Neverbalna komunikacija v razredu

V grobem komunikacijo delimo na verbalno in neverbalno. Besede, ki jih lahko imenujemo tudi znaki verbalne komunikacije, so sredstvo za prenos vsebine sporočila, medtem ko neverbalni znaki dodajo odnos povedani vsebini. R. L. Gabriels in D. E. Hill (2007) opozarjata, da so prav komunikacijske sposobnosti tiste, ki odločilno vplivajo na uspeh v učnih in socialnih situacijah. Prav vsak otrok ima svoja močna in šibka področja, prav tako pa tudi posebne potrebe, ki so lastne le njemu, kar velja tudi za področje komunikacije.

Uspešno poučevanje temelji na učinkoviti komunikaciji. Različni strokovnjaki (pedagogi, psihologi, antropologi, sociologi) so neverbalno komunikacijo poenostavljeno opisali kot

91

komunikacijo brez besed. S. Thompson (1997) pa neverbalno komunikacijo razlaga kot vsako komunikacijo, ki jezika ne izraža neposredno, ga pa pogosto obogati, mu zviša vrednost.

Neverbalna komunikacija se izraža skozi obrazne izraze, geste, očesni kontakt, dotik, ton glasu, pa tudi skozi manj očitne načine, kot so obleka, drža telesa in osebnostni prostor. Miller (2000) opozarja, da si učenci in učitelji ves čas izmenjujejo različna sporočila, brez da bi kdorkoli spregovoril. Raziskave so pokazale, da je leva možganska hemisfera vključena predvsem v verbalne in druge analitične funkcije, medtem ko je desna zadolžena pretežno za prostorske in neverbalne procese (prav tam).

Ljudje uporabljamo neverbalno komunikacijo zaradi naslednjih razlogov:

 besede imajo omejitve,

 neverbalni signali so zelo močni,

 neverbalni signali so pogosto bolj pristni,

 s pomočjo neverbalnih signalov lahko izrazimo občutke, ki jih ne želimo povedati na glas,

 za izražanje kompleksnih sporočil potrebujemo neverbalni kanal.

Nebesedna komunikacija se začne oblikovati že kmalu po rojstvu in se skozi življenje še natančneje razvija. Miller (2000) je prepričan, da se okoli prvega otrokovega leta kot neverbalna komunikacija že izoblikujejo očesni kontakt, distanca, geste, dotik, zametki intonacije, vokalizacija in socialni nasmeh. Tudi S. Thompson (1997) se strinja, da bo dojenček v novi situaciji najprej preveril izraz na materinem obrazu in se nato v skladu z njim odzval.

Neverbalno vedenje je torej sestavni del komunikacije. Sestavljeno je iz vseh izraznih vidikov, ki nimajo verbalne vsebine, torej brez izgovorjenih in napisanih besed. Babad (2010) poda dober primer, kako težko se sporazumevamo brez neverbalnih prvin – gre za internetni klepet, kjer je bilo sprva mogoče pisati le verbalna sporočila, kmalu pa so računalničarji dodali vrsto znakov, ki opisujejo emocije sogovornika.

Zavestno in nezavedno na dan pošljemo in sprejmemo več sto nebesednih sporočil. Socialni psihologi so mnenja, da si prvi vtis o osebi ustvarimo že po šestih do dvanajstih sekundah od trenutka, ko jo spoznamo. Zanimivo je, da besedno komunikacijo lahko prekinemo, medtem ko nebesedne ne moremo, tudi če bi jo želeli. Neverbalni del socialnih interakcij je torej še

92

posebej pomemben zaradi svoje narave, ki jo zelo težko skrijemo, zaradi povezave s čustvi, dostopnosti do sogovorca, hitrosti prenašanja in unikatnosti sporočil, ki jih lahko povemo le z neverbalnimi informacijami. Babad (2010) neverbalna vedenja opiše kot jezik čustev, ki jih z verbalnimi informacijami lahko kontroliramo, z neverbalnimi pa podamo bolj realno, nezaigrano sliko.

Nebesedna komunikacija običajno podpre sporočilo, ki smo ga povedali z besedami, včasih pa si tudi nasprotujeta. Takrat je bolj verjetno, da so pristni neverbalni znaki. Mnogi strokovnjaki, med njimi tudi Miller (2000), so mnenja, da je pri prenosu sporočil delež neverbalne komunikacije precej večji, in sicer naj bi tako sporočili kar dve tretjini informacij (drugi so celo mnenja, da preko besed prenesemo le 7 % informacij). Dejstvo pa je, da sta besedna in nebesedna komunikacija neločljivi in nujni za uspešne interakcije.

Ko bo otrok na primer porisal steno vaše dnevne sobe, boste jezno zakričali: »To si pa res lepo naredil, najbolje, da porišeš še ostale stene stanovanja!« Če bo otrok vaše sporočilo zaznal le na verbalni ravni (kot vsako sporočilo zazna otrok z NSUT), bo vaše kričanje razumel kot nasvet, da nadaljuje s svojimi poslikavami, saj je naredil nekaj dobrega. Če pa je otrok sposoben tudi zaznave in interpretacije neverbalne ravni sporočila, bo razumel, da se tega ne sme, in tega ne bo več počel. V takšnem primeru torej šele neverbalna raven sporočanja da pravi pomen povedanemu.

Babad (2010) opiše tri osnovne neverbalne veščine, ki jih socialno kompetenten posameznik uspešno uporablja in usklajuje:

 izražanje čustev – sposobnost kodiranja (sposobnost socialnih, odprtih, toplih odnosov ali zadržanost, sramežljivost, zaprtost na drugi strani);

 čustvena občutljivost – sposobnost dekodiranja (sposobnost sprejemanja in interpretacije sogovorčevih čustvenih stanj, gre za temelj socialne inteligentnosti, večina ljudi jo ima naravno prirojeno, izboljšamo pa jo s pomočjo socialnega treninga);

 nadzor čustev (pomoč pri reguliranju vedenja tako, da je primerno situaciji).

Osnovne neverbalne veščine so še posebej pomembne v prvih poskusih navezovanja stikov, v oblikovanju odnosov in njihovem vzdrževanju. Veliko raziskav (prav tam) iz področja neverbalnih veščin je potrdilo, da so ženske boljše v prvih dveh spretnostih, v primerjavi z moškimi so namreč bolj nagnjene k izražanju čustev, še posebej s pomočjo obraznih izrazov.

93

Ženske so prav tako bolj uspešne pri dekodiranju čustev, hkrati pa hitreje zaznajo prikrivanje resničnih čustev. Moški pa naj bi bili bolj sposobni nadzorovati svoja čustva, lažje tudi prikrijejo spontane čustvene izraze.

Neverbalni jezik ali jezik čustev je v razredu ves čas prisoten, tudi ko v njem vlada tišina.

Zato je še posebej pomembno, da ima učitelj dobro razvite osnovne neverbalne veščine in jih pri svojem delu tudi uporablja. Čeprav je neverbalna komunikacija v poučevanju postavljena na stranski tir, je ključna pri podajanju navodil, razrednem menedžmentu ter doseganju primarnih ciljev vzgoje in izobraževanja.

Učenčev uspeh je v osnovi sestavljen iz dveh glavnih komponent – na eni strani gre za kognitivne sposobnosti in veščine učenja (kar se izraža v učnih dosežkih), na drugi pa za socialno inteligenco in kompetence (ta pa se izraža v uspešnih odnosih, dobrem počutju in psihološkem ravnovesju). Vsak učenec mora najti svoj prostor v razredni družbi, vzdrževati pozitivne obojestranske odnose s sošolci, prav tako pa tudi z učitelji. Babad (2010) opozarja na neverbalno komponento v razrednem menedžmentu, ki igra pomembno vlogo, a je kljub temu pogosto neupoštevana, zanemarjena ali povsem izključena. Reggio (1992, po Babad, 2010) je na podlagi številnih raziskav ugotovil, da so neverbalne veščine močno povezane s socialnimi veščinami, s sociometričnim statusom učenca v razredu ter njegovim psihološkim počutjem.

Neverbalna komunikacija lahko olajša in izboljša kvaliteto poučevalnega ter učnega procesa, če pa sta prenos ali zaznava neverbalne komunikacije okrnjena, je tudi proces oviran, opozarjata A. M. Kring in B. K. Stuart (2005). Učitelji bi se zato morali zavedati pomena neverbalnih sporočil, in sicer iz dveh razlogov, meni Miller (2000):

 da bi postali boljši prejemniki sporočil, ki jim jih posredujejo učenci;

 da bi si pridobili veščine pošiljanja pozitivnih signalov učencem ter s tem okrepili učni proces (hkrati pa se izognili negativnim signalom, ki učni proces zavirajo).

Neverbalna komunikacija je zelo uporabna tehnika za poučevanje učencev s posebnimi potrebami na intelektualnem ali fizičnem področju, učitelji pa jo lahko izrabijo in depriviligirane učence negativno stigmatizirajo, meni Miller (2000). Učitelji bi zato morali:

 vsem učencem zagotoviti enake možnosti za sodelovanje v razrednih aktivnostih,

 biti empatični do tistih, ki dosegajo visoke rezultate, in do učno manj uspešnih,

 ne dovoliti, da so učno manj uspešni učenci izolirani v manjših skupinicah,

94

 verjeti in pričakovati, da se vsi učenci lahko učijo in naučijo.

Učenec z učnimi težavami, ki ima slabše razvite komunikacijske veščine, torej lahko učitelju predstavlja velik izziv. R. L. Gabriels in D. E. Hill (2007) zato predlagata, da se učitelj po pomoč obrne na šolskega svetovalnega delavca ali drugega strokovnjaka, ki je usposobljen za delo z njim.

Učenci so ves čas v interakcijah in se izražajo tako verbalno kot neverbalno. S pomočjo neverbalnih sporočil učenci učitelju sporočajo, kako se počutijo, kakšno raven motivacije imajo, kakšno željo po sodelovanju in s kakšnimi problemi se soočajo. Učitelj, ki je občutljiv na zaznavanje čustev in počutja učencev, bo hitro zaznal vsako spremembo. Opazil bo, ali učenci razumejo razlagano snov in kakšna je njihova koncentracija. Neverbalni namigi pa so v veliko pomoč tudi pri vzpostavljanju dialoga, saj sporočevalec hitro zazna, kdaj bi se v pogovor rad vključil sogovorec. Dejstvo torej ostaja – zavestno ali nezavedno, naša neverbalna sporočila ljudem povedo, kaj od njih pričakujemo. Pozitivna pričakovanja prinesejo pozitivne dosežke, negativna pa izgubo samozaupanja in neuspehe (Miller, 2000).

2.6. POMOČ UČENCEM Z NEVERBALNIMI SPECIFIČNIMI UČNIMI