Diagnosticiranje primanjkljajev, močnih področij in posebnih potreb pri učencih z

Učenci z NSUT sicer kažejo dokaj podobne simptome, vendar se tudi tukaj, kot pri vseh ostalih učnih težavah, lahko razvijejo blažje ali bolj izrazite težave. M. Košak Babuder (2009) pravi, da poznamo primere otrok, ki imajo samo to motnjo, in druge, pri katerih se pojavlja v kombinaciji z drugimi – na primer Aspergerjev sindrom, hiperkinetična motnja, razvojna koordinacijska motnja in dispraksija. S. Thompson (1997) opozarja, da so posledice sindroma največkrat dolgoročnejše od težav, ki temeljijo na verbalnem zaznavanju. Kljub temu da so

41

danes sposobnosti in primanjkljaji oseb, ki se spopadajo s tem sindromom, dobro poznani in opredeljeni, so pogosto napačno razumljeni in vse prevečkrat tudi niso diagnosticirani. Eden izmed pomembnejših pokazateljev težav je razlika desetih ali več izravnalnih točk med verbalnim in neverbalnim inteligenčnim količnikom (v prid verbalnega) na lestvici WISC-III intelektualnih sposobnosti, piše M. Hudoklin (2011b), vendar pa s tem kriterijem ni možno razločevati med otroki z NSUT in otroki z Aspergerjevim sindromom, saj na tej lestvici dosegajo podobne rezultate.

Učenci z NSUT pogosto izstopajo zaradi njihovega nenavadnega vedenja, zato so namesto ustrezne diagnostične ocene in potrebne pomoči največkrat deležni oznak, da so moteči in neprilagojeni razmeram, ki jih šolsko okolje ustvarja in pričakuje (A. Kobolt, 2010). Takšen odnos je ključen za drugačno odzivanje učenca, za zmanjšanje strahov ter za pridobitev njegovega zaupanja in spoštovanja dogovorov. Pri vsem tem pa je ključnega pomena, meni avtorica (prav tam), da prilagodimo raven pričakovanj, ki jih je učenec sposoben dosegati. Na žalost pa se pogosto zgodi, da učence z nenavadnim ali izstopajočim vedenjem namesto zgoraj opisanega opredelimo kot moteče, izstopajoče, nemogoče in neprilagojene razmeram, ki jih šolsko okolje ustvarja in pričakuje. Še do nedavnega so k temu pripomogle tudi stroke, ki so izpopolnjevale psihološki, pedagoški in diagnostični instrumentarij ter so vsako vedenje opredeljevale, označevale, kategorizirale kot neko težavo, motnjo ali odklon od pričakovanega, opozori avtorica (prav tam). Danes se strokovnjaki zavedajo, da s podobnimi oznakami učenca še bolj stigmatiziramo in njegov socialni položaj še poslabšamo.

L. Magajna (2011a) poudari pomen zgodnjega prepoznavanja in diagnostičnega ocenjevanja učnih težav. Postopki, ki se uporabljajo za diagnostično ocenjevanje, morajo biti učinkoviti, hitri in zanesljivi, saj bo le tako lahko učenec z NSUT dobil sistematično, organizirano in njemu primerno pomoč. Avtorica (prav tam) zato predlaga naslednje korake.

1. skrining in identifikacija (detekcija) – presejalni testi in odkrivanje otrok, pri katerih je prisotno tveganje za razvoj NSUT, opažanja oseb iz otrokovega okolja, diagnosticiranje simptomov in postavitev ustrezne diagnostične ocene,

2. klasifikacija – identificiranje narave posameznikovih težav pri učenju in ugotavljanje intenzivnosti težav ter potreb po usmerjanju,

3. načrtovanje in izvajanje pomoči – timska priprava individualiziranega programa in pomoč učencu z NSUT, ki jo nudi usposobljen strokovnjak,

4. spremljanje učenčevega napredovanja – intervencije v razredu ali v okviru individualne pomoči,

42

5. evalvacija izvajanja pomoči ter nadaljnje načrtovanje – pregled opravljene pomoči in predlogi za delo z učencem v prihodnosti.

Za prepoznavanje in diagnostično ocenjevanje neverbalnih specifičnih učnih težav so nam na voljo različni tradicionalni modeli, kot na primer model razhajanja med sposobnostmi in dosežki, model nizkih dosežkov (kjer gre za poudarek na merah šolskih veščin in znanja) in model intraindividualnih razlik, navaja L. Magajna (prav tam). Med novejše, alternativne, večnivojske in integrirane modele pa avtorica (prav tam) šteje model odziv na obravnavo, integrirani ali hibridni model, pristop »tretje metode« ter petstopenjsko hierarhično metodo identifikacije učnih težav. Avtorica (prav tam) je prepričana, da se kot uspešna izkaže nadgradnja modela identifikacije z novejšim integriranim modelom, ki predvideva široko zastavljeno odkrivanje rizičnih učencev ter zgodnje intenzivne oblike pomoči in poučevanja.

M. Hudoklin (2011b) pa meni, da se v psihološkem ocenjevanju za zgodnje prepoznavanje NSUT pri nas, poleg Wechslerjeve lestvice inteligentnosti za otroke (WISC-III), najpogosteje uporabljajo Rayeva figura, Barvne progresivne matrice (CPM), Baterija za oceno otrokovega gibanja (ABC gibanja) ter Profil ocene posebnih potreb (SNAP).

S. Thompson (1997) meni, da lahko s pomočjo testov posredno sklepamo na večjo razvitost ene izmed hemisfer ter tako hitro opazimo, da je leva dominantna. Pri testih inteligenčnih sposobnosti tako najpogosteje ugotovimo, da ima učenec z NSUT višje sposobnosti na verbalnem področju, hkrati pa podpovprečne na prostorskem. Odstopanje med tema dvema področjema je lahko celo do 20 točk, kar je odvisno predvsem od jakosti motnje, otrokove inteligentnosti ter njegovih tehnik za spoprijemanje s situacijami.

Goldstein (1994, po Rourke, 1989) pa je z željo po čim hitrejšem odkrivanju otrok z NSUT sestavil lestvico za ocenjevanje tovrstnih težav. Pri tem je upošteval področja, na katerih se najpogosteje pojavljajo primanjkljaji. Starši ali otrokovi skrbniki v procesu diagnostičnega ocenjevanja aktivno sodelujejo, odgovarjajo na različna vprašanja in strokovnjaku zaupajo informacije, kot so datum rojstva otroka, starost, spol, razred in šola, ki jo obiskuje, ter povedo, ali je otrok levičar ali desničar (podatek o otrokovi lateralnosti). Lestvica za ocenjevanje neverbalnih specifičnih učnih težav (Goldstein, 1994, po Rourke, 1989) zajema področja motoričnih spretnosti, vizualno prostorskih in medosebnih spretnosti. Starši glede na pogostost opažanja določenega vedenja odgovarjajo na vprašanja o otrokovih težavah z ravnotežjem (na primer, če se njihov otrok nikoli ni naučil voziti s kolesom), o slabše razviti

43

fini motoriki (kar se kaže pri večjih težavah pri učenju zavezovanja čevljev), o težavah pri pisanju in splošno nerodnem vtisu, ki ga o otroku dobimo že ob prvem srečanju.

Prav tako starši povedo, ali ima njihov otrok težave pri pomnjenju in organiziranju vizualnih ali prostorskih informacij (npr. ima težave pri poravnavi številk za lažje reševanje matematičnih problemov ali pri prostorski organizaciji besed na listu papirja), ali deluje negotovo, izgubljeno ali zmedeno, ko vstopa v neznano situacijo, ter se počasi privaja na nove situacije in lokacije (izgubljeno in negotovo deluje, tudi ko se večkrat vrača na isto lokacijo).

Starši pogosto opazijo, da ima njihov otrok težave s pomnjenjem obrazov ljudi, ki jih je spoznal, se pogosto izgublja in potrebuje pomoč pri orientaciji v okolju, hkrati pa so veseli, da ima njihov otrok najpogosteje nadpovprečne verbalne sposobnosti (npr. impresiven besedni zaklad ali hiter razvoj govora) in odličen slušni spomin.

Na področju medosebnih spretnosti Goldstein (prav tam) s pomočjo lestvice starše povpraša, ali njihov otrok pogosto ne razume humorja, ker vse interpretira zelo dobesedno, in ali ima težave pri branju neverbalnih znamenj, kot sta ton glasu ali obrazni izraz v interakcijah z drugimi. Starši svojega otroka pogosto najdejo tudi v opisu, da vse razume dobesedno in da ima težave pri prenosu naučenih odzivov iz ene socialne situacije na drugo, podobno prvi (npr. deluje zmedeno ob soočanju z manjšo spremembo v sicer znani situaciji). Avtor (prav tam) priporoča obisk nevropsihologa za natančnejši pregled otroka, kadar starši na več kot polovico vprašanj odgovorijo z odgovoroma včasih ali pogosto/vedno (pri motoričnih spretnostih 3- ali večkrat, pri vizualno-prostorskih spretnostih 4- ali večkrat, pri medosebnih spretnostih pa 3-ali večkrat).

Tudi I. C. Mammarella, D. Lucangeli in Cornoldi (2010) so s pomočjo raziskave primanjkljajev na področju prostorskega spomina pri učencih z NSUT oblikovali kratek vprašalnik o vizualno prostorskih sposobnostih učencev, ki nam je v pomoč pri diagnostičnem ocenjevanju tovrstnih težav. Učitelj s pomočjo štiristopenjske ocenjevalne lestvice lahko hitro ugotovi prisotnost težav pri učencu.

Na osnovi najbolj prepoznavnih značilnosti učencev z NSUT in podatkov, ki jih je zbral od različnih avtorjev, je tudi Skumavc (2005) oblikoval diagnostični pripomoček za odkrivanje tega sindroma. Trditve, ki so za določenega otroka resnične (gre za vedenja, ki se pojavljajo pogosteje kot pri vrstnikih), izpolnjevalec liste obkljuka. Končni rezultat je število obkljukanih trditev, ki je podlaga za oblikovanje strokovne pomoči. Pri reševanju liste upoštevamo opazovanje vedenja učenca v vsakodnevnih situacijah ter analizo pisnih in ostalih izdelkov. Pripomoček je sestavljen iz petnajstih trditev o anamnezi, ki jih obkljukajo starši,

44

drugi del pa je namenjen vzgojiteljem ali učiteljem, ki takšnega učenca poučujejo, saj opisuje njegovo šolsko življenje. Ta del zajema 10 trditev, ki se nanašajo na motorično področje, 12 trditev o vidno-organizacijskem in verbalnem področju ter 14 trditev iz otrokovega socialnega in čustvenega področja šolskega življenja.