Vzorec raziskave je neslučajnostni namenski. Za namen raziskave smo uporabili dva vzorca oseb.
V prvi vzorec raziskave so bili vključeni štirje študenti 1. letnika podiplomske stopnje na programu Poučevanje na razredni stopnji, Univerze v Ljubljani Pedagoške fakultete, ki so v študijskem letu 2020/21 v okviru svojega programa obiskovali izbirni predmet Uprizoritvene umetnosti v poučevanju. V raziskavo so bile vključene štiri študentke, ki so v okviru tega predmeta bile neposredno vključene v igralski proces. Ena od študentk je predčasno izstopila iz raziskave, zato imamo en zaključni intervju manj, njena refleksija predmeta je pa kljub temu vključena v raziskavo. Pomembno je poudariti, da so tri od teh študentk prvo stopnjo študija zaključile na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru, ena pa na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Vse študentke so pred tem študijskim letom že imele izkušnje z dramo in tudi konkretne izkušnje z igralskim procesom. Pomembno je povedati še, da je ena od študentk v tem študijskem letu tudi že zaposlena na osnovni šoli, kjer dela kot učiteljica razrednega pouka. Predmet Uprizoritvene umetnosti v izobraževanju se je izvajal v celoti na daljavo, zaradi posebnih epidemioloških razmer v državi med pandemijo Covid-19, pri čemer študentke niso imele fizičnega stika z mentoricami ali svojimi sošolkami.
V drugi vzorec raziskave so bili vključeni štirje študenti, ki so bili med svojim študijem razrednega pouka v okviru programa ob 70-letnici Univerze v Ljubljani Pedagoške fakultete tudi neposredno vključeni v igralski proces. Proslava ob 70-letnici Pedagoške fakultete je bila izpeljana v študijskem letu 2017/18. V tem času so študentje obiskovali tretji letnik dodiplomskega študija razrednega pouka. V raziskavo so bile vključene tri ženske in en moški, vendar bomo zaradi varovanja njegove identitete v nadaljevanju tudi zanj uporabljali zgolj ženski spol. Trenutno je zgolj ena od teh zaposlena na šoli kot učiteljica podaljšanega bivanja, ena pa je v preteklosti delala v šoli kot učiteljica tehnike. Drugi dve sta redno vključeni v program Zveze prijateljev mladine Slovenije, kjer delujeta kot vzgojiteljici in animatorki. Vse štiri so pred nastopom na proslavi že imele izkušnje z dramo in izkušnje z igralskim procesom. V primerjavi s prvim vzorcem je ta ustvarjalni proces potekal v živo.
34 3.2 Opis postopka zbiranja podatkov
Z vsako od štirih študentk, ki so bile v letošnjem študijskem letu vključene v igralski proces kot dejavnost pri predmetu Uprizoritvene umetnosti pri poučevanju, smo izvedli preliminarni in zaključni polstrukturirani globinski intervju, s katerim smo ugotavljali njihovo doživljanje predmeta. Vprašanja za intervju smo vnaprej pripravili, vendar smo jih prilagajali in dodajali med intervjujem na tak način, da smo res zagotovili poglobljene odgovore.
Vprašanja za preliminarni intervju:
1. Kako to, da si se odločila za ta predmet?
2. Koliko in kje si se do sedaj že ukvarjala z dramo, če si se?
3. Glede na tvoje prejšnje izkušnje, kaj zate pomeni igralski proces?
4. Kakšna so bila tvoja pričakovanja glede kompetenc pri predmetu Uprizoritvene umetnosti v poučevanju?
5. Kakšna so bila tvoja pričakovanja glede prve ure predmeta?
6. Kako si doživljala prvo uro predmeta?
7. Kako si se počutila, ko si prvič stopila v svojo vlogo?
8. Ali bi o tem, kar sva govorili, želela še kaj dodati?
Vprašanja za zaključni intervju:
1. Kako bi opisala doživljanje, kakšni so tvoji občutki ob zaključku predmeta UUP?
2. Kakšni so bili tvoji občutki med samim procesom ustvarjanja? Kako bi opisala svoje doživljanje med individualni vajami, predavanji, vajami?
3. Glede na tvoje prejšnje izkušnje z dramo, kaj meniš, da je bilo tisto, kar se je pri tem predmetu razlikovalo s tvojimi prejšnjimi izkušnjami? Ali je to dobro/slabo? Zakaj?
4. Glede na tvoje izkušnje, v čem se je ustvarjanje projekta razlikovalo z ostalimi?
5. Kaj ti je bilo pri predmetu težko/odveč/nepomembno in zakaj?
6. Kaj je zate najpomembnejše, kar si se pri predmetu naučila?
7. Kaj meniš, da je bilo tisto glavno, kar nam je želela profesorica predati?
8. Kaj te je presenetilo, je bilo nepričakovano?
9. Ali si med predmetom razmišljala o poklicu učitelja? O čem si razmišljala?
10. Ali meniš, da ti je predmet ponudil kaj, s čimer si boš lahko pomagala v svojem poklicu? Kaj, kje in kako lahko to uporabiš? Primer. Kaj pa tebi kot učitelju?
11. Ali meniš, da si dobila dovolj kompetenc, za uporabo drame pri svojem poklicu? Zakaj ja/ne?
12. Ali si med predmetom spoznala kaj novega o sebi? Kaj in kako lahko to uporabiš v svojem vsakdanjem ali poklicnem življenju?
13. Ali meniš, da ti je predmet ponudil kaj, kar lahko uporabiš v svojem osebnem življenju? Kaj?
14. Ali ti je predmet ponudil kaj, kar lahko uporabiš pri drugih predmetih na fakulteti? Kaj in kako lahko to uporabiš?
15. Kaj veš o igralskem procesu?
35
16. Ali po tvoje obstaja povezava učitelj – igralec? Če ja, kakšna?
17. Ali bi o tem, kar sva govorili danes, želela še kaj dodati?
Intervjuji so bili izvedeni preko aplikacije Zoom in so se snemali. Preliminarni intervjuji so trajali od 22 do 47 minut, zaključni pa od 27 do 41 minut, povprečen čas intervjuja s prvo skupino je tako bil 36 minut. Intervjuje smo transkribirali tako, da smo jih ‘prevedli’ v knjižno obliko jezika.
Pomembno se nam je zdelo, da smo zaradi veljavnosti odgovorov zato v celoten proces vključili tudi študentke. Transkripcije intervjujev so zato dobile v vpogled, povabljene so bile da jih preberejo in tudi, komentirajo, dopolnijo ali spremenijo svoje odgovore, če bi želele. Slednjemu so se vse študentke odrekle, z obrazložitvijo, da se strinjajo z vsem kar je napisano, in da nimajo ničesar za dodati. Pri pisanju ene transkripcije so se nam porodila dodatna vprašanja, zato smo študentko dodatno kontaktirali, vendar ni bila pripravljena podati dodatnih odgovorov.
Prav tako pa smo bili prisotni na vseh njihovih individualnih in skupinskih vajah, pri katerih smo študente opazovali in si delali samostojne zapiske, ki so pri raziskavi koristili in s tem podprli njihove odgovore v intervjujih. Individualni vaji sta bili izvedeni dve in sta se ravno tako snemali.
Med opazovanjem smo bili pozorni predvsem na njihove odzive na nove tehnike, komentarje in popravke mentorice, na njihovo obrazno mimiko in njihove izjave, si te skrbno beležili v lastne zapiske in jih po koncu analizirali v skladu z odgovori v intervjujih, ki so bili ključni za našo raziskavo. Ob zaključku predmeta smo analizirali tudi njihove refleksije, ki so jih v sklopu predmeta morali individualno pisati. S tem smo dobili še globlji in zanesljivejši vpogled v njihovo razmišljanje.
S štirimi študentkami, ki so sodelovale pri proslavi ob 70-letnici fakultete, je bil izveden samo en posltrukturiran globinski intervju. Vprašanja so bila vnaprej pripravljena, vendar smo ob samem intervjuju dodajali podvprašanja zato, da smo dobili jasnejše in bolj izčrpne odgovore. Pred samim intervjujem smo študentkam poslali posnetek proslave in jih prosili, da si ogledajo svoje nastope.
S tem smo jim želeli priklicati spomine na takratno dogajanje. Nekateri so si posnetke pogledali večkrat in o njih, kot so povedali, tudi razmišljali pred samim intervjujem. Intervjuji so bili prav tako izvedeni preko aplikacije Zoom in so trajali od 43 do 52 minut, povprečen čas intervjuja pa je bil 48 minut. Tudi te intervjuje smo transkribirali v knjižno obliko, ter jo poslali intervjuvancem v pregled in morebitne popravke, ki pa jih ravno tako tudi oni niso dodali.
Vprašanja za intervju s študenti vključenimi v 70-obletnico Pedagoške fakultete v Ljubljani:
1. Kaj je prva stvar, ki se je spomniš, ko pomisliš na takratne vaje, predstavo ali cel dogodek?
2. Česa se od priprave na nastop najbolj spomniš? Zakaj ravno tega?
3. Ali mi lahko opišeš, kako so vaje potekale?
4. Kakšne občutke si imel/a pred/med/po vajami? Razloži.
5. Katere stvari so se ti še vtisnile v spomin o vajah/predstavi/dogodku? Opiši.
6. Ali si pred tem projektom imel/a še kakšne druge izkušnje z dramo? Kakšne?
36
7. V čem se je ta projekt razlikoval od tvojih prejšnjih izkušenj? Ali je to dobro ali slabo in zakaj tako meniš?
8. Kaj je tisto najpomembnejše, kar si od tega projekta odnesel/a ali se pri njem naučila? Zakaj?
9. Kaj ti je bilo pri ustvarjanju tega projekta težko/odveč/nepomembno? Zakaj?
10. Kaj te je posebej navdihnilo ali naredilo poseben vtis? Opiši.
11. Ali si pri tem projektu spoznal kaj novega o sebi? Kaj?
12. Ali meniš, da si s sodelovanjem pri tem projektu pridobil/a kakšne kompetence? Kakšne?
13. Kje najdete most, povezavo med to izkušnjo in svojim življenjem sedaj?
14. Ali ti je kaj od vaj/predstave/dogodka prišlo prav v poznejšem življenju? Kaj? Kdaj, ob kakšni priložnosti?
15. Ali meniš, da je poznavanje drame in gledališča pomembno pri poklicu učitelja? Zakaj ja/ne?
16. Ali meniš, da si v času svojega študija dobil/a dovolj kompetenc za uporabo drame v razredu?
Zakaj ja/ne?
17. Ali si kaj, kar si se naučil/a pri tem projektu že uporabila v razredu ali pri delu z otroki? Kaj?
Primeri. Kaj pa v svojem zasebnem življenju? Primeri.
18. Kaj veš o igralskem procesu?
19. Ali po tvojem mnenju obstaja povezava učitelj – igralec? Kakšna? Opiši.
20. Kaj bi v zvezi s to izkušnjo in o tem, kar sva danes govorila/i želela sporočiti mlajšim kolegom, študentom? Kaj bi jim svetoval/a v zvezi s tem in kakšne napotke bi jim dal/a?
21. Ali želiš o tej izkušnji povedati še kaj, kar te nisem vprašala?
Intervjuji in analize refleksij so bili za odgovarjanje na vsa raziskovalna vprašanja ključni. Za odgovarjanje na prvo raziskovalno vprašanje smo se opirali še na opazovanje, saj smo tako besedno komunikacijo podprli še z nebesedno. Pri zadnjem vprašanju pa smo analizirali še učni načrt za predmet Uprizoritvene umetnosti v poučevanju, ki smo ga primerjali z odgovori in refleksijami študentov.
3.3 Postopki obdelave podatkov
Z vsemi študenti smo izvedli intervjuje, ki so se snemali. Intervjuji so bili analizirani po metodi kvalitativne raziskave z induktivnim pristopom oz. odprtim kodiranjem. Tako, kot je odprto kodiranje opisal Vogrinc (2008), smo tako transkripcije intervjujev kot tudi refleksije študentk in učni načrt predmeta kodirali po principu deževanja idej (ang. brainstorming). Dele odgovorov iz intervjuja, ki so se nam za raziskavo zdeli pomembni, smo kodirali na podlagi besedne zveze, besede ali ključnega pojma, ki je odgovor ali del odgovora povzel. Tako smo dobili veliko različnih kod, ki smo jih nato na podlagi raziskovalnih vprašanj združili v kategorije. Primer kodiranja najdete v prilogi 1. Kategorije, ki niso sovpadale z raziskovalnimi vprašanji, smo smiselno povezali in vključili v predstavitev vzorčne skupine, ali pa smo jih v skrajnem primeru izpustili iz našega raziskovanja. Odgovore intervjuvancev smo nato primerjali s svojimi opažanji med samimi srečanji in njihovimi refleksijami ob zaključku predmeta. Tako smo dobila širši vpogled v njihovo razmišljanje in bolj objektivne rezultate. V zadnji fazi smo primerjali tudi odgovore študentov,
37
vključenih v igralski proces pri predmetu Uprizoritvene umetnosti v poučevanju (v nadaljevanju UUP), in študentov, ki so bili vključeni v igralski proces pred tremi leti, s tem pa smo zagotovili, da so rezultati raziskave bolj zanesljivi. Za odgovarjanje na raziskovalna vprašanja smo uporabili več različnih tehnik: opuščanje izjav, posploševanje in združevanje.
4 REZULTATI IN INTERPRETACIJA
V spodnjem poglavju bomo z odgovarjanjem na raziskovalna vprašanja predstavili glavne ugotovitve kvalitativne raziskave, ki jih bomo črpali iz rezultatov, ki smo jih z raziskavo dobili (s pomočjo intervjujev, opazovanja, analize dokumentov). Sami odgovori so po večini zelo obširni, saj zajemajo odgovore študentov, ki so bili v raziskavo vključeni, zato v odgovore dodajamo tudi našo interpretacijo rezultatov in glavne ugotovitve, ki jih povezujemo s teoretičnimi izhodišči.
Prvo vprašanje se od drugih razlikuje v tem, da smo v njem opisali projekt, v katerem so sodelovali študentje (v študijskem letu 2020/21 ter tudi 2017/18). Prav tako je med samimi rezultati, kjer je potrebno, zapisano več o preteklih izkušnjah študentov, zato da bolje razumemo njihovo razmišljanje in doživljanje samega procesa. Pri prvem vprašanju smo dodali tudi razmišljanje študentk o samem igralskem procesu, zgolj zato, da dobimo vpogled v njihovo predstavo o samem igralskem procesu.
4.1 KAKO ŠTUDENTJE DOŽIVLJAJO PRIDOBLJENE SPRETNOSTI V IGRALSKEM PROCESU PRI NJIHOVEM OSEBNEM IN/ALI PROFESIONALNEM RAZVOJU?
Pri študentkah, ki so bile vključene v igralski proces v okviru predmeta Uprizoritvene umetnosti (v nadaljevanju študentke oz. študentka, ko je govora o eni od vključenih v raziskavo), lahko nedvomno rečemo, da gre za vrsto profesionalnega razvoja, saj je bil ta proces del njihovega izobraževanja na poti do njihovega samostojnega učiteljskega poklica. Študentje so bili na začetku predmeta aktivno vključeni v diskusijo, v kateri so si na podlagi svojih preferenc, preteklih izkušenj in svoje motivacije odločili za projekt, za katerega so menili, da jim bo prinesel največ novega znanja. Ena od skupin se je tako odločila za zasnovo in izpeljavo projekta, pri katerem so pripravljali krajšo gledališko igro, ki bi jo ob koncu predmeta posneli, da bi si jo lahko ogledalo širše občinstvo. Zdravstvene razmere v državi so to onemogočale, saj je bilo zaradi zaprtja državnih regij za študentke nemogoče, da bi se dobile. Projekt se je tako med študijskim procesom nekoliko spreminjal. Študentke so projekt posnele individualno na daljavo, pri čemer je bil končni izdelek krajši film. Ne glede na izid projekta so bile študentke vseeno del igralskega procesa in so skupaj z mentorico in nosilko predmeta doc. Alenko Vidrih ustvarjale na tedenski ravni v času predpisanih vaj na urniku, ter po želji tudi individualno. Celoten proces je v sklopu vaj strokovno podprla še asistentka in performerka Mala Kline, ki je študentom nudila podporo in znanje o temi imaginacije, vizualizacije in alternativnih načinov poučevanja v povezavi z uprizoritvenimi umetnostmi. Skupina se je organizacije in načrtovanja ter v končni fazi, tudi ustvarjanja projekta lotila od samega začetka dramskega procesa – pisanja scenarija, do končnega izdelka – filma. Pri
38
tem ne moremo govoriti, da je šlo za gledališki proces, torej o odnosu med igralci in gledalci, saj je film vnaprej pripravljen in se igralci na publiko ne morejo odzivati. Film je tisti, ki bo ne glede na starost, razpoloženje ali prisotnost gledalcev vedno isti (Feral in Bermingham, 2002).
Razlogi za izbiro dotičnega predmeta so bili različni, kljub temu pa je vsem študentkam skupno to, da jih je področje gledališča in drame od vedno zanimalo. Študentka 2 je povedala, da se je za predmet odločila, ker jo je zanimalo več o nastanku scenarija, saj je tudi pred tem že sodelovala pri raznih šolskih igrah in tudi pri ustvarjanju scenarija. Iz intervjuja je bilo razvidno, da je sama v preteklosti dala veliko idej za kreacijo scenarijev v preteklosti. Tudi iz opazovanja je bilo jasno, da je študentka zagnana in je sama predlagala projekt, ki so ga študentke kasneje izpeljale.
Sodelovala je tudi pri kreaciji scenarija. O sami izkušnji pisanja scenarija pa je povedala, da njena želja po pisanju izhaja iz same ljubezni do književnosti in pisanja, ter da se je za to odločila, ker meni, da je to njeno močno področje. V svoji refleksiji je zapisala ‘’V sklopu projekta sem želela kopati globlje ter občinstvu podati neolepšano različico življenja v glavi in telesu resničnega borca – otroka z avtizmom.’’ Povedala je, da se zaveda, da so te teme pogosto predstavljene tako, da opisujejo otrokove lastnosti, malo pa se jih osredotoča na to, kako tak otrok doživlja svet, ter da imajo učitelji le malo primernih didaktičnih vsebin, da bi to temo lahko predstavili učencem. Samo izkušnjo pisanja scenarija je doživljala pozitivno, povedala pa je, da je bila nekoliko razočarana, ker ni dobila dovolj povratnih informacij o tem, kakšen je končni zapis scenarija. Istočasno je priznala, da ji ni všeč, če se jo in njeno delo kritizira, vendar da bi si kljub temu želela, da bi več časa posvetili sami zgodbi, ker jo je zanimalo, kako bi to ustvaril nekdo drug, ter da bi s tem dobila kakšno novo idejo. Pri pisanju je sodelovala s sošolko, ki se je za predmet odločila predvsem zaradi dobrih preteklih izkušenj z nosilko predmeta, saj je pri njej že na dodiplomski stopnji opravljala predmet, ki ji je bil všeč in za katerega meni, da ji je prinesel ogromno novega znanja in kompetenc, za katere si je želela, da jih še nadgradi. Želela si je pridobiti nove veščine, ki jih lahko kasneje uporabi v razredu. Sama je mnenja, da umetnost v šoli in pri pouku ni dovolj raziskana in s tem gonilom si je želela izvedeti več. Njena želja po pisanju scenarija je tudi izhajala iz dejstva, da študentka piše že od osnovnošolskih dni. Povedala je ‘’Kar se tiče pisanja scenarija, je to zame novo področje, ampak mi je zanimivo. /…/ Definitivno bom še naprej poskušala pisati scenarije.
Mislim, da kot učitelj lahko to počneš ves čas, če drugega ne, lahko narediš besedilo zase in za učence in uporabiš to za uvodno motivacijo. Tudi učence lahko vključiš v oblikovanje besedila.’’
Drugi dve študentki sta navedli, da je njun razlog za izbiro tega predmeta neuresničena želja po študiju. Ena od študentk si je želela študija na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, druga pa na smeri Pedagoške fakultete Pomoč z umetnostjo. Slednja je povedala ‘’Umetniški vidiki so preveč zanemarjeni, nasploh. Menim, da je zelo pozitivno, če jih uporabljamo v razredu. V primeru, da se težko izražamo z besedami, kar se veliko ljudi, so pa še bolj pozitivni.’’ Obe sta videli močno povezavo med predmetom in njunima željama, zato sta čutili, da je to prava izbira.
39
Doživljanja igralskega procesa so se razlikovala predvsem glede na različne tehnike, vaje in stopnjo v sklopu le-tega. Zato bomo rezultate predstavili posamezno za vsak del igralskega procesa, ki so ga študentke izpostavile kot pomembnega.
4.1.1 Kaj je igralski proces?
Iz teoretičnih virov je mogoče razbrati, da ko je govora o ustvarjalnem procesu pri drami ali gledališču, različni avtorji navajajo različne procese. Nihče zares ne omenja, da bi pri dramskem ustvarjanju obstajali različni procesi, vendar se v literaturi pojavljajo predvsem trije, ki so si med seboj dovolj različni, da jih lahko med seboj ločimo. To so gledališki, dramski in igralski proces.
Vsi trije so del ustvarjanja drame v gledališču in se med seboj povezujejo, dopolnjujejo in stopnjujejo. V določenih delih se morda celo prekrivajo in velikokrat je težko zarisati točno določeno mejo, kdaj se nek proces konča in kdaj se drugi začne. Vsekakor pa je to od pomembnejših teoretičnih spoznanj, ki smo ga med našo raziskavo odkrili in je pomembno, saj teoretično podkrepi naše raziskovanje in odpira nov pogled na celotno dramsko ustvarjanje. Vsi trije procesi v gledališču stremijo k ustvarjanju svojega produkta, tj. gledališka predstava, če pa govorimo o dramskih aktivnostih pri aplikativnem gledališču pa le-ta ni nujno cilj dramskega ustvarjanja, zato si celoten ustvarjalni proces drznemo razdeliti na tri dele, pri katerem ima vsak svoj cilj in namen. Najobširnejši je gledališki, sledi mu dramski ter nato, za našo raziskavo najpomembnejši, igralski.
V teoriji je igralski proces predstavljen kot proces, skozi katerega morajo igralci, da lahko igrajo
V teoriji je igralski proces predstavljen kot proces, skozi katerega morajo igralci, da lahko igrajo