OPREDELITEV MODELOV ANALIZE

Na podlagi predhodnih raziskav in dostopnih sekundarnih podatkov smo tako zasnovali tri modele za oceno učinkovitosti sekundarnega šolskega sistema. Prvi model je po karakteristikah vezan na kadrovsko pedagoški vidik sekundarnega izobraževanja, saj primerja razmerje med učitelji in učenci z dosežki učencev in njihovim izobraževalnim napredovanjem. Drugi model je vezan na ekonomsko pedagoški vidik. Pri njem primerjamo finančne vložke v šolstvo in rezultate učencev ter dostopnost srednjega šolstva. Po definiciji modelov smo se najbolj zgledovali po Aristovniku (2012), Aristovniku in Obadićevi (2014), Gavurovi idr. (2017), Clementsu (2002) in Agasistiju in Zoidu, (2019).

Model 1, za oceno učinkovitosti in kakovosti ustanov, je definiran z naslednjimi vložki in izložki.

48 Vložki modela 1:

• odstotek vpisanih v sekundarno šolstvo iz primarnega in

• število učencev na učitelja v sekundarnem izobraževanju.

Izložki modela 1:

• PISA bralni rezultati,

• PISA matematični rezultati,

• PISA naravoslovni rezultati in

• odstotek učencev, ki so uspešno zaključili sekundarno šolstvo.

Model 2, za oceno učinkovitosti in dostopnosti sekundarnega izobraževanja, je definiran s sledečimi vložki in izložki.

Vložki modela 2:

• državno financiranje sekundarnega izobraževanja kot odstotek bruto domačega proizvoda in

• državno začetno financiranje na srednješolca kot odstotek bruto domačega proizvoda na prebivalca.

Izložki modela 2:

• PISA bralni rezultati,

• PISA matematični rezultati,

• PISA naravoslovni rezultati in

• odstotek učencev, ki so uspešno zaključili sekundarno šolstvo.

Model 1 vključuje vložek razmerja v številu med učitelji in učenci pridobljenim iz baze podatkov World Bank. Ta kazalnik so v svojih raziskavah med drugimi uporabili tudi Agasisti (2009), Agasisti in Zoido (2019), Aristovnik (2012) in Aristovnik in Obadić (2014).

V bistvu sta za ta vložek izbrana kazalnika »število učencev v sekundarnem izobraževanju«

in »število učiteljev sekundarnega izobraževalnega sistema« za izbrane države članice Evropske unije. Število učencev v sekundarnem izobraževanju se nanaša na skupno število vpisanih v javne sekundarne izobraževalne ustanove ne glede na starost. Število učiteljev sekundarnega izobraževalnega sistema pa se nanaša na osebe, zaposlene s polnim ali krajšim delovnim časom kot izobraževalni kader, da vodijo in usmerjajo učne izkušnje učencev, ne glede na njihovo usposobljenost ali izvedbeni mehanizem (iz oči v oči in/ali na daljavo). Ta opredelitev izključuje izobraževalno osebje, ki nima aktivnih učiteljskih nalog (npr. ravnatelji, ravnateljice ali zaposleni, ki ne poučujejo) in osebje, ki občasno ali prostovoljno dela v izobraževalnih ustanovah. Več učencev na učitelja lahko pomeni, da

49

so slednji manj osredotočeni na posameznega učenca. Ti lahko posledično izkazujejo slabše rezultate.

Drugi vložek modela 1 je odstotek vpisanih najstnikov v sekundarno šolstvo iz primarnega.

V našem primeru smo izbrali neto odstotek vpisanih v sekundarno šolstvo iz primarnega.

Ta stopnja vpisa je razmerje med celotnim vpisom glede na starost in populacijo starostne skupine, ki uradno ustreza sekundarni stopnji izobrazbe. Za razliko od bruto odstotka vpisanih v sekundarno šolstvo iz primarnega, neto stopnja vpisa izključuje presežne in mladoletne učence ter natančneje zajema pokritost sistema in notranjo učinkovitost.

Razlike med bruto stopnjo vpisa in neto stopnjo vpisa kažejo na pojavnost presežnih in mladoletnih vpisov. Kazalniki vpisa načeloma temeljijo na letnih šolskih raziskavah, vendar ne nujno odražajo dejanske stopnje obiska ali osipa med letom. Kljub temu veliko avtorjev ta kazalnik uporablja v svojih raziskavah učinkovitosti sekundarnega šolskega sistema, kot na primer Aristovnik (2012) in Aristovnik in Obadić (2014). Kazalnik smo pridobili iz baze podatkov World Bank.

Izložki modela 1 so PISA rezultati pridobljeni iz baze podatkov World Bank, ki prikazujejo efektivno znanje učencev. Program za mednarodno ocenjevanje učencev PISA je svetovna študija, namenjena ovrednotenju izobraževalnih sistemov z merjenjem izobraževalne uspešnosti 15–letnikov v matematiki, naravoslovju in branju. Prvič je bila izvedena leta 2000, nato pa je ponovljena na vsaka tri leta. Cilj PISA raziskave je zagotoviti primerljive podatke, da bi lahko države izboljšale svoje izobraževalne politike in rezultate. Načeloma meri učenčevo spoznavanje in reševanje problemov. Podatki PISA so lahko koristni pri raziskavah vzročnih dejavnikov v izobraževalnih sistemih ali med njimi, zato jih veliko avtorjev uporablja v svojih raziskavah. Na temo analize učinkovitosti sekundarnega izobraževanja PISA rezultate uporabljajo Afonso in St. Aubyn (2005), Agasisti (2009), Agasisti in Zoido (2019), Aristovnik, (2012), Aristovnik in Obadić (2014), Clements (2002) in Gavurová idr. (2017). V naši analizi smo PISA rezultate v modelih obravnavali razčlenjeno na PISA bralne rezultate, PISA matematične rezultate in PISA naravoslovne rezultate. Razlog za to je ugotoviti, če razmerja vložkov vplivajo drugače na posamezne izložke PISA rezultatov.

Izložek modela 1 je tudi odstotek učencev, ki so uspešno zaključili sekundarno šolstvo.

Med drugimi raziskovalci je ta kazalnik za analizo učinkovitosti sekundarnega šolskega sistema uporabil tudi Clements (2002). Podobno kot PISA rezultati, se tudi odstotek učencev, ki so uspešno zaključili sekundarno šolstvo opira na učinkovitost prenosa znanja učiteljev k učencem.

Model 2 je sestavljen za ocenjevanje učinkovitosti in dostopnosti sekundarnega izobraževanja na podlagi državnega financiranja. Tukaj torej opazujemo razmerje med

50

vloženimi financami in željenimi rezultati posameznih držav za sekundarno izobraževanje in koliko je to razmerje učinkovito.

Prvi vložek modela 2 je državno financiranje sekundarnega izobraževanja kot odstotek bruto domačega proizvoda. To so skupni izdatki države za lokalno, regionalno in centralno javno sekundarno izobraževanje (tekoči kapital in transferji), izraženi v odstotkih bruto domačega proizvoda. Ta vložek vključuje tudi izdatke, ki se financirajo s prenosi iz mednarodnih virov v državo. Višji odstotek bruto domačega proizvoda, porabljen za izobraževanje, načeloma kaže na višjo javno prioriteto za izobraževanje. Pri razlagi tega kazalnika pa je treba upoštevati, da lahko v nekaterih državah zasebni sektor in/ali gospodinjstva financirajo večji delež celotnega izobraževanja, zaradi česar so javni izdatki manjši kot v drugih državah. Kljub temu je to na temo učinkovitosti pogosto uporabljen kazalnik. Med drugimi, za analizo učinkovitosti sekundarnega izobraževalnega sistema, ta kazalnik uporabljajo Clements (2002) in Gavurová idr. (2017). Kazalnik smo pridobili iz baze podatkov World Bank in ga dopolnili s pomočjo baze podatkov Eurostat.

Drugi vložek modela 2 je državno začetno financiranje na srednješolca kot odstotek bruto domačega proizvoda na prebivalca. To je skupno splošno (lokalno, regionalno in osrednje, sedanje in glavno) začetno javno financiranje sekundarnega izobraževanja na učenca, ki vključuje tudi plačane transferje (na primer štipendije), vendar ne vključuje prejetih mednarodnih transferjev državi za izobraževanje. V nekaterih primerih se podatki o skupnih izdatkih države za izobraževanje nanašajo samo na podatke državnega ministrstva za izobraževanje. Zato obstajajo tudi primeri, ko mednarodnih transferjev državi ni mogoče ločiti od javnofinančnih izdatkov za izobraževanje. Baze podatkov teh držav ne izpostavljajo. Kazalnik so v svojih raziskavah uporabili Aristovnik (2012), Aristovnik in Obadić (2014) in Clements (2002). Kazalnik smo pridobili iz baze podatkov World Bank in ga dopolnili s pomočjo baze podatkov Eurostat.

Izložki modela 2 so, prav tako kot v modelu 1, PISA rezultati in odstotek učencev, ki so uspešno zaključili sekundarno šolstvo. Za razliko od modela 1, v modelu 2 ocenjujemo učinkovitost države pri financiranju sekundarnega izobraževanja glede na omenjene PISA rezultate in glede na odstotek učencev, ki so uspešno zaključili sekundarno šolstvo.