Kaj je igralski proces?

Iz teoretičnih virov je mogoče razbrati, da ko je govora o ustvarjalnem procesu pri drami ali gledališču, različni avtorji navajajo različne procese. Nihče zares ne omenja, da bi pri dramskem ustvarjanju obstajali različni procesi, vendar se v literaturi pojavljajo predvsem trije, ki so si med seboj dovolj različni, da jih lahko med seboj ločimo. To so gledališki, dramski in igralski proces.

Vsi trije so del ustvarjanja drame v gledališču in se med seboj povezujejo, dopolnjujejo in stopnjujejo. V določenih delih se morda celo prekrivajo in velikokrat je težko zarisati točno določeno mejo, kdaj se nek proces konča in kdaj se drugi začne. Vsekakor pa je to od pomembnejših teoretičnih spoznanj, ki smo ga med našo raziskavo odkrili in je pomembno, saj teoretično podkrepi naše raziskovanje in odpira nov pogled na celotno dramsko ustvarjanje. Vsi trije procesi v gledališču stremijo k ustvarjanju svojega produkta, tj. gledališka predstava, če pa govorimo o dramskih aktivnostih pri aplikativnem gledališču pa le-ta ni nujno cilj dramskega ustvarjanja, zato si celoten ustvarjalni proces drznemo razdeliti na tri dele, pri katerem ima vsak svoj cilj in namen. Najobširnejši je gledališki, sledi mu dramski ter nato, za našo raziskavo najpomembnejši, igralski.

V teoriji je igralski proces predstavljen kot proces, skozi katerega morajo igralci, da lahko igrajo določen lik. Proces je navadno dolgotrajen in pri profesionalnih igralcih lahko traja celo življenje.

V njem je glavni poudarek delo na sebi, pri katerem igralec s pomočjo različnih tehnik, vaj in metod išče in eksperimentira s svojimi izkušnjami, občutki in sposobnostmi. Tako odkriva svoje potenciale, razvija svoje spretnosti in uri svoje kompetence in znanja. Navadno igralski proces (lahko) poteka istočasno s pripravo na vlogo, to pomeni medtem ko se igralec z vajo in napotki režiserja vživlja v lik in išče različne možnosti za prikaz le-tega. Igralčev cilj je, da v liku oživlja sebe, kar pa bo dosegel le tako, da bo sebe podrobno poznal (Ravnjak, 2005; Stanislavski, 1977;

Vidrih, 2016).

Tabela 1: Prikaz razvoja predstave o igralskem procesu študentk v študijskem letu 2020/21 pred in po igralskem procesu

Predstava in/ali zanje o igralskem procesu v času prvega intervjuja, na začetku igralskega procesa

Predstava in/ali zanje o igralskem procesu v času drugega intervjuja, po koncu igralskega procesa

Mislim, da o tem še nimam nekega znanja. Ker Ne vem. To, da mora biti igralec režiser,

40 vse prejšnje predstave so bile za zabavo, za to, da bi se imeli fajn. Nismo imeli specifično teoretičnega dela.

producent, … ne vem, jaz vem samo pojme.

Predstavljam si, da je to vse tisto, od tistega, ki napiše besedilo, do tistega, ki vloge razdeli, od avdicij za različne vloge, od igranja, vaje, generalk, vse tudi na odru in potem predstava.

To je v bistvu en tak ustvarjalen in dolgotrajen proces, poln izzivov, preobratov. Proces ne nastane tako, da napišeš scenarij, jutri bomo pa rekli, da gremo snemat. Ampak, da je tukaj v ozadju še ogromno nekih drugih stvari, nekega ukvarjanja in dela s samim besedilom, preden mi sploh pridemo do točke, kjer bomo rekli, da sedaj smo pa mi pripravljeni, da bomo to posneli. Pomeni, da se moraš ti v like vživeti, moraš jih pa tudi sam pri sebi razdelati, predelati, razčistiti, kaj bi ti skozi ta lik lahko še dal. Preobrat pa v tem smislu, ker mogoče potem vidiš, ko bereš samo besedilo, da bi pa ti mogoče želel kako drugače izvesti, kako drugače predstaviti, ali pa kasneje pri sami izvedbi, da tole ne gre ravno tako kot si si zamislil, kot je bilo napisano. Konec koncev pa lahko tudi vidiš, da med dvema ni prave kemije, da jih ni pametno postavit v isti prizor skupaj.

/

Vse. Od tega kaj se igra, do teh dihalnih vaj, vaj sproščanja, vaj za obrazne mišice vaj za glas, interpretacija, razmišljanje o liku, kostumografija, scena. Vse to meni zajema igralski proces.

To, da moraš dobiti besedilo, da ga moraš prebrati oz. spisati, če ga še nimaš, da se moreš vživeti v lik, da si ga predstavljaš, da ga razdelaš, da poskušaš doživeti te občutke, da jih poskušaš dati ven. To poistovetenje z likom je zame najtežje. Ampak ja, to je po mojem, ta proces, da ti vzameš ta lik za svoj. Itak ti moraš dati noter delček sebe, drugače ni pristno. No, to je zame igralski proces. Razdelati in nadgraditi.

Lahko bi rekla, da imam absolutno premalo Drugače se nikoli nisem spuščala v teorijo

41 znanja, da bi odgovorila. Ampak se mi zdi zelo pomembno, da če organiziramo nek dramski krožek, da najprej res veliko ur posvetimo temu, da se spoznamo med sabo in da ne takoj začnemo snovati neke igre, ampak res to, da se povežemo, da smo iskreni, da smo vsi v enakem položaju, da ni učitelj nekako nadrejen, ampak da smo ekipa, da smo res povezana skupina, in da pustimo domišljiji prosto pot. In da je tudi pomembno, da ni nujno, da vedno jemljemo nek scenarij iz knjig, ampak da bi en razred ena skupina lahko napisali sami scenarij.

igralstva, tako da teoretično ne vem prav veliko, ampak glede na to, da gre za proces, in načeloma so vsi procesi v življenju dolgotrajni, se pravi, da potekajo celo življenje. Se mi zdi, da se, sploh pri igralstvu, vse življenje učiš, nikoli ne boš rekel, da vse znaš in je to, to, ampak gre za nenehno piljenje, spoznavanje samega sebe in drugih vlog, ki jih igraš. Pa tako, kot sem že prej omenjala, je zelo pomemben uvod, se pravi, na kakšen način se ti uvedeš, nasploh s skupino, kako si ogret za te stvari, koliko si želiš neke vloge, koliko je ne maraš.

Dve od štirih študentk sta navedli, da imata premalo znanja, da bi na vprašanje lahko odgovorili, medtem ko je ena temu še dodala razmislek o tem, kaj se ji zdi pomembno, ko ustanavljamo nek dramski krožek. Ta odgovor bi nekako lahko vseeno smatrali kot nek razmislek o igralskem procesu, saj je študentka navedla, da je pomembno, da se pred samo igro ukvarjamo tudi sami s sabo in s povezovanjem posameznikov, ter da je naloga učitelja, da ustvari varno okolje, v katerem bo imel vsak posameznik možnost izražanja. Ena od študentk se je pri predstavi o igralskem procesu bolj nagibala v smeri dramskega procesa, kjer je opisala, da v igralski proces spada celoten potek priprave predstave, od pisanja scenarija do predstave. Zadnja študentka pa se je pomenu igralskega procesa precej približala, ko je govorila o tem, da mora igralec besedilo ponotranjiti, ga razčleniti in raziskati, kaj želiš preko lika sporočiti. Na žalost je ta študentka izstopila iz raziskave, zato njene izjave o igralskem procesu po zaključku predmeta nimamo. Pri ostalih študentkah pa je viden napredek v dojemanju igralskega procesa. Dve študentki sta navedli, da je to proces, v katerem svojo vlogo razčleniš in se z njo poskušaš poistovetiti, pri čemer je zelo pomemben uvod, v katerem psihično in fizično pripraviš. Ena od teh študentk je kljub temu navedla, da o tem nima dovolj znanja. Isto je navedla študentka, ki je že pred igralskim procesom komentirala, da nima dovolj znanja o tem, vendar je v drugo povedala, da je njena predstava o igralskem procesu, da ta vključuje vse od pisanja scenarija do predstave. Kot vemo iz literature (Feral in Bermingham, 2009; O’Toole, 2009; Somers, 1994; Stanislavski, 1977; Vidrih, 2016), vse to zajema dramski proces, medtem ko se igralski osredotoča zgolj na posameznika in njegovo vlogo. Ista študentka je, kot bomo videli v nadaljevanju, od predmeta odnesla najmanj, pri čemer pa na podlagi intervjujev in opazovanja sklepamo, da ni imela pretirane želje po novem znanju v tem okviru načrtovanega predmeta.

42

Enako vprašanje smo postavili tudi študentom, ki so bili v igralski proces vključeni pri pripravi predstave za 70-letnico Pedagoške fakultete (v nadaljevanju alumne oz. alumna), saj nas je zanimalo, ali se njihove predstave o igralskem procesu kaj razlikujejo od študentk.

Tabela 2: Prikaz alumninih predstav o igralskem procesu

Da je en kup priprav, da prideš do končnega cilja. Cilj je izvedba nekega nastopa, neke igre.

Potem je pa en kup korakov, da prideš do uspešne izvedbe nekega nastopa. Sprostitev, prvi stik z besedilom, večkrat branje besedila, vživljanje v besedilo, vživljanje v vlogo, ki si jo dobil, da prevzameš mogoče neka čustva, da poskušaš čim bolj na tak način, ampak hkrati čim bolj pristno povedati določene stvari, pa trening, trening. Res se moraš ti povezati z besedilom in razumeti kaj sporoča, in kaj želiš potem ti sporočiti naprej. To je nek tak prenos, najprej na tebe iz besedila, potem pa še v javnost oz. drugim.

Vem, da če hočeš biti igralec moraš iti na AGRFT in vem, da ima vsak igralec nek specifičen proces, kako se pripravi na vaje, kako se pripravi na nastop. Tako specifično za vse, pa jaz ne bi rekla, da kaj dosti vem. Predstavljam si, da se moreš vživeti v neko vlogo, ki ti jo nekdo dodeli, delaš na tem, da ti postaneš ta fiktiven lik in potem prideš na vaje že zelo fokusiran, da si tista oseba in si ta oseba dokler ne rečejo konec in potem si ti, ti.

Nisem še nikoli videla, da bi bila kakšna definicija. Predstavljam si, da ti dobiš lik oz. si zamisliš karakter, ki ga boš igral. Da dobiš nekaj oz. si izmisliš nekaj, kar boš delal. Da se znaš vživeti v to vlogo, da si zamisliš, kako tvoj karakter izgleda, v kaj je oblečen, kaj dela in vse o njem ter da ga na koncu znaš odigrati. To bi jaz rekla, da je igralski proces.

Po pravici povedano, da bi tako nekaj specifičnega vedela, to ne. Sklepam pa, da se to začne, ko ti dobiš nek tekst oz. neko situacijo, ki se je moraš držati oz. okoli katere moraš zgraditi svojo igro, dogodek, situacijo. In po tem, ko to enkrat imaš, definiraš karakter in ga vključiš v okolje, in potem to evalviraš in evalviraš, dokler ne prideš, oz. nekdo drug evalvira, ker sam težko. Bi rekla, da so vsi igralski procesi vedno vezani na to, da se evalviraš, in da se vrneš nazaj en korak, spremeniš potek, in spet zaigraš in evalviraš, ponavljaš… in potem, ko prideš do neke dobre ideje oz. do točke, kjer se ti zdi, da je stvar dobra, potem moraš pa samo še utrditi.

Glede na to, da sta samo dve od alumen po sodelovanju v predstavi za obletnico fakultete, sodelovali še v drugih predstavah, so njihove predstave o igralskem procesu precej točne. Vse govorijo o tem, da gre pri procesu za delo z besedilom, vživljanju v vlogo in na poosebljanju lika, ki si ga igralec izbere. V primerjavi s študentkami so vse alumne imele tudi individualne vaje s svojimi mentorji, medtem ko sta od študentk imeli individualne vaje samo dve. Menimo, da je morda tudi to vzrok, da so predstave alumen o igralskem procesu nekoliko boljše. Kot je povedala ena od alumen sama, je velika razlika, ali si ti v ustvarjalen proces vključen individualno ali pa v sklopu predmeta. Pri predmetu, je rekla, da to ni samo tvoja izkušnja, in da če je skupina prevelika se rado zgodi, da kdaj preslišiš kakšno informacijo, ter da tudi nimaš občutka, da tako močno delaš

43

na sebi. Pomembno se nam zdi poudariti še, da je tudi sam način izvedbe bil v obeh primerih drugačen, in da čeprav sta se izvajalki predmeta močno trudili, je bil ustvarjalni proces na daljavo veliko težji. Zanimivo je še to, da je vprašanje o igralskem procesu presenetilo prav vse, ki so bili vključeni v igralski proces, in da so tudi tiste študentke in alumne, ki imajo več izkušenj z igranjem izpostavile, da o teoriji bolj malo vedo, kar nakazuje na to, da je dramsko ustvarjanje vedno bolj osredotočeno na praktično delo. Pri čemer je ena od študentk rekla: ‘’Všeč mi je tudi to, ker ni bilo nič teorije, čeprav je nekaj govorila (izvajalka), da bo. Predvsem zato, ker se mi ta predmet zdi nekaj izven teorije. To mi je všeč, da je nekaj na konkretni ravni in to je predmet, ki more delovati tako. Všeč mi je tudi to, da nam je dala refleksijo za pisati, ne glede na to, koliko se je kdo pritoževal. Se mi zdi v redu, da svoje misli zapišeš, predvsem zase, da ti lahko razmišljaš o tem, kar delaš, ne razmišljaš o snovi, ampak o uporabnosti tega, kar si se naučil.’’ Povedala je še, da se ji zdi teorija zelo pomembna, vendar, da se ji zdi smiselno, da se podaja na praktičen način.