Pomoč učencem z učnimi težavami po petstopenjskem modelu

Strokovni svet Republike Slovenije za splošno izobraževanje je leta 2007 sprejel Koncept dela z učenci z učnimi težavami v osnovni šoli, v katerem so postavljene strokovne osnove za razvoj učinkovitejših pristopov na področju obravnave učencev z učnimi težavami. L.

Magajna s sodelavci (2008a) opiše petstopenjski model nudenja učne pomoči učencem z učnimi težavami, ki je eden od pogojev za uresničevanje zasnovanega koncepta. Petstopenjski model je zasnovan na kontinuumu učnih težav, ki se razprostirajo od lažjih do izrazitih, od specifičnih do splošnih, od enostavnih do kompleksnih, od kratkotrajnih do vseživljenjskih in od tistih, ki terjajo malo učne pomoči in podpore učencu, do tistih, ki terjajo veliko specifične učne pomoči in podpore učencu. S. Pulec Lah (2011) dodaja, da model temelji na zgodnji obravnavi učencev z učnimi težavami, načrtovanju in dokumentiranju strategij obravnave ter spremljanju napredka učenca.

M. Košak Babuder (2009) poudari, da gre pri tem modelu za razvijanje otrokovih sposobnosti na izobraževalnem in socialnem področju z upoštevanjem njegovih posebnih vzgojno-izobraževalnih potreb. Učna pomoč se razprostira od manj do bolj intenzivnih oblik pomoči in podpore. Začne se s pomočjo učitelja pri pouku, s spodbudami in iskanjem močnih področij otroka, vse s ciljem zmanjševanja primanjkljajev. Kadar dobra poučevalna praksa ni dovolj učinkovita in so otrokove težave bolj izrazite, je potrebno pomoč nadaljevati na drugi stopnji ter v proces pomoči vključiti šolsko svetovalno službo, ki otroku nudi bolj konkretno pomoč ter mu svetuje. Če otrokov napredek kljub primerno izvedeni pomoči ni opazen ali dovolj velik, svetovalni delavec napiše utemeljitev potrebe po individualni in skupinski učni pomoči, ki se izvaja na tretji stopnji. Izvajalec pomoči diagnostično oceno dopolni z opredelitvijo posebnih vzgojno-izobraževalnih potreb ter z načini izvajanja prilagoditev in strategij, ki so učinkovite za posameznega učenca. Kadar tudi tovrstna pomoč ne zadostuje, je potrebno poiskati mnenje zunanjih ustanov (svetovalnega centra, mentalno-higienskega dispanzerja, posvetovalnice). S pomočjo različnih strokovnih delavcev se izvede večplastna in kakovostnejša diagnostična ocena otrokovih močnih in šibkih področij, ugotovijo se specifične potrebe otroka, izvede se specifična timska obravnava. Zunanja ustanova na predlog šole in z dovoljenjem staršev pripravi strokovno mnenje in priporočila za delo z učencem. Šolski tim dokumentira in evalvira sodelovanje z zunanjo ustanovo. Otrok z zmernimi učnimi težavami bo s pomočjo prilagoditev in podporo, ki jo prejme na prvih štirih stopnjah modela, praviloma lahko nadomestil primanjkljaje in uspešno nadaljeval šolanje, je prepričana M. Kavkler (2008b), medtem ko bo otrok z izrazitimi specifičnimi učnimi

31

težavami oziroma s primanjkljaji na posameznih področjih učenja potreboval usmeritev v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo (Magajna idr., 2008a).

Učinkovitost izvedbe petstopenjskega modela nudenja učne pomoči je na vseh petih stopnjah odvisna od učiteljevega izvajanja strategij dobre poučevalne prakse in splošnih strategij inkluzivne vzgoje in izobraževanja ter od intenzivnejših strategij in modelov pomoči učencem z učnimi težavami, ki jih izvajajo strokovni delavci šole, ki obvladajo bolj specialne strategije pomoči in podpore, je prepričana L. Magajna s sodelavci (2008a). Petstopenjski model učne pomoči je torej osnovan za oblikovanje primerne pomoči – enostavne ali bolj intenzivne – glede na potrebe določenega otroka. Tudi M. Kavkler (2008b) je prepričana, da največji delež učencev z učnimi težavami potrebuje le individualizacijo in diferenciacijo učitelja, manjši delež pa potrebuje intenzivnejše oblike pomoči ter s tem tudi več prilagoditev.

Kadar kljub ustrezni pomoči ni vidnega izboljšanja in napredka pri otroku, šolski tim staršem svetuje, da pričnejo s postopkom usmerjanja. Otroci z izrazitimi specifičnimi učnimi težavami so tako usmerjeni v program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo (od 1 do 3 ure tedensko, ves čas pa jim je potrebno zagotavljati prilagoditve organizacije, načina preverjanja in ocenjevanja znanja, napredovanja in časovne razporeditve pouka); otroci z izrazitimi splošnimi učnimi težavami, ki ne zmorejo dosegati standardov znanja, pa so usmerjeni v prilagojen program z nižjim izobrazbenim standardom ali posebni program vzgoje in izobraževanja (kjer so poleg že omenjenih prilagoditev upravičeni še do drugačnega načina posredovanja informacij, dela v majhni skupini, izrazitejše redukcije abstraktnosti vsebine, prilagojene razlage, izrazitejše časovne in količinske prilagoditve ter drugih prilagoditev). Vsi trije programi predstavljajo celoto ponujenega osnovnega izobraževanja – od manj podpornega do več strokovne in materialne pomoči, od rednih programov do specialnih ustanov.

Dodatna strokovna pomoč običajno traja eno šolsko uro na dan (ter tolikokrat v tednu, kolikor ur ima določen učenec dodeljenih v odločbi za usmerjanje), organizirana pa je med poukom, kar zahteva fleksibilnost učiteljev, fleksibilnost organizacije pouka, pripravo ustreznega urnika ter predvsem dobro komunikacijo med razrednim ali predmetnim učiteljem ter učiteljem za dodatno strokovno pomoč. Dodatna strokovna pomoč se lahko izvaja individualno ali v majhni skupini, in sicer v oddelku ali izven oddelka. Najpogosteje se tovrstna pomoč izvaja izven razreda, zato mora imeti šola na razpolago primeren prostor za nudenje dodatne strokovne pomoči. I. Gabrovšek (2003) opozarja, da je prostor ustrezen le, če

32

je miren, stalen, dovolj velik, primerno opremljen s pripomočki za sprostitev in učenje ter s kakovostnimi komunikacijskimi sredstvi. Nudenje pomoči izven razreda omogoča individualno delo in tako boljše spoznavanje otrokovih težav ter večjo intenzivnost ustrezne pomoči. Vendar pa so izkušnje pokazale tudi na slabo stran te pomoči, saj je zaradi individualnih ur dodatne strokovne pomoči izven razreda otrok lahko žrtev stigmatizacije in si zato oblikuje slabo samopodobo. I. Gabrovšek (prav tam) zato poudari, da je zelo pomembno, da učitelj spodbuja pozitivni odnos vrstnikov do učenca z učnimi težavami ter s tem otroku omogoči uspešno socialno integracijo.

Izvajanje petstopenjskega modela zahteva sistematično zagotavljanje pomoči, kar pomeni tudi pripravo ustrezne dokumentacije, ki zajema (Kavkler, 2008b):

 kroniko ali dnevnik nudenja pomoči otroku;

 soglasje staršev za vse oblike pomoči, ki jih poleg učitelja izvajajo drugi strokovni delavci;

 delne evalvacijske ocene po vsaki izvedeni stopnji (preverja se napredek otroka in učinkovitost učne pomoči);

 sklepno evalvacijsko poročilo (pripravi ga šolski tim za vsakega otroka s specifičnimi učnimi težavami (SUT), če prve štiri stopnje kljub dobro pripravljeni in izvedeni pomoči niso prinesle želenega rezultata – začne se postopek usmerjanja);

 otrokovo osebno mapo, kjer so vsi dokumenti shranjeni.

Timsko delo različnih strokovnjakov pri delu z učencem s posebnimi potrebami je ključno za uspeh, saj se učitelj tako izogne strahu, da ni dovolj usposobljen, ter dobi potrebno pomoč in podporo, meni M. Kavkler (2008b). Vsak član tima mora imeti jasno vlogo, hkrati pa tudi dobro razvite spretnosti sodelovanja. Avtorica (prav tam) še poudarja, da ne smemo pozabiti, da so člani tima tudi otroci s posebnimi potrebami in njihovi starši, ki so enakovredni člani pri načrtovanju, odločanju in reševanju težav, povezanih z otrokom. Pomembno vlogo ima tudi ravnatelj šole, ki je v podporo strokovnim delavcem, zagotavlja usposabljanje, pomaga pri reševanju težav in podpira pozitivna stališča do vključevanja otrok. Tudi vrstniki so lahko člani tima za načrtovanje dejavnosti in reševanje težav, hkrati pa predstavljajo zgled in so pomočniki pri izvajanju programov (npr. vrstniška pomoč, priprava gradiv), še doda avtorica (prav tam).

33

Diagram 1: Prikaz deležev pomoči na posameznih stopnjah petstopenjskega modela (Magajna idr., 2008a)