Zaključek

Povezovanje srednjih šol v šolske centre, v Zvezo srednjih šol in dijaških domov Slovenije in povezovanje v konzorcije odraža organiziranost šol, ki ni značilna za tradicionalno organiziranost v šolskem prostoru, zato so se z nastankom povezav med šolami v slovenskem prostoru vzpostavila nova razmerja moči in oblikovali spremenjeni odnosi. Struktura povezav vpliva na drugačno pravno-politično in tehnično-disciplinsko osnovo delovanja, kot je značilna za samostojne in nepovezane šole. Tehnično strukturo povezav, pristojnosti posameznikov in skupin v povezavah, odnose med skupinami v povezavah in izven njih, nivoje odločanja ter vpliv posameznikov oziroma skupin na povezovanje pomensko zaznamuje besedna zveza 'arhitektura povezav'. Njen pomen je shematsko prikazan na Sliki 5.

Besedna zveza poudarja fluidnost forme in vsebine oziroma fluidnost institucionalnega in vsebinskega delovanja povezav. Na eni strani kaže na tehnično trdo in strogo organizacijo, ki temelji na tehnično-disciplinski osnovi, na drugi strani pa mehko strukturo, ki temelji na medsebojnega povezovanja šol, so se direktorji šolskih centrov, ki s polnimi pooblastili zastopajo šolske centre, povezali v konzorcij šolskih centrov in skupaj z ravnatelji enovitih šol ustanovili Zvezo srednjih šol in dijaških domov Slovenije. Na šolskem področju nastaja mešanica stereotipov in novega načina delovanja, ki se kaže v uveljavljanju pravic posameznikov – dijakov in staršev na eni strani ter ravnateljev šol in direktorjev šolskih centrov na drugi strani. Oboji 'vstopajo' v organizacijo. Prvi v šolo, drugi pa v ministrstvo.

Spreminja se pojmovanje in delovanje šol, s tem pa se spreminja kontekst šole kot disciplinskega prostora. Aktivnosti posameznikov (direktorjev) in skupin (kolegijev direktorjev) na svoj način disciplinirajo šolski prostor oziroma ustvarjajo novo pojmovanje disciplinskega prostora in ustvarjajo nove centre moči. Vloga in naloge direktorjev izhajajo iz poslanstva tržno usmerjenih gospodarskih subjektov. Posledično s tem pa se v šolski prostor prenašajo elementi trga, ki temeljijo na konkurenci in moči posameznikov. Med temi posamezniki pa se oblikujejo odnosi, na osnovi katerih potem ti posamezniki 'funkcionirajo' v najširšem pomenu besede, delujejo in sprejemajo odločitve ter usmerjajo delovanje šole kot institucije.

Politika delovanja posameznikov je v veliki meri odvisna od strukture povezave in načina vodenja. Šolski centri in konzorcij šolskih centrov imajo izrazito hierarhično organiziranost, medtem ko ima Zveza srednjih šol in dijaških domov Slovenije bolj 'sploščeno' organiziranost, ki temelji na demokratičnem načinu delovanja in enakovredni participaciji posameznih članov. Zaradi velikosti, ki se kaže v številu članstva in 'tehnologiji' delovanja, ki omogoča vpliv na nadzorne in regulativne mehanizme države, tudi Zveza pomeni center moči, ki ga tvori skupina, ki predstavlja poslovodno strukturo šol in šolskih centrov.

Moč pa predstavlja tudi teritorialna umeščenost šolskih centrov. Šolski centri in z njimi direktorji šolskih centrov na določenem teritoriju pridobivajo na moči, ker v primerjavi s samostojnimi in nepovezanimi šolami upravljajo z večjim premoženjem, večjimi finančnimi sredstvi in človeškimi viri. Tako kot v razredni družbi, v kateri moč lastnine diktira moč v družbi, so veliki šolski centri in konzorcij šolskih centrov, v primerjavi z manjšimi šolami, postali močnejši v lastnem okolju in tudi širše. Pogosto izpostavljena materialni in kvantitativni vidik, razloga za povezovanje, vodita v monopol, skozi katerega se odraža moč.

Prihaja do nove pozicije posameznikov in pravnih subjektov v šolskem prostoru. Ker je 'varnost' delovanja povezana z odnosom velikih šol do manjših in do ministrstva ter obstaja verjetnost, da bo določena oseba oziroma socialni dejavnik (skupina, direktor šolskega centra) pomembneje vplival na obnašanje, stališča, mnenja, čustva, motive drugih posameznikov oziroma drugih socialnih dejavnikov in jih bo spravljal v odnose odvisnosti in podrejenosti, se v šolskih centrih krepi tudi socialna moč.

Boj medsebojno povezanih šol za mesto v šolskem prostoru pomeni odmik države od dogajanja na nivoju izvajalcev, tako kot prehod v kapitalizem pomeni začetek medsebojnega povezovanja oseb, gospodarskih družb, organizacij ali vlad zaradi sodelovanja v skupnih aktivnostih ali pa zaradi izkoriščanja skupnih virov za dosego skupnega cilja. In če je država prepustila šolam avtonomijo z deregulacijo in decentralizacijo tudi pri izbiri področij delovanja, hkrati pa ne nadzira doseganja ciljev vzgoje in izobraževanja, epilog povezovanja med šolami praktično ni predvidljiv. Šolska politika lahko izgubi svoj smisel, za šole pa je odprta široka paleta področij delovanja, tako na profitnem kot neprofitnem delu.

Ko ravnatelji in direktorji govorijo o šolskem centru, konzorciju šolskih centrov in Zvezi srednjih šol in dijaških domov ter poudarjajo povezovanje, priključevanje, združevanje, pošteno in razvojno delovanje, skupno nastopanje, pomembnost povezovanja ter pomoč nepovezanim šolam in državi, v 'jeziku Foucaulta' govorijo o moči, v 'jeziku managementa' pa govorijo o potrošniku in trgu. 'Jezik managementa' postane jezik navidezne inkluzije, povezovanja in skupnega delovanja. V bistvu pa gre za moč – kupno moč in moč znanja.

Besede ravnateljev in direktorjev imajo tako pravno-politični kot tudi tehnično-disciplinski pomen, ki kaže na nastanek nove družbene skupine v šolskem prostoru, ki prevzema vlogo države oziroma njenih institucij. To je zlasti skupina direktorjev šolskih centrov, ki si s toleranco predstavnikov države in državnih organov samoiniciativno jemlje tudi pristojnosti vladajočih struktur in z vladajočimi strukturami preko Zveze srednjih šol in dijaških domov z državo bije političen boj na področju šolstva. S članstvom svojih predstavnikov v delovnih skupinah ministrstva sili državo k sprejemanju takšnih zakonodajnih rešitev, ki posameznikom v šolskem prostoru prinašajo ugodje in zadovoljujejo interese. Vzpostavila se je nova oblika političnega boja, kar kaže na to, da je v slovenskem šolskem prostoru v zadnjih letih demokratizacija družbe pripeljala do participacije posameznikov v oblastnih strukturah, ki sicer niso del teh struktur. Posamezniki, ravnatelji oziroma direktorji šol, sebi po eni strani soustvarjajo nadzorne in regulativne mehanizme, po drugi strani pa s sodelovanjem pri pripravi državnih dokumentov, zakonov in pravilnikov uveljavljajo 'lastno prepričanje', da so uveljavili svoje interese in koristi. Njihovo moč in kredibilnost do države pa v določeni meri zmanjšujejo trenja znotraj povezav in odpori do notranjega discipliniranja.

V šolskem prostoru gre v osnovi za prerazporejanje moči oziroma za novo lokacijo centrov moči, ki se pozicionira v šolske centre, v konzorcij in v Zvezo srednjih šol in dijaških domov Slovenije. Prerazporejanje moči pa poteka z iniciativo posameznikov (v glavnem direktorjev šolskih centrov) in s pomočjo in podporo snovalcev šolske politike.

Delovanje povezav šol, ki je vezano na ciklus šolskega leta, in tradicionalna hierarhija v vodenju, zlasti v šolskih centrih in konzorciju šolskih centrov, omogočata 'varno' delovanje in temeljita na procesu, ki ga je moč predvideti, ter na cilju dosegljivem z močjo in kontrolo, ki sta združeni v eni osebi – v direktorju. Ob predpostavki, da je moč dispozicija vpliva in je vpliv del vseh interakcij, širši pojem od moči, potem moč vključuje vpliv, obratno pa ni nujno. In če ima država vpliv, moč pa se je prelila v šolske centre, so šolski centri pridobili tudi vpliv.

Podpora konzorciju šolskih centrov in direktorjem šolskih centrov lahko pomeni priznavanje nemoči države, lahko pa naklonjenost k prenosu vzorcev iz gospodarstva na področje šolstva.

Eno ali drugo vodi k umeščanju šolske sfere na trg. Zakonitosti trga pa pod vprašaj postavljajo tudi socialno pravično šolstvo in lahko manjše, nepovezane šole vodijo v propad.

Ker država postaja servis izvajalcem, se v povezavah kopiči monolitnost vednosti in oblasti, skupina direktorjev šolskih centrov pa obvladuje projekt prenove poklicnega in strokovnega

izobraževanja in je nad vsebinsko in pravno prenovo srednješolskega izobraževanja vzpostavila 'oblast'. Šola kot institucija postaja 'naprava' za delovanje posameznikov, ki imajo moč, kar tudi kaže na prerazporejanje moči z države na izvedbeni nivo.