USTVARJALNI UČITELJ

»Osebnost je relativno zaokrožen in celovit sistem, ki združuje biološke, telesne, socialne, duhovne, značajske in temperamentne danosti, lastnosti, navade ter zmožnosti človeka« (Blažič idr., 2003, str. 98.). Z osebnostjo prispevamo k odnosu učitelj-učenec, varnosti učenca, samozaupanju, samovrednotenju in solidarnosti, vzgojni moči učne vsebine, oblik in metod dela, ter celotne učne organizacije. Te okoliščine pa predstavljajo pogoj za uspešno vzgojno-izobraževalno delo. Zgolj z

»ustrezno« osebnostjo ne postaneš dober učitelj. Na proces poučevanja vplivajo tudi drugi dejavniki - učna vsebina, organizacija dela, socialni donosi, razredna in šolska klima ip. (Blažič idr., 2003).

Besedo ustvarjalnost velikokrat povezujemo z umetniki. Vsi umetniki niso ustvarjalni, nekateri imajo visoko razvite spretnosti, s katerimi lahko reproducirajo znana umetniška dela, kar pa po opredelitvah ustvarjalnosti, ne predstavlja ustvarjalnosti.

De Bono (2003) opozarja še na drugo zmotno mišljenje in sicer, da umetnik še ne predstavlja dobrega pedagoga oziroma učitelja ustvarjalnosti. Obstaja prenos znanja

22

z umetnika, ki bo z njegove ustvarjalnosti prešel na učence, a ta ne bo tako učinkovita, kot bi bila, če bi bil umetnik pedagoško podkovan. Učitelja vseeno določajo lastnosti, ki so splošne in se ne navezujejo zgolj na umetnika. Tara Harper (2012, v Pečjak, 2013) definira šest najbolj ključnih lastnosti učiteljev, in sicer:

- močna zavzetost k reševanju naloge,

- sposobnost odkrivanja in določanja problema, - umska gibkost (možnost nemogočih povezav), - pripravljenost tveganja,

- objektivnost in - notranja motivacija.

V raziskavi Pergar Kuščar (1993), kjer je primerjala osebnostne lastnosti učiteljev in ustvarjalnostjo, je ugotovila, da so učitelji, ki so dosegli višje rezultate na preizkusu ustvarjalnosti v povprečju družabnejši, emocionalno stabilnejši, dominantnejši, bolj radoživi, manj vestni, drznejši, manj občutljivi, manj nezaupljivi, bolj imaginativni, naravnejši, manj zaskrbljeni, tolerantnejši, bolj pripadni skupini in bolj disciplinirani.

5.2. OSEBNOSTNA RAST UČITELJA

Pogled na usposabljanje učiteljev se je spremenil. Zdaj je v ospredju učiteljev profesionalni razvoj, oziroma njegovo vseživljenjsko izobraževanje. Učitelja lahko opišemo, kot aktivnega, razmišljujočega in avtonomnega profesionalca svoje stroke (Ivajnšič, Ivanuš-Grmek, 2009). Na osebnostno rast vpliva več dejavnikov, ki jih ločimo na notranje in zunanje dejavnike. Notranji dejavniki predstavljajo učiteljeva prepričanja in pojmovanja, zunanji dejavniki pa so oblike izobraževanja in izpopolnjevanja ter različni neformalni vplivi (Javornik Krečič, 2008).

V raziskavi, ki sta jo opravili Obran in Ivanuš-Grmek (2009), sta avtorici ugotovili, da učitelji razrednega pouka namenijo veliko časa svojemu profesionalnem razvoju.

Zavedajo se prednosti vseživljenjska izobraževanja in uvajanja novosti v svoj poklic.

Gerlovič (1968) opozarja, da morajo učitelji, ki poučujejo likovno vzgojo, pokazati zanimanje za vse likovne zvrsti, prav tako se morajo sami izobraževati, obiskovati razstave, galerije ip.

Učiteljevo znanje ni ena in edina resnica, kot je to veljalo včasih. Znanje se spreminja in oblikuje. »Fleksibilne in sprejemljive osebnosti bodo zmogle in znale biti učitelj predvsem na tak način, da bo njihova likovna ponudba učeči se mladini vabljiva in

23

odprta, ponujeni predmet kreativnega udejstvovanja pa naj na preprosti, stvaren in jasen način dovolj igrivo in posredno uvaja tudi dokaj težke in teoretsko zahtevne likovne probleme« (Gorjup, v ustvarjalen učitelj, 2006). Načelo vseživljenjskega učenja velja za vse ljudi, zlasti pa za učitelje. Sej le »učeči se učitelj«, s svojim zgledom predstavlja dober model identifikacije (Marentič Požarnik, 2000).

5.3. IZKUŠNJE Z LIKOVNIM USTVARJANJEM

Učitelji se po izkušnjah oziroma po delovni dobi v šolstvu razlikujejo glede na ravnanje pri pouku. Čeprav nekateri kritiki poudarjajo, da je pomembna tudi kakovost izkušnje in ne samo številčnost teh. V raziskavi, ki jo je opravila Javornik Krečič (2006), je ugotovila, da učitelji z več izkušnjami uporabljajo različne oblike poučevanja ter odgovornost in pobude usmerjajo predvsem na učence.

»Likovno izkušnjo opišemo kot odnos me dvema pojmoma: čutiti in doživljati« Tomšič Čerkez (po Puig, 1979 str. 13). Učitelj oziroma učenec mora čutit povezavo z umetniškim delom oziroma materialom. Izkušnje na likovnem področju so nujne za kakovostno pedagoško delo. V procesu likovnega ustvarjanja, mora učitelj učencem pokazati postopke, tehnike, materiale, način uporabe pripomočkov ip. Prav zato so izkušnje učiteljev pomembne (Gerlovič, 1968). V raziskavi, ki jo je opravila (Jakopin, 2011), je ugotovila, da imajo učitelji največ težav pri načrtovanju likovnega ustvarjanja, pri izbiri ustreznega materiala in izbiri pripomočkov za izbrano likovno tehniko. Iz tega sklepamo, da imajo učitelji premalo izkušenj s prej naštetim.

Če povzamem raziskave, so izkušnje pomembne za učiteljevo poklicno pot. Pri tem je pomembna tudi kakovost izkušenj, ki jih učitelj pridobil v času šolanja. S pridobivanjem izkušenj na likovnem področju začnemo že v vrtcu in jih nadaljujemo z nadaljevanjem šolanja. »Z izkušnjami ugotovimo, kaj deluje in kaj ne« (De Bono, 1993, str. 32).

5.4. EVALVACIJA LASTNEGA DELA

Učitelj s svojim delom vpliva na mnogo otrok. Pogosto se vprašamo, kako preverit kakovost poučevanja. Za kakovostno delo je pomembno sprotno analiziranje, spremljanje in usmerjanje učitelja (Jančič, 2009). Učitelj se mora večkrat vprašati, kaj lahko spremenim pri poučevanju, v razredu, pri sodelovanju s starši ip. Lastna

24

evalvacija pa ni dovolj pri delu z učenci. Pomembni so tudi učenci in njihovo mnenje o delu učitelja. Ocene šolskih predmetov še ne povejo realnega stanja o učitelju.

»Samoevalvacija je osebni proces vrednotenja in je ključni pomen za izvajalčevo profesionalno rast« (Blazinšek, 2012, str. 6). Gre za dolgotrajen proces, s katerim izboljšujemo kakovost izobraževanja. Rezultati pa niso vidni takoj. Na podlagi ugotovitev, ki jih pridobimo s samoevalvacijo, lahko iščemo rešitve in načrtujemo izboljšave v izobraževanju.

S samoevalvacijo:

- »Zagotovimo sistematičen in celosten vpogled v vse dejavnosti šole, opredelimo prednostna področja izboljšav,

- zagotovimo kontinuiteto (evalvacija je sestavni del načrtovanja in delovanja) - povečujemo učinkovitost dela,

- zagotavljamo diskretnost rezultatov,

- šolo prilagajamo potrebam lokalnega okolja.« (Mali idr., 2007, str. 4) Pogoji za uspešno samoevalvacijo so:

- Vizija in vrednote učitelja oziroma cilji učitelja, ki jih želi doseči s svojim poučevanjem.

- Podpora vodstva pri izvajanju samoevalvacije.

- Dokazila (dosežki učencev, zapiski, dnevniki ip.) (Mali idr., 2007).

Metoda samoevalvacije je krožne oblike. Prva je evalvacija oziroma ocena stanja šole ali učitelja. Po ugotovitvah in rezultatih sledi refleksija in postopek za spremembe. Učitelj ali šola oblikuje načrt za izboljšanje, zatem sledi načrtovanje izboljšav in načrtovanje letne samoevalvacije. Naslednja je implementacija, priprava oziroma usposabljanje za samoevalvacijo (Mali idr., 2007).