FINANCIRANJE IZOBRAŽEVANJA

Financiranje ima ključen pomen za normalno delovanje izobraževanja. Pogosto je pri financiranju vključenih več upravnih stopenj, kar je odvisno od zadevnih virov (šolsko osebje, operativno blago in storitve ter investicijsko blago). Izdatki za osebje (zlasti za učitelje) predstavljajo največji delež izdatkov v izobraževanju. V več kot tretjini držav, ministrstva na centralni, državni, najvišji ravni, sredstva za učitelje prenašajo neposredno v izobraževalne institucije (Irska, Španija, Hrvaška, Ciper, Nizozemska, Portugalska in Slovenija) lahko pa tudi neposredno plačujejo učiteljem (Belgija, Nemčija, Italija, Madžarska, Malta in Lihtenštajn). Nasprotno pa so vmesni organi (lokalne oblasti) večkrat vključeni v prenos sredstev za ne-poučno osebje. Prenos virov za operativno blago in

14

storitve ter investicijsko blago obsega dve ali tri ravni oblasti v večini držav. Vendar obstajajo velike razlike med državami. V podpoglavjih je natančneje predstavljeno financiranje v državah Evropske unije in posebej Slovenije.

2.3.1. Financiranje izobraževanja v Evropski uniji

V državah Evropske unije lahko najdemo tri glavne modele financiranja izobraževalnih sistemov (Atkinson idr., 2005):

• financiranje predvsem s strani države

• financiranje predvsem s strani regije

• financiranje predvsem s strani občin

Obvezno izobraževanje se lahko financira iz osrednjih, regionalnih ali lokalnih virov in najpogosteje iz njihove kombinacije. Lokalne oblasti običajno uporabljajo lastne vire (npr.

lokalne davke in druge oblike dohodka), sredstva, ki jih neposredno ali posredno prejemajo od centralne oblasti in donacije. Na primer v Nemčiji poleg dodelitve, ki jo prejmejo od centralne vlade (dežele), organe, ki vzdržujejo šole (Schultrager) financirajo njihove občine, ki imajo same lastne prihodke. V Franciji občine ali oddelki dobijo sredstva od Ministrstva za notranje zadeve, vendar lahko uporabljajo tudi sredstva, ki ustrezajo različnim lokalnim davkom. Enako velja za občine v Italiji. Občine, ki jih financira vlada (v Luksemburgu, na Portugalskem, Finskem, Švedskem, Islandiji, Lihtenštajnu in Norveškem) obračunavajo tudi svoje davke. Podobno v Združenem kraljestvu (Anglija, Wales in Škotska) lokalne oblasti zbirajo denar iz lokalnih davkov. Vendar se delež financiranja iz osrednjih, regionalnih in lokalnih virov razlikuje od države do države.

Prispevek iz regionalnih in lokalnih virov lahko predstavlja zelo majhen delež vseh virov, ki so na voljo izobraževalnim ustanovam, pri čemer glavnino financira osrednji organ. Po drugi strani pa je lahko prispevek lokalnih oblasti pomembnejši. V povprečju v vseh državah OECD le 49 odstotkov začetnega javnega financiranja prihaja iz osrednjih in ne iz regionalnih ali lokalnih virov, kar kaže, da je decentralizacija pomemben dejavnik financiranja osnovnega in srednjega izobraževanja. Omeniti je treba, da se tukaj navedeni podatki OECD nanašajo na financiranje osnovnega, srednjega in višješolskega ne–

terciarnega izobraževanja.

Poleg tega v mnogih primerih organ, ki kupuje izobraževalne vire za šole, ni nujno isti organ, ki dejansko zagotavlja financiranje, zato mora prenos sredstev potekati med udeleženimi ravnmi vlade, običajno od centralne do posredniške oblasti, ali neposredno v šole. Kadar isti organ zagotavlja financiranje in kupuje izobraževalne vire, finančni prenos virov ni potreben. Kjer je posredniški organ odgovoren za nabavo blaga in storitev za šole se finančna sredstva centralne države prenesejo na vmesni organ. Kadar šole same

15

pridobijo blago in storitve, ki jih uporabljajo, jim lahko centralna država neposredno ali posredno preko posredniških organov prenese na potrebna finančna sredstva. Možni so trije scenariji:

• lokalne oblasti kupujejo blago in storitve s sredstvi, ki jih prejmejo od centralne vlade in te prenesejo na šole;

• šole kupujejo blago in storitve s sredstvi, ki jih posredno prejemajo od centralne vlade prek lokalnih oblasti;

• šole kupujejo blago in storitve same s sredstvi, ki jih prejmejo neposredno od centralne vlade.

Pri obravnavi vplivov na financiranje šol je torej treba upoštevati tri dejavnike: začetni vir financiranja, ravni vlade (tako pri financiranju kot pri prenosu sredstev v šole) in kdo je končno odgovoren za financiranje šol. Vsi ti dejavniki lahko vplivajo na sprejete finančne odločitve (Atkinson idr., 2005).

2.3.2. Financiranje izobraževanja v Republiki Sloveniji

Predšolsko izobraževanje se financira:

• iz občinskih proračunov,

• šolnin in drugih virov.

Starši prispevajo k stroškom programa glede na svojo ekonomsko situacijo, preostala sredstva prihajajo iz občine, v kateri je vrtec. Programsko finančno strukturo pripravi vrtec, potrdi pa jo občinski svet. Občina, ki je ustanovila vrtec, z vrtcem sklene pogodbo o financiranju. Provizije pokrivajo stroške izobraževanja, oskrbe in prehrane. Pristojbine za starše se določijo na podlagi državne lestvice, ki starše razvršča po plačnih razredih glede na dohodek in premoženje družine. Če vrtec obiskuje več kot en otrok iz družine, se za mlajše otroke opusti plačilo provizije. Sredstva so zagotovljena iz državnega proračuna (European Commission, 2019a).

Primarno izobraževanje se financira:

• iz državnega in občinskega proračuna,

• iz donacij, sponzorstva in drugih virov.

Vlada zagotavlja sredstva za izvajanje obveznega programa (pouk) in razširjenega programa (dopolnilni in popravni pouk, individualna in skupinska podpora učencem, interesne dejavnosti, šola v naravi zunaj doma v naravnem okolju, izven šolski tečaji in jutranje varstvo). Plače osnovnošolskega osebja se financirajo iz državnega proračuna.

Vlada zagotavlja financiranje materialnih stroškov programa. Občine zagotavljajo sredstva

16

za kapitalske naložbe osnovnih šol, plačujejo stroške vzdrževanja in materialne stroške stavb in opreme za tako imenovani nadstandardni program ter prevoz in oskrbo otrok, ki potrebujejo prevoz. Raven financiranja, namenjenega osnovni šoli, se izračuna na podlagi Pravilnika o normativih in standardih za izvajanje osnovnošolskega programa. Normativi in standardi zajemajo učne odgovornosti učiteljskega osebja, merila za zagotavljanje svetovalne storitve, knjižnice, upravne, računovodske in tehnične storitve ter merila za učilnice in razvrščanje (European Commission, 2019a).

Sekundarno izobraževanje se financira:

• iz državnega proračuna,

• iz prispevkov industrijskih združenj in zbornic,

• iz neposrednih prispevkov delodajalcev za izvajanje pouka na delovnem mestu,

• iz državnih šolnin,

• iz šolnin v zasebnih šolah,

• iz prihodkov od prodaje storitev in izdelkov,

• iz donacij, sponzorstva in drugih virov.

Vlada zagotavlja sredstva za plače zaposlenih v srednjih šolah, za materialne stroške, za stavbe in zemljišča, njihovo vzdrževanje in obnovo ter opremo. Financiranje urejajo nacionalni predpisi, kot so ustrezni zakoni, ki določajo metodologijo za določitev ravni financiranja na učenca in ustrezno kolektivno pogodbo. Vlada zagotavlja tudi sredstva za podporne in razvojne dejavnosti, kot so pokojninsko in invalidsko zavarovanje za vajence in učence, subvencije učbenikov, razvoj srednješolskega izobraževanja, raziskovalne, razvojne, informacijske in eksperimentalne dejavnosti, strokovno usposabljanje učiteljev, razvoj učne tehnologije, mednarodno sodelovanje, delovanje šolskih knjižnic, šolska tekmovanja in delo z nadarjenimi učenci, raziskovalne in inovativne dejavnosti učencev, obvezni zdravniški pregledi za učence, ki se udeležujejo praktičnega terenskega dela, šolski prevoz in šolska prehrana (European Commission, 2019a).

Terciarno izobraževanje se financira podobno kot sekundarno izobraževanje. Prav tako so osnovna pravila podobna tistim, ki veljajo za sekundarno izobraževanje. Za višje šole Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport sklene sporazum o financiranju z višjimi strokovnimi šolami za naslednje proračunsko leto. Letno financiranje študijskih programov se izračuna glede na predhodne letne cene stroškov na študenta (ki jih za vsako prihodnje leto določi minister) in število rednih študentov 2. letnika, celotnega študijskega programa in diplomantov. Državni proračun financira tiste visokošolske zavode, ki jih je ustanovila vlada, in tiste, ki imajo koncesijo. Viri financirajo študijske in nekatere ob–

študijske dejavnosti, naložbe in vzdrževanje institucij, razvojne projekte, študentske knjižnice ter delno tudi študentske domove (European Commission, 2019b).

17