Usmeritve s strani mentorja

Pomemben vidik, o katerem smo na hitro spregovorili že v zgornjem podpoglavju, nam govori o tem, da se igralec samostojno zelo težko pripravi na vlogo, ampak potrebuje zunanjo osebo, ki bo njegov igralski proces vodila in usmerjala ter igralca spodbujala k temu, da preizkuša meje svojega biti, se išče in najde, ter to izkoristi in uporabi sebi in svojemu liku v prid. O tem je pisal tudi Kalan (1990), ko je po Stanislavskem povzemal, kako pomembno vlogo ima režiser pri igralčevi interpretaciji. Tudi Vidrih (2011) je zapisala, da ima vloga mentorja pomemben vpliv na posameznika. Mentor mora ustvariti varno in ustvarjalno okolje, v katerem bo posameznik lahko raziskoval, se izražal, deloval in se sporazumeval. Posamezniku mora nuditi vso podporo, ki jo ta potrebuje za to, da bi le-ta želene modele prenašal tako v odrski prostor, kot tudi kasneje v svoje življenje. Od mentorja se pričakuje, da bo udeležence podpiral tudi z lastnim zgledom in ga podprl pri odkrivanju svojih sposobnosti in sebe kot posameznika.

K temu zapisu lahko takoj dodamo izjavo ene od alumen, ki je povedala, da je bila ta izkušnja v primerjavi s prejšnjimi drugačna predvsem iz tega vidika, da je bilo vodenje boljše in bolj prilagojeno posamezniku. ‘’Alenka se je zelo prilagajala temu, kakšen je kdo, se skušala v njega vživeti in mu pomagala priti do končnega cilja. /…/ Prej se pa nihče ni ukvarjal s tem, na primer premagovanjem treme pred nastopom, pravilnim govorom, kako govoriti. Velika razlika je v tem, kakšne so bile same priprave.’’ Študentka je mnenja, da je tak način vodenja veliko boljši, hkrati pa se zaveda, da je za mentorja zahtevnejši. Ravno zaradi svojih preteklih izkušenj je bil tak način

51

zanjo nekaj novega in se je nanj težko navadila. Od začetka, je rekla, je imela ogromno težav s tem, ker ni vedela, kaj mentorica želi od nje, kaj želi od njene interpretacije. Priznala je, da je zaradi nerazumevanja nad sodelovanjem pri projektu že skoraj obupala in odnehala, dokler se ni zares sprostila in prepustila njenemu vodenju. Takrat se je njen pogled na situacijo spremenil in v vajah je začela zares uživati. Povedala je, da se je po tem vaj neizmerno veselila, ter da ji je bilo po končanem projektu žal, da nista mogli več sodelovati.

O težki prilagoditvi na način vodenja je spregovorila še ena od alumen. Povedala je, da je bila Vidrihova zelo zahtevna. Vsakič, ko je sama mislila, da je interpretacijo naredila dobro, jo je mentorica zavrnila in želela še več in boljše. ‘’Vsakič, ko sem že imela nek koncept v glavi narejen, bum!, sedaj bova to prečrtali in naredili čisto nekaj drugega. Na čase sem bila res jezna. Nikoli nisem imela takega mentorja oziroma takih učiteljev, ki bi toliko zahtevali.’’ Povedala je tudi, da ji je bilo na koncu, ko je bila točka izpeljana, povsem jasno, zakaj je bilo tako. To si je razložila s tem, da jo je mentorica skušala spraviti iz cone udobja, da bi poskušala odkriti neke nove stvari, ki jih je sama sposobna narediti, prikazati in za voljo interpretacije ponotranjiti. Povedala je tudi, da se ji zdi nadvse pomembno, da imaš pri dramskem ustvarjanju ob sebi osebo, ki se na igralstvo vsaj malo spozna, in ki te je pripravljena voditi, saj se drugače težko spremeniš. Vendar je priznala, da je vse to spoznala šele po končanem projektu, pred tem je le s težavo spreminjala svojo konceptualizacijo, ampak pravi, da je v samem procesu velikokrat doživljala frustracije, je pa k temu razmisleku še dodala, da je to najbrž dobro, saj je mnenja, da ko si malo vržen iz svoje cone udobja, začneš še bolj razmišljati in je tvoje igranje tudi boljše, posledično pa tudi sam rezultat.

Ista študentka je sodelovala tudi s Tekalcem, o njegovem vodenju pa je povedala, da je bilo v primerjavi z Vidrihovo bolj sproščeno, to pa je povezala s tem, da pri Tekalcu niso imeli dejanskega besedila, ampak so ustvarjali bolj v improvizaciji. Kljub temu pa se spomni, da jih je mentor med vajami večkrat ustavil in jim dal predloge, kako naj kaj izboljšajo, kje morajo narediti kakšen poudarek in s kakšnim tonom naj kaj povedo. O enaki zadevi je razlagala še ena od alumen, medtem ko je tretja povedala, da ji je v spominu najbolj ostala vaja, pri kateri jo je mentor vedno znova popravljal in spodbujal, naj da več od sebe, dokler ni prišla do točke, kjer je presegla svoje prepričanje o lastnih sposobnostih in bila presenečena sama nad sabo. Takrat se je zavedala, da je bilo njeno prejšnje upiranje vodenju pretirano, saj tako ne bi dosegla takšnih rezultatov. Priznala je namreč, da če je mentor ne bi spodbujal, bi bil njen nastop na odru bolj površinski in zato slabši.

S podobnimi težavami so se srečevale študentke, ki so bile vključene v igralski proces v okviru izbirnega predmeta. Ena od njih je za eno izmed svojih prejšnjih izkušenj povedala: ‘’Jaz osebno sem bila vedno vesela kritike. Samo s kritiko lahko postaneš boljši, če me ne bi popravila, bi imela en način ves čas in v bistvu to ne bi imelo nobenega smisla.’’ Ta njen način razmišljanja se je kazal tudi v tej izkušnji, saj je bila ena izmed dveh, ki se je javila za individualne vaje z mentorico, kar nakazuje na to, da si je želela razvoja. V intervjuju je tudi povedala, da se ji je zdelo pozitivno vse, kar je mentorica rekla. S tem si je svojo vlogo še bolj razjasnila in predloge sprejemala za odprtimi rokami, kar se je kazalo tudi v njeni interpretaciji. Povedala je, da se ob mentoričinih usmeritvah

52

ni nikoli počutila slabo, ter dodala, da verjame, da kdo drugi morda ni komentarjev dojemal na način izboljšanja samega sebe, ampak kot napad na njegovo osebnost, ter da je pri tem zelo pomembno, da si moraš nagovarjati, da so vse usmeritve dobronamerne. Povedala je še, da so se ji zdeli komentarji in usmeritve, ki jih je mentorica namenila drugim, ravno tako koristni tudi za njeno vlogo, saj gre to vseeno za relacijo med osebami, ter da s tem dobimo boljši vpogled v celotno besedilo, ali pa morda lahko komentarje uporabimo pri svojih naslednjih igralskih izkušnjah.

Podobno je razmišljala njena kolegica, ki je povedala, da so bili vsi komentarji zelo v redu in na mestu. Priznala je, da je že sam mentoričin način komentiranja bil zelo sproščen, ter da je ves njen strah izginil. Pri tem je rekla, da se je počutila bolj domače, in da je zato lažje bila res ona in se vživela v igranje. Povedala je sicer, da na začetku ni razumela, kaj mentorica od nje pričakuje, ampak da je to lažje dojela med tem, ko je spremljala in poslušala branje drugih. Rekla je: ‘’Ko tebe nekdo popravlja, ti ne vidiš napake, ko pa poslušaš nekoga drugega in komentar kaj naj popravi, slišiš napredek, slišiš razliko med prvo in popravljeno verzijo in jo pri sebi potem tudi popraviš. /…/ Ko sem poslušala komentarje drugih, sem razmišljala, kaj bi lahko jaz uporabila pri svoji vlogi.’’ O poslušanju usmerjanj drugih soigralcev je spregovorila še ena od študentk, ki je za intervju povedala, da se pri vajah definitivno ne moreš osredotočiti zgolj samo na svojih par vrstic, ker gre pri igri za celoto. Poudarila je, da so individualne vaje pomembne samo za tiste, ki imajo glavno vlogo in več besedila. S takim razmišljanjem je povsem logično, da je proti koncu izpeljave projekta doživljala neprijetne občutke ob tem, ko ji je mentorica predlagala izboljšave in nadgradnjo njenega lika. Povedala je, da jo je najbolj zmotilo to, da mentorica na njeno interpretacijo ni podala nobenih konkretnih komentarjev na začetku semestra, štirinajst dni pred zaključkom pa ji je predlagala izboljšave. ‘’Smotano je to, ker se potem zadnjo sekundo poglobiš v neke ‘stranske’ vloge, ker bi lahko to že od začetka delali,’’ je dodala.

Največ negativnih občutij je doživljala študentka, ki je, vsaj glede na njene odgovore v intervjujih, usmeritve doživljala kot napad nanjo. Povedala je, da se je veliko ukvarjala z mislijo, da je pač to njen način branja, da drugače ne zna. Priznala je, da je ob tem doživljala veliko stisko in zmedenost. Povedala je, da je lažje spremljala komentarje drugih ter da se je iz njih lažje česa naučila, ker takrat ni bila pod stresom in ni bila izpostavljena. Med spremljanjem drugih je tudi lažje videla, kaj je bilo konkretno izvedeno in kaj se ni dobro slišalo. To je dojela kot konkreten primer, iz katerega je lahko izhajala in s katerim so bili mentoričini komentarji podkrepljeni. Ker ni dojela, kaj ji je mentorica govorila, in njenim napotkom ni sledila, je povedala, da se je po vaji posnela tako, kot je brala sama, in tako, kot ji je predlagala mentorica. Šele po tem je priznala, da je slišala razliko in takrat doumela, kaj ji je želela mentorica povedati. Skozi celoten proces smo med opazovanjem videli, da se je študentka konstantno gibala iz točke, kjer je zablokirala in bila gluha vsem komentarjem, do točke, kjer je kazala željo po napredovanju. Izkazala je tudi željo po individualnih vajah, za katere je zapisala, da se je s pomočjo usmeritev njeno branje že zelo spremenilo, kljub temu pa je kasneje v enem od osebnih pogovorov vprašala, zakaj jo mentorica toliko spodbuja k spreminjanju njenega načina in tona glasu. Povzamemo lahko, da na tej točki

53

študentka še vedno ni povsem doumela smisla iskanja sebe in eksperimentiranja s svojimi sposobnostmi.