Tako delovanje šolskih centrov, ki je vezano na ciklus šolskega leta, in tradicionalna hierarhija v vodenju, ki omogoča 'varno' delovanje, kot pravita Ridderstrale in Nordstrom (2002, 194), sloni na:
/…/ treh ključnih temeljih: na stabilnem okolju, na procesu, ki ga je moč predvideti, in na dosegljivem cilju, ali z drugimi besedami, veš kje si, kaj delaš in kaj se bo zgodilo – isti tekmeci, isti potrošniki, isti dobavitelji, iste tehnologije in ista ponudba izdelkov, leto za letom isto.
Moč in kontrola sta pri šolskih centrih združeni v eni osebi. In če je moč dispozicija vpliva in je vpliv del vseh interakcij, širši pojem od moči, potem moč vključuje vpliv, obratno pa ni nujno. In če ima država vpliv, moč pa se je prelila v šolske centre, so šolski centri pridobili tudi vpliv. K prerazporeditvi moči pa so pripomogle hitre zakonodajne spremembe, ki jih je z aktivnim sodelovanjem direktorjev šolskih centrov sprejemala aktualna oblast v obdobju med letoma 2005 in 2008.
Nivo 1
Nivo 2 Nivo 3
Direktor šolskega centra
Ravnatelj OE1 Ravnatelj OE2 Ravnatelj OE3 Ravnatelj OE4
Strokovni delavci Strokovni delavci Strokovni delavci Strokovni delavci
Takšne spremembe v usmeritvah nacionalne politike so v posameznih elementih primerljive s politiko pravosodja v številnih državah konec 18. stoletja, ko se je kaznovalna ekonomija v Evropi in v Združenih državah Amerike povsem preuredila in, kot pravi Foucault (1984, 13), to je:
Obdobje velikih »spotik« za tradicionalno pravosodje, obdobje neštetih reformnih načrtov;
nove teorije zakona in zločina, nove moralne ali politične utemeljitve kaznovalne pravice;
razveljavitev starih odlokov, odprave običajev; načrtov za »moderne« zakonike ali izdajanja teh zakonikov: v Rusiji 1769, v Prusiji 1780, v Pensylvaniji in v Toskani 1786, v Avstriji 1788, v Franciji 1791. Za kazensko pravosodje je prišla nova doba.
Nove teorije, reforme na šolskem področju in ukrepi šolske politike v zadnjih letih kažejo, da tudi na šolskem področju prihajamo v 'novo dobo'. Ta se na eni strani kaže v organizacijski strukturi šolskih centrov in organiziranosti skupin znotraj šolskih centrov, po drugi strani pa v delovanju direktorjev in skupin direktorjev v relaciji do države. Če smo v preteklosti govorili o centraliziranem šolskem sistemu, v katerem je bila moč v glavnem na strani ministrstva, potem z ustanavljanjem šolskih centrov ter z uvajanjem marketizacijskih procesov v šolski sistem lahko govorimo o prerazporejanju moči in vzpostavljanju novih centrov moči, ki se oblikujejo v poslovodnih strukturah šolskih centrov.
4.1.2 Povezovanje v zvezo srednjih šol
Zgodovina povezovanja šol v Zvezo srednjih šol in dijaških domov Slovenije sega v zadnje desetletje 20. stoletja. V šolskem prostoru se je za Zvezo srednjih šol in dijaških domov Slovenije uveljavil sinonim Zveza. Kot pravno-organizacijska oblika ima status skupnosti zavodov, formalno pa je bila ustanovljena zaradi zastopanja skupnih interesov šol do ministrstva.47 Če po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1994) »skupni interes« pomeni korist, potem je Zveza interesna skupnost, ki brani in zastopa koristi šol pri odločitvah države na najrazličnejših področjih, ki so povezana z delovanjem šol. Ker pa so člani Zveze ravnatelji šol in direktorji šolskih centrov, je pričakovati, da je prioriteta delovanja Zveze hkrati usmerjena v zadovoljevanje interesov ravnateljev oziroma direktorjev. Njihovi interesi so vezani na šolo in na njih osebno ter izhajajo iz funkcije, ki vključuje odgovornost za delovanje šole. V osnovi gre za njihov osebni interes.48 V njihovem osebnem interesu je torej,
47 Zveza je bila ustanovljena z Aktom o ustanovitvi skupnosti zavodov »Zveza srednjih šol, višjih šol in dijaških domov Slovenije« leta 2003.
48 Osebni interes je osebna značilnost posameznika, ki se razvije po določenem času, je razmeroma stabilna in dolgotrajna nagnjenost (Bucik b.l.).
da do države branijo tako koristi posameznikov v šoli,49 kot tudi lastne koristi povezane z njihovim statusom, plačo, nalogami, odgovornostmi itd.
Ko šolo gledam kot institucijo, ki po pooblastilu države uresničuje javni interes, vidim ravnatelja oziroma direktorja kot posameznika, ki vodi šolo in ima kot vodja osebne interese, ki jih uresničuje tudi preko Zveze. Vsi člani Zveze plačujejo članarino, ki se glasi na ime in priimek ravnatelja šole oziroma direktorja šolskega centra. Ker člani plačujejo članarino za delovanje iz šolskega proračuna, šole pa financira država, je Zveza organizacija, katere delovanje posredno preko šol v imenu ravnateljev plačuje država. Ravnatelji pa se v Zvezo povezujejo v imenu tistih osebnih interesov, ki so jim skupni, in se pogovarjajo z državo o zadevah, ki jim koristijo.
Podpisani Dogovor o sodelovanju med Ministrstvom za šolstvo in šport ter Zvezo srednjih šol in dijaških domov Slovenije (2009), ki ga podpisujeta aktualni minister, pristojen za šolstvo in šport, ter predsednik Zveze ob nastopu mandata ministra, kaže, da se je med državo in Zvezo ustvarila oblika sodelovanja, ki je na podlagi vsebine dogovora usmerjena v sodelovanje pri pripravi zakonodajnih podlag, pri urejanju socialnega statusa ravnateljev in direktorjev ter pri načinu financiranja šol. Podpisniki dogovora, katerega vsebina pomeni tudi program dela Zveze, Zvezo jemljejo kot obojestransko namero in partnerstvo. Foucault (1984) pa omenja zveze, ki so se spuščale v politične boje in silile oblast k popuščanju ali odpravi katerega od sprejetih ukrepov, in govori o ilegalizmu in prestopništvu. Foucault (1984, 269) pravi:
Skozi odklanjanje zakona ali pravilnikov zlahka prepoznamo boj zoper tiste, ki jih v skladu s svojimi interesi uveljavljajo: ne bojujejo se več zoper davčne izterjevalce, financarje, kraljeve agente, brezvestne uradnike ali slabe ministre, zoper vse agente nepravičnosti, temveč zoper sam zakon in pravosodje, ki ga mora uporabljati, zoper bližnje lastnike, ki uveljavljajo nove pravice; zoper delodajalce, ki se dogovarjajo med seboj, dajejo pa prepovedovati zveze; zoper podjetnike, ki povečujejo število strojev, zmanjšujejo mezde, podaljšujejo delovne urnike in čedalje bolj zaostrujejo tovarniške pravilnike.
Podpisani dogovor praktično onemogoča prestopništvo in ilegalizem ter določa 'tehnologijo' delovanja Zveze. Vsebina dogovora med ministrom za šolstvo in šport ter Zvezo odraža pripravljenost države za sodelovanje pri kreiranju zakonskih in podzakonskih rešitev, Zvezi pa omogoča dogovarjanje, na osnovi katerega se oblast z ukrepi približuje interesom skupin.
Podpisani dogovor vidim tudi kot dokument Zveze, na osnovi katerega z državo 'bije politični boj' na področju šolstva in s članstvom svojih predstavnikov v delovnih skupinah 'sili' državo k sprejemanju takšnih zakonodajnih rešitev, ki posameznikom v šolskem prostoru prinašajo ugodje in zadovoljujejo interese.
49 Barnes (1993, 2) pravi, da je šola prostor, napolnjen z vnaprej določenimi socialnimi potrebami, v katerem se prepletajo številni interesi skupin in posameznikov, ki iščejo lastne koristi.
Če po Foucaultu politični boj pomeni ilegalizem, omenjeni dogovor med ministrstvom in Zvezo vidim kot 'novo obliko političnega boja', ki je v slovenskem šolskem prostoru v zadnjih letih demokratizacije družbe pripeljala do participacije tistih posameznikov v oblastnih strukturah, ki sicer niso del teh struktur. Participirajo pri kreiranju šolske zakonodaje in drugih predpisov. Te posameznike izmed svojih članov predlaga oziroma imenuje Zveza v različne delovne skupine pri Ministrstvu za šolstvo in šport. V nekem smislu posamezniki(ravnatelji šol oziroma direktorji šolskih centrov) na predlog Zveze sebi soustvarjajo nadzorne in regulativne mehanizme in s sodelovanjem pri pripravi državnih dokumentov, zakonov in pravilnikov uveljavljajo 'lastno prepričanje', da so uveljavili svoje interese in koristi ter imajo vpliv na dokončne rešitve.
Podobno kot temelji na delegatskem principu delovanje predstavnikov Zveze v državnih organih, je sestavljen tudi glavni organ Zveze – upravni odbor, ki šteje 16 članov. Sestavljajo ga ravnatelji šol in direktorji šolskih centrov, vodi pa ga predsednik, ki je direktor enega izmed šolskih centrov. Člani upravnega odbora Zveze so po delegatskem principu izvoljeni iz posameznih skupnosti šol, iz česar izhaja, da je organizacijska struktura Zveze, ki je prikazana na Sliki 3, sploščena. Skupnosti šol sestavljajo šole, ki imajo programe istega programskega področja (npr. gimnazijski, elektrotehniški programi, programi strojništva, zdravstva, turizma itd). To pomeni, da imajo posamezniki – člani upravnega odbora Zveze, ki šteje 16 članov, relativno majhen vpliv na vodenje in odločitve. Sama struktura članstva kaže, da je zaradi različnih interesov, ki izhajajo iz programskih področij delovanja, upravni odbor Zveze prisiljen iskati skupna področja, ki največkrat zadevajo status ravnateljev oziroma področje pedagoškega vodenja.
Slika 3: Organizacijska struktura Zveze srednjih šol in dijaških domov Slovenije