UVOD

1 UVOD

Ker se je zahteva po izvajanju ekonomskih politik, namenjenih zmanjševanju primanjkljaja in omejevanju javnih izdatkov, povečala skupaj z družbenim povpraševanjem po večjih in boljših storitvah, morajo javne uprave po vsem svetu delovati bolj učinkovito (Hoxby, 1999). V mnogih državah se postopno izvajajo poglobljene reforme sektorjev z uvedbo konceptov, kot so produktivnost, učinkovitost in inovativnost. Dolgoročna rast gospodarstva je namreč odvisna od sposobnosti povečanja omenjene produktivnosti, učinkovitosti in inovativnosti s hitrim tehnološkim napredkom (Giménez, 2007).

Sistemi izobraževanja so najpomembnejše orodje za ustvarjanje in uporabo tehnološkega napredka ter znanja, ki ga oblikujejo vlade v skoraj vseh državah (Clements, 2002).

Optimalna stopnja izobrazbe prebivalstva se obravnava kot predpogoj za sodobno družbo.

Ta tudi spodbuja rast produktivnosti, inovativnost in konkurenčnost. Zaradi hitrega tehnološkega napredka in zaostrovanja konkurence so trgi dela, zlasti v znanju intenzivnih gospodarskih sektorjev, vedno bolj zahtevni glede spretnosti in znanj. V izobraževanju se prav tako spodbujajo socialne inovacije, povečuje pa se tudi sposobnost ljudi za reševanje gospodarskih, okolijskih in družbenih izzivov (Navracsics, 2019). Prihodnje bogastvo in konkurenčni položaj vsakega naroda je v globaliziranem svetu vedno bolj odvisen od sposobnosti ustvarjanja in absorbiranja znanja. Bistvena lastnost znanja je, da za proizvodnjo in uporabo zahteva človeški kapital, ki izpopolnjuje svoja znanja v izobraževalnih ustanovah. Tam učitelji pomagajo pri doseganju šolskih standardov in posledično učence pripravijo za delo (Agasisti, 2014).

Številne države se soočajo z visoko stopnjo brezposelnosti med mladimi kot tudi z učinki globalizacije, katerih ublažitev zahteva večjo konkurenčnost (Giménez idr., 2007). Dobro izobraženi ljudje bolje sodelujejo na trgu dela in imajo večje možnosti za zaposlitev (Starcek in Trunk, 2013). V Evropski uniji je stopnja brezposelnosti oseb z zgolj osnovnošolsko izobrazbo skoraj dvakrat višja od stopnje brezposelnosti oseb s srednjo izobrazbo. To je razvidno iz podatkov, ki jih je objavila Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj (ang. »Organization for Economic Co–operation and Development«, v nadaljevanju OECD) za leto 2019, kjer je bila stopnja brezposelnosti 25–64 letnikov s srednješolsko izobrazbo ali več v državah Evropske unije v povprečju 5,7 %. V primerjavi s stopnjo brezposelnosti oseb, starih med 25 in 64 let, je bil delež brezposelnih z manj kot srednješolsko izobrazbo v državah Evropske unije 11,2 % (OCED, 2020). Nacionalna zaloga človeškega kapitala je pomemben sestavni del razlage razlik v stopnjah državne rasti. Ob tem pa je izobraževanje bistveni dejavnik za spodbujanje enakih možnosti med vsemi člani družbe (Hanushek in Kimko, 2000). Poleg gospodarskih učinkov obstajajo tudi številni

2

pozitivni dokazi o negospodarskih koristih izobraževanja, kot so zadovoljstvo in sreča v življenju, zdravje in pričakovana življenjska doba.

Količina in zlasti kakovost šolanja se bistveno izplačata v smislu produktivnosti in zaslužka na trgu dela za posameznika, državo in celotno družbo. Država je pogosto odgovorna za financiranje javnega izobraževanja. Po podatkih OECD so države Evropske unije v letu 2017 za izobraževanje v povprečju porabile 3,5 odstotka bruto domačega proizvoda, od tega 3,1 odstotka bruto domačega proizvoda iz javnih virov (OECD, 2020). Izdatki za izobraževanje so pretežno javni v državah OECD za vse ravni izobraževanja, saj podatki leta 2017 kažejo, da so javni viri v povprečju predstavljali približno 89 % celotnega financiranja izobraževanja. Pomembno je, da države vlagajo v izobraževanje, vendar favoriziranje večjega pretoka denarja v izobraževanje ni dovolj; treba je tudi zagotoviti učinkovito porabo virov. To pomeni, da se finance uporabljajo za doseganje najvišje možne stopnje rezultatov učencev. Iz tega nastajajo različne strategije, ki jih raziskujejo in promovirajo institucije World Bank, Program mednarodne primerjave dosežkov učencev (ang. »Programme for International Student Assessment«, v nadaljevanju PISA) in Eurostat. Te nato tudi izdajajo poročila in rezultate posameznih držav na različne teme izobraževanja (Agasisti in Zoido, 2019). Izobraževalni sektor je zato velikokrat izpostavljen ukrepom in implementiranju različnih strategij, namenjenih omejevanju stroškov in izboljšanju rezultatov. Zagotavljanje izobraževanja je seveda najbolj učinkovito takrat, ko njegovi proizvajalci kar najbolje izkoristijo razpoložljive vložke. Če so izobraževalni sistemi neučinkoviti, pomeni, da lahko z analizo ugotovimo razloge za take rezultate in damo predloge za povečanje učinkovitosti tako, da se poviša rezultate, brez dodatnih denarnih vlaganj, ali pa zmanjšamo stroške, ne da bi to vplivalo na rezultate (Afonso in St. Aubyn, 2005).

V državah Evropske unije se učenci pri prehodu v sekundarno izobraževanje odločijo, v kateri izobraževalni smeri želijo nadaljevati izobraževanje. Poznamo namreč poklicno, strokovno ter splošno sekundarno izobraževanje. V splošni srednji šoli se najstnike pripravi za nadaljnje izobraževanje na terciarni stopnji, po koncu poklicne ali strokovne šole pa imajo najstniki načeloma že kompetence za delo v določnem sektorju, lahko pa izobraževanje tudi nadaljujejo (Eurostat, 2012). Statistika (OCED, 2020) kaže, da se je med letoma 1970 in 2000 število vpisanih učencev v sekundarno izobraževanje povečalo za 30

%. Od leta 2000 pa se ta številka počasi umirja, z izjemo leta 2010, ko se je število vpisanih povečalo za 7 %. V zadnjih desetih letih je povprečno število vpisanih učencev v sekundarno šolstvo ostalo sorazmerno enako. Izdatki držav Evropske unije prikazujejo, da so nekatere države kljub umirjanju rasti števila učencev med leti 2000 in 2010, še vedno povečevale financiranje v sekundarno šolstvo. Večina držav Evropske unije pa je od leta 2010 naprej začela s trendom zmanjševanja izdatkov za sekundarno šolstvo (OECD, 2020).

V večini evropskih držav skupni javni izdatki, namenjeni srednješolskemu izobraževanju,

3

predstavljajo večji delež bruto domačega proizvoda kot izdatki za druge ravni izobraževanja, pri čemer je največji delež 42,2 % v Nemčiji, najmanj pa v Estoniji z 25,2 % vseh javnih izdatkov za izobraževanje (World Bank, 2021).

Vložki v sekundarno izobraževanje močno obremenjujejo javno blagajno, zato mora biti izobraževanje in financiranje slednjega podvrženo skrbnim študijam učinkovitosti (Gavurová idr., 2017). Analize učinkovitosti izobraževalnih sistemov omogočajo z ocenjevanjem in primerjavo stanja v različnih državah odkrivanje dobrih praks in oblikovanje predlogov za izboljšanje.

Namen magistrskega dela je, s pomočjo modelov analize učinkovitosti sekundarnega izobraževanja, identificirati priložnosti za izboljšanje in na ta način prispevati dejstva v pomoč pri načrtovanju izboljšav za povečanje učinkovitosti omenjenega izobraževanja.

Tako bodo rezultati lahko v pomoč političnim odločevalcem pri določanju financ, namenjenih za sekundarni šolski sistem v obravnavanih državah.

Cilji magistrskega dela so naslednji:

• oblikovati modela za ocenjevanje učinkovitosti sekundarnega izobraževanje v izbranih državah Evropske unije;

• ugotoviti, kateri sistemi sekundarnega izobraževanja znotraj Evropske unije so bolj učinkoviti in kateri manj ter predlagati priložnosti za izboljšanje in

• analizirati gibanje učinkovitosti v času in ugotoviti vzroke za spremembe.

Na podlagi ciljev smo si zastavili tri hipoteze:

H1: Glede na stopnjo razvitosti obravnavane države izkazujejo različne storitvene načine delovanja sistemov sekundarnega šolstva.

• Hipotezo bomo preverili s pomočjo analize zgledov, analize navzkrižne učinkovitosti in skupinjenja. Metoda podatkovne ovojnice (ang. »Data Envelopment Analysis«, v nadaljevanju DEA) nam bo pomagala pri ugotovitvi oziroma ocenjevanju trenutnega stanja učinkovitosti posameznih izobraževalnih sistemov izbranih držav članic Evropske unije in pri njihovi meddržavni primerjavi ter pri ugotavljanju zgledov in analizi storitvenih modelov.

H2: Razlike med državami v tehnični učinkovitosti sekundarnega izobraževanja se s časom zmanjšujejo. Države z nižjo začetno učinkovitostjo izkazujejo trend pomika bližje ovojnice učinkovitosti.

• Hipotezo bomo preverili s pomočjo Malmquist indeksa, ki omogoča analizo spreminjanja učinkovitosti v času.

4

H3: Spreminjanje ravni učinkovitosti sekundarnega izobraževanja v izbranih državah Evropske unije je povezano z rastjo bruto domačega proizvoda in inovativnosti.

• Hipotezo bomo preverili s pomočjo Tobit regresije. Ta nam bo v pomoč pri opredelitvi vpliva makroekonomskih spremenljivk, ki odražajo ekonomski razvoj držav in rezultate nacionalnih inovacijskih sistemov.

Pričakovan rezultat je, da nam bo iz baz sekundarnih podatkov uspelo sestaviti smiselna modela. S pomočjo teh bomo primerjali učinkovitost sekundarnih izobraževalnih sistemov izbranih držav članic Evropske unije in analizirali spreminjanje učinkovitosti v izbranih državah v določenem časovnem obdobju.

Metode uporabljene v magistrskem delu so torej DEA metoda, Cluster analiza, Tobit regresija in Malmquist indeks. Vzorec enot, po katerih bomo ugotavljali učinkovitost, zajema izbrane države članice Evropske unije. Podatke bomo črpali iz baze podatkov OECD, Eurostat in World Bank. Za dosego slednjega smo skrbno upoštevali in uporabili sledeče načine pridobivanja podatkov: (1) pregled literature o učinkovitosti sekundarnega sistema izobraževanja, (2) pregled metodologij za ocenjevanje učinkovitosti sekundarnega sistema izobraževanja, (3) analiza študij in kazalnikov znanstveno–raziskovalnega področja glede zasnove modela ocenjevanja učinkovitosti sekundarnega sistema izobraževanja, (4) pregled načinov zapisovanja pojmovanj, ugotovitev in dejstev glede učinkovitosti, (5) način izpolnjevanja navedb in povzemanj rezultatov ter postopkov izklicnih avtorjev, (6) metodo primerjanja opazovalnih enot, (7) metodo za določitev baze podatkov in posledično izračunanje učinkovitosti sekundarnega šolskega sistema izbranih držav članic Evropske unije ter (8) način definiranja rezultatov.

Prvo poglavje je uvod, v katerem se na splošno predstavi tema preučevanja. V drugem poglavju je predstavljeno izobraževanje, izobraževalne politike, struktura izobraževanja in njegovo financiranje. Temu sledi še podrobnejša predstavitev sekundarne izobraževalne stopnje. Tretje poglavje je namenjeno proučevanju učinkovitosti. Tukaj so predstavljene vrste učinkovitosti, učinkovitost v javnem sektorju in podrobneje učinkovitost v izobraževanju. Predstavljene so tudi strategije izboljšanja učinkovitosti in načini merjenja učinkovitosti v izobraževanju. Četrto poglavje je namenjeno pregledu predhodnih raziskav in različnih spremenljivk, metod ter modelov učinkovitosti sekundarnega izobraževalnega sistema. Sledi utemeljitev izbire enot analize ter predstavitev podatkov. Peto poglavje je osredotočeno na predstavitev rezultatov in posledično preverjanje hipotez ter diskusija.

Šesto poglavje je zaključek, kjer so podani končni sklepi.

5