Vživljanje v vlogo

Ko so študentke pripovedovale o tem, kako so se vživljale v vlogo, so največkrat omenile, da so navdih za svoj lik iskale v svojih izkušnjah in v svojem čustvenem spominu, o čemer smo brali tudi pri Stanislavskem (1977). Ta način vživljanja v vlogo je po Stanislavskem (prav tam) najprimernejši iz tega razloga, da se igralec z likom identificira ter s tem pripelje lik do točke, kjer se zdi popolnoma resničen, kjer nihče (ne igralec in ne gledalec) ne podvomi v to, da ta oseba ni ta dramski lik. Igralec preko vživljanja v vlogo išče sebe in se preko lika tudi nekako prikazuje.

Lik, ki ga pooseblja, kaže določeno dimenzijo igralca samega.

Ena od študentk v tem študijskem letu je povedala, da je svojo vlogo takoj povezala in projicirala na svoje izkušnje. Razmišljala je, kje se ji je kaj podobnega že zgodilo v življenju, ali se je morda s tako osebo (v filmu je glavna vloga dodeljena avtistu in vse ostale osebe so z njim povezane) že srečala in v kakšnih okoliščinah. Pomislila je, kako se je počutila, ko se je prvič srečala z njim (z avtistom). Rekla je: ‘’Avtomatsko sem nato preslikala v to sceno, sem se spomnila, kako je bilo takrat in izhajala iz svojih izkušenj. Meni osebno je za vsako igro pomembno, če ti želiš biti čim bolj pristen, čim bolj realen, izhajaj iz izkušenj, ker to področje poznaš. To je nekaj, kar ti veliko lažje predstaviš, ker se ti veliko lažje naučiš, se vživiš, če ti je to neko poznano okolje.’’ Poudarila je še, da se ji zdi pomembno, da ne preslikujemo oseb ali celotne situacije, ampak samo svoja občutja v tistem trenutku. Rekla je, da je na ta način veliko lažje oživiti neko namišljeno osebo.

Dodala je še, da se je v svoji vlogi počutila super. Vredno je še poudariti, da je to študentka, ki je v preteklosti že sodelovala v različnih igralskih procesih, med drugim tudi z nosilko predmeta, in da je nekaj izkušenj v tej smeri najbrž že pridobila v preteklosti. V svoji refleksiji je še zapisala, da igranje ni mačji kašelj iz tega razloga, da se lahko velikokrat v sami igri odzoveš nenaravno, in da je zato pomembno, da imaš in izhajaš iz svojih preteklih izkušenj. Zapisala je še, da s samim vživljanjem v svojo vlogo ni imela večjih težav. Kljub temu pa je v našem zaključnem intervjuju priznala, da se je počutila nekoliko zapostavljeno v smislu njene vloge in mentoričinega vodenja, ker je dobila občutek, da se mentorica preveč ukvarja samo z glavnimi vlogami, na stranske je pa pozabila do zadnjega trenutka. V njenem načinu govora smo zaznali, da bi si študentka želela več usmeritev s strani mentorice tudi v smislu vživljanja v vlogo.

Podoben način vživljanja sta omenjali tudi drugi dve študentki. Ena je povedala, da se je za svoj lik poskušala poistovetiti z osebo, ki jo je spominjala na svoj lik. Rekla je, da je razmišljala, kako je ta oseba odreagirala na podobno situacijo, nato pa je razmišljala tudi o tem, kako bi ona sama odreagirala nanjo. Poskušala je poiskati tiste pretekle izkušnje in občutke zvabiti na plan. Povedala je tudi, da jo je bilo na začetku zelo strah in je bila živčna, ker ni vedela, kako naj svoj lik predstavi, vendar je rekla, da se je kasneje sprostila in ji je bilo lažje. Zaznali pa smo nekoliko nepravilno predstavo, ki jo je najbrž dobila zaradi tega, ker je mentorica velikokrat študentkah poudarjala, to

54

je da igraš sebe. Študentka je rekla: ‘’Ko si daš v glavo, da karkoli boš povedal, bo v redu, važno, da si ti, ti, važno, da je pristno, in da karkoli boš odigral, je v redu, postane lažje.’’ Na tej točki moramo poudariti, da je pristnost vsekakor pomembna, in da moraš v lik postaviti tudi sebe, ampak da je pomembno, da se igralec zaveda, da ne igra sebe ampak neko drugo osebo ter da karkoli boš odigral, ne bo v redu, če to ni v skladu s tem likom, s to situacijo in s tem dramskim besedilom.

Podoben način razmišljanja smo zaznali pri več izjavah, ki jih je ta študentka podala, zato si upamo govoriti, da gre pri njenem primeru za nekoliko zgrešen način razmišljanja. Ista študentka je še povedala, da se ji je zdelo, da smo imeli veliko preveč vaj, in da tako vestno vodenje s strani mentorice ne bi bilo potrebno. Iz celotnega intervjuja lahko rečemo, da študentka ni pričakovala, da se bodo v tolikšni meri osredotočali na igralski proces in je od predmeta pričakovala drugačne stvari. To, da od samega igralskega procesa ni potegnila ničesar, kar bi koristilo njenemu izobraževanju, je povedala tudi sama, vendar menimo, da je to v veliki meri povezano s tem, da se študentka velikokrat ni bila pripravljena prilagoditi in je na vajah tudi večkrat manjkala, ali bila pasivno prisotna. Za intervju je še povedala, da so se ji vaje zdele pretirane tudi iz tega vidika, ker je mnenja, da bi se v osebo lažje vživela, če bi le-te izvajali v fizični obliki. Rekla je, da se iz branja na Zoomu bolj malo vidi, kako dobro ti odigraš določeno vlogo. Naj tukaj povzamemo še vse avtorje (Jones, 2014, Patal, 2015, Stanislavski, 1977), ki govorijo o tem, da je branje pomembno in se z njim začne vsaka priprava na vlogo. Najprej mora biti igralec seznanjen z besedilom, da lahko začne vanj vstavljati tudi občutja, tem pa dodajati gibanje. Torej lahko sklepamo, da bi tudi v primeru, če bi se vaje dogajale v živo, na začetku veliko časa posvetili samo branju, nato pa ravno tako ponavljanju in izboljšanju njihovih karakterjev. Sklepamo pa, da bi vaje v vsakem primeru potekale toliko časa, dokler ne bi igralci dosegli točke, za katero bi mentor/režiser menil, da so pokazali vse, kar so lahko, in da so s tem dosegli vrh svoje kreativnosti oz. v primeru aplikativnega gledališča, dosegli nek drugi cilj, ki je ključen za njihov razvoj.

Druga študentka je o svojem vživljanju v vlogo povedala, da je iskala smernice med svojo vlogo in seboj. Iskala je podatke, ki so nakazovali na to, v čem si je s svojo vlogo podobna in v čem ne.

Povedala je, da se je s svojo vlogo lažje poistovetila ravno zaradi svoje osebnosti, ki se je v določenih točkah skladala z osebnostjo, ki si jo je naslikala pri svoji vlogi. Sama je v veliki meri sledila navodilom in usmeritvam mentorice in je to tudi aktivno kazala na vajah. V svoji refleksiji je tudi evalvirala svoje začetno igranje z igranjem na koncu, katerega je opisala kot bolj razvitega, naravnega in pristnejšega. Po navodilih si je orisala tudi značilnosti svojega lika in mu dodala prijatelje, starše, način oblačenja itd., za kar je povedala, da ji je zelo pomagalo pri kasnejšem vživljanju. V svoji refleksiji je tudi zapisala: ‘’O svoji vlogi sem zelo veliko premišljevala tudi v prostem času. To se mi zdi nadvse pomembno. O stvareh, ki jih želimo narediti dobro, razmišljati tudi izven dogovorjenega časa. V prostem času so naši možgani manj obremenjeni, bolj spočiti in takrat velikokrat nizajo dobre ideje.’’ Enako kot prejšnja študentka je tudi ona priznala, da so ji bile vaje predolge, in da so se preveč ponavljale, vendar je dodala, da se zaveda, da je bilo tako z razlogom, in da so to pač morali dati čez. Dodala je tudi, da je bil en semester premalo, in da si želi, da bi se z dramo lahko ukvarjala dlje časa.

55

Študentka, ki se je srečevala z največ težavami v spreminjanju svojega načina delovanja, branja in igranja je, kot smo že v zgornjem podpoglavju zapisali, povedala, da se je veliko časa ukvarjala s tem, da ona drugače ne zna prebrati/igrati. Veliko časa je tudi primerjala težavnost svoje vloge z vlogami drugih in bila mnenja, da je ostalim študentkam vživljanje v lik lažje, ravno zaradi izkušenj – študentka je rekla, da o svoji vlogi nima toliko izkušenj, kot jih imajo druge študentke s svojimi vlogami. Zaradi tega razloga se je bolj kot na svoje izkušnje zanašala na mentoričino vodenje. Verjetno je bil to tudi eden izmed razlogov, zakaj se je študentka javila za individualno vajo z mentorico. Sama se je doma tudi posnela, zato da bi slišala spremembo v svojem načinu govora. Med vajami je spoznavala, kako se s pomočjo vodenja spreminja. S pomočjo in navodili mentorice si je postavila svoj lik v okoliščine, orisala si je njegove značilnosti in okolje, v katerem se nahaja. V svoji refleksiji je zapisala: ‘’Premislek o likih me je opozoril na pomembno dejstvo, in sicer, da so okoliščine tiste, ki nas kategorizirajo. Za samo igro je pomembno, da si te okoliščine najprej zamisliš, jih poznaš, s časom pa tudi (nezavedno) ponotranjiš. Čeprav se na prvi pogled zdi, da gre za majhno stvar, ravno majhne stvari spreminjajo barvo besedila. Če igralec sam vidi okoliščine, jih bo nedvomno videl tudi gledalec.’’ Prav o tem je pisal tudi Stanislavski in menimo, da je razmišljanje o liku tisto, ki ga naredi bolj živega. Pred tem je to samo oseba na papirju, v naslednjem trenutku pa ima prijatelje, hišo, ženo, službo itd. Študentka je še zapisala, da se je med ogrevalnimi vajami velikokrat osredotočala na barvo svojega glasu, pri čemer je bil njen cilj odkriti nižjo lego. Teh vaj študentka pravzaprav ni razumela, po našem pogovoru z njo je dejala, da ne razume, kako bo ta cilj pomagal k boljši interpretaciji. Morda je tukaj nujno povedati, da je eksperimentiranje s svojimi sposobnostmi ključnega pomena za spoznavanje samega sebe, kar igra pomembno vlogo pri ustvarjanju in oživljanju lika. Če igralec želi prikazati lik, mora najprej dovolj dobro poznati sebe. Velikokrat je rekla, da se je spraševala in besedilo skušala povedati na način, kot bi ga povedala ona sama v nekih določenih okoliščinah. Pri svojem nastopu je namreč želela obdržati avtentičnost. Iz opazovanja lahko rečemo, da je študentka pri vživljanju v svoj lik naredila že velik napredek, vendar se je kasneje v dramskem procesu in med samim snemanjem filma potegnila nekoliko nazaj in v svojem izdelku ni pokazala vsega, kar je med vajami že dokazala, da je sposobna.

O vživljanju po principu izhajanja iz svojih izkušenj je govorila tudi ena od alumen, ki je sodelovala pri skeču. Povedala je, da so si skupaj najprej orisali okoliščine likov in s tem so si jih bolj predstavljali. Kasneje pa je svoj lik poiskala v svojih spominih, v smislu, da je našla osebo, ki jo je ta lik najbolj predstavljal. Iskala je vzporednice med tema dvema osebama in poskušala doseči to, da bi te lastnosti in svoja občutja prikazala v sami vlogi. Pred samim vživljanjem pa je o svoji osebi naredila celo internetno raziskavo. Rekla je: ‘’Ko smo debatirali, kakšni bodo bili karakterji, sem se veliko lažje vživela, ker si tako lažje predstavljaš eno tako osebo. Izhajala sem bolj iz izkušenj, seveda tudi iz napotkov, ampak bolj iz izkušenj. Res sem imela tisto predstavo v glavi in sem se skušala poosebiti z njo.’’. Druga alumna ni pretirano govorila o vživljanju v vlogo, ampak smo iz njenega načina govora razbrali, da je ravno tako izhajala iz izkušenj ter hkrati sledila smernicam, ki jih je zadajal mentor.

56

Alumni, ki sta sodelovali v interpretaciji pesmi, sta o vživljanju povedali, da je bilo zelo zahtevno.

Pri interpretaciji pesmi gre namreč za to, da ne vživljaš določene osebe, ampak sebe v vlogi pripovedovalca pesmi ali celo pesnika samega. Ena od alumen je povedala, da je začetek vaj potekal tako, da sta z mentorico razčlenili besedilo. Pri tem sta skoraj vsakemu verzu določili neko osebnost oz. neko občutje, ki ta verz ponazori. Rekla je, da potem sta iz vaje v vajo poskušali v sami interpretaciji najti to osebnost znotraj nje same. Povedala je, da so bile vaje kot nekakšen cikel, v katerem sta vedno prišle do določene točke, to stopnjo evalvirali in potem šli spet nazaj na začetek. Tako je rekla, da so bile vaje približno vse enake, ampak popolnoma drugačne. Možnih interpretacij je bilo veliko in alumna je priznala, da je bila na koncu že prav zmedena, ker ni vedela katera od teh možnosti je prava oz. katera od teh bi boljše izpadla. Za intervju je povedala: ‘’Končni izdelek se mi zdi, da je še vedno odraz mene, kot mene, ampak sva šli pa dolgo pot, da sva prišli nazaj do mene. Po moje ravno ta stvar, ker sva toliko različnih stvari odkrili in toliko stvari novih naredili, je ta jaz, tisti, ki me je na koncu v interpretaciji, naredil še močnejšo, še boljšo in bolj pristno. Videla sem, kakšni so lahko ostali jazi in sem potem vedela, katerega moram uporabiti.’’

Za razliko od kolegic je ta študentka izpostavila, da je bilo vaj premalo, in da jo zanima, kaj vse bi še lahko z mentorico odkrili, če bi jih imela več.

O podobni situaciji je govorila tudi druga alumna, s to razliko, da je ona bolj kot o vživljanju v lik govorila o iskanju sebe v pesmi. Povedala je, da ji je bilo izjemno zahtevno, saj ni razumela navodil s strani mentorice. Težko si je predstavljala, kaj od nje želi. Rekla je, da so bile različne vaje za govor, dih, sproščanje, prepono razlog, da se je sprostila in tako lažje in boljše občutila pesem, ki jo je interpretirala.

Način vživljanja v vlogo vsake posameznice se je nekoliko razlikoval, kljub temu pa menimo, da večjih odstopanj ni bilo. Zanimivo je, da o samem vživljanju, torej kako naj posameznik pride do točke, kjer se bo poistovetil z likom, med samim igralskim procesom ni bilo specifičnega govora.

Mentorica (in mentor pri alumnah) sta študentke vodila na način ustvarjanja vzpodbudnega okolja (po pripovedovanju študentk in opazovanja), ter jim nudila podporo tam, in kadar so jo le-ti potrebovali. Ena od študentk je v intervjuju povedala: ‘’Pri ustvarjanju projekta sem dobila nek varen prostor, kjer sem se počutila dobro, kjer sem se povezala z ostalimi člani in sem imela zelo odprte roke za izražanje. Mislim, da nam je profesorica zelo znala dati občutek, da je vsak lahko dober igralec, in to mislim, da je zelo pomembno.’’ Zanimivo se nam zdi dejstvo, da so se skoraj vse študentke posluževale metode po Stanislavskem, čeprav o njej niso ničesar slišale. Menimo, da je bil to nekakšen njihov instinkt, ki jim je narekoval, da jih bo ta način pripeljal do najboljših rezultatov.

57

4.2 ALI SO ŠTUDENTJE V IGRALSKEM PROCESU PRIDOBILI KOMPETENCE ALI