Prilagoditve metod in oblik učnega procesa za učence z neverbalnimi specifičnimi

Učenci z neverbalnimi specifičnimi učnimi težavami poleg prostorskih in ostalih prilagoditev za doseganje večjih uspehov potrebujejo tudi nekatere strategije poučevanja z različnimi prilagoditvami. Za te učence je značilno, da so konkretni in natančni, zato za doseganje uspehov potrebujejo tudi zelo natančne usmeritve in navodila.

S. Thompson (1997) je sestavila naslednji seznam strategij, ki bi se jih po njenem mnenju morali posluževati učitelji, ostali pedagoški delavci, in tudi starši:

1. Z otrokom z NSUT se čim več pogovarjajte in ga spodbujajte, da vam nudi verbalne povratne informacije. Najbolj učinkovite metode poučevanja so tiste, ki vključujejo verbalne oznake s pomočjo konkretnih situacij in izkušenj. Tak otrok se ne uči z gledanjem (ne pričakujte, da bo otrok ves čas opazoval stvari okoli sebe), zato imejte vedno v mislih, da mu poleg stvari še razlagate.

112

2. Verbalno učite kognitivne strategije za razvoj pogovornih veščin (učite ga dajanja in sprejemanja informacij, kako začeti in končati pogovor, kako in kdaj spremeniti temo pogovora, kdaj uporabljati formalni in kdaj neformalni jezik, kaj pomenita ton in barva glasu) in za razvoj neverbalne govorice telesa (obrazna mimika, pravila socialne bližine, kdaj je pogovor dosegel mejno točko, in podobno). Takšen otrok ne bo zaznal, kdaj že pošteno preizkuša potrpljenje sogovornika, vse dokler ne bo ta verbalno

»eksplodiral«. Dajte mu dodatne verbalne iztočnice, preden pride v pogovoru do

»vrelišča«, saj otrok ne čuti napetosti ali nezadovoljstva sogovornika.

3. Opazujte otrokove tehnike, ki jih obvlada in jih je osvojil sam, in jih razširite.

Osredotočite se na razvoj prožnih konceptov in časovnega reda.

4. Otroka umestite v skupino »dobrih vzornikov«, tako da bo lahko videl, poimenoval in se učil primernega vedenja. Ne pozabite, da otrok ne bo razlikoval med primernim in neprimernim vedenjem, če ne bodo razlike jasno podane verbalno. Osamitev je za tega otroka najhujša možna kazen.

5. Odrasli naj bodo otroku vzor s tem, da dajejo verbalna navodila za pot skozi situacije v prisotnosti otroka. Tako bo otrok dobil vpogled v proces notranjega govora sočloveka. V bistvu boste svoj notranji govor pretvorili v zunanjega, otrok pa se bo naučil spretnosti, ki jih potrebuje za koordiniranje svojih pristopov za reševanje problemov. Otroku s pomočjo verbalnih navodil pomagajte oblikovati zaporedje korakov za samospraševanje in samonadzorovanje.

6. Osamitev, pomanjkanje in kaznovanje niso učinkovite metode za spreminjanje vedenja otroka z NSUT, ki se ves čas skuša prilagajati po svojih najboljših močeh (a si napačno razlaga vse neverbalne namige). Če neprimerno vedenje povzroča težave v šoli, sta potrebna analiza in podrobno načrtovan program obravnave, v katerem opredelimo učinkovite, nekaznovalne metode za izboljšanje vedenja.

Tudi M. Košak Babuder (2009, po Tanguay, 2002) navaja nekaj strategij poučevanja in prilagoditev, ki so učencem z omenjenim sindromom v pomoč:

 Učenje s pomočjo rubrik (gre za ocenjevalno orodje, ki vsebuje niz kriterijev in standardov, ki se nanašajo na določen izdelek, ter učencu omogoča samoocenjevanje in samovrednotenje opravljene naloge; učenec predhodno izve, kaj bo učitelj ocenjeval, vsak kriterij pa je opredeljen s točkovno lestvico; takšno učenje je še posebej primerno za učence z omenjenim sindromom, saj jim zelo jasno sporoča,

113

kakšna so učiteljeva pričakovanja, hkrati pa jim nudi podporo, ki jo dobijo z neprestanim natančnim vodenjem).

 Učenje s pomočjo modelov (gre za primer dokončane naloge ali izdelka, tako da si učenec lažje predstavlja, kako mora izgledati – npr. spis, projektna naloga, likovni izdelek).

 Unimodalen način poučevanja (v nasprotju z večino učencev učenci z neverbalnimi specifičnimi težavami informacije lažje in bolje predelujejo, če so te podane unimodalno, torej le po eni senzorni poti, saj jih navodila, podana na več načinov, zmedejo; učitelj naj zato vsebino ali navodila najprej poda verbalno in naj jih šele nato demonstrira, količina verbalnih navodil pa naj bo tudi večja kot pri ostalih učencih).

 Posredovanje pisnih navodil učencem z neverbalnimi učnimi težavami pred začetkom dejavnosti (tako se bo učenec lažje pripravil na določeno aktivnost).

 Fotokopiranje učnih gradiv in pisanje na računalnik.

 Reduciranje večje količine vizualnih informacij.

 Preverjanje osredotočenosti učenca z NSUT z neverbalnimi gestami.

 Uporaba dogovorjenih znakov in preverjanje osredotočenosti učencev z neverbalnimi specifičnimi učnimi težavami z neverbalnimi znaki.

 Učiteljevo pogosto preverjanje učenčevega razumevanja učne snovi.

 Učenčevo vnaprejšnje prepoznavanje pravil in pričakovanj okolja ter izdelava hitrih preglednic.

 Sodelovalno učenje (natančno strukturirana skupina tolerantnih sošolcev, ki aktivno pripomore k doseganju skupnih učnih ciljev – porazdelitev odgovornosti).

 Poučevanje s pomočjo grafičnih shem (omogoča hitrejše predelovanje in pomnjenje informacij).

S. Thompson (1997) svoje razmišljanje o učinkovitih strategijah za poučevanje učenca z NSUT nadaljuje s priporočenimi spremembami, ki jih v svoje delovanje vsakodnevno vnašamo ter tako pomagamo učencu:

1. Otrok z NSUT mora biti v učnem okolju, ki dnevno nudi neogrožujoče stike z ostalimi vrstniki, saj le tako lahko napreduje v socialnem razvoju.

2. Otrok z NSUT bo veliko pridobil v sodelovalnih učnih situacijah, še posebej, če je v njegovi skupini kakšen »dober vzornik«. Pri učenju mu je v veliko pomoč aktivna

114

verbalizacija. Otrok bo običajno imel veliko verbalnih informacij, ki jih bo želel deliti z okolico. Takšen otrok naj seveda ne bo zapisnikar v skupini, saj bo kot govorec veliko uspešnejši. Najmanj učinkovit model učenja za takšnega otroka je osamitev.

Otroku je zato potrebno omogočiti, da ubesedi svoje mišljenje, hkrati pa mu nuditi tudi verbalne povratne informacije, preko katerih se bo učil.

3. Prehodi med predmeti in druge spremembe bodo za otroka z NSUT vedno težavnejši, zato bo potreboval dodaten čas, da bo zbral svoje misli. Koristilo mu bo, če bo v šoli čim manj spreminjanja učilnic in učiteljev. V pomoč mu je lahko tudi »prijatelj« brez motenj, katerega skrbno izberemo; prijatelj vodi otroka skozi vsak šolski dan.

4. Otroka z NSUT umestimo v okolje, kjer je rutina že dobro zasidrana, saj sam ne bo razbral neverbalnih znamenj. Učenec se namreč ne more prilagajati nenehnim spremembam v rutini, strah pa spremlja vsako novo, neznano situacijo. Vedeti mora, kaj sledi določeni stvari, in čutiti, da se lahko zanese na doslednost šolskega osebja.

5. Za predmete, ki zahtevajo vidno-prostorsko-organizacijske spretnosti ter neverbalne veščine reševanja problemov, je potrebno prilagoditi predstavitve postopkov. Rourke (1989) pa celo predlaga, da se takšnemu materialu raje v celoti izognemo.

Glasba je medij, ki je učencem z NSUT lahko v veliko pomoč, saj skozi njo spoznavajo ritem, vzorce, hitrost, harmonijo in podobno. Preko glasbe in besedila, ki se ga naučijo na pamet (zato, da se lažje osredotočijo), spoznavajo čustva in razpoloženja, preko igranja v igri se naučijo menjave besedila, lahko se celo učijo igranja inštrumenta (bobnov, tamburina ali ksilofona), piše M. Mamen (2007). Učenci pa se prav tako veliko naučijo preko vizualnih umetnosti – spoznavanja barv, tekstur, vzorcev, oblik in perspektiv.

Kadar gre za ocenjevanje znanja učenca z NSUT, je pomembno, da je učitelj empatičen in senzibilen do napak, ki jih učenec naredi; z analizo napak je namreč mogoče oceniti dejansko znanje učenca. Skumavc (2005) predlaga, da učitelj ustno preveri pisne odgovore in učencu da možnost pojasnitve teh. Prednost pri ocenjevanju je potrebno dati predvsem vsebini odgovorov in ne količini. Pozornost pa je potrebno posvetiti tudi fenomenu samoizpolnjujoče se prerokbe, na katero opozori Babad (2010). Učiteljeva pričakovanja namreč zagotovo vplivajo na učne rezultate in samopodobo učenca (pozitivno ali negativno – odvisno od visokih ali nizkih pričakovanj).

115

2.7.4. Prilagoditve na področju organizacije za učence z neverbalnimi specifičnimi