SEKUNDARNO IZOBRAŽEVANJE

Sekundarno izobraževanje je v večini držav faza izobraževalnega prehoda, ki je odgovorna za razvoj mladih v najstniški dobi. Prav na tej stopnji izobrazbe se vrednote in stališča, oblikovana v primarnem izobraževanju, bolj trdno zasidrajo ob pridobivanju znanja in spretnosti. Sekundarno izobraževanje zagotavlja optimalno okolje za pripravo mladih, predvsem najstnikov, na zdravo in produktivno življenje ko odrastejo, vključno z udeležbo na družbenem, političnem in gospodarskem področju.

Države tekmujejo v svetovnem gospodarstvu, kjer imajo organizacije vedno večjo potrebo po izobraženem kadru. Zato državljani dandanes pogosto potrebujejo sekundarno izobraževanje, da pridobijo posebne veščine in spretnosti, potrebne za vedno bolj tehnološko usmerjene trge. Pomembno je, da države zagotovijo stabilnost z enakim dostopom do sekundarnega izobraževanja in zagotovijo dovolj dolg, kvaliteten in ustrezen potek izobraževanja, tako da bodo vsi, ki dokončajo šolanje, imeli veščine in sposobnosti, potrebne za produktivno in zdravo življenje (Jacob in Lehner, 2011). Če je sekundarno izobraževanje dobro načrtovano in ima zadostna sredstva, lahko ustvari okolje, v katerem imajo mladostniki možnost pridobivanja veščin in znanj, potrebnih za boljše ekonomsko in socialno delovanje v mirni družbi.

28. člen Konvencije o otrokovih pravicah določa, da morajo različne oblike srednješolskega izobraževanja, vključno s splošnim in poklicnim izobraževanjem biti na voljo in dostopne vsakemu otroku (UN, 1989). Mednarodni standard klasifikacije izobraževanja ISCED razdeljuje obdobje med osnovnošolskim in univerzitetnim izobraževanjem na nižje srednješolsko in višje srednješolsko izobraževanje. Sekundarne izobraževalne ustanove so srednje šole, akademije, gimnazije, liceji, pripravljalne šole, višje srednje šole, nižje srednje šole, tehnične šole ali poklicne šole. Otroci običajno vstopijo v nižje srednješolsko izobraževanje ko dopolnijo 11 let. Sekundarno izobraževanje načeloma lahko traja tudi do 19. leta (Eurydice, 2017).

Sekundarno izobraževanje zajema torej dve ravni na lestvici Mednarodne standardne klasifikacije izobraževanja ISCED. Raven ISCED 2 ali nižja sekundarna izobrazba je manj pogosta srednješolska izobrazba, ki se šteje za drugo in zadnjo fazo osnovnega izobraževanja. Raven ISCED 3 ali višja srednja izobrazba pa je stopnja pred terciarnim izobraževanjem. Veliko držav Evropske unije, med njimi tudi Slovenija, imajo enotno sekundarno izobraževanje. Nekatere države pa imajo to raven ločeno na nižjo in višjo sekundarno izobraževanje po ISCED lestvici, pri čemer je nižje sekundarno izobraževanje zadnja triada našega primarnega izobraževanja.

Nižje sekundarno izobraževanje se običajno začne po šestih letih osnovnošolskega izobraževanja. Za začetek nižjega srednješolskega izobraževanja je značilen prehod od

18

učitelja v enem razredu, ki vso vsebino posreduje skupini učencev, v tisto, kjer vsebino izvaja vrsta predmetnih strokovnjakov. Nižje sekundarno izobraževanje zahteva po bolj usposobljenih učiteljih, ki poučujejo samo v okviru svoje specialnosti. Konec nižjega srednješolskega izobraževanja pogosto sovpada s koncem obveznega izobraževanja v državah, kjer to obstaja. S dokončanim nižjim sekundarnim izobraževanjem imajo učenci pridobljeno 2. raven ISCED stopnje in omogočen vpis na poklicno izobraževanje 3. ISCED ravni ali možnost zaposlitve po 9 ali več letih celotnega izobraževanja. Cilj nižjega sekundarnega izobraževanja je dokončati zagotavljanje osnovnega izobraževanja, s tem dokončati zagotavljanje osnovnih spretnosti in postaviti temelje za vseživljenjsko učenje.

Višje sekundarno izobraževanje se začne z zaključkom osnovnega izobraževanja, ki je lahko opredeljeno tudi kot dokončanje nižjega srednješolskega izobraževanja.

Izobraževalni poudarek je tukaj odvisen od študentovih interesov in prihodnje usmeritve v terciarno izobraževanje. Vsi učitelji morajo za poučevanje na višji srednji šoli pridobiti izobrazbo na 5. ravni ISCED kvalifikacije za predmet, ki ga poučujejo. Višje sekundarno izobraževanje opredeljuje vstop po približno 9. letih osnovnega izobraževanja oziroma pri tipični starosti med 14. in 16. letom.

Poznamo tri glavne organizacijske modele povezanosti primarnega in nižjega sekundarnega izobraževanja (ISCDED 1 in 2), ki so del izobraževanja v evropskih izobraževalnih sistemih (Eurydice, 2018):

• Izobraževanje z eno strukturo.

o Izobraževanje poteka od začetka do konca obveznega šolanja, brez prehoda med osnovnošolskim in nižjim srednješolskim izobraževanjem ter s splošnim izobraževanjem, ki je skupno za vse učence.

• Skupen temeljni kurikulum.

o Po uspešnem dokončanju osnovnošolskega izobraževanja (ISCED 1) vsi učenci napredujejo na nižjo sekundarno stopnjo (ISCED 2), kjer sledijo istemu splošnemu osnovnemu učnemu programu.

• Diferencirano sekundarno izobraževanje.

o Po uspešnem dokončanju osnovnošolskega izobraževanja morajo učenci slediti ločenim izobraževalnim programom oziroma določenim vrstam šolanja bodisi na začetku nižjega sekundarnega izobraževanja bodisi med nižjim sekundarnim izobraževanjem. V nekaterih državah učenci sledijo različnim usmeritvam v poklicnem, tehničnem ali splošnem izobraževanju.

V drugih so vpisani v različne vrste splošne izobrazbe. Na koncu študija prejmejo različne stopnje certifikatov.

19

Prikaz organizacijskih modelov primarnega in sekundarnega izobraževanja po Evropi je prikazano na sliki 1. Učenci, ki dokončajo višje sekundarno izobraževanje se lahko vpišejo na terciarno izobraževanje, opredeljeno z ravnjo 4 ali 5 na ISCED lestvici, ali se neposredno zaposlijo.

Slika 1: Organizacijski modeli povezanosti primarnega in nižjega sekundarnega izobraževanja po Evropi

Vir: Eurydice (2018)

20