pri mehanizmih nadzora, ki vključuje tudi kontrolo, sistem deluje nenadzorovano. Mehanizmi nadzora, ki so skozi kontrolo usmerjeni v kvantitativne kazalce, postajajo generator napak v vsebinskem in procesnem delu šolskega sistema.

Državna šola tako v nekem smislu postaja 'sistem' skupine posameznikov, ki delujejo v imenu države. Zgrajen mehanizem kontrole pri črpanju evropskih sredstev omogoča samovoljno delovanje posameznih subjektov v sistemu. Ko gre za samovoljo velikih subjektov, ki se med seboj povezujejo, to lahko vodi v odmik od javnega, nacionalno urejenega oziroma javno sprejetega in priznanega šolskega sistema.

V prenovi, ki jo v konceptualnem, vsebinskem in izvedbenem delu izvaja ista javnost, mehanizmi kontrole ne delujejo, saj skupine posameznikov, ki predstavljajo centre moči, ne priznavajo drugačnosti in niso pripravljene spregledati, da se dobronamerne rešitve na sistemskem nivoju lahko sprevržejo in imajo dolgoročne negativne posledice.

Na področju srednješolskega izobraževanja je z razvojem sistema 'lump sum' in 'per capita' financiranja, katerega akterji so bili prav direktorji šolskih centrov, velikim šolskim centrom omogočen relativno visok priliv finančnih sredstev. Po mnenju direktorjev šolskih centrov pa je dolžnost in pravica države, da zagotavlja finančna sredstva. Ilegalizmov v poslovanju po njihovem mnenju zaradi sprejete deregulacije in decentralizacije praktično ne more biti.

Veliki šolski centri z veliko ponudbo programov, nadstandardnimi storitvami, močno lastno promocijo in z visokim standardom opreme 'kaznujejo' male nepovezane šole, jih slabijo ali celo ogrožajo njihov obstanek in si s tem utrjujejo svojo moč v šolskem prostoru.

Še večjo kapitalsko moč šolskih centrov pa omogoča tudi zagotavljanje relativno velikih finančnih sredstev konzorciju šolskih centrov za izvajanje projekta prenove izobraževalnih programov. V danih okoliščinah se ilegalizem delovanja sistema odraža kot kaznovanje 'malih', nepovezanih šol, ker 'male' šole ne morejo pridobiti sredstev na razpisih. Z načinom delitve javnih sredstev in z vlogo 'prenoviteljev' srednješolskih programov, ki jo je država prepustila konzorciju šolskih centrov, so šolski centri posredno dobili tudi vpliv na javno mrežo šol. Velikim šolskim centrom organizacijska struktura zagotavlja varno socialno okolje. Zaradi finančne moči imajo v primerjavi z nepovezanimi šolami tudi privilegije pri zaposlovanju osebja na finančno-administrativnem ter pravnem področju. Znotraj povezav se tako vzpostavlja aparat, v katerem koncentracija finančnih virov omogoča poudarjanje lastne vrednosti in pomena ter koncentracijo človeških virov. Država se je 'odrekla' moči nad

regulacijo javne mreže in vlogo regulatorja oziroma reorganizatorja prepustila velikim šolskim centrom in njihovemu konzorciju.

Način delovanja konzorcija s predstavljanjem idej in rešitev o organizaciji in izvedbi kurikuluma v nepovezanih šolah postavlja 'šolske zbornice' nepovezanih šol v položaj manj kompetentnih strokovnjakov. To pa ima tudi zastraševalen učinek, še zlasti, če tako misli tudi vladajoča struktura na ministrstvu. Ministrstvo je podprlo delovanje sodelujočih v konzorciju, tako finančno, kot tudi moralno, in s tem preko aktivnosti in vsebine dela konzorcija sporočalo svojo usmeritev. Če je konzorcij šolskih centrov za utrditev svoje moči potreboval 'mučene', jih je dobil. To so učitelji v nepovezanih šolah, ki so bili 'prisiljeni' sodelovati na formalnih srečanjih s predstavniki konzorcija zaradi podpore in usmeritev ministrstva.

Skozi aktivnosti državnih uradnikov in skupine direktorjev se na institucionalnem nivoju kaže prepleteno delovanje oblastnih struktur države in oblastnih struktur šolskih centrov. Ker gre za tesno sodelovanje na nivoju posameznikov brez jasno definirane odgovornosti, obstaja 'nevarnost zlorabe' položaja in vloge, ki je posameznikom dodeljena. Promocija aktivnosti konzorcija zamegli bistvo od ne bistva. Vaja, ki poteka v šolskem prostoru, je usmerjena v podrejanje učiteljev nepovezanih šol. Projektne aktivnosti konzorcija, ki se ponavljajo, postajajo element tehnologije telesa in trajanja. Pri posameznih učiteljih v konzorciju šolskih centrov, ki so del tehnologije telesa, narašča občutek moči, v šolskem prostoru pa vse večjo vlogo nadzora prevzema konzorcij šolskih centrov preko mehanizmov, ki jih je sam vzpostavil. V konzorciju vzpostavljeni mehanizmi nadzora s pečatom države pa vključujejo tudi elemente mehanizmov kazni.