IZOBRAŽEVALNE POLITIKE

Izobraževalno politiko sestavljajo nacionalne in mednarodne politike, načela in reforme na področju izobraževanja. Iz tega izhaja zbirka zakonov in pravil, ki urejajo delovanje izobraževalnih sistemov. Izobraževalna politika neposredno vpliva na izobrazbo, v katero se vključijo ljudje vseh starosti. Primeri področij, o katerih se razpravlja v izobraževalni politiki, vključujejo velikost šole, velikost razreda, izbiro šole, privatizacijo šole, sledenje, izbiro učiteljev, izobraževanje in certificiranje, plačilo učiteljev, metode poučevanja, vsebino učnih načrtov, zahteve za maturo, naložbe v šolsko infrastrukturo in vrednote, ki naj bi jih šole podpirale in oblikovale.

10

Vse večje spremembe izobraževalnih politik in poskušanje izboljšav izobraževalnega sistema večinoma gredo skozi proces reformacije. Čeprav so izobraževalne reforme pogosto usmerjene na določene elemente ali sestavne dele izobraževalnega sistema, na primer na to, kaj se učenci učijo ali kako poučujejo učitelji, se koncept sistemske reforme lahko uporablja v povezavi z (1) reformami, ki vplivajo na eno ali več ravni izobraževalnega sistema; (2) reformami, ki si prizadevajo za spremembe v določenem sistemu, kot so reforme po vsej državi; (3) reformami, ki naj bi na manj ali bolj pomemben način vplivale na vsakega učenca in člana osebja v šoli ali sistemu; ali (4) reformami, ki se lahko zelo razlikujejo po zasnovi in namenu, vendar kljub temu odražajo dosledno izobraževalno filozofijo ali so namenjene doseganju skupnih ciljev (Potočnik, 2008). Čeprav ni mogoče opisati vseh številnih načinov, na katere bi reforme lahko šteli za sistemske, se ta izraz morda najpogosteje uporablja za predlagane reforme, katerih namen je doseči določen cilj ali sklop ciljev. Na primer, cilj povečanja rezultatov mature ima lahko sistemske posledice, države ali šole pa lahko predstavijo paket reform, namenjen obravnavi več dejavnikov, ki prispevajo k nezaželeno nizkim rezultatom mature. V teh primerih lahko reforme predstavljajo skladen poskus izboljšanja zapletenega sistema. Seveda pa so predlagane reforme morda tudi bolj ambiciozne kot izvedljive, praktične ali priporočljive (Gaber in Kovač Šebart, 2008).

V tehničnem smislu ideja sistemskega izboljšanja temelji na splošnem dejstvu, da je v večini primerov izjemno težko ali morda celo nemogoče izboljšati eno dimenzijo šole ali izobraževalnega sistema, ne da bi se lotili in spremenili druge dimenzije. V naslednjih podpoglavjih so podrobneje opisane ključne in aktualne izobraževalne politike Evropske unije in Republike Slovenije.

2.2.1. Izobraževalne politike Evropske unije

Evropska komisija sodeluje z državami članicami Evropske unije za pomoč pri razvoju izobraževalnih sistemov. Vsaka država članica je sicer odgovorna za organizacijo svojih ustanov in sistemov za izobraževanje in usposabljanje, vendar ima medsebojno sodelovanje pri vprašanjih skupnega pomena na ravni Evropske unije prednost.

Leta 2000 je bil v okviru Evropskega sveta, ki ga sestavljajo voditelji držav članic Evropske unije v Lizboni dosežen dogovor o desetletnem strateškem cilju Evropske unije poimenovana Lizbonska strategija. Njen cilj je bil, da bi Evropska unija do leta 2010 postala

»najbolj konkurenčno in dinamično na znanju temelječe gospodarstvo na svetu, sposobno trajnostne gospodarske rasti z več in boljšimi delovnimi mesti ter večjo socialno kohezijo«, pri čemer naj bi ključno vlogo odigrala tudi izobraževalna politika. Evropska unija je leta 2002 sprejela delovni program Izobraževanje in usposabljanje 2010, s katerim je določila pet meril uspešnosti, ki merijo napredek Evropske unije in njenih držav članic (Corbett, 2012):

11

• zmanjšanje deleža učencev z nizkimi dosežki v bralni pismenosti na 20 % ali manj;

• zmanjšanje deleža učencev, ki prezgodaj opustijo šolanje;

• povečanje števila mladih, ki zaključijo višje srednješolsko izobraževanje;

• povečanje števila diplomantov matematičnih, znanstvenih in tehnoloških ved;

• sodelovanje odraslih v vseživljenjskem učenju.

Do leta 2010 večina zastavljenih ciljev Lizbonske strategije ni bila dosežena (Rodriguez idr., 2010). Nasledila jo je strategija Evropa 2020. Na temo izobraževanja je bil v okviru Strategije Evropa 2020 podan naslednji cilj:

• zmanjšanje deleža oseb, ki zgodaj opustijo šolanje, na 10 % s sedanjih 15 % in povečanje deleža prebivalstva v starosti 30–34, ki konča terciarno izobraževanje z 31 % na vsaj 40 %.

Evropska komisija med drugim cilja na povečanje ravni izobrazbe, saj slednja povečuje zaposljivost prebivalstva, kar pomaga zmanjševati revščino in izboljšati družbo. Ministri za izobraževanje iz držav članic Evropske unije so v okviru Evropske komisije opredelili naslednja prednostna področja (Evropska komisija, 2018):

• Vsi učenci bi morali razviti ključne kompetence za vseživljenjsko učenje. To je mogoče podpreti s preoblikovanjem učnih načrtov in ocenjevanjem, zagotavljanjem usposabljanja za šolsko osebje ter povečanjem razpoložljivosti in uporabe kakovostnih učnih orodij in virov.

• Vsak učenec bi moral imeti koristi od visokokakovostnih učnih izkušenj, predšolska vzgoja in varstvo pa bi moralo biti širše dostopno.

• Na šolski ravni je treba izboljšati podporo učencem s posebnimi izobraževalnimi potrebami, vključno z migranti v Evropski uniji, in zmanjšati število zgodnjih opustitev šolanja.

• Učitelji, voditelji šol in vzgojitelji učiteljev morajo biti deležni večje podpore, vključno s stalnimi možnostmi za poklicni razvoj in prilagodljivimi, privlačnimi poklicnimi možnostmi.

• Zagotavljanje kakovosti bi bilo treba nadalje razvijati, da se zagotovi pravičnejše in učinkovitejše upravljanje šolskega izobraževanja ter se olajša mobilnost tistih, ki se ukvarjajo z izobraževanjem in usposabljanjem.

Komisija je zato vzpostavila okvir za evropsko politično sodelovanje (Education in training – ET 2020) za spodbujanje sodelovanja pri oblikovanju najboljših praks na področju izobraževanja in usposabljanja. Poleg tega pripravlja redne študije o razmerah po Evropi za spremljanje napredka pri razvoju in reformi sistemov izobraževanja in usposabljanja.

Na podlagi teh predlaga ukrepe za izboljšanje kakovosti in vključenosti šolskega

12

izobraževanja, kompetenc učiteljev in voditeljev šol ter upravljanja šol. Komisija podpira nacionalna prizadevanja na dva glavna načina (European Commision, 2018):

V tesnem sodelovanju z nacionalnimi oblikovalci politik jim pomaga pri razvoju politik in sistemov šolskega izobraževanja, vključno s spremljanjem napredka pri doseganju ciljev v okviru evropskega semestra. Komisija zbira in izmenjuje informacije in analize ter spodbuja izmenjavo razvoja politike in pristopov. Eden od načinov je preko delovnih skupin Izobraževanja in usposabljanja 2020 (ang. Education and Training 2020, v nadaljevanju ET2020). Od leta 2016 ima delovna skupina za šole široko pooblastilo za razvoj upravljanja sistemov šolskega izobraževanja za spodbujanje boljše kakovosti s povečanjem trajnostnih inovacij in vključenosti.

S programom Erasmus+ Komisija pomembno prispeva k evropskim projektom sodelovanja, ki spodbujajo mobilnost učiteljev in učencev. Poleg tega dokument Komisije o krepitvi evropske identitete z izobraževanjem in kulturo določa vizijo evropskega izobraževalnega prostora. Mobilnost, medsebojno priznavanje diplom in študijskih obdobij v tujini, učenje jezikov, predšolska vzgoja in varstvo, učiteljski poklic ter inovacije in digitalne tehnologije so opredeljene kot ključna področja sodelovanja Evropske unije na področju šolskega izobraževanja (European Commision, 2018).

2.2.2. Izobraževalne politike Republike Slovenije

Podobno kot Evropska unija, tudi države med katerimi je tudi Republika Slovenija, vsako desetletje izdelujejo strategije za prihodnjo dekado. Vlada Republike Slovenije je decembra 2017 sprejela Slovensko razvojno strategijo 2030. Ta je novi dolgoročni nacionalni razvojni okvir. V okviru izobraževanja si tokrat Slovenska razvojna strategija postavila cilj povečanja znanja in spretnosti za kakovostno življenje in delo. Ta cilj posebno pozornost posveča vidiku zagotavljanja potreb gospodarstva, kjer bo, po napovedih, v prihodnje čedalje večje povpraševanje po visoko izobraženi delovni sili. Trenutno pa tega trenda ni, kar ovira povečevanje produktivnosti in odpira vprašanja uporabe spretnosti, hkrati pa pomeni tveganje za beg možganov (Šooš idr., 2017).

Neprekinjen razvoj sistema izobraževanja v Republiki Sloveniji je določen v državnih programih in drugih dokumentih, ki se nanašajo na eno ali več stopenj ali področij izobraževanja. Verjetno najpomembnejši dokument vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji je Bela knjiga. Ta predstavlja temeljne, sistematične, strokovne refleksije o strukturi in delovanju slovenskega izobraževalnega sistema in predlaga rešitve, ki zagotavljajo kakovostno prakso na področju izobraževanja (Krek, 2011).

Glavni zakoni na področju šolstva so (Slovensko izobraževalno omrežje, 2021) :

• Zakon o izobraževanju odraslih (ZIO)

13

• Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI)

• Zakon o gimnazijah (ZGim)

• Zakon o poklicnem in strokovnem izobraževanju (ZPSI)

• Zakon o maturi (ZMat)

• Zakon o osnovni šoli (ZOsn)

• Zakon o visokem šolstvu (ZVis)

V okviru Slovenske razvojne strategije je vlada Republike Slovenije decembra 2019 sprejela Državno strategijo za razvoj bralne pismenosti 2019–2030 (Republika Slovenija, 2019). Strategija se osredotoča na bralno pismenost kot temelj drugih pismenosti. Cilj strategije je, da vsi v Sloveniji razvijejo raven pismenosti, ki je potrebna, da se usposobijo za aktivno življenje in delo. Razvoj bralne pismenosti je temelj za gospodarski napredek, trajnostni razvoj in socialno kohezijo. Nova strategija postavlja ambiciozne kvantitativne cilje, ki jih je treba doseči do leta 2030:

• vsaj 90 % petnajstletnikov je ob koncu osnovnega izobraževanja doseglo osnovno pismenost, izračunano s PISA, in

• vsaj 10 % jih je doseglo najvišjo raven bralne pismenosti, raven 5 in 6.

Za nadaljnji razvoj šolstva v Republiki Sloveniji so pomembni tudi naslednji strateški reformni dokumenti (Eurydice, 2017):

• Resolucija o nacionalnem raziskovalnem in razvojnem programu 2011–2020

• Nacionalni program za mladino 2013–2022

• Državni program športa v Republiki Sloveniji 2014–2023

• Resolucija o nacionalnem programu prehrane in telesne dejavnosti za zdravje 2015–2025

• Resolucija o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških 2015–

2020