Predlog obravnave učenke v prihodnosti

Učenka Ana je bila vključena v strukturiran program pomoči, katerega glavni cilj je bil spreminjanje sedanjega stanja v smeri konkretnih izboljšav. Zato sem oblikovala trening organizacijskih tehnik in trening socialnih veščin, s pomočjo katerih so se primanjkljaji na teh področjih uspešno zmanjšali, hkrati pa sem delovala v smeri razvijanja njenih močnih področij. Vse to je pripomoglo k zvišanju odgovornosti za svoje rezultate in dvigu lastne pomembnosti, s tem pa je učenka pridobila tudi boljši ugled med vrstniki. Njena participacija

192

v procesu pomoči, ki je bila prilagojena njeni starosti in sposobnostim, je bila nujna za doseganje pozitivnih rezultatov na vseh področjih. Zanimivo namreč je, da so učenci pogosto bolj kompetentni za pomoč pri oblikovanju načrta, kot se tega zavedamo. Strinjam se z M.

Končar (2003), ki je prepričana, da sodelovanje učenca omogoča njegovo soodločanje o vzgoji in izobraževanju, s tem pa razvija veščine odločanja, samozagovorništva, odločnosti in hkrati sprejema soodgovornost za doseganje zastavljenih ciljev.

Vsi imamo določene spretnosti, ki so nam nekako prirojene, in druge, v katerih nikoli ne bomo presegali povprečja; prav tako pa imajo močna in šibkejša področja tudi učenci z neverbalnimi specifičnimi učnimi težavami. Vzorec, kako so porazdeljena močna in šibka področja, pa je prav pri vsakem učencu drugačen. Zato Silver (1992) opozarja, da je potrebno vsakega učenca najprej dobro spoznati in prepoznati njegove spretnosti. Pomembno je, da se ne osredotočimo le na primanjkljaje, ampak s pomočjo dobro razvitih veščin spodbujamo razvoj slabših.

Ko razmišljamo o učenkini prihodnosti, moramo biti usmerjeni k zmanjševanju njenih primanjkljajev, predvsem k iskanju možnosti za izboljšanje njene socialne vpetosti v razredno skupnost in širše okolje ter k izboljšanju njenih vizualno-prostorskih in časovnih spretnosti.

Za optimalen celostni razvoj učenke je potrebno upoštevati njene posebne potrebe in iskati prilagoditve vzgojno-izobraževalnega dela, ki so v določeni situaciji zanjo najprimernejše in najbolj učinkovite. Pozitivne spremembe in uspehe je mogoče doseči le s proaktivnim in preventivnim delovanjem ter interdisciplinarnim pristopom. S tem se strinja tudi S. Pulec Lah (2009), ki pri poučevanju učencev z učnimi težavami vidi predvsem pozitivne strani, priložnosti, možnosti in izzive za bolj učinkovito poučevanje, prav tako pa opozarja tudi na vidik preventivnih ukrepov. Zelo pomembno je, da so vsi, ki so vključeni v njeno socialno mrežo, seznanjeni z njenimi težavami, saj je ustrezno reagiranje na njeno vedenje ključno za doseganje uspehov. Seveda pa nikakor ne smemo biti osredotočeni le na področja, kjer ima učenka težave. Prav tako pomembno je, da učenki omogočimo doživljanje uspehov na njenih močnejših področjih. Prav zato sva z učenko oblikovali listovnik, v katerega lahko vpisuje in dodaja njene izdelke, dosežke, doživetja. Nadaljuje naj tudi s pisanjem socialnih zgodb, refleksij v dnevnik in pesmic ter s tem razvija svojo literarno žilico. Hkrati pa se lahko prijavlja na različne literarne natečaje, saj tako pridobi tudi veljavo in pohvalo od širše okolice. Delo z ustvarjanjem na literarnem področju je tudi ena izmed možnosti za razvoj njene karierne poti, kar potrjuje trditev M. Kavkler in M. Košak Babuder (2013), ki pravita,

193

da med osebami s specifičnimi učnimi težavami pogosto najdemo umetnike, ki pišejo prozo in poezijo.

Žal učenci z NSUT, kljub visokim sposobnostim, pogosto doživljajo neuspehe, saj težje osvajajo vzorce učenja, težko počakajo na vrsto, imajo nizek nivo zbranosti in pozornosti pri pouku ter slabše organizacijske veščine. Če pa pogledamo izobraževalno prognozo učenke, bo le-ta verjetno še naprej uspešna pri šolskem delu, saj ima nadpovprečne intelektualne sposobnosti in področja, na katerih je zelo nadarjena, hkrati pa je osvojila tehnike in metode, s pomočjo katerih lahko kompenzira svoje primanjkljaje. Njene verbalne zmožnosti se bodo zagotovo še razvijale do visoke stopnje dekodiranja besed ter odličnega pomnjenja dobesednih verbalnih sporočil. Verjetno pa bo učenka v primerjavi s sovrstniki še naprej imela več težav pri prepoznavanju vizualnih vzorcev, branju zemljevidov, grafov in diagramov. Prav tako se bodo kljub prilagoditvam verjetno skozi vse življenje pojavljale tudi težave na področju prostorskih in časovnih organizacijskih sposobnosti. Tudi slabše motorične spretnosti, kot so težave s koordinacijo, ravnotežjem in razumevanjem osebnega prostora, jo bodo spremljale še naprej. Kljub pridobljenim socialnim kompetencam tekom treninga socialnih veščin so primanjkljaji na tem področju še vedno prisotni. Učenka tako težko razume svoje vedenjske reakcije in zakaj so v določenih situacijah neprimerne ter kako vplivajo na okolico. Po burnem odzivu na določeno situacijo je potrebno ugotoviti, kaj jo je razjezilo in izzvalo neprimerno reakcijo, ter poiskati načine, kaj bi v prihodnje lahko storila drugače. Na tem področju bo potrebovala še veliko vzpodbud, pogovorov in predvsem razumevanja, drugače bo lahko razvila asocialna vedenja in se zaprla vase. Čustvene in socialne težave ter neučinkovite strategije za spoprijemanje z vsakodnevnimi izzivi pa lahko vodijo v anksioznost, depresivnost ali celo v samomorilne misli in vedenje, opozarja Rourke (1995).

Težave, kot so neverbalne specifične učne težave, običajno vplivajo na vsa področja izobraževalnega in socialnega življenja otroka. Prav zato morajo biti programi, ki so zasnovani za pomoč tem otrokom, zelo kompleksni, celoviti in integrirani v okolje. Pri oblikovanju pomoči pa je ključnega pomena timski pristop, ki na otrokove težave pogleda iz različnih vidikov, in tako tudi skuša dosegati pozitivne spremembe na več področjih hkrati.

Zavedati se je potrebno, da nihče od nas ni popoln in uspešen na vseh področjih, zato upam, da učenkini primanjkljaji ne bodo vzrok za pomanjkanje samozavesti ali nizko samopodobo ter da bo v sebi našla notranjo motivacijo za osebno rast in doseganje uspehov na njenih močnih področjih. Z uspešno izpeljanim treningom je učenka na dobri poti, da ji v življenju

194

uspe. Za njeno prihodnost in prognozo je tako pomembnih več dejavnikov, predvsem pa je potrebno prilagoditi pričakovanja in razumevanje njenih težav s strani njene bližnje okolice ter ji omogočiti pomoč na področjih, kjer jo potrebuje. Osnove za njen osebnostni in socialni razvoj namreč predstavljajo spontane izkušnje, ki jih dobi doma, v šoli in v širši skupnosti.

Šola je torej pomemben dejavnik, zato naj predstavlja vključujočo in skrbno skupnost, ki otroku prisluhne. Prognoza je namreč v veliki meri odvisna od spremljanja učenke s strani strokovnjakov v okviru timskega dela in sodelovanja (Rourke, Del Dotto, 1994), zelo pomembne pa so tudi realno postavljene zahteve in nudenje povratnih informacij, saj precenjevanje njenih sposobnosti lahko povzroči veliko škode.