Pomoč učencem z učnimi težavami po tristopenjskem modelu

Model učne pomoči, ki se je za pomoč učencem uveljavil v tujini, je tristopenjski pristop, imenovan Odziv na obravnavo. Gre za večstopenjski model za zagotavljanje pomoči in obravnave učencem, ki to potrebujejo, pišeta K. Burke (2008) in K. Cox (2008). Učitelji tako spremljajo napredek učenca na vsaki stopnji in se s pomočjo evalvacij pomoči odločijo, ali bo zadostovala dodatna pomoč v razredu ali pa je pomoč potrebno poiskati pri drugih strokovnjakih. Vsi pedagoški delavci so močno vpeti v program, tako individualni kot vedenjski in izobraževalni, vse pa temelji na spremljanju učenca in njegovega napredka ter na iskanju primernih prilagoditev zanj, še doda K. Burke (2008). Gre torej za odziv ali odgovor na vpeljane obravnave; gre za proces vpeljave visoko kvalitetne, znanstveno preizkušene prakse, ki temelji na potrebah učenca, spremljanju napredka in prilagajanju strategij glede na odziv učenca.

Zagotovo je najpomembnejša skrb za starše in učitelje, kako pomagati otrokom, ki imajo učne težave v šoli. Pristop RTI s pomočjo večstopenjskega programa stremi k zagotavljanju storitev in obravnav z naraščanjem intenzivnosti pomoči, pišeta M. B. Klotz in A. Canter (2014). Namesto da otrok doživi vrsto neuspehov, preden mu omogočimo primerno pomoč, takšen pristop omogoča zgodnje posredovanje z zagotavljanjem učne in socialne podpore. Gre za proces, ki je osredotočen na učenčev napredek, na njegovo odzivanje na spremembe in vodenje, še dodata avtorja (prav tam).

Iz začetnih idej sta se oblikovala dva RTI-modela – model reševanja problemov in model standardnega protokola.

28

Model reševanja problemov vključuje obravnave, ki so oblikovane za posameznega učenca, in je sestavljen iz treh korakov (po Burke, 2008):

1. Razredne obravnave

Učitelj zazna, kateri učenec ima težave, ter uporabi primerne strategije in prilagoditve glede na njegove potrebe, hkrati pa začne natančneje spremljati njegov napredek. Zbere tudi podatke o učenčevih močnih področjih in primanjkljajih, uporabljenih strategijah v preteklosti, morebitnih zdravstvenih težavah, pridobi tudi informacije o otroku s strani staršev. Če razredne obravnave ne prinesejo želenih rezultatov, se izvede drugi korak.

2. Obravnave tima za reševanje problemov

Multidisciplinarni tim strokovnjakov pregleda zbrano dokumentacijo o otroku.

Preučijo, ali obstajajo dejavniki tveganja (jezik, revščina, kulturni dejavniki), ki bi lahko zavirali otrokov napredek. Izvedene obravnave preučijo in jih podrobneje prilagodijo specifičnim potrebam posameznika. Učitelj nadaljuje s spremljanjem napredka učenca in prilagojenim izvajanjem pouka. Če ugotovi, da se učenec ne odziva ustrezno na obravnave, se izvede tretji, zadnji korak.

3. Napotitev v zunanje ustanove

Šola pridobi soglasje staršev in začne s postopkom usmerjanja. Evalvacija obsega pregled vseh zbranih informacij iz predhodnih korakov, učenčev odziv na obravnave, ugotovitve opazovanj in rezultate kognitivnih ter vedenjskih ocen. Pri usmerjanju v ustrezen program se upošteva tudi dejavnike tveganja, kot so kultura, jezik in socialno-ekonomski status učenca.

Model standardnega protokola pa se poslužuje obravnav iz različnih raziskav, ki se največkrat izvajajo v dveh, treh ali štirih korakih, meni K. Burke (2008). V nasprotju z modelom reševanja problemov se tu obravnave izvajajo spontano in so podobne za vse učence, ki se srečujejo s podobnimi težavami. Napredek učenca ves čas pozorno spremljamo in v primeru, da učni napredek ni opazen, lahko sklepamo, da ima učenec učne težave.

Bistvene komponente RTI-pristopa so po mnenju M. B. Klotz in A. Canter (2014) naslednje:

 strokovna, z navodili podkrepljena podpora, ki temelji na raziskovalnih rezultatih;

 podroben pregled izobraževalnih in socialnih spretnosti celotne populacije učencev z namenom odkrivanja učencev, ki potrebujejo podrobnejše spremljanje in dodatne obravnave;

29

 več stebrov naraščajoče intenzivnih znanstvenih obravnav, ki so usklajene s potrebami posameznika;

 uporaba sodelovalnega pristopa šolskega osebja za razvoj, izvajanje in spremljanje obravnav;

 sprotno spremljanje učenčevega napredka s pomočjo objektivno pridobljenih informacij z namenom, da ugotovimo, ali učenec dosega zastavljene cilje;

 spremljajoči ukrepi, ki zagotavljajo informacije, da se obravnava dosledno izvaja;

 dokumentiranje partnerskega sodelovanja s starši skozi proces izvajanja obravnav.

Za uspešno izvajanje RTI-pristopa pa je potrebno zagotoviti nekatere ključne dejavnike, med katerimi M. B. Klotz in A. Canter (2014) opozorita na usposobljeno vodstvo izobraževalne ustanove, timsko sodelovanje in izobraževanje za vse zaposlene na šoli. Zelo pomembno je tudi, da starše otrok obveščamo o novem pristopu in jih sprejemamo kot partnerje v procesu pomoči. Učitelji, ki pristop uporabljajo, pa morajo skozi vrsto treningov, ki jih pripravijo na opažanje majhnih napredkov in učenčevih uspehov (prav tam). Gre torej za pristop, ki ima potencial pomagati vsem učencem, da bi uresničili svoje potenciale, ne le tistim, ki se spopadajo z učnimi težavami. Na RTI-model torej ne smemo gledati le kot na model za odkrivanje učencev z učnimi težavami; gre namreč za enega boljših pristopov za vključitev in pomoč vsem učencem, saj se pozitivni rezultati kažejo na mnogih področjih.

M. Kavkler (2011a) je prepričana, da je pomoč po tristopenjskem modelu uspešna tudi na področju reševanja težav v socialni integraciji učencev. Sodelovalno učenje namreč učencu z učnimi težavami omogoča, da se v čim večji meri uči skupaj z vrstniki v razredu, takšna medvrstniška pomoč pa je iz kognitivnega in socialno-emocionalnega vidika pomembna za vse učence (prav tam). Tako model učencu z učnimi težavami zagotavlja socialno integracijo in napredek v razvijanju socialnih veščin.

Učitelji, ki uspešno izvajajo RTI-pristop, so mnenja, da ta okrepi številne dobre prakse, ki se v poučevanju že uporabljajo, hkrati pa ponudi učinkovite obravnave za še boljše pedagoško delo. V Ameriški zvezi učiteljev (American Federation of Teachers, 2008) pa opozarjajo na številne napačne predstave o pristopu RTI, kot na primer, da bi se s tem morali ukvarjati le specialni pedagogi ali da ta pristop le odlaša usmeritve učencev s težavami v prilagojen program vzgoje in izobraževanja, kar seveda ne drži.

30