Delo na daljavo - KAKO ŠTUDENTJE DOŽIVLJAJO PRIDOBLJENE SPRETNOSTI V IGRALSKEM

4.1 KAKO ŠTUDENTJE DOŽIVLJAJO PRIDOBLJENE SPRETNOSTI V IGRALSKEM

4.1.2 Delo na daljavo

Prvi vidik, ki je pomemben in vpliva tudi na doživljanje drugih delov igralskega procesa, pa je bil definitivno način izvedbe samega predmeta, saj se je ta zaradi pandemije Covid-19 izvajal na daljavo preko spletne platforme Zoom. Vse študentke, vključene v raziskavo, so mnenja, da se delo na daljavo popolnoma razlikuje od dela v živo, ter da je to vplivalo tudi na kakovost samega izvajanja študija in tega predmeta. Vse so mnenja, da bi se njihovo doživljanje predmeta in igralskega procesa razlikovalo, če bi bile enakega procesa deležne v živo, ter da so si med celotnim semestrom želele, da bi vseeno lahko šle nazaj na fakulteto in vaje izvajale v fizični obliki. Ena od študentk je povedala, da je pogrešala delo v živo in več praktičnih vaj na konkretni ravni. Enako je mnenja, da bi v živo stvari potekale lažje, kar so izpostavile tudi vse ostale študentke, posebno ko je govora o vživljanju v vlogo. Vseeno se zavedajo, da v takšni situaciji drugačna oblika dela ni bila možna. Ena od študentk je celo izpostavila, da sta izvajalki predmeta glede na razmere dali vse od sebe in da je neizmerno hvaležna in zadovoljna z njunim načinom vodenja in za vso njuno strokovno in moralno podporo.

O oteženem delu zaradi dela na daljavo pa je spregovorila tudi nosilka predmeta, ki je povedala (Vidrih, osebna komunikacija, marec 2021), da je delo na daljavo pri praktičnem predmetu zagotovo izziv, ter da v njem prepozna slabosti predvsem pri delu s študenti, ki so bolj odklonilnega mišljenja. Povedala je, da je delo s takimi študenti lažje v živo, saj jih bolje začuti in temu primerno prilagodi svoje delo in metode dela. Prav tako je povedala, da iz lastnih izkušenj ve, da se največje spremembe v načinu mišljenja in osebnem razvoju najpogosteje kažejo ravno pri takih študentih, ter da ji delo na daljavo otežuje kakovostno izvedbo ter čustveno in psihično podporo vsem svojim študentom.

44 4.1.3 Ogrevalne vaje

Doživljanje ogrevalnih vaj se je od študentke do študentke razlikovalo predvsem glede njenih preteklih izkušenj z njimi. Vaje za ogrevanje so v prvi fazi AV metode izjemnega pomena, saj pripravijo telo in misli na nadaljnje delo. Pomembno je, da se pri tem ogreje celotno telo, ter da se ob tem sprostimo. S tem zagotovimo, da bomo bolj umirjeni in osredotočeni na delo, ki sledi (Vidrih, 2011). Tudi igralski proces pod vodstvom A. Vidrih je potekal tako, da so študentje pred vsakimi vajami najprej pripravili svoje telo in duha na naslednjo nalogo. To pa ni naključje, saj je profesorica večkrat poudarjala, kako pomemben je ta korak, in faze AV metode tudi predstavila študentom. Med samimi vajami so tako študentke izvajale vaje za sproščanje telesa in obraznih mišic, vaje vokalizacije, vaje za ogrevanje trebušne prepone, vaje za artikulacijo, dihalne vaje, vaje za usmerjeno govorjenje, vaje za mentalno sprostitev in vaje za vzravnano držo.

Zanimivo je, da se je odnos do teh vaj spreminjal glede na število vaj, ki so jih bile študentke deležne. Ena od študentk je povedala, da je med predavanjem o metodi AV spoznala pomen uglaševanja s samim seboj. ‘’Menim, da sem bila zaradi dela pod taktirko slabše usposobljenega kadra v preteklosti nekoliko prikrajšana za celovito izkušnjo, ki jo prinaša delo po performativni metodi AV. /…/ Izrednega pomena se mi zdi uglaševanje s samim seboj, kajti soočanje z lastnimi strahovi je pogoj oz. ključ za obravnavo odnosov’’. Kljub temu pa je poudarila, da je pri sebi zaznala veliko nelagodje pri izvajanju vaj na področju ozaveščanja lastnih impulzov, ampak je upala, da bo ta občutek sčasoma izginil, ko bodo vaje postale del njene rutine. Njeno izjavo lahko potrdimo s tem, da se je nelagodje kazalo predvsem v tem, da je ob izvajanju vaj izključila svoj mikrofon, vendar se je proti koncu semestra to spremenilo, saj ga je začela puščati odprtega, kar nakazuje na to, da se je ob izvajanju sprostila. Domnevo lahko potrdimo tudi z njenim zapisom v lastni refleksiji, pri kateri je za ogrevanje zapisala, da se je teh vaj navadila že do te mere, da čuti potrebo, da se napetost na njenem obrazu zrahlja, ter da se njeno telo sprosti vseh napetosti. ‘’Ko ogrejem govorni organ in senzibiliziram telo, kar naenkrat le-tega doživljam kot instrument, ki mi omogoča igro nanj,’’ je še napisala študentka. Vseeno pa smo na koncu predmeta zaznali nekaj upora iz njene strani, ki se je kazal v tem, da ni bila več tako aktivna pri sodelovanju ter pri njenem delu ni bilo zaznati več želje po napredku. Podobne nelagodne občutke je izrazila tudi druga študentka. O tem je povedala, da ji je bilo na začetku zelo nerodno, ker ni nikogar poznala, zato jo je bilo strah, kaj si bodo o njej mislil drugi, če se bo začela pačiti. Povedala je, da so se ji je na začetku te vaje zdele zelo smešne, ker se je z njimi prvič srečala in ni vedela, kako naj začne.

Priznala je, da je veliko razmišljala tudi o tem, kaj si mislijo njeni domači, ker iz njene sobe prihajajo razni zvoki. O njenem nelagodju je pričalo tudi dejstvo, da si je tudi ona izklopila mikrofon, proti koncu semestra pa se je bolj sprostila in pustila mikrofon prižgan. V našem pogovoru je povedala: ‘’Smešno se ti zdi, ker se prvič srečaš s takimi vajami, potem pa ko se sprostiš, odsmejiš, pa dejansko vidiš, kako se ti je telo sprostilo in ni več zategnjeno.’’

Preostali dve študentki sta se s takimi in podobnimi vajami že srečale. Študentka 4 je v času srednješolskih dni obiskovala gledališki krožek, ki ga še danes doživlja zelo pozitivno. Za njihovo

učiteljico je povedala, da je imela podoben način vodenja kot trenutna izvajalka predmeta (tj. A.

Vidrih), ter da so se pri vajah vedno posvečali tudi spoznavanju samih sebe. Imeli so tudi nekaj dihalnih vaj, s katerimi so lahko začutili sebe v prostoru. Pri takih vajah pravi, da je zelo uživala in se jih spomni kot zelo prijetne. Ogrevalne vaje zanjo niso bile povsem nekaj novega in se je zato nanje hitreje privadila, na urah je vedno sodelovala zelo aktivno in brez vidnih znakov nelagodja ali sramu. Kljub temu da je v svoji refleksiji zapisala: ‘’Ugotovila sem tudi, da se preobrat iz vsakdanjega življenja v neko dramsko vlogo ne zgodi kar tako. Nanj se je treba pripraviti. Tu pridejo v poštev: body, breath, thought. Prvi korak je uglaševanje s sabo. Pomembno je, da si vzamemo čas. Šele tako bo kreativni proces lahko stekel. /…/ Uglaševale smo se z izgovarjanjem: »brrrr«, tresenjem ustnic, meditacijo itd. Uvidela sem pomen vsega tega in definitivno se bom tega posluževala kot bodoča učiteljica’’, je v enem od neformalnih pogovorov v skupini priznala, da se ji včasih teh vaj ni ljubilo delati, ker niso enake, kot če bi jih izvajali v živo, vseeno pa je rekla, da se je po njih počutila sproščeno in pripravljeno na delo. Študentka 3 se je s takimi vajami srečala v sklopu svojega izbirnega predmeta v prejšnjih letih študija, ki ga je vodila ista izvajalka. O njih je povedala, da je imela teh vaj že tako veliko, da ima med njimi velikokrat kar prazno glavo, v smislu, da se lahko popolnoma izklopi, ter da velikokrat pri tem niti ne zazna več okolice. Pravi, da so ji te vaje super, in da jo izredno sprostijo. Čeprav je izrazila željo po pridobivanju novih veščin in znanj na tem področju, pa je bilo v njenih odgovorih, ko je bilo govora o ogrevalnih vajah, zaznati občutek vsevednosti, v smislu, da se tukaj ne more naučiti nič več novega. Morda je na to vplivalo dejstvo, da je te vaje izkusila pri isti izvajalki že v preteklosti. Študentkino mnenje je, da so te vaje zelo pomembne, ker pravi, da je ogrevanje neka osnova, iz katere izhajaš. Pravi, da je to enako kot če bi pri športni vzgoji začel teči, ne da se prej ogreješ.

Pri ogrevalnih vajah je torej zelo razvidno, da se doživljanje študentk razlikuje glede na njihove pretekle izkušnje z njimi. Neprijetna občutja so doživljale tiste, ki so se s temi vajami srečale prvič, vendar so s časom in vestnostjo izvajanja le-teh, uvidele, da so pomembne pri samem igralskem procesu. O pomembnosti le-teh smo brali že v knjigah Stanislavskega (1977), kjer je poudarjeno, da je igralčevo spoznavanje samega sebe zelo pomembno za njegovo umetniško interpretacijo, prav tako o tem piše Vidrih (2011, 2016), ko govori o svoji AV-metodi in povsem razvidno je, da se tega poslužuje tudi pri delu z ljudmi.

Zanimive rezultate smo dobili pri intervjujih z alumnami. Njihove vaje so potekale izven študijskih obveznosti največkrat kar na fakulteti. Vse alumne so pri delu sodelovale z mentorico Alenko Vidrih, tri od teh pa tudi s takratnim asistentom na Pedagoški fakulteti v Ljubljani in AV-trenerjem Rajkom Tekalcem. Pri delu z Vidrihovo sta alumni dramsko interpretirali izbrano pesem, alumne, ki so sodelovale pri delu s Tekalcem, pa so pripravljale krajši skeč. Vsi so bili deležni podobnega procesa, saj je bila tudi na vajah za skeč (po besedah študentov in nje same) velikokrat prisotna tudi Vidrihova.

Od štirih alumen se samo ena jasno spomni, da je bila v sklopu svojega igralskega procesa deležna tudi ogrevalnih vaj. V intervjuju je povedala, da sta na začetku vsake vaje z mentorico A. Vidrih izvajali vaje za sproščanje in govor. Spomni se dihanja in vaj za usmerjeno govorjenje, ki ga imenuje mikrofonček. Pove tudi, da so te vaje največja razlika med to izkušnjo in njenimi prejšnjimi izkušnjami, pri katerih se nihče ni ukvarjal s tem, da se more posameznik sprostiti, ali dal kakršenkoli poudarek temu, da svoj glas uporablja pravilno. Sama pa je mnenja, da je to nadvse pomembno, saj se preko teh vaj naučiš nadzorovati, se v napetih situacijah sprostiti in znaš najti sebe, kar povezuje z nastopanjem na odru in napakami, ki se pri tem lahko zgodijo (oseba je v krču, pozabi besedilo, glas se ji trese).

Dve drugi alumni se spomnita, da so v času vaj izvajali nekaj vaj za artikulacijo, nobena pa se ni spomnila ničesar bolj podrobnega, medtem ko se zadnja alumna ogrevalnih vaj sploh ni spomnila.

To povezujemo s tem, da je od te izkušnje minilo že kar nekaj časa, ter da so študentke v tem času svoje spomine selekcionirale po principu pomembnosti – to, kar nanje ni pustilo pomembnega vtisa, so pozabile. Lahko torej sklepamo, da alumne v ogrevalnih vajah niso našle nobenega pomembnega uvida, ki bi ga prenesle na svoje poznejše življenje.

4.1.4 Imaginacija

O imaginaciji bi lahko govorili kot o tehniki spoznavanja samega sebe znotraj igralskega procesa ali o samostojnem delu, ki ni vezan na ta proces. Vendar, ker je bila imaginacija pri tem predmetu velikokrat vezana na vlogo in na projekt, ki so ga študentje izvajali, jo bomo šteli kot del igralskega procesa, v katerem so študentje v svoji podzavesti iskali delčke sebe ter jih preslikovali v svoj dramski lik. Po Millerju in Saxtonu (2015) namreč vemo, da je imaginacija lahko nadvse koristna tehnika za brskanje po svoji notranji sliki, ter odlično sredstvo za kreiranje novih dramskih vsebin v zunanjem svetu – kar je študentom v praksi predstavila tudi Mala Kline.

Študentke so ob tem imeli nadvse različno mnenje. Enako kot pri ogrevalnih vajah, so se tudi z imaginacijo nekatere srečale prvič. Ena od študentk je zapisala: ‘’Prvič sem se srečala s tehnikami imaginacije. Do slednjih sem bila sprva nezaupljiva, češ to pa res ne more delovati, zagotovo se mi ne bo nič prikazalo pred očmi in bom posledično primorana lagati. Izkazalo se je, da sem se zmotila. Podobe, ki so se pojavile v mojih mislih, so sovpadale s tistimi, ki jih je izvajalka pri podajanju navodil imenovala. Prav tako nisem imela težav s priklicem samih predstav.’’ Kljub temu je bilo pri študentki med vajami še vedno moč zaslediti težave z zaupanjem v samo tehniko imaginacije in njeno delovanje in/ali uporabnost. Vseeno pa to opredeljujemo kot dobro, saj je študentka veliko spraševala in bila izredno angažirana pri sodelovanju, v njenem odnosu je bilo videti, da se nadvse trudi, da bi tehniko razumela in jo posvojila za svojo. V svoji refleksiji je še zapisala, da je spoznala, da je uprizarjanje nekaj, kar se v nas dogaja ves čas s pomočjo imaginacije:

‘’Podobe, ki jih vidim, mi kažejo možnosti, pri čemer zadostuje že, da prepoznam kvaliteto, o kateri mi ta podoba govori. S tem naredim prostor in podobi omogočim, da prične ustvarjati skozi mene.’’ V tem primeru lahko torej govorimo o tem, da je študentka prišla do določene mere

spremenjenega mišljenja, vendar pa kljub temu ni še povsem sprejela tehnike za svoje, menimo pa, da je bila med procesom dovolj zagreta za nova znanja in spoznanja, ker je asistentko tudi prosila za dodatno literaturo o imaginaciji, da bo svoje mišljenje še naprej spreminjala oz. ga je vsaj pripravljena spremeniti.

Popolnoma drugačno situacijo je s tehniko imaginacije doživljala druga študentka, ki je o vajah z imaginacijo rekla, da ona v tem ne vidi smisla, da se ji zdi to neumno in ne vidi, kako bi lahko to uporabila v razredu ali z otroki. Prav tako je rekla, da ne vidi povezave med dramo in imaginacijo.

V intervjuju je povedala: ‘’Meni ni imelo smisla, ker jaz ne vidim, da sem s tem pridobila neke izkušnje za moj poklic. Ne vem, katera znanja bi morala tukaj pridobiti. To mi je butasto. Posebej tisto, da zapreš oči in si nekaj predstavljaš. Jaz ne morem, to ni zame.’’ Iz opazovanja je bilo razvidno, da se študentka niti ni trudila, da bi kaj več o imaginaciji izvedela ali poskušala sodelovati, na vaje tudi ni prihajala redno. Vsekakor je bilo moč opaziti in začutiti, da študentka ni pripravljena spremeniti svojega mišljenja v nobeno smer, ter da se je vsakršni spremembi mišljenja močno upirala.

Pri ostalih dveh študentkah je bilo moč zaznati zgolj pozitivne občutke o imaginaciji. Obe sta zelo aktivno sodelovali pri vseh vajah in besede Male Kline zapisovali, bili sta željni novega znanja in želeli sta si izvedeti še več. To se je kazalo ob tem, da sta o imaginaciji asistentko spraševali o temi, ena od njiju jo je tudi prosila za dodatno literaturo o tem. V intervjujih je ena od teh povedala, da je bila intenzivnost občutenja pri njej izjemno velika, ter da je svoje notranje slike čutila po celem telesu. V svoji refleksiji je zapisala, da se je ob vajah imaginacije izjemno sprostila, ter da je spoznala, na kakšen način te lahko imaginacija pripelje do iznajdbe nečesa novega. Prav tako je povedala, da so ji bile te vaje zelo všeč, ter da ji je žal, da se niso zgodile v živo, saj je mnenja, da bi od njih veliko več odnesla, če bi jih imeli v fizični obliki. Največje nelagodje ob tem je doživljala, ker so vaje trajale približno štiri ure hkrati, in ker so bile ure izjemno aktivne, je včasih težko bila z mislimi pri stvari. Prav tako je nekaj nelagodja občutila ob tem, ko jih je asistentka o njihovih doživljanjih spraševala, ker je bila sama takrat z mislimi čisto nekje drugje. Glede na intervju in naša opažanja sklepamo, da je na to študentko pri tem predmetu največji vtis naredila ravno imaginacija, saj se je ob preveč splošnih vprašanjih o predmetu vedno primarno osredotočala na ta del predmeta, torej vaje z imaginacijo. Dodala je še, da je bil en semester teh vaj popolnoma premalo ter da bi si želela, da traja dlje. Druga študentka pa je povedala, da so se ji vaje z imaginacijo zdele zelo zanimive, posebej tiste naloge, pri katerih so se morali osredotočiti na svoje občutke. Všeč ji je bilo, da so bile vaje zelo sproščene. V svoji refleksiji je še zapisala, da so bile vaje tako sproščene, da je med njimi za nekaj minut zadremala. Izpostavila pa je, da si je tega želela še več, več praktičnih vaj, več doživljanj, ter da se ji zdi, da je bilo tega premalo, kar pa tudi ona povezuje z delom na daljavo.

Alumne niso imele posebnih vaj, ki bi se osredotočale zgolj na imaginacijo. O njej je govorila zgolj ena alumna, vendar se njen odgovor bolj nanaša na drugo raziskovalno vprašanje, zato ga bomo predstavili tam.

Ponovno povezujemo doživljanje imaginacije s preteklimi izkušnjami študentk, tiste študentke, ki so pred tem že imele bolj strukturirano vodenje igralskega procesa, so se na novo tehniko hitreje navadile in jo lažje sprejele, kot tiste, ki take izkušnje prej niso imele.

4.1.5 Prvo branje dramskega besedila

Jones (2014) pravi, da je prvo branje zelo pomembno, saj z njim dobiš prvi vtis o svoji vlogi. Pravi, da ima pri tem veliko igralcev težave, ker se morda srečujejo z različnimi motnjami branja, kar pa vpliva na njihovo vznemirjenje in posledično na kvaliteto branja. Igralcem svetuje, da če je možno, naj si besedilo preberejo predhodno sami, pri samem prvem branju (tu govorimo o branju v zasedbi), pa naj bodo pozorni predvsem na ločila, poudarke in premore, zato da bi ustvarili besedilo bolj živo.

Poudariti moramo, da v tem podpoglavju opredeljujemo zgolj doživljanje prvega branja, vsa ostala pa uvrščamo v vživljanje v vlogo, o katerem bomo razglabljali v naslednjem podpoglavju, prav tako pa tudi doživljanje vseh naslednjih branj študentk, ki se je sčasoma spreminjalo.

Na branje in doživljanje branja drugih študentk je močno vplivala študentka, ki je imela čast prebiti led, ki je svoje besedilo prebrala prva, zato bomo z njenim doživljanjem branja tudi začeli.

Študentka je povedala, da je bila najprej zelo šokirana, da so prvo uro že sploh začeli z branjem.

Rekla je, da na to sploh ni bila pripravljena, ne fizično, ne psihično, ter da ji je bilo zato precej neprijetno. Dodaten stres ji je povzročalo to, da je ura potekala preko platforme Zoom, zaradi česar je imela občutek izpostavljenosti, saj je bila pri svojem branju skoncentrirana predvsem na besedilo, in hkrati ni mogla videti odzivov ostalih prisotnih. To, da ni videla odzivov, je situacijo še poslabšalo, na način, da ji je bilo to moteče, saj si je odzivov želela. Največjo stisko pa je, po njenih besedah, doživela, ko je bila po nekaj besedah ustavljena s strani mentorice. O tem je povedala to: ‘’Ko te po dveh besedah nekdo ustavi in reče: ‘’Počakaj, tole pa sedaj ni okej,’’ se kar malo potegneš nazaj in dobiš nek občutek zmedenosti, strahu. Sama lahko rečem, da so me do

In document Hvala tudi vsem sodelujočim pri raziskavi, ki so se brez pomislekov odločili za sodelovanje in mi s tem omogočili zaključek študija (Strani 51-0)