Primanjkljaji učencev z neverbalnimi specifičnimi učnimi težavami

Težave, s katerimi se srečujejo učenci z neverbalnimi specifičnimi učnimi težavami, so v predšolskem obdobju in prvih letih šolanja zelo podobne težavam drugih otrok. Problem pa nastane, ker za razliko od vrstnikov ti otroci svojih težav ne prerastejo in zato vedno bolj zaostajajo za vrstniki. M. Košak Babuder (2009) zato opozarja, da mora učitelj v procesu

51

učenja in poučevanja upoštevati njihove posebne vzgojno-izobraževalne potrebe na področju motorike, vidnega zaznavanja, orientacije, komunikacije ter na področju socialno-emocionalnih spretnosti.

Med primanjkljaje, s katerimi se učenci z NSUT srečujejo, S. Thompson (1997) šteje naslednje tri skupine:

1. Primanjkljaji na motoričnem področju.

2. Primanjkljaji na vizualno-prostorsko-organizacijskem področju.

3. Primanjkljaji na socialnem področju.

Poleg omenjenih treh področij nekateri avtorji (Little, 1999) k primanjkljajem dodajajo še izobraževalne ter emocionalne. Težave na področju izobraževanja se najpogosteje pojavijo pri matematiki, bralnem razumevanju, pisanju in sintezi informacij. Med emocionalne težave pa avtorica (prav tam) šteje nenadne izbruhe jeze, težave z umirjanjem in preveliko navdušenostjo nad določeno stvarjo. Nagnjenost k anksioznosti in depresiji pa pri učencih z NSUT poveča še strah, ki se pojavlja v neznanih situacijah in ob vsaki spremembi ustaljenega urnika.

Področja primanjkljajev otrok in mladostnikov z NSUT M. Košak Babuder (2007) deli na tri večja področja:

 nevropsihološki primanjkljaji,

 emocionalno-prilagoditveni primanjkljaji,

 izobraževalni primanjkljaji.

S. Thompson (1997) našteje nekaj najpogostejših nevropsiholoških primanjkljajev, s katerimi se srečujejo otroci z neverbalnimi specifičnimi učnimi težavami, in sicer:

 telesna drža: slaba telesna drža zaradi pomanjkanja koordinacije in težav z ravnotežjem lahko povzroči težave s hrbtenico; napredek je mogoče doseči s ponavljanjem in spodbujanjem prave telesne drže. S tem razvijamo tudi samostojnost in mu nudimo občutek uspešnosti;

 psihomotorična koordinacija: otrok je fizično nespreten, neroden, ima težave pri večini aktivnosti, ki zahtevajo psihomotorično koordinacijo, na primer pri hranjenju in oblačenju, zavezovanju čevljev, poskakovanju, lovljenju in metanju žoge, vožnji s kolesom in pisanju – pravilna drža pisala ter oblikovanje črk in številk –; težave se pojavljajo tudi z ravnotežjem, finomotorične veščine se razvijajo počasneje, bojijo se

52

višine; pri barvanju pobarvank pogosto barvajo »čez črto«, podobne težave se pojavijo pri pisanju v črtovje;

 prostorska orientacija: otrok je okoren in neroden, včasih je zanj problem že prehod iz enega razreda v drugega, hitro se oddalji od skupine in se izgubi;

 razumevanje pragmatičnega jezika: otrok ne zna »brati med vrsticami« in interpretirati neverbalne komunikacije; uči se zelo konkretno in razmišlja logično – abstraktni koncepti presegajo njegove sposobnosti –; kljub zelo obsežnemu besedišču ima velike težave v komunikaciji, predvsem zato, ker njegova ekspresivni in receptivni jezik temeljita samo na besedah;

 obvladovanje socialnih situacij: otrok ne razume socialnih pravil za primerno vedenje, pogosto se vrstnikom približa neustrezno, nezrelo ali časovno neprimerno; včasih dobimo vtis, da ni pripravljen sodelovati v nestrukturiranih dejavnostih; socialne težave pa se odražajo tudi v slabših sposobnostih posploševanja, sklepanja in razumevanja resničnosti;

 prilagojenost: otrok se težko prilagaja na spremembe, predvsem v situacijah, ki so vsakodnevne; velik stres mu na primer predstavlja zamenjava učitelja ali urnika;

 čustvena stabilnost: zaradi težjega prilagajanja novim situacijam in nerazumevanja neverbalnih sporočil se pogosto soočajo s strahom in tesnobo – ta pa se z odraščanjem lahko še stopnjuje, saj njihovo okolje postaja vse bolj kompleksno;

 posploševanje informacij: otrok ne zna povezati že naučenih informacij z novimi, ki se navezujejo na staro znanje;

 mentalna fleksibilnost: otrok se uči in misli zelo konkretno, informacije predeluje in razume zelo črno-belo; njihovo razmišljanje je logično, abstraktno mišljenje presega njihove potenciale; zmede ga prosto postavljeno vprašanje z več možnimi odgovori;

 organizacija: otrok ima težave pri razvrščanju in organizaciji misli in dela; pogosto na primer ve odgovor na vprašanje, vendar zaradi slabe organizacije misli ne zmore hitro odgovoriti; pri zahtevnejših nalogah se pojavi problem, ker ne zna določiti zaporedja, po katerem bi nalogo sicer znal rešiti; težave so prisotne tudi z obvladovanjem koncepta časa – učenec težko presodi, koliko časa bo potreboval za določeno nalogo;

 taktilno in vizualno-prostorsko zaznavanje: otrok ni sposoben pravilno predelovati stvari, ki jih tipa ali vidi; svet spoznava s poslušanjem in postavljanjem vprašanj;

velike težave ima pri prepisovanju s table, katere pa se s časom stopnjujejo – pogoste

53

napake so posledica primanjkljajev vizualnega procesiranja in ne površnosti, kot učitelj lahko napačno domneva.

Da je že v zgodnjem razvoju otroka z NSUT opazen primanjkljaj na področju taktilne in vizualne percepcije, opozarjata tudi Rourke in Del Dotto (1994) – gre za zmanjšano pozornost in sposobnost pomnjenja sporočil, ki jih prejmejo skozi ta dva senzorna kanala. Kompleksne psihomotorične naloge, razen tistih, ki se jih lahko naučijo s ponavljanjem, zelo težko izvajajo. Za učence z neverbalnimi učnimi težavami je prav tako značilno, da imajo velik strah pred novimi izkušnjami s posledičnim negativnim vplivom na raziskovalno vedenje.

Zelo očitne so tudi težave pri oblikovanju konceptov in iskanju rešitev problemov, ki bi bile primerne njihovi starosti. Primanjkljaji na področju lingvističnih sposobnostih so vidni predvsem pri vsebinskih in pragmatičnih dimenzijah jezika. Avtorja (prav tam) še dodata, da takšni učenci pogosto uporabljajo neprimerne in žaljive besede.