METODA

S pomočjo študije primera sem stremela k zagotavljanju organizacijskih, socialnih in vedenjskih sprememb v delovanju učenke. Oblikovala sem obravnave (oblikovanje urnika, strukturiranje aktivnosti, pisanje socialnih zgodb), s pomočjo katerih sem skušala izboljšati organizacijske in socialne veščine deklice, ki kaže izrazite simptome NSUT. V vseh fazah kvalitativnega raziskovanja sem bila aktivno vpeta v oblikovanje primernih sprememb, njihovo izvajanje, preizkušanje, evalviranje in izpopolnjevanje, kar je nujno za inovacijski proces (Cerar, 1991). Z učenko sem se intenzivno srečevala, z njo vzpostavila zaupen partnerski odnos, aktivnosti pa so bile strukturirane in ciljno usmerjene. Dejstva, ki sem jih našla v strokovni literaturi, sem primerjala z lastnimi izkušnjami – iskala sem podobnosti in razlike, npr. s primeri dečka Tomaža (Hudoklin, 2011b), deklice Mary (Introduction to Nonverbal Learning Disorders, 2003) in učenca Davida (Rourke in Del Dotto, 1994). Namen raziskovanja je bil intrinzičen in instrumentalističen, saj me je primer obravnavane učenke zanimal sam po sebi, hkrati pa sem z raziskovanjem želela priti do bolj splošnega razumevanja NSUT. Raziskava je zasnovana kot študija primera, saj me je zanimala posamezna učenka, rezultatov študije zato ne morem posploševati na celotno populacijo. Ob koncu sem evalvirala izveden trening in iskala prilagoditve vzgojno-izobraževalnega dela za optimalen celostni razvoj učenke. S. Thompson (1997) za doseganje celostnega uspeha na podlagi svojih raziskav predlaga delo s celotnim pedagoškim timom (proaktivno in preventivno), zato sem tudi sama v pomoč vključila interdisciplinaren pristop. Ustrezno reagiranje na vedenje učenke z NSUT v socialnem okolju je namreč ključno za doseganje pozitivnih sprememb. Upoštevala sem model Odziv na obravnavo (Response to Intervention ali RTI, Burke, 2008) in intenzivne individualne oblike pomoči, prilagojene učenkinim specifičnim potrebam (Cox, 2008).

3.4.1. Proučevana oseba

V raziskavo je vključena dvanajstletna učenka, deklica Ana (spremenjeno ime), ki je v času začetka izvajanja pomoči obiskovala 6. razred ene izmed osrednjeslovenskih rednih osnovnih

124

šol. Spremljam jo od začetka šolskega leta 2010/11, intenzivnejša srečanja pa so se začela januarja 2012 in so potekala v časovnem obdobju leta in pol (do konca šolskega leta 2012/2013). Za spremljanje učenke in izvajanje raziskave sem pridobila soglasje njenih staršev. Deklica ima z odločbo komisije za usmerjanje dodeljeni dve uri tedensko dodatne strokovne pomoči za premagovanje primanjkljajev na posameznih področjih učenja (težave z grafomotoriko, navezovanjem stikov). Učenka je identificirana kot nadarjena in obiskuje skupino za nadarjene. V študijo sem vključila tudi informacije, ki sem jih pridobila od njene razredničarke, sošolcev, učiteljice dodatne strokovne pomoči, učiteljice skupine za nadarjene, šolske svetovalne službe, knjižničarke, staršev ter strokovnjakov zunanje ustanove.

3.4.2. Opis instrumentov

Za merske instrumente sem izbrala različne vprašalnike, ki so namenjeni deklici, njenim učiteljem in staršem. Deklica je v raziskavi izpolnjevala naslednje merske instrumente:

 Lestvica disfunkcije senzorne integracije za določanje hiper- in hiposenzitivnosti (Viola, 2007, Priloga 1);

 Lestvica za ugotavljanje vizualno-prostorskih spretnosti učencev (Mammarella idr., 2010, Priloga 2);

 Vprašalnik za ugotavljanje učnih stilov (Memletics Learning Styles Questionnarie, 2009, Priloga 3);

 Vprašalnik o organizacijskih veščinah (Do you have good organization skills, 2009, Priloga 4).

V raziskavi sem kot merske instrumente uporabila še Vprašalnik o šolskem življenju za učitelje (Skumavc, 2005, Priloga 6) ter Vprašalnik o anamnezi za starše deklice (Skumavc, 2005, Priloga 5).

Lestvica disfunkcije senzorne integracije za določanje hiper- in hiposenzitivnosti (Viola, 2007) zajema šest področij, ki jih s pomočjo dvainštiridesetih vprašanj lahko dobro spoznamo. Posameznik ima na voljo tri odgovore, ki se točkujejo z nič, eno ali dvema točkama, točke pa predstavljajo odgovore da (če se vedenje pojavlja pogosto), včasih (če se vedenje pojavlja občasno) in ne (če se vedenje ne pojavlja ali se pojavlja zelo neredno).

Lestvica se najprej osredotoči na taktilno področje, ki zajema štirinajst vprašanj, vestibularno

125

področje spoznamo preko desetih vprašanj, področji sluha in okusa zajemata vsako po šest vprašanj, področje vida štiri in področje voha dve vprašanji.

Lestvica za ugotavljanje vizualno-prostorskih spretnosti učencev (Mammarella idr., 2010) je sestavljena iz desetih vprašanj z vprašalnico ali in posamezniku nudi štiri možne odgovore, ki so oštevilčeni. Tako izbira številke 1 pomeni odgovor ne, pri odgovoru 2 in 3 gre za delno strinjanje, 4 pa pomeni odgovor da. Na koncu točke seštejemo, rezultat pa nam poda sliko o prostorskih spretnostih učenca. Nizko število točk pomeni večje težave na vizualno-prostorskem področju, medtem ko visok rezultat razkrije, da težave niso prisotne.

Vprašalnik za ugotavljanje učnih stilov (Memletics Learning Styles Questionnarie, 2009) obsega sedemdeset izjav in vključuje sedem učnih stilov – vidni, slušni, govorni, kinestetični, logični, socialni in individualistični. Za vsako trditev so na voljo trije odgovori, ki so oštevilčeni s točkami od 0 do 2. Odgovor 0 posameznik izbere, če trditev ne drži, odgovor 1, če trditev delno drži, in odgovor 2, če trditev povsem drži. Rezultat nam razkrije, kateri izmed sedmih učnih stilov pri posamezniku prevladuje in kako se vrstijo vsi naslednji, kar nam je pri poučevanju in učenju v veliko pomoč. Rezultat vprašalnika je grafični prikaz s pomočjo diagrama.

Vprašalnik o organizacijskih veščinah (Do you have good organization skills, 2009) je obsežen vprašalnik, ki zajema 115 trditev in tako pokriva vsa področja organizacije. Nekatere trditve se v vprašalniku pojavijo na začetku in se nekje v sredini ponovijo v malo drugačni ali nasprotni obliki, tako da lahko ugotavljamo doslednost pri posameznikovem odgovarjanju.

Večina trditev je predstavljena v tabeli, kjer se posameznik odloči za izbiro enega izmed naslednjih odgovorov: skoraj vedno, pogosto, včasih, redko ali skoraj nikoli. Nekatere trditve nudijo možnost izbire med odgovoroma da ali ne, druge pa ponujajo več možnih opisnih odgovorov.

Vprašalnik o šolskem življenju za učitelje (Skumavc, 2005) je sestavljen iz treh sklopov.

Učitelji, vzgojitelji ali drugi pedagoški delavci izpolnjujejo vprašalnik za določenega učenca in obkljukajo trditve, ki zanj veljajo. Za motorično področje imajo na voljo deset trditev, za vidno-organizacijsko in verbalno področje dvanajst trditev in za socialno in čustveno

126

področje štirinajst trditev. Več obkljukanih trditev pomeni večjo možnost za prisotnost NSUT pri učencu.

Vprašalnik o anamnezi za starše (Skumavc, 2005) pa je sestavljen iz petnajstih trditev, med katerimi starši obkljukajo tiste, za katere menijo, da opisujejo vedenje njihovega otroka. Več obkljukanih trditev pomeni večjo možnost za prisotnost NSUT pri njihovem otroku.

Za pridobivanje podatkov o učenkinih socialnih spretnostih sem s pomočjo opazovanja in pogovora z učenko najprej oblikovala seznam socialnih kompetenc, ki jih še ni povsem osvojila. Nato je sledilo razvijanje teh preko treninga socialnih veščin – najprej individualno v zaigranih in varnih situacijah ter kasneje v skupini vrstnikov v realnih situacijah, ki se dogajajo vsak dan. Trening je temeljil na podajanju navodil za uspešne socialne interakcije, praktičnih vajah, krepitvi že obstoječih socialnih spretnosti, nagrajevanju pozitivnega vedenja in nudenju povratnih informacij. Učenja določene socialne veščine sva se vedno lotili načrtovano in postopoma, vsak posamezni korak pa sva tudi evalvirali. Napredek, ki ga je dosegla s pomočjo treninga, je opazila učenka sama, o izboljšanju njenih socialnih veščin pa so poročali tudi njeni sošolci, učitelji in starši.

3.4.3. Opis postopka zbiranja podatkov

Podatke sem zbirala z nestrukturiranim opazovanjem z udeležbo, neformalnimi razgovori z učenko, njenimi učitelji ter z analizo razpoložljive dokumentacije o učenki (osebna mapa, odločba o usmeritvi, individualiziran program (IP), strokovno mnenje ...). Analizirala sem tudi anekdotske zapise in povzetke timskih srečanj. Za poglobljeno razumevanje delovanja učenke z NSUT in za oblikovanje učinkovitega treninga sem izdelala diagnostično oceno s pomočjo različnih vprašalnikov in ocenjevalnih lestvic. Z raziskovalno strategijo triangulacije (Lobe, 2006) sem strmela k čim jasnejši sliki o tem, kakšne so dekličine posebne potrebe, njeni primanjkljaji in močna področja. Tako sem pridobila različne vidike raziskovalnega problema. Oblikovala sem seznam socialnih kompetenc, ki jih deklica še ni povsem osvojila (npr. reševanje konfliktov, očesni kontakt, osebni prostor, aktivno poslušanje, sprejemanje pravil, empatija, nudenje pomoči, neverbalna komunikacija), in jih skušala preko treninga socialnih veščin razvijati – najprej individualno, kasneje v skupini vrstnikov. Delo je potekalo kontinuirano, saj je bil moj cilj oblikovati strukturiran program pomoči.

127 3.4.4. Postopki obdelave podatkov

S kvalitativno raziskavo, ki je ponavljajoč proces, sem želela omogočiti, da sem se na vsakem koraku lahko vrnila in pregledala prejšnje ugotovitve, če jih je novo odkritje morda nakazalo v drugačni smeri, kot sem od začetka predvidela. Ob koncu raziskave se je ustvarila določena sorazmerno zanesljiva slika, ki sem jo lahko zagovarjala (Mesec, 1997). Obdelava podatkov je obsegala analizo zbranega gradiva o učenki, urejenega po časovnem zaporedju. S pomočjo nestrukturiranega opazovanja sem interpretirala in evalvirala najina srečanja, spremljala in analizirala njen napredek, upoštevala sem tudi informacije iz okolja. V pomoč so mi bili tudi zapisniki timskih sestankov in drugi anekdotski zapisi. Anketne vprašalnike ter lestvice (za deklico, starše in učitelje) sem kvalitativno obdelala in predstavila pridobljene rezultate.