DEJAVNIKI, KI SPODBUJAJO ALI ZAVIRAJO USTVARJALNOST

»Na ustvarjalnost otrok pogosto uničujoče deluje okolje in situacije v življenju (skupnosti) s svojo neugodno klimo, dogmatizmom, nestrpnostjo do nenavadnosti in večmislenosti« (Tagelj, 2008, str. 21). Dejavniki, ki zavirajo ali spodbujajo ustvarjalnost so: učitelja, učence, učno okolje, motivacijo ...

Vrlič (2001) nam predstavi nekaj splošnih nasvetov za poučevanje likovne umetnosti, in sicer:

- Otroka usmerjamo, da samostojno ustvari idejo za likovno izražanja.

- Učitelj naj sprejeme nenavadne in originalne izdelke.

- Nikoli ne označuje otrokove ideje in jih prepoveduje. Pri likovnem izražanju ni napačne ideje oziroma neprimerne.

- Če je otrok že obremenjen z likovnim izražanjem, ga poskušamo z alteantivnimi vprašanji usmeriti k drugačnim rešitvam.

- Učitelj poskuša z različnimi metodami dela aktivirati otrokov spomin, domišljijo in pravljičnost.

- Otroci imajo zelo bogato predstavljivost. Učitelj mora učenem dovoliti, da so drevesa oranže barve, če jo učenci vidijo.

29

- Za likovno ustvarjalnost naj imajo učenci na voljo različne likovne materiale, pripomočke, orodja ...

- Učence učimo o svobodnem likovnem izražanju.

- Vsak otrok želi slišati potrditev svojega izdelka, zato jim nevsiljivo potrdimo izdelek

6.3.1. Razredna in šolska klima

Ustvarjalna klima razreda in šole je pogoj za ustvarjalno delovanje učencev. Študija, ki sta jo opravila Halilović in Likar (2013) prikazuje, da so učenci pri interesni dejavnosti, kjer je vladala ustvarjalna klima, delo pa je potekalo skupinsko, imeli veliko ustvarjalnih, zanimivih in izvirnih idej. Vzdušje v razredu je bilo spodbudno, sproščeno in prijateljsko. V primerjavi s kontrolno skupino, so imeli učenci ustvarjalnejše ideje tudi kasneje pri pouku. Avtorja poudarjata, da ta raziskava potrjuje, da se je ustvarjalnosti mogoče naučiti, če imajo učenci možnost in spodbudo za lasten razvoj. Načrtno sta razvijala fleksibilnost učencev. Tisti, ki so se krožka udeležili, se je fleksibilnost povečala. Te učenci so dobili pozitivno motivacijo za delo v skupinah, diskusije, igre vlog, okrogle mize ip. Postali so tudi bolj samozavestnejši in odprti za različne in mnoge odgovore (Halilović in Likar, 2013).

Spodbudno deluje tudi urejeno okolje. Učilnice, ki so bogato opremljene, z različnimi spodbudami, ki motivirajo učence (knjige, fotografije ustvarjalne igrače, zemljevidi ip.). Velik nasprotnik ustvarjalnosti pri pouku je omejen čas. Pečjak (1987) ugotavlja, da učencem pod časovnim pritiskom oziroma ocenjevanjem, ustvarjalnost močno pade. Ob pritisku časa oziroma ocene se učenci ne morejo sprostiti in zaradi tega podajajo manj ustvarjalne odgovore oziroma izdelke. Na vpad ustvarjalnosti pri pouku vpliva čustvena frustracija in prezgodnja prekinitev učenčev dejavnosti (Pečjak, 1987).

Bošnjak, (1997, po Marentič Požarnik, 2000, str. 243) predstavi na podlagi raziskave pomembne za razredne šolske klime. To so:

- personalizacija (oseben odnos med učenci in učiteljem), - vključenost (učenci aktivno sodelujejo pri šolskem delu),

- povezanost (medsebojno poznavanje učencev, pomoč in prijateljstvo), - zadovoljstvo (učencev v šolskem delovanju),

- usmerjenost (k jasnim ciljem),

- inovativnost (učiteljev in učencev pri pouku),

30

- indivdializacija (možnost, da učenci odločajo o nekaterih vsebinah in obveznostih v skladu s sposobnostjo in interesom).

6.3.2. Učitelj

»Učitelj kot voditelj in zgled se mora zavedati, da sam s svojim ustvarjalnim mišljenjem spodbuja tudi otrokovo mišljenje ter njihovo ustvarjalnost«. (Woolfolk 2002, str. 124).

Lastnosti, ki definirajo učitelja, ki spodbuja ustvarjalnost: (Jašovec 1986, str. 127)

- »Konformnost - Učitelj se strogo drži učnega načrta in ne dovoli, da bi pri oblikovanju učnega procesa sodelovali tudi učenci.

- Avtoritativni odnos – Učitelj, ki ne dovoljuje učencu svobode izražanja, slabo vpliva na ustvarjalnost, kajti učenci se ne počutijo sproščene in si ne upajo ustvarjati po drugačni poti, kot jo zahteva učitelj.

- Zasmehovanje - Učitelj se neprimerno odziva na posmehovanje med sošolci ter se posmehljivo odziva na nepravilne odgovore učencev.

- Rigidni osebnosti - Učitelj se učencem predstavlja kot idealizirana nadčloveška podoba. Učence ne spusti blizu in je neiskren.

- Sovražnost - Učitelj se počuti ogroženega od učencev, ki izstopajo iz povprečja.

Po navadi ne prenesejo ustvarjalnih rešitev in odgovorov, saj menijo, da se učenci ves čas norčujejo, ker imajo nenavadne in neobičajne odgovore.

- Netolerantnost igrivih situacij – Učitelji ne prenesejo nobene nepredvidljive

»igrive« situacije, ne znajo se pošaliti na svoj račun oziroma na nepredvidljivo situacijo. Npr. učitelj nekaj po nesreči zlomi, učenci pa se mu smejijo.

- Pretirano poudarja pravilne rešitve in zahteva samo pravilne odgovore.«

6.3.3. Učenci

Tudi učenci so tisti, ki bodo svojo ustvarjalnost razvijali ali pa jo zatirali. S svojo aktivnostjo in načrtnim učenjem učenci razvijajo ustvarjalnost.

(Marentič Požarnik, 2000, Woolfolk, 2002 in Kroflič 1999) so oblikovale smernice za učence, in sicer:

- učenci naj izumljajo,

- razvijajo naj občutljivost za lastna občutja in izkušnje,

- zaupajo naj vase in v svoje odgovore,

- v vsakem posamezniku so ustvarjalne ideje, le poiskati jih morajo,

31

- ozavestimo, da niso rešitve umetnikov edina pravilnost in

- učenci naj skupinsko ustvarjajo, pri tem pa morajo biti aktivni vsi učenci.

6.3.4. Proces učenja in način dela

Pri načrtovanju ustvarjalnega procesa in izvajanju pouka, morajo učitelji pouk organiziran tako, da bodo učenci samostojno raziskovali učno snov, si zastavljali vprašanja in nanje poskušali samostojno odgovoriti (Marentič Požarnik, 2000).

Učenci naj aktivno sodelujejo pri organizaciji pouka ter izbiri projektov. Pri reševanju problemov je treba učence naučiti, da obstajajo različne poti reševanja problemov.

Pomembno je uporabljati divergenten načina poučevanja in učencem postavljati odprta vprašanja. Vprašanja kot so »kaj bi se zgodilo, če...« pri otrocih spodbujajo višje kognitivne oblike mišljenja. Oblike dela, ki spodbujajo kar se da veliko mero ustvarjalnosti so: problemski pouk, izkustveno učenje, učenje z odkrivanje, raziskovalni pouk ip.

6.3.5. Motivacija

Motivacija je pomemben dejavnik ustvarjalnosti. Pomeni čas in trud, ki ga nameriš, da si ustvarjalen (De Bono, 1993). Učenec se bo likovno začel izražati in razvijati sposobnosti, ko bo začutil notranjo potrebo po izražanju in reševanju problemov (Tagelj, 2008). Motivacija je ključna sestavina učne ure. Veliko učiteljev ji nameni premalo pozornosti. Prepogosto uporabljajo enake in dolgočasne oblike motivacij. Za dobro in uspešno izpeljano učno uro moramo v učenih zbuditi delovno razpoloženje (Gerlovič in Gregorač, 1968).

Dobro motivacijo lahko dosežemo z:

- ustrezno likovno nalogo, - zanimivim motivom,

- likovno tehniko, primerno starosti učencev, - časovno ustrezno zastavljeno uro,

- dinamičnim prepletanjem likovnih področji,

- omogočanjem ustvarjalnega, individualnega in raziskovalnega načina pouka, - zanimivimi pripomočki in ponazorili.

- glasbo, vodeno vizualizacijo, - pravljicami, ugankami, igro vlog,

- obiskom galerije in umetnikov, razstavami (Duh in Vrlič, 2003).

32