TEHNIKE IN SPRETNOSTI UČITELJA – IGRALCA

Smith in Hansen (1972) sta na podlagi že prej razstavljene in kategorizirane umetnosti igranja po Richardu Boleslawskemu razdelila tehnike učitelja–igralca na šest skupin:

1. koncentracija, 2. čustven spomin, 3. dramatičnost, 4. karakterizacija, 5. opazovanje in 6. ritem.

Pravita (prav tam), da se te tehnike pojavljajo tako pri igralcih kot tudi pri učiteljih, ter da bi jih oboji morali dobro usvojiti. V nadaljevanju pa si podrobneje poglejmo, kaj sta s temi tehnikami prav za prav mislila in kje jih učitelj – igralec lahko uporabi. (1.) Koncentracija je vezana na koncentracijo učencev v razredu. Vemo, da so učenci živahni in jih zanima veliko stvari, tudi ko se pouk že začne, potrebujejo veliko časa, da se lahko zares skoncentrirajo na to, kaj učitelj govori ali na nalogo, ki jo imajo. Konstantni zunanji dejavniki lahko hitro odvrnejo učenčevo pozornost.

Če učitelj želi otrokovo pozornost in koncentracijo je pomembno, da je sam skoncentriran na to, kar počne. Prvič more svoje telo obvladovati do te mere, da se zaveda vsakega svojega giba ali geste. Drugič, obvladati mora snov, ki jo predava, ne da bi vmes moral zbrati svoje misli in se spraševati o resničnosti svojih izjav ter jih v prihodnosti popravljati. Snov mora poznati tako, dobro, da ga vprašanja o njej ne zmedejo, ampak navdihujejo. In zadnjič, obvladovati mora svoj um in tok svojih misli, zaupati mora svojim čutom ter imaginarnemu in vizualnemu spominu. (2.) Kar deluje v enem razredu pri enem učencu, ne bo nujno delovalo tudi pri vseh ostalih. To lahko privede do nezadovoljstva, slabe volje in negativnih čustev s strani učencev in posledično s strani učitelja. Da bi lahko rešili ta problem, mora učitelj razviti čustven spomin. Do neke mere to nezavedno počnemo vsi. Ko govorimo o čustvenem spominu, mislimo na trenutke, ko nas preplavijo čustva ob poslušanju določene glasbe, ki nam je všeč, občutek ljubezni, ko vonjamo določen parfum, ki nas spominja na ljubljeno osebo. Igralci celo svoje življenje z različnimi trenutki iz svojega osebnega življenja gradijo čustven spomin, po katerem lahko brskajo in občutke uporabijo v določeni situaciji na odru. Enako bi moral to početi učitelj – igralec, da bi se izognil negativnosti in svoji vlogi spet vdihnil življenje. Gradnja svojega čustvenega spomina je zahtevna in traja vrsto let, če ne celo življenje, ampak je uporaba te tehnike zelo hvaležna, njeni rezultati pa

29

vredni truda. (3.) Čustva niso dovolj, da bi lahko pritegnila pozornost kogarkoli. Poleg čustvenega spomina je nujno potrebno razviti tudi gesturalni spomin. Ta dva spomina gresta pravzaprav z roko v roki in v resničnem svetu nikoli ne obstajata ločeno. Določenemu čustvu vedno sledi tudi določena drža telesa, gibi, mimika, geste. Nekdo, ki je jezen, bo najbrž mrščil svoj obraz, njegove geste z rokami pa bodo velike. Pomembno je, da učitelj razvije tudi svoj gesturalni spomin, šele z uporabo obeh tehnik (čustvenega in gesturalnega spomina) bo svojim uram vdahnil življenje. (4.) Pri karakterizaciji gre za oblikovanje svojega lika. Vsi učitelji razvijejo svoj učiteljski lik. Teh ima morda tudi več, odvisno od predmeta, občinstva, oblike pouka. Vse te pa navadno razvije nezavedno in sprotno ter največkrat s posnemanjem (svojih učiteljev, mentorjev, profesorjev). Če bi se učitelj lotil svoje karakterizacije zavedno, bi lahko dosegel popolno zavedanje svojih pozitivnih in negativnih lastnosti, njegovo čustvovanje in gesturiranje bi bilo pristno, njegov lik bi izžareval njegove osebne lastnosti in to bi naredilo učitelja še pristnejšega, dostopnejšega in prijetnejšega. Navsezadnje, učitelj – igralec bi bil gospodar svoje prezence. (5.) Opazovanje je ključnega pomena za učitelja. Lastnost, ki nam pove, kako dobro se učitelj zaveda svojih učencev imenujemo občutljivost, ta pa ni dana kar vsakemu učitelju, ampak zahteva ogromno truda in vaje, da učitelj lahko obvladuje sam sebe in še ostale, ki so prisotni v njegovem razredu. Občutljivost razvijamo z opazovanjem in je ključnega pomena zato, da ugotavljamo, kako uro doživljajo učenci, kdo ima težave, komu je neprijetno, zakaj, katerega od svojih učiteljskih likov moramo sedaj uporabiti. Tisti učitelji, ki se tehnike opazovanja uspešno poslužujejo, so bolj povezani s svojimi učenci in tudi uspešnejši pri opravljanju svojega poklica. (6.) Ritem nam narekuje tempo.

Tempo naše ure, tempo napredovanja, tempo določenega učenca, naš tempo. Ko enkrat obvladamo opazovanje, nam je jasno tudi, kakšen ritem potrebujemo. Kdaj govorimo bolj počasi, kdaj lahko hitreje napredujemo po snovi, kdaj se moramo nekoliko ustaviti, kdo je počasnejši pri dojemanju in potrebuje več pomoči … (Smith in Hansen, 1972).

Tauber in Sargent (2007) pa govorita o spretnostih, ki jih mora učitelj usvojiti, da bi postal boljši v svojem poklicu oz. da bi stopil stopničko višje in postal učitelj – igralec. Tem spretnostim pa lahko brez težav rišemo vzporednice s tehnikami, ki smo jih opisovali zgoraj. Morda gre le za bolj dodelane razlage in nekoliko spremenjena imena. V nadaljevanju si torej poglejmo, katere spretnosti po mnenju avtorjev (prav tam), so ključnega pomena za učiteljski poklic.

− Strokovna kompetentnost

Gre za spretnost, ki jo lahko povežemo s tehniko koncentracije, ki ravno tako vključuje dobro poznavanje strokovnih vsebin. Igralci morajo zelo dobro poznati besedilo, preden stopijo na oder, učitelji pa morajo zelo dobro poznati vsebino učne ure, preden stopijo v razred. Tauber in Sargent poudarjata, da tudi če snov obvladamo in vemo, o čem bomo govorili, nas lahko izdata trema in anksioznost, najboljše, kar lahko za to, da preprečimo slab nastop naredimo, je, da se pripravimo bolj, kot bi mislili, da je potrebno. Hkrati pa poudarjata, da mora biti uporaba igralskih spretnosti dopolnilo učiteljevemu znanju, ne pa njegovo nadomestilo. Samo učitelji, ki bodo svoje področje obvladali in o njem izžarevali navdušenje, bodo dosegli, da bodo navdušenje in interes za njegov predmet kazali tudi

30

njegovi učenci. Da bi to dosegli, pa je, kot že omenjeno, poleg brezhibnega strokovnega znanja, priporočeno uporabiti še spreminjanje in prilagajanje svojega glasu, gesturiranje in gibanje ter kreativno uporabo prostora, v katerem se nahajamo. Ta del lahko povežemo tudi s tehnikama čustvenega in gesturalnega spomina. Za še boljše rezultate pa bi učitelji morali uporabiti še različne pripomočke, metode, humor in element presenečenja.

− Motorična in gibalna spretnost

To je spretnost, s katero lahko oživite svoje besede in s katero bolj pritegnete otroke k poslušanju. Vsaka gesta, gib, obrazna mimika, postavitev v prostoru, telesna drža, ali kakršna koli druga sprememba v gibanju nam nekaj sporoča, zato bi vse to moralo biti vnaprej premišljeno in izvedeno s tem zavedanjem in željo, da bi s to določeno držo, mimiko, gesto … želeli nekaj doseči. Ker pa se med temi nadzorovanimi gibi še vedno lahko pojavljajo nenamerni gibi (praskanje, kihanje, kašljanje, popravljanje las, oblačil…) je nujno, da učitelj ozavesti in se nauči, kako te gibe vključiti v svoj ‘nadzor’, ne da bi ogrozil svoj položaj, svoj namen ali sporočilo. Ker se učitelji svojega telesa velikokrat ne zavedajo, lahko prihaja do mešanih signalov, ki jih sporočajo učencem. Na primer: učitelj učenca pozove k odgovoru na vprašanje ter medtem, ko učenec odgovarja pogleda na uro ali v svoj računalnik. S tem učencu sporoča, da ga njegov odgovor ne zanima. Gotovo ste že slišali za rek, ki govori, da so dejanja zgovornejša od besed, kar se dobro odraža tudi v šolskem kontekstu, saj so učenci navadno bolj skoncentrirani, radovedni in entuziastični pri učiteljih, ki obvladajo spretnost telesne gibljivosti. Če to spretnost povežemo še s zgoraj opisanimi tehnikami vidimo, da se ta neposredno povezuje s koncentracijo, pri kateri se mora učitelj dobro zavedati svojega telesa in tehniko dramatičnosti, pri kateri učitelj svojim besedam vliva življenje preko svojega gibanja.

− Vokalizacija

Glas je zelo pomembno sredstvo, s katerim pokažemo svojo osebnost, ozadje, karakter in občutke. Za učitelja je zelo pomembno, da se tega zaveda, saj lahko s spreminjanjem svojega glasu pripomore k razumljivosti povedanega. Vsak človek ima določeno širino svojih vokalnih sposobnosti in v navadnem govori v določeni frekvenci. Naravno je, da se ta spremeni, ko smo jezni, žalostni ali veseli, za učitelja pa je veliko bolj ključno, da se nauči nadzorovano spreminjati svoj glas. Tako učencem lažje pove, kaj je res pomembno, česa ne smejo izustiti in jih navdušijo za določen predmet ali snov. Pomembna je tudi hitrost našega govora. V razredu ne smemo govoriti prehitro, sploh ko dajemo navodila, ne smemo pa biti prepočasni, saj s tem tvegamo zdolgočasenost in lahko dosežemo ravno nasprotno od želenega. Medtem ko bi se učitelji morali učiti animirati svoj glas, pa bi se morali učiti tudi, kako negovati svoj glas, saj je ta tisti, ki ga pri svojem poklicu najbolj potrebujejo. Veliko zdravstvenih težav učiteljev se dogaja ravno na področju glasilk, kar pa ni naključje. Posredno lahko to spretnost povežemo s tehniko ritma in karakterizacije, pri katerih igra tudi glas eno izmed ključnih vlog. Ritem nam narekuje tempo našega govora, preko glasu pa sporočamo tudi naš karakter in našo vlogo učitelja.

31

− Prostorska spretnost

Spretnost, ki se posredno povezuje s tehnikami koncentracije, dramatičnosti in opazovanja.

Pri vseh je zelo pomembno to, da se zavedamo prostora okrog nas, ter da ga znamo izkoristiti tako, da nas bo podprl pri tem, kar želimo doseči. Prostor okrog nas vpliva na naše razpoloženje in v vsakem prostoru se ne moremo enako obnašati, učiti, ali koncentrirati. Veliko učiteljev, sploh tistih, ki nimajo veliko izkušenj, se v učilnici ne počutijo sproščeno, kar vpliva na njihov način poučevanja in na že vse zgoraj opisane spretnosti. To posledično privede do tega, da izgubijo pozornost svojih učencev. Prav tako pa lahko učilnica kot taka v neprijetna občutja potiska katerega od učencev. Zato se tukaj pojavlja vprašanje, zakaj učitelji in učenci ne preoblikujejo učilnice tako, da se bodo v njej počutili dobro. Smiselno, funkcionalno in kreativno oblikovan prostor lahko pozitivno vpliva na učiteljevo samozavest in učenčevo voljo do učenja. Drugi razlog za pridobitev in negovanje prostorske spretnosti pa je, da je zanimiva uporaba prostora okrog nas lahko koristna iz vidika učenja. Prostor lahko uporabimo tudi kot učni pripomoček. Pri tem je pomembno, da uro vnaprej načrtujemo in razmislimo o tem, kakšen odnos želimo vzpostaviti med prisotnimi v razredu, kje se bomo gibali sami, kje je najbolje (vizualno in akustično), da povemo glavne poudarke in na kakšen način bo taka postavitev prostora zagotovila učenčevo pozornost (Tauber in Sargent, 2007).

EMPIRIČNI DEL

1 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA

Glede na raziskave, ki so pokazale veliko pozitivnih učinkov na profesionalni in osebni ravni specifičnih skupin posameznikov, je gotovo, da bi drama lahko bila koristna tudi za osebno in poklicno rast učiteljev. Do sedaj je bilo izvedenih veliko raziskav (Dominko, 2020; Fleming, Merrell in Tymms, 2004; Merela, 2019), ki so potrdile, da vključevanje drame v šolski kurikulum pozitivno vpliva na učenčevo znanje, samozavest, komunikacijske sposobnosti, jezikovne spretnosti, učenje in vedenje, kar nakazuje na to, da je znanje o drami pomembno za učitelja.

Zelo malo raziskav pa je bilo izvedenih na področju višjega šolstva, in sicer kako bi drama v višješolskem kurikulumu lahko vplivala na študente oz. še podrobneje, kako bi lahko vplivala na študente razrednega pouka, kot na osebe, ki bodo v prihodnosti stopile pred razred in poučevale.

R. Hains-Wesson (2011) je izvedla raziskavo, v katero je vključila študente različnih smeri npr.

pravo, znanost, poslovne vede in umetnost. Zanimalo jo je, na kakšen način lahko uporaba performativnih spretnosti in tehnik s strani predavatelja vpliva na študente. Kar 93 % študentov je povedalo, da je uporaba performativnih spretnosti (uporaba prostora, vokalizacija, očesni kontakt, navdušenje) pozitivno vplivala na njihovo motivacijo za učenje, in da so predavanja, v katerih je predavatelj uporabljal performativne spretnosti, bila bolj zanimiva in so jih bolj pritegnila. Večina študentov je na najvišjo raven postavila pomen vokalizacije in navdušenja, na najnižjo pa gibanja

32

po prostoru in uporabe prostora, še vedno pa je tudi ta izpostavljena spretnost krepko presegla 50 % pomembnosti. Raziskava je torej raziskovala pomen uporabe performativnih spretnosti za dojemanje študijskih predavanj, študenti sami pa dejansko niso bili aktivno vključeni v noben igralski proces ali kakršne koli dramske aktivnosti. Namen raziskave je bil prikazati performativne spretnosti kot eno izmed pedagoških metod, ki se je lahko predavatelji poslužujejo, da bi dosegli večje zanimanje študentov.

Raziskava, ki je bila izvedena specifično s študenti razrednega pouka, je bila izpeljana v študijskem letu 2006/07. Raziskovalca je zanimalo, kako lahko drama vpliva na kreativnost študentov.

Študenti so zato opravljali test kreativnosti pred in po dramskem predmetu, ki so se ga udeležili na fakulteti. Med samim predmetom so bili študentje del dramskih aktivnosti, kot so ogrevanje, komunikacijske aktivnosti, aktivnosti s pantomimo, aktivnosti vezane na glasbo in zvočno ustvarjanje ob drami, aktivnosti za krepitev samozavesti, aktivnosti za krepitev fleksibilnosti, procesno dramo. Test je meril študentovo zatikanje oz. tekočnost, izvirnost, abstraktnost, odpor in smiselnost zaključkov. Glede na rezultate, so ugotovili, da so bili rezultati testov po opravljenem predmetu občutno višji kot pa pred njim. Raziskava je pokazala, da drama vpliva na razvoj intelektualnih sposobnosti študentov razrednega pouka med drugim tudi na razvoj njihove kreativnosti (Özdemir in Çakmak, 2008).

Našli pa nismo nobene raziskave, ki bi se osredotočala na vpliv igralskega procesa na osebno ali poklicno rast študentov razrednega pouka, zato se bo to raziskovalno delo osredotočalo predvsem na to. Zanima nas doživljanje igralskega procesa, ki ga bodo študentje razrednega pouka razvijali samostojno in/ali z mentorico ter ali lahko ta kakor koli vpliva na njihov osebni ali poklicni razvoj.

2 CILJI RAZISKAVE IN RAZISKOVALNA VPRAŠANJA

Cilj raziskave je bil odkriti, ali obstaja povezava med igralskim procesom študentov in njihovo osebno in profesionalno rastjo in njihovo sposobnostjo prepoznavanja pridobljenih kompetenc ter uporabo le-teh na drugih vidikih njihovega zasebnega in/ali profesionalnega življenja.

Raziskovalno delo so vodila naslednja raziskovalna vprašanja:

1. Kako študentje doživljajo pridobljene spretnosti v igralskem procesu pri njihovem osebnem in/ali profesionalnem razvoju?

2. Ali so študentje v igralskem procesu pridobili kompetence ali spretnosti, ki jih prepoznajo kot pomembne za opravljanje njihovega učiteljskega poklica?

3. Ali so študentje v igralskem procesu pridobili kompetence ali spretnosti, ki jih prepoznajo kot pomembne za njihovo osebno rast?

4. Ali so študentje v igralskem procesu pridobili kompetence ali spretnosti, ki niso bile napovedane v učnem načrtu predmeta in jih prepoznali za ključno sestavino učiteljskega poklica?

33 3 METODA IN RAZISKOVALNI PRISTOP

Raziskovanje je temeljilo na metodah kvalitativnega raziskovanja. Izvajali smo primarno pluralno študijo primera, s katero smo dobili vpogled v razmišljanje in razumevanje študentov, vključenih v igralski proces. Pri raziskavi je bila uporabljena triangulacija v metodi, kar pomeni, da smo podatke pridobili z uporabo več različnih tehnik – intervju, opazovanje, dokumentarni viri, pri čemer ima intervju nadrejeno funkcijo, opazovanje in analiza dokumentarnih virov pa le spremljevalno. S tem načinom smo želeli zagotoviti objektivnost in zanesljivost pridobljenih podatkov.